VITEZI IN ČAROVNIKI: Kratek opis žanra

Najprej vas moram opozoriti, kajti ta stran je bolj suhoparne narave. Gre za moje osebno videnje žanra, zato nekako ne vidim razloga, da upočasnjujem včitavanje strani s slikami. Upam, da se boste prebili skozi celotno vsebino in razširili svoja obzorja z malce podrobnejšim poznavanjem žanra epske fantazije.

V slovenskem jeziku do zdaj še ni bil objavljen kakšen poseben članek na to temo. V slovenščino imamo prevedeno kar lepo število literarnih del tega in sorodnih žanrov. Pravzaprav smo priča pravi eksploziji prevedenih del, a smo deležni ništrc spremnega dogajanja. Znani tuji avtorji se pač prodajajo za med. Posel je pač posel.

S slovenskim avtorskim delom je pa malce drugače. Brez gverilskega nastopa ne bo nič ...

Epska fantazija je namenjena precej zahtevni publiki, ki se ne zadovolji zgolj z dobro izvedeno zgodbo. Pravzaprav je zgodba samo del izkušnje. Bralke in bralci so običajno izredno zvesti svetu, kateri jih privlači. A za to se je treba resnično potruditi. Morebiti najpomembnejši del doživetja predstavlja občutek verodostojnosti sveta, v katerem se dogaja. Ta fantazijski svet mora biti podrobno in logično razdelan, vsebovati mora celovit nabor lastnosti, da zadovolji svojo publiko. Delo epske fantazije ima poleg same zgodbe še pisan nabor dodatkov, ki obsegajo različne vidike okolja dogajanja zgodbe. Najmanj, kar mora obsegati, je zemljevid fantazijske dežele, nadalje so prisotne kakšne kronologije, kronike, rodoslovni dokumenti, katalog glavnih in tudi stranskih "igralcev" in še mnogo tega. Več, kot je dodatkov, verodostojnejši je izmišljen svet. Avtorji vložijo ogromno truda v ta svet. Največkrat gre levji delež truda ravno v te, morebiti obrobne podrobnosti. Nadalje morajo biti karakterji izdelani in se morajo razvijati. Največkrat gre za pisano paleto različnih vrst bitij, mešanico mitologije in resničnega sveta.

Zgodba je vedno, kot že ime žanra pove, veličastna, epska. Gre za usodne dogodke, kjer so vpleteni kralji, cesarice, vitezi in čarovnice. Vedno je govora o globalnih spremembah sveta, v katerem se dogaja. Kljub vsemu pa večkrat glavno, pravzaprav odločilno vlogo prevzame slehernica ali slehernik, ki je običajno proti svoji volji porinjen(-a) v tok dogodkov. Zgodba se v veliki meri vrti okoli napredovanja od povprečneža (-ice) do odločilnega mogočnika (-ice).

Epsko fantazijo (in sorodna žanra dinastična in junaška fantazija) "resni" literarni kritiki radi tiščijo med literarni šund. Sicer gre za berljivo literaturo, ki pa ni "resna". Kakšna zmota! Med epsko fantazijo ni povprečni nič več ali manj šunda, kot med ostalimi, bolj "resnimi" zvrstmi. Kvalitetna epska fantazija vedno vsebuje tudi elemente družbene kritike, študijo resničnih človeških odnosov in drugega, kar neko literarno delo povzdigne v razred kvalitetnih del. Še eno famo moram razbiti. Epska fantazija ni otroška literatura. Veliko zahtevnih del žanra ni primernih za otroke. Ampak verjetno bo moralo preteči še kar nekaj vode, da bo v zatohlo in samovšečno slovensko sceno prodrl duh literarno razvitih dežel.

Fantazijski svet mora biti detajlno izdelan. Površnost in polovičarstvo publika zavrne. Opazil sem, da so fantazijski svetovi v odnosu do našega sveta treh različnih vrst:

Navedel sem samo pri nas znane fantazijske svetove. Popolnoma izmišljen svet ima svojo geografijo in svoj politični zemljevid, kateri je običajno priložen knjigi. Nadalje ima ta svet nabor mitoloških bitij. Večina avtorjev črpa iz nordijske mitologije, vendar se najdejo tudi bitja antičnih mitologij in seveda čiste avtorjeve "izmišljotine". Škrati Gospodarja Prstanov so mitološka bitja, a Hobiti so avtorjeva alegorija angleškega podeželja konca viktorijanske dobe. Potem so tu še Vilini, ki so mešanica mitologije in religije in so čeprav mitološka bitja, kljub vsemu avtorjeva kreacija v dani obliki. Potem je tu še temna vojska, alegorija totalitaristične uniformiranosti in brezpogojnega sledenja Vodji. Fantazijski svet ima tudi svoje jezike in pisave. Večina avtorjev jemlje iz bogate zakladnice nordijske mitologije. Vilinščina Gospodarja prstanov je silno podobna nordijskim germanskim jezikom. Tudi rune so v tem kontekstu. Ta fantazijski svet mora imeti svojo lastno mitologijo, religijo in zgodovino, katero avtor bolj ali manj obilno dokumentira. Niso redka rodbinska drevesa najpomembnejših "igralcev", kronologij pomembnih družin in čisto resne zgodovinske zgodbe. veliko na tem naredijo razni fan klubi (oglejte si študije na slovenskem Gil-Galadu, pa vam bo vse jasno).

Fantazijski svet je alegorija našega sveta, pravzaprav avtorjeva osebnega interpretacija sveta okoli nas. Ravno zaradi tega odseva resničnosti skozi simbole mitologije so ti svetovi za bralke in bralce tako zanimivi, saj so v njih zrcaljene njihove osebne sanje o boljšem svetu. Bralec in bralka med branjem v fantazijskem svetu prepoznata idealizirano podobo svojega otroštva. In vsi vemo, da so simboli otroštva najmočnejši in najvplivnejši v človekovem odraslem življenju. Omogočijo nam, da najdemo srečnega otroka v nesrečnem odraslem telesu.

Naj dodam, da bralna publika epske fantazije niso podadolescentni otroci, temveč odrasli ali skoraj odrasli ljudje, ki že imajo vsaj približno izdelan pogled na svet okoli sebe. Med branjem fantazije se vrnejo v otroštvo, ko je bil vsak dan neskončna avantura. Pravljice skozi fantazijo oživijo, saj večkrat temačna resničnost pridobi upanje v dober jutri. Mitološka bitja fantazijskega sveta morajo odražati resnični svet. Bralci morajo v njem najti vzporednice z resničnostjo. Ravno zato so avtorji primorani v pazljivo konstrukcijo fantazijskega odra zgodbe. Polovičarstvo se maščuje.

V dobi interneta je silno dobrodošla spletna podpora takšnim svetovom. Avtor, ki želi ponuditi celovito izkušnjo, ponudi na spletu obširno podporo svojemu svetu. Ljubitelji zvrsti morajo biti deležni neprestanih brezplačnih dodatkov, s katerimi obogatijo svojo izkušnjo. Avtorjevo delo se ne neha s prodajo knjig, temveč z neprestanim bogatenjem osnovne izkušnje.

Temeljni pogon zgodbe je vtkan v naravo sveta. Ta svet je največkrat gnostično razdeljen na sile dobrega in sile zla. Vlogi Boga in Satana sta precej strogo deljeni in oba mitološka arhetipa sta vrednostno enakovredna, sta dva pola realnosti. Običajno je interpretacija Boga duhovna sila dobrega, a interpretacija Satana materialistična sila zla. Dvopolnost sveta je v večini fantazijskih svetov strogo ločena na prej omenjeni interpretaciji sil dobrega in sil zla. Z napredovanjem žanra s(m)o nekateri avtorji dvopolnost zamenjali z zapletenejšim sistemom dinamičnih razmerij, kjer gre za različne odtenke sivine.

Naj takoj še enkrat razbijem eno od napačnih interpretacij mnogih slovenskih literarnih teoretikov. Epska fantazija ni otroška literatura in kot takšna ni nikoli bila ustvarjena. Epska fantazija je s svojo kompleksnostjo precej zahtevna in samo najlahkotnejši predstavniki žanra so pogojno prebavljivi zadnjemu triletju sodobne devetletke. Struktura zgodbovnega zapleta epske fantazije je namenjena zahtevni publiki. Res je, v epski fantaziji običajno nastopajo mitološka bitja, znan iz pravljic, a narava zapleta prekaša pravljice. No, vsekakor s tem ne zmanjšujem pomena pravljic, kajti zdravo otroštvo nujno potrebuje zdravo dozo pravljičnosti. Odrasli pa svojo dozo pravljičnosti dobimo ravno z epsko in sorodnimi fantazijami. Ljudje, ki so ubili otroka v sebi, so obsojeni na životarjenje.

Hm, epski, če lahko tako rečem. Zgodba se vedno ukvarja z dogodki, ki usodno odločajo o usodi sveta. Bistvo zgodbe je apokaliptičnih razsežnosti, ki se odraža v veličastnem boju med silami dobrega in silami zla. Ta zvrst se nikoli ne posveča individualnim usodam, kajti v ospredju je veličastni zaplet z veličastnim razpletom. Najlepši primer je Gospodar prstanov ali novejši Martinov niz Pesmi ledu in Ognja (imamo prevod Igra prestolov). Zaradi veličastnosti zapleta je večina te literature več sto ali tisoč strani debel niz ene ali več debelih opek. Vsako od teh je obogateno z množico dodatkov, ki bolj ali manj podrobno razkriva ozadje zapleta in sveta, v katerem se dogaja. Osnove zgodbe koreninijo v srednjeveškem viteškem epu (Beowolf), ki se je razvil v sodoben fantazijski ep Največkrat so v zgodbi močno poudarjeni žrtvovanje oziroma samožrtvovanje, čast, junaštvo, ljubezen in vse, kar pojmujemo pod viteštvom v najžlahtnejši obliki. V epski fantastični povesti vsi ti zmaji, vitezi, čarovniki, mitološka bitja in ostali elementi pravljic v službi alegorije avtorjevega videnja sodobnega sveta. Naj omenim, da so pravljice najelementarnejša oblika literarnega podajanja najžlahtnejših človeških moralnih vrlin. Mogoče zato radi literarni teoretiki epsko fantazijo okarakterizirajo kot otroško čtivo.

V sodobnem epu se morajo liki dinamično razvijati pod vplivom razvoja zgodbe in njene strukture. Črno - beli in ali statični karakterji so preživeli in jih srečamo samo v podpovprečnih delih žanra, ki slepo sledijo osnovnim klišejem žanra. Kljub temu pa od začetkov žanra ostajajo nekatere zapovedi, če temu lahko tako rečem.

Osnovo, nekakšno os, okoli katere se vsa zgodba vrti, predstavlja povprečni slehernik ali slehernica, ki je zaradi različnih dejavnikov potisnjen(-a) v kolesje dogajanja. Ta oseba skozi zgodbo napreduje, se sooča z izzivi in je ključnega pomena za veličastni razplet. Najlepši primer takšnega razvoja sta Bilbo ali Frodo v Gospodarju prstanov (ves čas se vračam k temeljnemu delu žanra). Obstaja tudi negativni razvoj, razkroj junaka zaradi vpliva temnih sil. Primer je Golum (ah, ta klasika). Poleg osrednjega lika nastopa še množica bolj ali manj stranskih likov. V začetku žanra je bil večji del teh likov precej statičen, a v sodobnih delih se tudi ti liki dinamično razvijajo v odvisnosti od okoliščin (Igra prestolov). To je lahko negativen ali pozitiven razvoj. V sodobnih delih ni pravzaprav nihče popolnoma pozitiven in deviško popoln, niti ni popolnoma negativnih likov. Večina se giblje med niansami sivin. Ravno do razvoja likov je odvisna kvaliteta razvoja zgodbe. Tu pade na izpitu prispevka k žanru ali zgolj sledenja že videnim in izrabljenim klišejem.

Drugotnost, Stare Ede (vil. Mebeab Edanim, istočasno je ime poklon starim nordijskim predkrščanskim pesnitvam) je vzporeden svet, ki biva na drugačni frekvenci od našega sveta, imenovanega Mlade Ede (vil. Fearig Edanim, tudi Šoleštem). Drugotnost je redkejše vesolje od našega sveta. Obstaja na drugačnih frekvencah, pravzaprav temelji na drugačnih kombinacijah vesoljskih strun. Zgodba je postavljena na sredino 21. stoletja (prihodnost) in se dogaja v obeh vesoljih. S tem sem zgodbo začinil še z drugimi literarnimi zvrstmi, katere samo dopolnjujejo izkušnjo. Čisto izmišljena Drugotnost ima svojo geografijo, mitologijo, religije, jezike, zgodovino in vse ostalo, kar pač pritiče resnemu fantazijskemu svetu. Za osnovo pa nisem vzel klasično nordijsko mitologijo, temveč sem posegel po židovsko (kabalistično)-krščanskem izročilu. Sama zasnova univerzuma VITEZOV IN ČAROVNIKOV je čisto biblijska, saj Bog ni sila niti dobrega, niti zla, temveč je vseobsegajoči univerzum, ki obsega tako dobro, kot tudi zlo. Bog ne poseže zaradi obrambe dobrega, temveč zaradi vzpostavitve dinamičnega ravnotežja med dvema poloma realnosti. že samo to je dovolj, da je svet Vitezov in Čarovnikov drugačen od klišejev žanra, saj ne gre za statični sistem dobro-zlo, temveč za dinamični ravnotežni sistem.

Zgodba je žanrsko epska. Gre za Apokalipso, odločilno rušenje temeljev obstoja sveta, kakršnega poznamo. Zgodba je sestavljena iz več niti, katere se medsebojno prepletajo. Imamo vojno v Drugotnosti in pojav črne magije v našem svetu. Imamo tudi osrednji lik - srednješolca, ki postane odločilni dejavnik vzpostavitve ravnotežij. Vzporedni liki so tesno navezani na okoliščine, v katerih se znajdejo. Na eni strani imamo brutalizacijo družbe, alegorijo na trende, katere prepozna vsak izmed nas. Na drugi strani pa je Drugotnost, kjer vsi spletkarijo proti vsem. Nimamo klasične nadmoči zla, temveč degradacijo dobrega pod vplivom naraščajočih apokaliptičnih neravnovesij, katere je sprožilo človeško lahkomiselno hlastanje za neskončno močjo.

V Indigo otrocih temnega carja, utelešenja neravnovesij in negativnih energij sploh ne razkrijem. Ne, v prvem delu samo (začasno) zaustavim popolni propad sveta. Ker gre za tetralogije, posvečene tetragramatonu biblijskega pogleda na razvoj sveta, je prvi del namenjen ognju, zagonu dogajanja. Osnovni liki se predstavijo in z njimi se predstavi vsa veličastnost grozeče apokalipse.

Kaj pa tu počno Indigo otroci? Preprosto. Dovolil sem si umetniško ironizacijo mestoma nekritičnih sanjarij o ljudeh, ki se imajo (ali pa to mislijo njihovi najbrž zafrustrirarni podpovprečni starši) za nekakšno idealizirano nadgradnjo človeštva. Skozi raziskovanje tega fenomena sem dobil odlično idejo, kako lastnosti, katere sami sebi pripisujejo, uporabiti v zgodbi.

Prva slovenska epska fantastična povest je več od zgolj še enega romana. Je slovenski prvenec, ki nadgrajuje žanr in s spletno stranjo vnaša novo kvaliteto. Spletna stran ni namenjena zgolj prodajanju in reklamiranju knjig(-e). Nikjer tudi ni linka do samopredstavitve avtorja. To spletno mesto je namenjeno izpopolnjevanju in podaljševanju izkušnje, katero ste dobili ali šele boste dobili z branjem knjige. Z vračanjem na spletno stran, kjer vas bom razvajal z različnimi brezplačnimi dobrotami, boste lažje dočakali drugi roman iz niza, poimenovan INDIGO NOVI SVET. Lahko samo razkrijem, da že nastaja daljša brezplačna zgodba, ki se dogaja med prvim in drugim delom.

uMETNIŠKA SVOBODA

Fenomen indigo otrok je ključna začimba zgodbe. Dasiravno se omenjeni fenomen pojavi precej plašno šele v zadnji tretjini romana, je ključnega pomena. Izvedba fenomena indigo otrok izhaja iz zanimive, morebiti heretične predpostavke, zaradi katere me bodo zasovražili vsi alternativci tega sveta. za takšen odnos sem se odločil na osnovi študija različnih virov. Najdragocenejši vir pa je zagotovo neposredna komunikacija z nekaterimi odraslimi ljudmi, ki se imajo za indigo otroke. Gre za indigo otroke prve generacije (tako sem jih imenoval v romanu). V romanu sem si namreč dovolil v okviru umetniške svobode pojavu indigo otrok malce drugačno naravo tega fenomena. Vsekakor s tem ne želim ljudem, ki so se razglasili za indigo, pripisovati nobenih "temnih" lastnosti. Upam, da bodo spoštovani možje in žene razumeli ...