Vitezi in Čarovniki(0):Votlina skrivnosti
V tisku prečiščena izdaja. Elektronska je že na voljo!
Elejla nandi. Elejla vet damejah nandi,
Tek oezed! Tek oezed! Tzamkuk elejla at ikotad molok. Mešarah nandi.
Mešarah at liatizet edanim. Mešarah oezed en hadeš tkedefeja vet
aganeal,
Mezit nergeš at šezpea en legia, themej ifogot izogoh Tomeh, tomeh
elejla,
Nandi, nandi …
Za vas smo prevedli:
Elejla prihaja, Elejla in Damejahi prihajajo,
Podtalni tok kliče, sklicuje vojsko. Bojni poziv Elejle je
odposlanec teme.
Prihaja Mešarah! Mešarah je tehtnica ravnotežja (poravnave) svetov.
Mešarah sklicuje sveto vojsko in Čuvaje,
Ker izgovorjena je strašna beseda, strašni urok temne sile.
Ljubka ljubka Elejla,
Pridi, pridi …
Avtorjeva spremna beseda
Vitezi
in Čarovniki so trenutno najobsežnejša slovenska literarna saga.
Avtorjeva spremna beseda je namenjena kratkemu opisu tega romana, ki
je nekakšen uvod v Mešarahovo zgodbo.
Glavna pripovedna nit sage v štirih delih, Vitezi in Čarovniki, se dogaja v drugi polovici 21. stoletja. Začne se z nenavadno »utrujenostjo« Borisa Plahutnika, dijaka Tehnične gimnazije Celje in nastopom Božanskega carstva v Drugotnosti.
Uvod v dogodke, ki so pripeljali do Mešaraha in Božanskega carstva so se odvijali 20 let pred tem.
Vse skupaj se je začelo z arheološko odpravo v znamenitem najdišču Kumran ob Mrtvem morju. V zgodbi smo spremljali usodo Neila Dicksona in Mary Smith. Najprej sta postala prava zvezdnika, ko sta predstavila nepričakovano najdbo iz votline, ki se ji je vdrl strop. A od junaka do begunca je bila silno kratka pot. Kmalu so jima bili za petami vsi, ki so hoteli dragocenosti v njuni posesti.
Pripoved je drugačna od glavnih zgodb sage. Sprva gre za arheološki triler, ki vse bolj postaja mešanica znanstvene fantazije in znanstvene fikcije s primesmi magičnega futurističnega realizma.
Kumransko najdišče je razkrilo svojo veliko skrivnost
Leta 2045 se je
arheologoma Neilu Dicksonu in Mary Smith na Kumranskem najdišču
nasmehnila sreča. Našla sta sledi nenavadnega apokaliptičnega
besedila. Vse skupaj pa se spremeni po podoru tal votline. Neil in
Mary sta fascinirana zaradi skrivnostne votline, hermetično zaprte
dolga stoletja, morebiti tisočletja. Najdeta nenavadne artefakte in
zapise v popolnoma tujem jeziku, ki je, kako nenavadno, zapisan z
znano abecedo. V votlini najdeni material ima čudne lastnosti. Fizik
odprave, Mohamed Selimi odkrije, da gre za snov sveta, podvrženega
drugačnim fizikalnim konstantam.
Znanstvena radovednost ima svojo ceno
Mary iz radovednosti prebere tuje besedilo v votlini in zgodi se nekaj nenavadnega. Vanjo je vstopila neka tuja sila.
Kmalu zbereta dovolj materiala za zvezdniški show. Neil v Londonu, ob pomoči vse bolj vase zaprte Mary, organizira razstavo in odmevno predstavitev manjšega dela odkritij Votline skrivnosti, kot imenuje fascinantno najdišče. Kmalu pride do zapletov. Mary postaja vse bolj čudna.
Vpletejo se različne tehnološke agencije in najskrivnostnejši red Katoliške cerkve
Na sceno stopi skrivnostni Magna Ordo Sanctum Spiritus, najskrivnostnejši del Katoliške cerkve, ki čuva izjemno pomembno skrivnost. V sozvočju s prehodom od statusa zvezdnikov do preganjenih beguncev se zgodi brutalen napad in uničenje najdišča v Kumranu. Pojavi se še skrivnosti Marijin red iz Magdale. Ta se pripravi na svoje zgodovinsko poslanstvo – iz Megšelema želi v Drugotnost poklicati Elejlo. Pripravijo obred krvne daritve novorojenčka, spočetega iz greha. A vmeša se nepredvidljiva Mary in nihče ne ve, kaj se lahko izcimi iz tako prekinjenega obreda. Živalska kri je bila prelita, a nedolžna dojenčkova še ne ...
Mohamed se reši iz pekla napada na Kumransko najdišče. Pripotuje v ZDA, a tam ga hitro najde posebna vladna tehnološka agencija. Spoznanje obstoja še enega, nam paralelnega vesolja je, po mnenju pomembnežev, grožnja ameriški nacionalni varnosti.
Neil in Mary postaneta begunca. Zlasti najdena prstana, bajeslovna sibeta, sta silno nevarna v rokah neposvečenih. Vse je pripravljeno za prihod Elejle v obstoj. Sveti oče sumi, da je prihod Elejle bližje, kot se zdi. Nihče mu ne verjame.
Zberejo se tudi Čuvaji, utelešeni etirji aganeali.
Knjiga je izšla v tiskani (2012 ali 2017) in elektronski obliki (v letu 2013 in vsebinsko obnovljena in prečiščena 2024). V letu 2024 bo na voljo obnovljena tiskana izdaja. Avtor je knjigo vsebinsko prečistil za bolj tekočo bralno izkušnjo.
Nekaj branja za gušt
2. Votlina
Z veščino izkušenega alpinista si je rutinirano nataknila plezalni pas. Alpinistično znanje ji je že večkrat še kako prav prišlo. Na nekaj sto kil težak generator je vešče namestila varovalno vrv, se pripela in si nataknila čelado. Brez ihte, čeprav hitro, je pripravila še alpinistično svetilko. Samo pomahala mi je, se nasmehnila in urno izginila v temo in prah. Čez nekaj hipov sem zaslišal odmev njenega glasu:
»Na dnu sem. Gre za precej veliko votlino. Še vedno je precej prahu. Škoda, ker nisem vzela prašne maske. Nažrla se ga bom. Spustite mi močnejšo luč in kamero. To morate videti!« je navdušeno končala prvo javljanje in zatem je izdala še nekaj navodil v meni nerazumljivi palestinski arabščini. Zbrani delavci so brez oklevanja urno opravljali njena navodila. Sploh se niso ozirali name. Očitno je znala z njimi. Naredil sem še nekaj drobnih korakov proti robu. Posebno blizu si nisem upal. Zaklical sem:
»Kako je z ostanki mojega dragocenega otročička? Je spodaj? V kakšen stanju je?«
Ona je kratko odvrnila:
»Tukaj je še vse kaj drugega!«
Hotel sem nekaj reči, a sem raje molčal. Moja dragocenost je zdaj tam spodaj in nikamor ne bo pobegnila. Nekaj trenutkov sem z očmi sledil vrvežu, nakar sem tudi sam postal del tega vrvenja prešvicanih teles. Stopil sem do video postaje in pripravil dvojno snemanje.
Prah se je medtem že polegel. Grobno tišino votline so prekinjali samo zvoki nad njeno glavo. Najprej je hotela dobiti vtis o prostornini skrivnostnega prostora, ki se je izmuznil vsem skeniranjem in seizmičnim testom. Snop svetlobe je pobožal stene votline. Pozornost so vzbudila besedila, izpisana na steni. Trenutek navdušenja je hitro zadušilo razočaranje Prepoznala je hebrejski alefbet iz tretjega in četrtega stoletja našega štetja. Gravura zapisov je bila nenavadno lepa in natančna, a črke so žal sodile v pozno antiko. Hitro je s svetilko preletela vse stene okoli sebe. Kamor je usmerila snop, je naletela na te črke in reliefe. Krščanstvo se je v tistem času utrjevalo kot vodilna religija rimskega sveta. Za biblijsko arheologijo se pravzaprav ni dogajalo nič pretresljivega. Vse revolucije so večinoma že bile odkrite in razjasnjene, še en alternativni evangelij ob vsaj sto sorodnih pa ne more spremeniti takratnega zgodovinopisja. Neil bo ob novici, kaj se skriva tu spodaj, razumljivo pobesnel. Edina tolažba v tej godlji je možnost rešitve ostankov manuskripta v kupu kamenja, ki je zgrmel sem dol. Oklevala je. Poznala je Neila. Že si je predstavljala njegovo ogorčeno besnenje. Tokrat celo upravičeno. Hotela je preklicati potrebo za lučmi in drugo opremo.
Še enkrat je usmerila luč v zapise. Iz čiste radovednosti jo je zanimala vsebina stenskega zapisa. Takratna aramejščina in že umrla hebrejščina sta ji skoraj domača jezika. Mogoče bo kljub vsemu našla kaj zanimivega. Ampak! Glej ga, zlomka! Besedila ni razumela. Ta jezik je videla prvič. Kako ji je lahko že ob prvem pogledu ušla ta podrobnost? Skoraj je naredila neumnost in odkritje neznanega jezika Svete dežele bi šlo mimo nje. Prestrelila jo je mrščavica ugodja. Takšnega zanosa ni čutila niti pred prvim seksom ali pred polaganjem doktorata. Znašla se je pred popolnoma tujim jezikom. Niti ene besede ni poznala. Ničesar. Jezik, zapisan z domačo abecedo, ji je popolna neznanka. Učila se je pri največjih in poznala je vse dialekte Svete dežele od samih začetkov človeške govorice. V objemu tisočletne tišine jo je oblil hladen pot razburjenja. Poznala je ta fini občutek naraščajočih valov pričakovanja nečesa velikega. Definitivno boljše od seksa! Prah se je dokončno polegel. S svetilko je razburjeno svetila okoli stojišča. Takrat opazi še eno podrobnost. Groba tla so samo okoli stojišča, kamor se je razsul material predrtega stropa. Pokleknila je in z roko nežno pobožala popolnoma ravna tla. Še lasersko brušeni marmor ni tako gladek. Bolj zase je vprašala:
»Kaj hudiča je zdaj to? Se kdo dela norca iz arheologije?«
Znova je zaslišala glasove nad sabo. Spustili so reflektorje, ki jih je razpostavila:
»Pa poglejmo, kaj skriva ta luknja.«
Šele pod žarko lučjo je dobila pravi vtis. Razburjeno je vzkliknila:
»Neil! Neil!«
»Ja?« sem se oglasil na razburjene klice. Kaj za vraga je hotela?
»Neil, to moraš videti! Tvoji manuskripti so proti čudesom tu notri navadna bižuterija arabskega bolšjaka. To moraš videti!«
»Kaj je tako pomembnega? Saj bom videl na zaslonu!« sem nejeverno odkimal. Vse prevečkrat sem že slišal besedičenje o revolucionarnosti najdbe, ki se je na koncu izkazala za nekaj običajnega in komaj omembe vrednega. Svoje Troje še nisem našel. Mogoče so na to pot vodili z odlomki manuskripta Votline 24 in manjkajočim delom iz te votline. Tako sem upal še pred dobro uro. Moja Troja je zgrmela tja dol, od koder se zdaj oglaša moja sodelavka. Zdaj misli, da je odkrila svojo Atlantido.
Znova sem zaslišal razburjen glas. Še nikoli ni kričala tako navdušeno:
»Neverjetno! Tu ni nobenih vrat v našem pomenu besede. Vsaj vidim jih ne. To še ni vse. Obkrožena sem s popolnoma neznanimi besedami, zapisanimi z alefbeitom iz časov pozne antike. Tri leta sem se učila vseh možnih dialektov hebrejščine in aramejščine tistih časov, zato vem, da so tu spodaj besede popolnoma neznanega jezika. Premagaj svoj posrani strah in se sam prepričaj. Pridi dol! Stene so poleg besedil polne nenavadnih fresk, če lahko temu tu tako rečem. Nobene od teh stvari ne morem uvrstiti v znano zgodovinsko obdobje,« in po krajšem premoru vneseno vzklikne. »Mogoče pa si le našel svojo Trojo!«
Ob omembi besed pridi dol in Troja sem prebledel. Mary me je odkrito vabila. Groza. Kaj vraga si misli? Kaj hudiča je tako jebeno pomembno? Zakaj bi ji moral slediti v tisto črno luknjo? Saj nismo vsi na tem svetu mahnjeni na alpinistične karafeke. Oblila me je nova doza švica. Poskušal sem se izmuzniti temu alpinističnemu sranju. Pljunil sem v tla in suho odvrnil:
»Saj si ti dol. Tukaj zgoraj bom vse videl na zaslonu. Zakaj pa imaš kamero? Nisem je kupil zaradi snemanja spominov! Verjemi mi, pogled na zaslon mi bo zadostoval!«
»Neil, slika je eno, a pogled v živo je nekaj čisto drugega. Ne bo ti žal, pa čeprav se boš pred spustom po štriku usral v hlače. Verjemi mi,« nakar je naredila premor in pribila:
»Saprlot na kose, res je vredno prestati dozo praznega strahu za to, kar je tu dol.«
V njenem glasu sem prepoznal malce posmehovanja. Lahko se je izkušenemu alpinistu posmehovati nekomu, ki se boji že pogleda s svoje terase. Stisnil sem zobe. Delavci so me opazovali z neko dozo pričakovanja in v njihovih očeh sem opazil sledi posmehovanja. Bo ali ne bo? Fak! Holi fak! Moram priznati, mogoče sem si to samo namislil. A bodimo pošteni, moje obnašanje ni kazalo prave doze moškosti. V njihovih očeh bi izpadel nekakšen pusi, če se ji ne bi pridružil. Ampak jaz in jebeni alpinizem? Sovražil sem pogled navzdol in sovražil sem vse navpične stvari, višje od hišne lestve. No, oni tega niso vedeli. V njihovih očeh sem le nekdo, ki se boji stopiti za žensko v jebeno črno luknjo. V mislih mi je odzvanjala beseda juban, arabska ustreznica strahopetca. Tega nisem smel dopustiti. Moral sem pokazati svojo pravomoško naravo. Če bi se tam posral zaradi strahu pred jebeno višino, adijo moja avtoriteta. Jezno sem pljunil na tla in se odločno podal do kupa z opremo. Izbral sem enodelni plezalni pas, saj se mi je zdel preprostejši.
Zgrabiti je eno, spraviti to čudo nase, pa je čisto druga štorija. Nebogljeno sem ga težkal in premetaval v rokah in ugotavljal, kako naj to reč spravim nase. V sebi sem preklinjal, ker so me prisilili v to alpinistično sranje. Palestinci bodo v meni prepoznali esenco jubana. Res fino. Takrat se me je usmilil suhljat mladenič. Najprej mi je v nos udaril nekajdnevni neopran znoj. V polomljeni angleščini je diskretno prišepnil:
»Gospod, naj vam pomagam namestiti to stvar, preden si še kaj storite.«
Samo prikimal sem in se prepustil njegovim kretnjam ter napotkom. Končno sem imel to navlečeno. Groza. Vedno sem mislil, da se teh reči en bom niti dotaknil. Očitno se bom moral navaditi. Fantu je na obrazu ves čas lebdel nagajiv nasmešek. Jebenemu mulcu so se v očeh rolale besede juban in čiken. To sem moral stoično prenesti. Za slavo je treba požreti še kaj več od tega. Navezal me je na vrv in mi v roke potisnil v vrv vpeto zavoro:
»Samo nazaj se držite. Prepustite se. Preden s hrbtom telebnete na tla, stisnite to ročko. Držite se nazaj, kot bi se hoteli vreči na hrbet. Vse bo OK. Tehnika bo poskrbela, da si prehitro česa ne naredite. Samo nazaj se držite in ne pozabite stisniti ročke. Saj nočete telebniti na tla.«
Uf, se je ponavljal. Na glavo mi je potisnil še čelado in se nasmehnil:
»Vsaj glave si ne boste razbili, če vam spodleti pri zavori.«
Zdaj me je res že kuhal živalski bes. Mulcu bi najraje eno primazal okoli kepe. Pa bi mu moral izkazati hvaležnost. Kislo sem se nasmehnil. Vsi so čakali na mojo potezo. Očitno so čakala »fan for fre«. Da jih nekam ... Zijali so vame in se naslajali ob moji nesreči. S hrbtom sem se naciljal proti luknji. Na hrbtu sem čutil hlad. Razmišljal sem o smislu svojega početja. Previdno sem se obrnil in žarka svetloba luči me je skoraj oslepela. Kateri jebeni vrag je usmeril luč ravno v moje oči? Zaslišim Mary:
»Daj no, spusti se že! Nočem se reciklirati, preden se odločiš za spust. Daj že! Saj si velik fant!« me je nagajivo zbadala. Stisnil sem zobe. Zaprl sem oči. Švic me je obilno oblival. Krčevito sem držal zavoro. Začutil sem gigantske brizge adrenalina. Srce mi je razbijalo naravnost v glavi. Čutil sem to besno hitro utripanje. Če se ne spustim, me bo razneslo. Zamižal sem in se vrgel nazaj, a ker sem držal zavoro, se nisem premaknil.
Pristopil je mladenič in mi prišepnil:
»Najprej spustite zavoro in tik nad dnom je ne pozabite stisniti.«
Še enkrat sem zamižal, spustil zavoro in se prepustil gravitaciji, ki me je vsrkala v temno praznino pod mano. Nisem se čisto zavedel, kdaj je vrv zažvižgala in kdaj sem obstal. Sunek me je temeljito pretresel. Odprl sem oči. V zadušljivem peklu sem lovil sapo. Tako je torej v peklenščkovem brlogu. Takrat sem opazil, da je zavoro držala nežna Marijina roka. Srečal sem se z njenim nagajivim pogledom. Navihano se je nasmehnila:
»Neil, dobrodošel v klubu. Zdaj si že skoraj alpinist. Samo drugič sam stisni na zavoro. Padec z višine sedmih metrov zna boleti,« in me udarila po čeladi. Hitro me je odpela z vrvi in takrat sem se prvič zagledal v veličastje. Prav je imela. To sem moral videti na svoje oči. Nobena, še tako popolna kamera, ne more pričarati resničnosti tega, sredi česar sva stala z odprtimi usti presenečenja:
»O ljubi bog, to je vstopnica na vse pomembne univerze! O ljubi Jezus in vsi svetniki! Pri Marijinem devištvu! Knjigo bom prodal v milijonih izvodov,« sem se prepustil sanjarjenju. »Nič več klečeplazenja. O ne, doktor Neil Dickson je od zdaj naprej glavni frajer, alfa samec arheologije. Nič več stiskanja v luknji. Hiša bo imela bazen za zimske dni, a poletna rezidenca bo nekje tam, kjer je samo udobno toplo, ne pa vroče. O ne, ne bom več, pri Jožefovih gatah, lezel v debele sponzorske riti. Mary, od zdaj najprej, kakor hitro vse to unovčim, ne bova več odvisna od miloščine. Glavna bova. Najine face bodo krasile naslovnice pomembnih revij. Mike in njegov World's Historical Journal bosta na kolenih prosila za drobtinice. Že ga vidim, kako se plazi po kolenih in nama s solzami upanja umiva prešvicane noge. Nalašč si jih ne bom opral vsaj tri dni.«
Čisto me je zaneslo. Kakor hitro me je minil napad veličastja, me je potrepljala po rami:
»Najprej morava iz tega izvleči kaj koristnega. Za zdaj je to samo votlina, polna neznanih besed, nenavadnih fresk in znakov. Nikjer ni niti najmanjšega namiga, kje je vhod ali izhod iz te luknje.«
»Čakaj. Saj ne misliš, da je bila ta votlina do habibijeve sreče v nesreči hermetično zaprta?«
Nemo je prikimala in z očmi iskala morebitne sledove vrat. Čez čas je odvrnila:
»Nekdo je to votlino temeljito zazidal. Kako? Pojma nimam. Najbrž se je vdrla na najtanjšem mestu, mogoče tam, kjer so jo zaprli. Potrebna bo analiza. Temeljito geološko seciranje bo dalo potreben odgovor.« Sklonila se je za kamnino na tleh in zakliče:
»Hamad, spusti mi torbo za vzorce!«
Hip zatem se je po vrvi že spuščala velika torba za shranjevanje manjših vzorcev. Medtem sem se razgledoval po kar prostorni votlini. Razen črk se mi je vse drugo zdelo popolna neznanka. Čeprav nisem veljal za pomembnega poznavalca Svete dežele, sem o njej kar precej vedel. Takoj sem znal oceniti nenavadnost tukajšnje najdbe. Zagledal sem se v stilizirano drevo, ki je bilo na daleč podobno srednjeveški upodobitvi kabalističnega Oc hajim, Drevesa življenja. Freska ali gravura (takrat nisem vedel, kaj je točno ta reč na steni) je imela tri korenine, trojno steblo in tri ravni vej. Na vrhu drevesa je sijala nenavadna trojna zvezda. Pravzaprav sem razbral tri prekrivajoče se kroge, znotraj njih so sijale tri trikrake zvezde. Ponavljajoče se trojstvo. Nisem pa zasledil ničesar podobnega vhodu. Samo stiliziran obok, poln nenavadnih znamenj in neznanih besed, sem lahko povezal z našim pojmovanjem vrat. Znani so se mi zdeli trije pari simbolov, a je šlo zgolj za podobnost. Presunila me je natančnost izdelave besedil in podob. Ozrl sem se k Mary, ki je marljivo pobirala vzorce in jih skrbno shranjevala v škatle. Prekinil sem skoraj depresivno tišino:
»Prav si imela. To odkritje moj manuskript postavlja v drugi plan.«
»Ne vem, kaj naj rečem. Mogoče je ravno manuskript zaradi svoje drugačnosti nekako povezan s to votlino. Pobrala bom ves padli material. V laboratoriju bomo ločili kamen od dela človeških rok. Vsekakor pa so stenske slikarije glavne zvezde te votline,« in se je ozrla okoli sebe. Očarano je strmela v neme priče zgodovine. Bolj zase je zamrmrala:
»Kaj skrivate? Povejte mi, drage besede, kateri jezik ste? Čeprav ga zlahka berem, ga ne razumem.«
Mene je pritegnil način poslikave in pisave. Takoj sem začel razmišljati o nadaljnjih raziskavah:
»Vse morava temeljito poskenirati, tudi v UV in IR. Tudi gravitacijski, magnetni in radioaktivni odtis bova naredila. Vse! S kakšno tehniko so vse to nakracali? Prvič vidim kaj takšnega. Globinski skener bo mogoče našel odgovor na vprašanje vrat. Poženi svoje habibije, naj nama pošljejo tehnikalije.«
Prikimala je in se zadrla:
»Ahmed! Ahmed!«
Njen prijetni glas na preveč decibelih me je presunil. Od tega še mrtvi shodijo. Nisem se posvečal njenemu arabskemu pogovoru. Moral sem priznati, da je bila njena arabska izgovarjava slišati precej seksi. Saj vem, zdaj me obsojate seksizma, a tako se pač svet vrti. Dvignil sem pogled v strop in obnemel. Usta sem na stežaj odprl.
Pri Mohamedovi kameli in Jezusovih ribah!
Mary se je še kar pogovarjala. Sploh ni opazila moje zaprepadenosti. Ko mi je namenila pogled, sem počasi usmeril prst proti nenavadni modrini stropa. Svetilko sem usmeril navpično navzgor. Ob dotiku snopa žarke svetlobe so se prelivali odtenki modrine. Neverjetno! Tako očaran sem se še nekaj trenutkov igral s to barvno čarovnijo. Oba sva obnemela. Mary je končno zasanjano komentirala:
»Kako čudovito! Kakšni prelivi! Iz česa je prevlečen ta strop? Si kdaj videl kaj takšnega?«
»Sem. V muzeju sodobne umetnosti. Kakšni prelivi ... Kot bi zrla v projekcijo sodobnega planetarija.«
Oba sva očarana strmela kvišku. Sinjemodra, turkizna, vijoličasta in potem svetlomodra. Vsi možni prelivi modrine. Najbolj so naju očarale sijoče zvezdice. Spogledala sva se:
»To je slika zvezdnega neba.«
Mary prikima:
»Malce se spoznam na zvezdno nebo, a to ni naše današnje nebo. Vidiš tisto repatico?« pokaže s prstom na nenavadno utripajočo podobo nečesa, podobnega svetlemu kometu:
»Halleyjev komet je prišel v prisončje v letih 328 in 404, pa tudi v Jezusovem času, leta 26. Mogoče je kaj povezano.«
Ne vem čemu, a spreletel me je hlad srha. Komaj spravim iz sebe:
»To bova posnela na vse možne načine in si potem razbijala glavo.«
Mary trpko pripomni:
»Upam, da bo kaj posneto.«
Skoraj sva pozabila na kose tehnike, ki so nama jih spuščali. Ahmed je nekaj zaklical in Mary je stresla z glavo, s čimer se je zbudila iz zamaknjene očaranosti. Pravzaprav, oba sva se zbudila iz te čarobne osuplosti.
»Ta prevleka je tudi na teh kamnih na tleh,« sem se spomnil podrtega stropa in hlastno stopil do preostalega grušča. Pohlepno sem brskal in kmalu našel, kar sem iskal. Majhen kos sem zmagoslavno dvignil proti svetlobi:
»Čudno. Na pogled je nekakšna kovina, nanesena na kamnino. Ta kos bo imel prednost v laboratoriju. Poglej!«
Mary je pristopila. Začutil sem njen znoj. Udaril je v nosnice. Uf, ženska, bolj redno se boš morala prhati. Pozorno je opazovala kamnino med mojimi prsti. Spogledala sva se. Podala je svoje mnenje:
»Površina je popolnoma ravna in nepoškodovana. Samo zlomljena je, kjer je pač zlomljena tudi kamnina, kamor je nanesena. Drugače pa ni nobenih poškodb. Plast je izjemno tanka. Obrni gor,« in košček premerila z žepnim skenerjem. »Plast je po celi površini debela deset nanometrov. Samo naprednejše tehnike nanoprevlek omogočajo tako natančen nanos. V Kristusovi dobi najbrž niso poznali ali potrebovali takšne natančnosti.«
Spogledala sva se in odvrnil sem:
»Ne smeš pozabiti, da gre za nanos snovi na strop votline. Te freske ali kar so že, so drugačne žverce,« sem se znova zazrl v nenavadno kamnino. Takrat sem opazil še eno nenavadnost. Strop je bil debel komaj inčo. Še čudež, da se ni vdrl, še preden je tip v tla zaril ost pnevmatskega vrtalnika. Pravzaprav je skrajno nenavadno, kako je sploh tako tanka plast držala lastno težo. S svetilko sem nejeverno osvetlil rob odprtine. V odprto vrečko sem iz rok nežno spustil vzorec in se nasmehnil:
»Dajva zdaj vse to posneti in zaposliva tiste rokodelce, da nama ločijo kosce manuskripta od kamnine. Mogoče gre za povezavo s tem zakladom.«
Mary se je pogladila po vlažnem čelu, kjer so se nabrale kapljice umazanega znoja. Obrnila je glavo proti snemalni opremi:
»Najprej poberiva in pometiva še preostanek. Potem bom vse posnela, ti pa poskrbi za varovanje.«
Glede tega mi ni bilo treba dvakrat reči. Mrhovinarji prej ali slej zavohajo senzacijo. Vedno jo. Posebno ameriški tipi so jebeno nasilni, a njihova gnila vlada jim drži štango. Ničkoliko je bilo nasilnih prevzemov atraktivnih najdišč pod pretvezo ameriške nacionalne varnosti.
Vzela je nežno ščetko in lopatico, jaz pa pinceto. V posamezne predalčke sva ločeno zlagala večje kamne, prah in druge ostanke. V laboratoriju bodo imeli lažje delo, če dobijo na mizo vsaj grobo ločene vzorce.
Trajalo je. Vmes so nama spustili vodo in fini sesalec za prah. Pozabil sem na uro. Delala sva, dokler nisva do čistega pometla vsega, kar se je zrušilo na gladka tla. Ves čas sva molčala. Bila sva uigrana ekipa. Na koncu sem se komaj vzravnal. Pri vseh kosmatih medvedjih šapah tega sveta! Peklensko me je bolelo v križu. Tudi Mary jo ni odnesla brez pačenja od bolečin, nastalih zaradi nenaravne drže. Arheologija je pač poleg vsega tudi boleče natančno pobiranje prahu. Globoko sem zajel sapo in vzdihnil:
»Preklemansko čepenje. Se jaz staram ali pa je to predolgo trajalo?«
Mary se je kislo nasmehnila:
»Najbrž oboje. Mogoče bova s to raziskavo zaslužila dovolj in se nama ne bo več treba plaziti v vsako luknjo tega sveta.«
»Bova videla, kaj imava. Vsekakor pa ne bo šlo brez dodatne pomoči.«
Zložila je orodje in označene vrečke z vzorci. Prikimala sva si. Malce se je nakremžila, ko je dvignila veliko škatlo in mi jo ponudila:
»Uf, je težko. Se je kar nabralo te robe. Pa tako malo je izgledalo. Jaz bom še vse posnela. Zdaj bova videla, če je kamera vredna odštetega kupa denarja.«
Zaupno sem prikimal, zgrabil kovček in ne ravno veselo pogledal proti vrhu votline. Plezanja nisem maral in ga še ne maram. Čeprav gre samo za slabih sedem metrov, me je stiskalo. Zažvižgal sem. Javil se mi je eden od delavcev. Zakličem mu:
»Spusti vrv, da ti dam kovček,« in čez nekaj trenutkov je na tla padla osmica s karabinom. Pripel sem kovček in zaklical:
»Dvigni zdaj! Pa previdno! Bog ne daj, da mi pade na glavo!«
Od zgoraj sem zaslišal samo klic potrditve in vrv se je napela. Kovček je izginil skozi odprtino, nakar sem se oklevajoče še sam pripel. Nisem se hotel sam mučiti z dvigovanjem navzgor. Še enkrat sem zaklical in se skisanega obraza obrnil proti Mary. Trpko se mi je smehljala. Dvignila mi je palec in vrnil sem kretnjo. V mislih sem zrecitiral en očenaš za upanje, da je to zadnje handlanje s štriki. Res sem sovražil to alpinistično sranje. Drugič bom dal namontirati vitel. Tako bo odpadla ta alpinistična jeba. Začel sem se oddaljevati od tal. Uf, kako zoprn občutek je to bingljanje nog meter in več nad tlemi.
* * * * *
Mary je vso pozornost posvetila multispektralni kameri. Z njo bo posnela panoramo votline. Zatem bo s posebnim fotoaparatom, poslikala votlino v več različnih frekvenčnih območjih. Večplastni visokoločljivostni senzor je v navezi z EMPT oddajnikom, recimo mu posebna bliskavica, lahko posnel sliko 3D v ozkem frekvenčnem območju do globine štirih inčev (10 cm). Nastavila bo območje od 2500 K do 30000 K v razmikih po 200 K, nakar še od IR- do UV-območja s pasovnimi širinami 10 nm. Upal sem v uspeh. Kamera z dodatno opremo je stala prostaških 550.000 £ in do zdaj še ni upravičila niti dela svoje cene.
Kakor hitro sem pod nogami čutil trdna tla, sem besno odvrgel alpinistično kramo. Prvič, zadnjič in nikoli več! Prisežem! Delavci so medtem postavili trajnejšo razsvetljavo in pripravili orodje.
Naslednja faza je zavarovanje najdišča. Takoj sem poslal po šefa varovanja. Nisem hotel tvegati, saj sem slutil pomembnost votline pod nogami. Primaje se visokorasel mož, tipični predstavnik svojega naroda. Posel si je naredil z učinkovitim varovanjem arheoloških odprav v votlinah Kumrana. Množica votlin še vedno ni izdala vseh zakladov, zato mu dela še kmalu ne bo zmanjkalo. Čeprav je od prve najdbe minilo stoletje, še kar ni konec presenečenj.
Kljub raznim teorijam zarote so znanstveniki ravno tukaj našli potrdilo, da se izvorna Biblija od antike do danes skoraj ni spreminjala. Novi so bili samo nekateri apokaliptični teksti, najdeni pred 20 leti. Zlasti je razburjalo besedilo iz Votline 22. Med brati rečeno, po moje je šlo za nenavadno mešanico blodenj od preveč trave zadetega meniha in Janezovega razodetja.
Tudi sam sem upal na podoben rezultat najdbe v Votlini 25 (tako sem jo krstil po običajni formuli imenovanj, ko sem v njej našel prvi košček pergamenta z nekaj hebrejskimi besedami. Čudil sem se, ker ni šlo za aramejščino). Bil sem prepričan o obstoju še pomembnejšega apokaliptičnega besedila, na kar me je napeljal fragment iz Votline 24. Šlo je za do zdaj neznano pojmovanje posmrtnosti čiste duše in »potovanje živega na drugo stran in nazaj«. Posebej zanimiva je bila omemba popolnoma nove posmrtne sfere, kamor pridejo obujeni speči. Kaj to pomeni, me ne sprašujte, dokler se ne napuham hašiša. Upal sem na podatke iz teh, zdaj dodobra uprašenih fragmentov. Najden kos sem med začetnimi raziskavami v tej votlini jasno povezal s še ne popolnoma raziskanim besedilom iz Votline 24. Oznake na robovih so se ujemale. Palestinec me je zbudil iz razmišljanja:
»Gospod, klicali ste me.«
Zamahnil sem z roko, stopil do vhoda votline in mu namignil, naj mi sledi:
»Zavarujte okolico. Podvajam vam plačo. V zameno pa zahtevam popolno in nepredušno varovanje. Nihče ne sme notri ali ven brez mojega osebnega dovoljenja. Najprej streljajte, potem sprašujte. Jasno?« sem dvignil glas in se zazrl v odločne temne oči izkušenega vojščaka.
»Razumem,« je kratko odvrnil in odhitel udejanjit moj ukaz. Z njim sem že sodeloval pri Votlini 24 in sem se zanesel na njegove usluge. Zadnjič je moral biti konkretno grob do tistega sitnega Američana in njegov trop plenilcev grobnic. Ko mu je preštel rebra in na novo ustrojil nos, je nadloga umaknil svoj smrdljivi fastfudni nos.
Upal sem v srečo, da novica o revoluciji pod tlemi votlini ne bo prehitro odletela v svet. Delavce sem vedno previdno izbiral in dobro poplačal, a nikjer ni popolne varnosti. Denar nikomur ne smrdi. Vedno se najde kakšen veseljak s preveč denarja in željo po slavi. Konkurenca je v tem poslu izjemno huda in se ne brani tudi nepoštenih metod. Arheološke razstave z revolucionarnimi eksponati so vedno deležne publicitete. Takrat se hočejo s tabo slikati nesramno bogati lastniki pomembnih podjetij. Ti mogočniki potem v znak zahvale za medijski cirkus pred očmi javnosti pišejo čeke z mnogo ničlami.
Z Mary sva še vsako odpravo dobro unovčila. Uspeha pa ni brez dobrega varovanja najdišč. Kdor hoče v teh krajih nepovabljen do »ground zero«, mora računati na izkušene palestinske desperadose, navajene na streljanje pred postavljanjem vprašanj po motivih. Žal je arheologija postala precej umazan posel.
Ravno jebeni Jenkiji so v posel vnesli pesem nasilja in skoraj prave vojne za pomembne eksponate. Vse skupaj se je zaostrilo pred desetimi leti. Aroganten Jenki je pod pretvezo boja proti terorizmu s silo odtujil pomembno babilonsko najdbo. Si lahko mislite? Nad arheološko najdišče so spustili protiteroristično enoto, plačano iz državnega proračuna in si prilastili, kar jim ni pripadalo. Jenkiji so imeli smolo, saj so pobili tudi izraelski del mednarodne odprave. Tega nasilja v teh krajih niso odpustili in jim, ne glede na višino dolarskega zneska, ne izdajajo dovoljenj.
Stopil sem do priročnega hladilnika in z užitkom zgrabil pločevinko piva. Čudoviti hlad kovine z rumeno opojno tekočino me je v hipu pomiril. Saj vem, hladno pivo v puščavi ni ravno bistra izbira. V tem trenutku pa sem si ga hotel privoščiti. Bog mi je priča, zaslužil sem si te kaplje etanolne raztopine. Pri vseh Kristusovih mukah sem se plazil v tisto luknjo s plezalnim pasom! V imenu vseh starozaveznih očakov sem si krvavo zaslužil ta pir.
Zakorakal sem na vhod votline. Zaposleni delavci name niso polagali nobene pozornosti. Sonce je počasi padalo v puščavo. Peklenska sopara je neusmiljeno mučila moje vsega hudega navajeno telo. Lani sem dva meseca preživel na Antarktiki, nakar sem mesec dni životaril na tej jebeni vrelini. Tudi leto pred tem sem premetaval in žrl pesek po peklu te puščave. Poželjivo sem srknil mrzlo tekočino. Pivce za živce je bilo, je in za vekomaj bo zakon! Amen!
Sonce je zdrsnilo za obzorje. Z dolgimi koraki sem odmarširal do kovčka in ga odnesel do velikega šotora sredi tabora. Mary je v votlini še kar telovadila z opremo. Če sem pošten, se je s sodobnimi tehnikalijami znašla bistveno bolje od mene. Šest let je mlajša in to se je poznalo. Od nekdaj so mladi od svojih starejših kolegov spretnejši s sodobnimi tehnikami. Vzdihnil sem. Vraga! Nekega dne me bodo mlajši kolegi za mojim hrbtom razglasili za starega fosila. Tudi mi smo v mlajših letih tako obkladali svoje starejše kolege. A mene malo briga, kaj bodo brbotali za hrbtom. Z milijoni na računu se ne bom prav nič sekiral ...
O knjigi
O tiskanih izdajah
Najprej nekaj o tiskanih izdajah, kasneje še o digitalni, ePub 3, izdaji.
|
|
Izdaja 2024
Avtor: Ekselenski, Bojan
Naslov: Vitezi in čarovniki. Votlina skrivnosti : uvod v Mešaraha /
[besedilo, ilustracije] Bojan Ekselenski
Vrsta gradiva: (znanstveno)fantastična proza ; leposlovje za odrasle
Jezik: slovenski
Leto: 2024
Izdaja: 3. izd.
Založništvo in izdelava: V Celju : samozal. B. Ekselenski :
Grafika Gracer d. o. o., 2017
Fizični opis 299 str. : ilustr. ; 21 cm
Zbirka: Fantazija
ISBN: 978-961-95991-3-6 (samozal.)
Cena: V tisku
Dražilnik in dodatki
V ePub 3 obliki si naložite obilen dražilnik, ki vas bo potegnil, da si zaželite svoj izvod knjige. ePub datoteka je berljiva na vseh bralnikih s podporo ePub 3, kar pomeni, da na vseh, ki so danes na voljo.
Vsi dodatki so seveda brezplačno dostopni. Na voljo kot branje na tej strani ali kot brezplačna ePub knjiga s široko kompatibilnostjo z vsemi bralniki.
Naročite knjigo že zdaj!
Knjigo lahko prednaročite in si po znižani ceni zagotovite svoj izvod.
Namesto 15 € je lahko vaša za 12 €, ob plačilu priložimo še ePub 3 izdajo in častimo poštnino.
O elektronski izdaji
Knjiga je v ePub elektronski izdaji izšla leta 2013 in je bila na Biblosu kar 3 leta med 5 najbolj branimi knjigami.
Nova knjižnična platforma COBISS Ela zahteva ePub 3 standard, zato je nastala nova E-izdaja, ki temelji na dopolnjeni tiskani izdaji. Knjiga je popolnoma skladna z novim ePub 3 standardom. Verzijo 2013 (ePub 2) lahko torej prepustimo zgodovini ...
Avtor: Ekselenski, Bojan
Naslov: Vitezi in čarovniki. Votlina skrivnosti [Elektronski vir] : uvod v Mešaraha / Bojan Ekselenski
Vrsta gradiva: (znanstveno)fantastična proza ; leposlovje za odrasle
Jezik: slovenski
Leto: 2024
Izdaja: 2. digitalna izd.
Založništvo in izdelava Celje: samozal. B. Ekselenski, 2024
Zbirka: Fantazija
Značilnosti elektronskega vira: El. knjiga
ISBN: 978-961-95991-4-3
(ePub)
Cena: 9,90 €