ePSKA FANTAZIJA JE ŽANRSKA LITERATURA
Najprej vas moram na nekaj opozoriti. Ta stran je bolj suhoparne narave.
Gre za moje osebno videnje žanra, zato nekako ne vidim razloga, da
upočasnjujem včitavanje strani s slikami. Z malce truda se
boste prebili skozi celotno vsebino in si razširili svoja obzorja z malce podrobnejšim
poznavanjem žanra epske fantazije.
Torej dobrodošli na poti ...
Žanrska literatura proizvaja obrtniške in ne umetniške
izdelke
V slovenskem jeziku do zdaj še ni bil objavljen kakšen poseben članek na to
temo. Gre za žanrsko literaturo s svojimi zakonitostmi. Ljudje radi posegajo po
tej žanrski zvrsti, zato nas tudi pri nas doživljamo svojevrstno prevajalsko in
založniško eksplozijo. Knjigarne se šibijo pod težami te literarne zvrsti. V
tujini, zlasti na zahodu, je trg še razvitejši. Tam stotine piscev dobesedno z
industrijsko orientirano storilnostjo bruhajo stotine različnih naslovov. Zlasti
licenca Temnice & Zmaji (D&D) in podobne imajo vpreženo desetine mezdnih
pisateljev, ki štancajo konfekcijske obrtniške izdelke - romane epske in
sorodnih fantazij. Prav ste prebrali. Poleg peščice izstopajočih, nam znanih,
avtorjev in avtoric, imamo stotine, tisoče mezdnih delavcev in delavk, ki po
ceni recimo 1 € / odstavek štancajo bolj ali manj užitne izdelke. Samo redki od
te množice so iz obrti uspeli narediti umetnost z dodano vrednostjo.
S slovenskim avtorskim delom je pa malce drugače.
kritika odnosa uradne kulture do žanrskih avtorjev
Pri nas se na vsak način od žanrske literature zahtevajo presežniki v umetniškem
smislu. Vsled tega smo domači avtorji v silno neugodnem položaju. Tujim
prevedenim avtorjem je dopuščena zgolj obrtniška dodelanost, dočim smo domači
avtorji postavljeni pred nekakšen kulturniški strelski vod, ki nas strelja z
ignoranco, tlačenje v blato, obdavčenjem in onemogočanjem na vsakem koraku.
Redki žanrski avtorji pri nas so pridobili vsaj del zasluženega ugleda. Država
nas na vsakem koraku onemogoča. Kulturniške institucije nikakor ne zmorejo
razumeti, da kultura ni samo visoka umetnost, temveč tudi razvedrilo z obrtniško
solidnimi izdelki. Vse razne agencije in namenska društva so samo zaradi
prihvatizacije s strani raznih od države požegnanih kulturniških klanov. Ves
namen njihovega obstoja ob množici kulturniških birokratov je deliti za nekakšno
umetniško pomembno književnost, namenjeno majhnemu krogu navdušencev in
navdušenk. Ta druščina elitističnih književnikov na trgu ne bi preživela niti
dneva. Ljudje posegajo po leposlovni knjigi predvsem zaradi razvedrila. Državna
kulturniška birokracija ne razume, da imamo tudi slovenski pisatelji pravico do
ustvarjanja žanrske literature. Ne želimo nobenih privilegijev. Želimo samo
enakopraven odnos. Ne more kulturno ministrstvo privilegirati samo redkih
odjemalcev vrhunske umetnosti (kar koli je že to). Vsi plačujemo davke in
potrebe vseh so enakovredne. Avtor umetniške literature, ki ji ljubkovalno
rečemo slovenska književnost, ni v ničemer upravičen do bonitet, katerih ni
deležen tudi žanrski avtor. Pravzaprav je za birokracijo do statusa književnika
upravičen tisti, ki ima ustrezno (književno) izobrazbo in pri tem talent nima
nobenega pomena. Žal pa je pisanje leposlovje tesno povezano s talentom. Tega
imaš ali nimaš.
Kaj prinaša takšno stanje knjižnemu trgu?
Zaradi odločilne moči od države blagoslovljenega monopola v naše knjigarne sploh
ne zaide slovensko žanrsko delo. Zasipavajo nas s prevodi, izza katerih so,
razume se, državne subvencije. Prevajalci so torej kulturni delavci, ker pač
imajo ustrezne diplome. Domači žanrski avtorji večinoma nimamo književne
izobrazbe. Sicer nam ne bi škodila, vendar smo svoje veščine razvijali na
drugačne načine. Večina žanrskih avtorjev smo predvsem obrtniki. Če je kdo od
nas iz svoje obrti naredil umetnost, bo pokazal čas (čeprav v Sloveniji najbrž
še dolgo ne bo nikogar, ki bi znal verodostojno ocenjevati kvaliteto žanrskih
del). Vsaj za zdaj sploh nimamo aktivnih verodostojnih kritikov fantazijskih
žanrskih del. O tem žanru pametujejo ljudje, ki najbrž niso prebrali niti ene
knjige in samo povzemajo tuje perje in prodajajo lepo zveneče floskule.
A pustimo to .... Avtorji se moramo znajti na svoj način. Pravzaprav smo
obskurna marginala, čeprav je tovrstna literatura v svetu mainstream. Pač znova
zahvala kulturnemu ministrstvu, ki na različne načine uspešno davi domačo
žanrsko produkcijo.
Epska fantazija je žanr pustolovščin za literarne sladokusce odprtega duha
Epska fantazija je namenjena precej specifični publiki, ki se ne
zadovolji zgolj z dobro izvedeno zgodbo. Pravzaprav je zgodba samo del
izkušnje. Bralke in bralci so običajno izredno zvesti svetu, v
katerem se dogaja njihova priljubljena fantazijska pustolovščina. Avtor
mora za izvedbo projekta epske fantazije vložiti ogromno truda in
pokazati izjemen občutek za podrobnosti. Morebiti
najpomembnejši del doživetja pustolovščine predstavlja občutek verodostojnosti
sveta, v katerem se dogaja. Ta fantazijski svet mora biti podrobno in
logično razdelan, vsebovati mora celovit nabor lastnosti,saj samo
dodelanost vseh segmentov zgodbe in okolja zgodbe zadovolji
svojo publiko. Delo epske fantazije ima poleg same zgodbe še pisan nabor
dodatkov, ki obsegajo različne vidike okolja dogajanja zgodbe. Najmanj,
kar mora obsegati, je zemljevid fantazijske dežele, nadalje so prisotne
kakšne kronologije, kronike, rodoslovni dokumenti, katalog glavnih in
tudi stranskih "igralcev" in še mnogo tega. Več, kot je
logično vključenih dodatkov,
verodostojnejši je izmišljen svet. Avtorji vložijo ogromno truda v ta
svet. Največkrat gre levji delež truda ravno v te, morebiti obrobne
podrobnosti. Nadalje morajo biti karakterji izdelani in se morajo
razvijati. Največkrat gre za pisano paleto različnih vrst bitij,
mešanico mitologije in resničnega sveta.
Zgodba je vedno, kar pove že ime žanra, veličastna, epska. Gre za
usodne dogodke, kjer so vpleteni kralji, cesarice, vitezi in čarovnice.
Vedno je govora o globalnih spremembah sveta, v katerem se dogaja. Kljub
vsemu večkrat glavno, pravzaprav odločilno vlogo prevzame slehernica
ali slehernik, ki je običajno proti svoji volji porinjen(-a) v tok
dogodkov. Zgodba se v veliki meri vrti okoli napredovanja od povprečneža
(-ice) do odločilnega mogočnika (-ice). Ravno ta, skozi epsko
čarobno pustolovščino izveden napredek povprečneža (-ice), s katerim
(-o) se lahko poistoveti vsak bralec ali bralka, je tista nit, ki dela
to zvrst tako popularno. Vsakdo sanja o eksotičnih krajih, pravljičnih
bitjih in fantastičnih pustolovščinah. S temi sanjami razbijamo svoj siv
vsakdan.
Šund? ne hvala. pri najodličnejših delih žanra gre za
vrhunsko literaturo
Epsko fantazijo (in sorodna žanra dinastična in junaška fantazija) "resni"
literarni kritiki radi tiščijo med literarni šund. To zlasti
velja pri nas, kjer žanrska literatura nikakor ne more prestopiti praga
kulturniških institucij. Sicer gre za berljivo
literaturo, ki pa ni "resna". Kakšna zmota! Med epsko fantazijo ni nič
več ali manj šunda, kot med ostalimi, bolj "resnimi" zvrstmi. Kvalitetna epska
fantazija vedno vsebuje tudi elemente družbene kritike, študijo resničnih
človeških odnosov in drugega, kar neko literarno delo povzdigne v razred
kvalitetnih del. Še eno famo moram razbiti. Epska fantazija ni otroška
literatura. Veliko zahtevnih del žanra sploh ni primernih za otroke. Ampak verjetno bo
moralo preteči še kar nekaj vode, da bo v zatohlo in samovšečno slovensko sceno
prodrl duh literarno razvitih dežel.
Lastnosti fantazijskega sveta
Fantazijski svet mora biti detajlno izdelan. Površnost in
polovičarstvo publika zavrne. Fantazijski svetovi so v
odnosu do našega sveta treh različnih vrst:
- Svet je popolnoma izmišljen, čeprav temelji na izbrani mitološki
simbolni ali zgodovinski shemi (primer: Srednji svet Gospodarja
prstanov - skandinavska mitologija, Igra prestolov - angleške
dinastične vojne)
- Svet je alternativna zgodovina našega domačega sveta z nam
znanimi deželami, a drugačno zgodovino (Njegova temna tvar - Severni
sij, Pretanjen nož, Jantarni daljnogled). Lahko obstaja več takšnih
paralelnih zgodovin ali tudi časovnih obdobij (Labirint)
- Naš običajni svet je v posebnem odnosu z enim ali več vzporednih
svetov (Zgodbe iz Narnije, Vitezi in Čarovniki). Torej imamo naš
običajni svet in še izmišljen fantazijski svet, med katerima je
možno potovati.
Navedel sem samo pri nas znane fantazijske svetove. Popolnoma
izmišljen svet ima svojo geografijo in svoj politični zemljevid, kateri
je običajno priložen knjigi. Nadalje ima ta svet nabor mitoloških bitij.
Večina avtorjev črpa iz nordijske mitologije, vendar se najdejo tudi
bitja antičnih mitologij in seveda čiste avtorjeve "izmišljotine".
Škrati Gospodarja Prstanov so mitološka bitja, a Hobiti so avtorjeva
alegorija angleškega podeželja konca viktorijanske dobe. Potem so tu še
Vilini, ki so mešanica mitologije in religije in so, čeprav
mitološka bitja, kljub vsemu avtorjeva kreacija v dani obliki. Potem je
tu še temna vojska, alegorija totalitaristične uniformiranosti in
brezpogojnega sledenja Vodji. Fantazijski svet ima tudi svoje jezike in
pisave. Večina avtorjev jemlje iz bogate zakladnice nordijske
mitologije. Vilinščina Gospodarja prstanov je silno podobna nordijskim
germanskim jezikom. Tudi rune so v tem kontekstu. Ta fantazijski svet
mora imeti svojo lastno mitologijo, religijo in zglede tega naredijo razni fan klubi (oglejte si
študije na slovenskem Gil-Galadu, pa vam bo vse jasno).
Fantazijski svet je alegorija našega sveta, pravzaprav avtorjeva
osebnega interpretacija sveta okoli nas. Ravno zaradi tega
odseva resničnosti skozi simbole mitologije so ti svetovi za bralke in
bralce tako zanimivi, saj so v njih zrcaljene njihove osebne sanje o
boljšem svetu. Bralec in bralka med branjem v fantazijskem svetu
prepoznata idealizirano podobo svojega otroštva. In vsi vemo, da so
simboli otroštva najmočnejši in najvplivnejši v človekovem odraslem
življenju. Omogočijo nam, da najdemo srečnega otroka v nesrečnem
odraslem telesu. Za uspeh pri publiki je pomembna avtorjeva veščina
ustvarjanja fantazijskega sveta.
Naj dodam, bralna publika epske fantazije niso podadolescentni
otroci, temveč odrasli ali skoraj odrasli ljudje, ki že imajo vsaj
približno izdelan pogled na svet okoli sebe. Med branjem fantazije se
vrnejo v otroštvo, saj je takrat vsak dan neskončna avantura. Pravljice
skozi fantazijo oživijo, saj večkrat temačna resničnost pridobi upanje v
dober jutri. Mitološka bitja fantazijskega sveta morajo odražati
resnični svet. Bralci podzavestno poskušajo v njem najti vzporednice z resničnostjo.
Ravno zato smo avtorji primorani v pazljivo konstrukcijo fantazijskega
odra zgodbe. Polovičarstvo se maščuje. S spretno gradnjo
sveta poskušamo bralce pripraviti na razmišljanje in iskanje skritih
sporočil osrednje in & ali vzporednih dogajanj pustolovščine.
V dobi interneta je silno dobrodošla spletna podpora takšnim
svetovom. Avtor, ki želi ponuditi celovito izkušnjo, ponudi na spletu
obširno podporo svojemu svetu. Ljubitelji zvrsti morajo biti deležni
neprestanih brezplačnih dodatkov, s katerimi obogatijo svojo izkušnjo.
Avtorjevo delo se ne neha s prodajo knjig, temveč z neprestanim
bogatenjem osnovne izkušnje. Ljubitelji (-ce) morajo ves čas širiti
spoznanja o pravljičnem svetu in na ta način pridobijo razumsko ostrino,
s katero se lažje spopadajo z vsakdanjostjo okoli sebe.
Temeljni pogon zgodbe je vtkan v naravo sveta. Ta svet je največkrat
gnostično razdeljen na sile dobrega in sile zla. Vlogi Boga in Satana
sta precej strogo deljeni in oba mitološka arhetipa sta vrednostno
enakovredna, sta dva pola realnosti. Običajno je interpretacija Boga
duhovna sila dobrega, a interpretacija Satana materialistična sila zla.
Dvopolnost sveta je v večini fantazijskih svetov strogo ločena na prej
omenjeni interpretaciji sil dobrega in sil zla. Z napredovanjem žanra
s(m)o nekateri avtorji dvopolnost zamenjali z zapletenejšim sistemom
dinamičnih razmerij, kjer gre za različne odtenke sivine.
Zgodbe in liki epske (in sorodnih) fantazije
Naj takoj še enkrat razbijem eno od napačnih interpretacij mnogih slovenskih
literarnih teoretikov. Epska fantazija ni otroška literatura in za
kaj takšnega ni bila nikoli ustvarjena. Epska fantazija je s svojo
kompleksnostjo precej zahtevna in samo najlahkotnejši predstavniki žanra
so pogojno prebavljivi zadnjemu triletju sodobne devetletke. Struktura zgodbovnega zapleta epske fantazije je namenjena zahtevni publiki. Res je, v epski
fantaziji običajno nastopajo mitološka bitja, znan iz pravljic, a narava zapleta prekaša pravljice. No, vsekakor s tem ne zmanjšujem
pomena pravljic, kajti zdravo otroštvo nujno potrebuje zdravo dozo
pravljičnosti. Mimogrede, pravljice večkrat vsebujejo izjemno močna
sporočila. Odrasli svojo dozo pravljičnosti dobimo ravno z epsko
in sorodnimi fantazijami. Ljudje, ki so ubili otroka v sebi, so obsojeni
na životarjenje. Življenje je preresno, da bi ga uničevali z
zavračanjem fantazijskega.
Kakšen je sploh zgodbovni okvir te zvrsti?
Hm, epski, če lahko tako rečem. Zgodba se vedno ukvarja z dogodki, ki
usodno odločajo o usodi sveta. Bistvo zgodbe je apokaliptičnih
razsežnosti, ki se odraža v veličastnem boju med silami dobrega in
silami zla. Ta zvrst se nikoli ne posveča individualnim usodam, kajti v
ospredju je veličastni zaplet z veličastnim razpletom. Najlepši primer
je Gospodar prstanov ali novejši Martinov niz Pesmi ledu in Ognja (imamo
prevoda Igra prestolov in Spopad kraljev).
Zaradi veličastnosti zapleta je večina te literature več sto ali tisoč
strani debel niz ene ali več debelih opek. Vsako od teh je obogateno z
množico dodatkov, ki bolj ali manj podrobno razkriva ozadje zapleta in
sveta, kjer se dogaja. Osnove zgodbe koreninijo v
srednjeveškem viteškem epu (Beowolf), ki se je razvil v sodoben
fantazijski ep. Največkrat so v zgodbi močno poudarjeni
žrtvovanje oziroma samožrtvovanje, čast, junaštvo, ljubezen in vse, kar
pojmujemo pod viteštvom v najžlahtnejši obliki. V epski
fantastični povesti vsi ti zmaji, vitezi, čarovniki, mitološka bitja in
ostali elementi pravljic v službi alegorije avtorjevega videnja
sodobnega sveta. Naj omenim še to, pravljice so najelementarnejša oblika
literarnega podajanja najžlahtnejših človeških moralnih vrlin. Mogoče zato radi literarni
teoretiki epsko fantazijo okarakterizirajo kot otroško ali
mladinsko čtivo.
Kakšni liki nastopajo v teh zgodbah?
V sodobnem epu se morajo liki dinamično razvijati pod vplivom razvoja
zgodbe in njene strukture. Črno - beli in ali statični karakterji so
preživeli in jih srečamo samo v podpovprečnih delih žanra, ki slepo
sledijo osnovnim klišejem žanra. Kljub temu pa od začetkov žanra
ostajajo nekatere zapovedi, če temu lahko tako rečem.
Osnovo, nekakšno os, okoli katere se vsa zgodba vrti, predstavlja
povprečni slehernik ali slehernica, ki je zaradi različnih dejavnikov
potisnjen(-a) v kolesje dogajanja. Ta oseba skozi zgodbo napreduje, se
sooča z izzivi in je ključnega pomena za veličastni razplet.
Najlepši primer takšnega razvoja sta Bilbo ali Frodo v Gospodarju
prstanov (ves čas se vračam k temeljnemu delu žanra). Obstaja tudi
negativni razvoj, razkroj junaka zaradi vpliva temnih sil. Primer je
Golum (ah, ta klasika). Poleg osrednjega lika nastopa še množica bolj
ali manj stranskih likov. V začetku žanra je bil večji del teh likov
precej statičen. V sodobnih delih se tudi ti podporni liki dinamično
razvijajo v odvisnosti od okoliščin (Igra prestolov). To je lahko
negativen ali pozitiven razvoj. V sodobnih delih ni pravzaprav nihče
popolnoma pozitiven in deviško popoln, niti ni popolnoma negativnih
likov. Večina se giblje med niansami sivin. Ravno od razvoja likov pod
vplivom preizkušenj, v kater jih pošilja avtor, je odvisna kvaliteta
razvoja zgodbe. Tu se odloča o naprednosti dela. V razvoju likov je
odgovor na vprašanje, je delo določen napredek ali je zgolj sledenje
klišejem.
prispevek vitezov in čarovnikov
Drugotnost, Stare Ede (vil. Mebeab Edanim, istočasno je ime poklon
starim nordijskim predkrščanskim pesnitvam) je vzporeden svet, ki biva
na drugačni frekvenci od našega sveta, imenovanega Mlade Ede (vil. Fearig Edanim, tudi Šoleštem). Drugotnost je redkejše
vesolje od našega sveta. Obstaja na drugačnih frekvencah, pravzaprav temelji na drugačnih
kombinacijah vesoljskih strun (čisto znanstveno fantastični temelji). Zgodba je postavljena na sredino 21. stoletja
(prihodnost - znova so dodani elementi ZF) in se dogaja v obeh vesoljih. S tem sem zgodbo začinil
še z drugimi literarnimi zvrstmi, katere samo dopolnjujejo izkušnjo.
Čisto izmišljena
Drugotnost ima svojo geografijo, mitologijo, religije, jezike, zgodovino
in vse ostalo, kar pač pritiče resnemu fantazijskemu svetu. Za osnovo nisem vzel klasično nordijsko mitologijo, temveč sem posegel po židovsko
(kabalistično) - krščanskem izročilu. Sama zasnova univerzuma VITEZOV IN
ČAROVNIKOV je čisto biblijska, saj Bog ni sila niti dobrega, niti zla,
temveč je vseobsegajoči univerzum ravnotežja sil, ki obsega
dobro in zlo.
Bog ne poseže zaradi obrambe dobrega, temveč zaradi vzpostavitve
dinamičnega ravnotežja med dvema poloma realnosti. Svet
Vitezov in Čarovnikov odstopa od žanrskih zapovedih, saj svet ni črno - bel,
temveč je dinamično ravnotežen, kjer sta dobro in zlo samo kategoriji, odvisni
od trenutne moralne interpretacije.
Zgodba je žanrsko epska. Gre za Apokalipso, odločilno rušenje
temeljev obstoja sveta, kakršnega poznamo. Zgodba je sestavljena iz več
niti, katere se medsebojno prepletajo. Imamo vojno v Drugotnosti in
pojav črne magije v našem svetu. Imamo tudi osrednji lik - srednješolca,
ki postane odločilni dejavnik vzpostavitve ravnotežij. Vzporedni liki so
tesno navezani na okoliščine, v katerih se znajdejo. Na eni strani imamo brutalizacijo družbe, alegorijo na trende, katere prepozna vsak izmed
nas. Na drugi strani pa je Drugotnost, kjer vsi spletkarijo proti vsem.
Nimamo klasične nadmoči zla, temveč degradacijo dobrega pod vplivom
naraščajočih apokaliptičnih neravnovesij, katere je sprožilo človeško
lahkomiselno hlastanje za neskončno močjo. Tukaj imate obilno
dozo kritike hiperpotrošništva, brutalnega individualizma in razkroja
osnovnih družbenih vrednost.
V Indigo otrocih temnega carja, utelešenja neravnovesij in negativnih energij, sploh
ne razkrijem. V prvem delu samo (začasno) zaustavim popolni propad sveta. Ker
gre za tetralogije, posvečene tetragramatonu biblijskega pogleda na
razvoj sveta, je prvi del namenjen ognju, zagonu dogajanja. Osnovni liki
se predstavijo in z njimi se predstavi vsa veličastnost grozeče
apokalipse, rušenja kozmičnega ravnotežja.
Kaj pa tu počno Indigo otroci? Preprosto. Dovolil sem si umetniško
ironizacijo mestoma nekritičnih sanjarij o ljudeh, ki se imajo (ali pa
to mislijo njihovi najbrž zafrustrirarni podpovprečni starši) za
nekakšno idealizirano nadgradnjo človeštva. Skozi raziskovanje tega
fenomena sem dobil odlično idejo, kako lastnosti, katere sami sebi
pripisujejo, uporabiti v zgodbi. Malce sem se poigral z rezultati
permisivne vzgoje in trendi poudarjanja zgolj pravic brez dolžnosti in
odgovornosti.
Zaključek?
Prva slovenska epska fantastična povest je več od zgolj še enega
romana. Je slovenski prvenec, ki nadgrajuje žanr in s spletno stranjo
vnaša novo kvaliteto. Spletna stran ni namenjena zgolj prodajanju in
reklamiranju knjig(-e). Nikjer tudi ni linka do samopredstavitve
avtorja. To spletno mesto je namenjeno izpopolnjevanju in podaljševanju
izkušnje, katero ste dobili ali šele boste dobili z branjem knjige. Z
vračanjem na spletno stran, kjer vas bom razvajal z različnimi
brezplačnimi dobrotami, boste lažje dočakali drugi roman iz niza,
poimenovan INDIGO NOVI SVET. Vzporedno nastaja še predzgodba Indigo
otrok. V Votlini skrivnosti (nekje tu se valja
dražilnik) boste izvedeli, kako se je vse začelo. Spoznali boste
klic Temnemu vladarju.
NAUK: DELAJTE DOBRO!
|