VITEZI IN ČAROVNIKI: nekaj o zapovedih žanra epska fantazija

Najprej vas moram na nekaj opozoriti. Ta stran je bolj suhoparne narave. Gre za moje osebno videnje žanra, zato nekako ne vidim razloga, da upočasnjujem včitavanje strani s slikami. Z malce truda se boste prebili skozi celotno vsebino in si razširili svoja obzorja z malce podrobnejšim poznavanjem žanra epske fantazije.

V slovenskem jeziku do zdaj še ni bil objavljen kakšen poseben članek na to temo. Gre za žanrsko literaturo s svojimi zakonitostmi. Ljudje radi posegajo po tej žanrski zvrsti, zato nas tudi pri nas doživljamo svojevrstno prevajalsko in založniško eksplozijo. Knjigarne se šibijo pod težami te literarne zvrsti. V tujini, zlasti na zahodu, je trg še razvitejši. Tam stotine piscev dobesedno z industrijsko orientirano storilnostjo bruhajo stotine različnih naslovov. Zlasti licenca Temnice & Zmaji (D&D) in podobne imajo vpreženo desetine mezdnih pisateljev, ki štancajo konfekcijske obrtniške izdelke - romane epske in sorodnih fantazij. Prav ste prebrali. Poleg peščice izstopajočih, nam znanih, avtorjev in avtoric, imamo stotine, tisoče mezdnih delavcev in delavk, ki po ceni recimo 1 € / odstavek štancajo bolj ali manj užitne izdelke. Samo redki od te množice so iz obrti uspeli narediti umetnost z dodano vrednostjo.

Pri nas se na vsak način od žanrske literature zahtevajo presežniki v umetniškem smislu. Vsled tega smo domači avtorji v silno neugodnem položaju. Tujim prevedenim avtorjem je dopuščena zgolj obrtniška dodelanost, dočim smo domači avtorji postavljeni pred nekakšen kulturniški strelski vod, ki nas strelja z ignoranco, tlačenje v blato, obdavčenjem in onemogočanjem na vsakem koraku. Redki žanrski avtorji pri nas so pridobili vsaj del zasluženega ugleda. Država nas na vsakem koraku onemogoča. Kulturniške institucije nikakor ne zmorejo razumeti, da kultura ni samo visoka umetnost, temveč tudi razvedrilo z obrtniško solidnimi izdelki. Vse razne agencije in namenska društva so samo zaradi prihvatizacije s strani raznih od države požegnanih kulturniških klanov. Ves namen njihovega obstoja ob množici kulturniških birokratov je deliti za nekakšno umetniško pomembno književnost, namenjeno majhnemu krogu navdušencev in navdušenk. Ta druščina elitističnih književnikov na trgu ne bi preživela niti dneva. Ljudje posegajo po leposlovni knjigi predvsem zaradi razvedrila. Državna kulturniška birokracija ne razume, da imamo tudi slovenski pisatelji pravico do ustvarjanja žanrske literature. Ne želimo nobenih privilegijev. Želimo samo enakopraven odnos. Ne more kulturno ministrstvo privilegirati samo redkih odjemalcev vrhunske umetnosti (kar koli je že to). Vsi plačujemo davke in potrebe vseh so enakovredne. Avtor umetniške literature, ki ji ljubkovalno rečemo slovenska književnost, ni v ničemer upravičen do bonitet, katerih ni deležen tudi žanrski avtor. Pravzaprav je za birokracijo do statusa književnika upravičen tisti, ki ima ustrezno (književno) izobrazbo in pri tem talent nima nobenega pomena. Žal pa je pisanje leposlovje tesno povezano s talentom. Tega imaš ali nimaš.

Zaradi odločilne moči od države blagoslovljenega monopola v naše knjigarne sploh ne zaide slovensko žanrsko delo. Zasipavajo nas s prevodi, izza katerih so, razume se, državne subvencije. Prevajalci so torej kulturni delavci, ker pač imajo ustrezne diplome. Domači žanrski avtorji večinoma nimamo književne izobrazbe. Sicer nam ne bi škodila, vendar smo svoje veščine razvijali na drugačne načine. Večina žanrskih avtorjev smo predvsem obrtniki. Če je kdo od nas iz svoje obrti naredil umetnost, bo pokazal čas (čeprav v Sloveniji najbrž še dolgo ne bo nikogar, ki bi znal verodostojno ocenjevati kvaliteto žanrskih del). Vsaj za zdaj sploh nimamo aktivnih verodostojnih kritikov fantazijskih žanrskih del. O tem žanru pametujejo ljudje, ki najbrž niso prebrali niti ene knjige in samo povzemajo tuje perje in prodajajo lepo zveneče floskule.

A pustimo to .... Avtorji se moramo znajti na svoj način. Pravzaprav smo obskurna marginala, čeprav je tovrstna literatura v svetu mainstream. Pač znova zahvala kulturnemu ministrstvu, ki na različne načine uspešno davi domačo žanrsko produkcijo.

Epska fantazija je namenjena precej specifični publiki, ki se ne zadovolji zgolj z dobro izvedeno zgodbo. Pravzaprav je zgodba samo del izkušnje. Bralke in bralci so običajno izredno zvesti svetu, v katerem se dogaja njihova priljubljena fantazijska pustolovščina. Avtor mora za izvedbo projekta epske fantazije vložiti ogromno truda in pokazati izjemen občutek za podrobnosti. Morebiti najpomembnejši del doživetja pustolovščine predstavlja občutek verodostojnosti sveta, v katerem se dogaja. Ta fantazijski svet mora biti podrobno in logično razdelan, vsebovati mora celovit nabor lastnosti,saj samo dodelanost vseh segmentov zgodbe in okolja zgodbe zadovolji svojo publiko. Delo epske fantazije ima poleg same zgodbe še pisan nabor dodatkov, ki obsegajo različne vidike okolja dogajanja zgodbe. Najmanj, kar mora obsegati, je zemljevid fantazijske dežele, nadalje so prisotne kakšne kronologije, kronike, rodoslovni dokumenti, katalog glavnih in tudi stranskih "igralcev" in še mnogo tega. Več, kot je logično vključenih dodatkov, verodostojnejši je izmišljen svet. Avtorji vložijo ogromno truda v ta svet. Največkrat gre levji delež truda ravno v te, morebiti obrobne podrobnosti. Nadalje morajo biti karakterji izdelani in se morajo razvijati. Največkrat gre za pisano paleto različnih vrst bitij, mešanico mitologije in resničnega sveta.

Zgodba je vedno, kar pove že ime žanra, veličastna, epska. Gre za usodne dogodke, kjer so vpleteni kralji, cesarice, vitezi in čarovnice. Vedno je govora o globalnih spremembah sveta, v katerem se dogaja. Kljub vsemu večkrat glavno, pravzaprav odločilno vlogo prevzame slehernica ali slehernik, ki je običajno proti svoji volji porinjen(-a) v tok dogodkov. Zgodba se v veliki meri vrti okoli napredovanja od povprečneža (-ice) do odločilnega mogočnika (-ice). Ravno ta, skozi epsko čarobno pustolovščino izveden napredek povprečneža (-ice), s katerim (-o) se lahko poistoveti vsak bralec ali bralka, je tista nit, ki dela to zvrst tako popularno. Vsakdo sanja o eksotičnih krajih, pravljičnih bitjih in fantastičnih pustolovščinah. S temi sanjami razbijamo svoj siv vsakdan.

Epsko fantazijo (in sorodna žanra dinastična in junaška fantazija) "resni" literarni kritiki radi tiščijo med literarni šund. To zlasti velja pri nas, kjer žanrska literatura nikakor ne more prestopiti praga kulturniških institucij. Sicer gre za berljivo literaturo, ki pa ni "resna". Kakšna zmota! Med epsko fantazijo ni nič več ali manj šunda, kot med ostalimi, bolj "resnimi" zvrstmi. Kvalitetna epska fantazija vedno vsebuje tudi elemente družbene kritike, študijo resničnih človeških odnosov in drugega, kar neko literarno delo povzdigne v razred kvalitetnih del. Še eno famo moram razbiti. Epska fantazija ni otroška literatura. Veliko zahtevnih del žanra sploh ni primernih za otroke. Ampak verjetno bo moralo preteči še kar nekaj vode, da bo v zatohlo in samovšečno slovensko sceno prodrl duh literarno razvitih dežel.

Fantazijski svet mora biti detajlno izdelan. Površnost in polovičarstvo publika zavrne. Fantazijski svetovi so v odnosu do našega sveta treh različnih vrst:

Navedel sem samo pri nas znane fantazijske svetove. Popolnoma izmišljen svet ima svojo geografijo in svoj politični zemljevid, kateri je običajno priložen knjigi. Nadalje ima ta svet nabor mitoloških bitij. Večina avtorjev črpa iz nordijske mitologije, vendar se najdejo tudi bitja antičnih mitologij in seveda čiste avtorjeve "izmišljotine". Škrati Gospodarja Prstanov so mitološka bitja, a Hobiti so avtorjeva alegorija angleškega podeželja konca viktorijanske dobe. Potem so tu še Vilini, ki so mešanica mitologije in religije in so, čeprav mitološka bitja, kljub vsemu avtorjeva kreacija v dani obliki. Potem je tu še temna vojska, alegorija totalitaristične uniformiranosti in brezpogojnega sledenja Vodji. Fantazijski svet ima tudi svoje jezike in pisave. Večina avtorjev jemlje iz bogate zakladnice nordijske mitologije. Vilinščina Gospodarja prstanov je silno podobna nordijskim germanskim jezikom. Tudi rune so v tem kontekstu. Ta fantazijski svet mora imeti svojo lastno mitologijo, religijo in zglede tega naredijo razni fan klubi (oglejte si študije na slovenskem Gil-Galadu, pa vam bo vse jasno).

Fantazijski svet je alegorija našega sveta, pravzaprav avtorjeva osebnega interpretacija sveta okoli nas. Ravno zaradi tega odseva resničnosti skozi simbole mitologije so ti svetovi za bralke in bralce tako zanimivi, saj so v njih zrcaljene njihove osebne sanje o boljšem svetu. Bralec in bralka med branjem v fantazijskem svetu prepoznata idealizirano podobo svojega otroštva. In vsi vemo, da so simboli otroštva najmočnejši in najvplivnejši v človekovem odraslem življenju. Omogočijo nam, da najdemo srečnega otroka v nesrečnem odraslem telesu. Za uspeh pri publiki je pomembna avtorjeva veščina ustvarjanja fantazijskega sveta.

Naj dodam, bralna publika epske fantazije niso podadolescentni otroci, temveč odrasli ali skoraj odrasli ljudje, ki že imajo vsaj približno izdelan pogled na svet okoli sebe. Med branjem fantazije se vrnejo v otroštvo, saj je takrat vsak dan neskončna avantura. Pravljice skozi fantazijo oživijo, saj večkrat temačna resničnost pridobi upanje v dober jutri. Mitološka bitja fantazijskega sveta morajo odražati resnični svet. Bralci podzavestno poskušajo v njem najti vzporednice z resničnostjo. Ravno zato smo avtorji primorani v pazljivo konstrukcijo fantazijskega odra zgodbe. Polovičarstvo se maščuje. S spretno gradnjo sveta poskušamo bralce pripraviti na razmišljanje in iskanje skritih sporočil osrednje in & ali vzporednih dogajanj pustolovščine.

V dobi interneta je silno dobrodošla spletna podpora takšnim svetovom. Avtor, ki želi ponuditi celovito izkušnjo, ponudi na spletu obširno podporo svojemu svetu. Ljubitelji zvrsti morajo biti deležni neprestanih brezplačnih dodatkov, s katerimi obogatijo svojo izkušnjo. Avtorjevo delo se ne neha s prodajo knjig, temveč z neprestanim bogatenjem osnovne izkušnje. Ljubitelji (-ce) morajo ves čas širiti spoznanja o pravljičnem svetu in na ta način pridobijo razumsko ostrino, s katero se lažje spopadajo z vsakdanjostjo okoli sebe.

Temeljni pogon zgodbe je vtkan v naravo sveta. Ta svet je največkrat gnostično razdeljen na sile dobrega in sile zla. Vlogi Boga in Satana sta precej strogo deljeni in oba mitološka arhetipa sta vrednostno enakovredna, sta dva pola realnosti. Običajno je interpretacija Boga duhovna sila dobrega, a interpretacija Satana materialistična sila zla. Dvopolnost sveta je v večini fantazijskih svetov strogo ločena na prej omenjeni interpretaciji sil dobrega in sil zla. Z napredovanjem žanra s(m)o nekateri avtorji dvopolnost zamenjali z zapletenejšim sistemom dinamičnih razmerij, kjer gre za različne odtenke sivine.

Naj takoj še enkrat razbijem eno od napačnih interpretacij mnogih slovenskih literarnih teoretikov. Epska fantazija ni otroška literatura in za kaj takšnega ni bila nikoli ustvarjena. Epska fantazija je s svojo kompleksnostjo precej zahtevna in samo najlahkotnejši predstavniki žanra so pogojno prebavljivi zadnjemu triletju sodobne devetletke. Struktura zgodbovnega zapleta epske fantazije je namenjena zahtevni publiki. Res je, v epski fantaziji običajno nastopajo mitološka bitja, znan iz pravljic, a narava zapleta prekaša pravljice. No, vsekakor s tem ne zmanjšujem pomena pravljic, kajti zdravo otroštvo nujno potrebuje zdravo dozo pravljičnosti. Mimogrede, pravljice večkrat vsebujejo izjemno močna sporočila. Odrasli svojo dozo pravljičnosti dobimo ravno z epsko in sorodnimi fantazijami. Ljudje, ki so ubili otroka v sebi, so obsojeni na životarjenje. Življenje je preresno, da bi ga uničevali z zavračanjem fantazijskega.

Hm, epski, če lahko tako rečem. Zgodba se vedno ukvarja z dogodki, ki usodno odločajo o usodi sveta. Bistvo zgodbe je apokaliptičnih razsežnosti, ki se odraža v veličastnem boju med silami dobrega in silami zla. Ta zvrst se nikoli ne posveča individualnim usodam, kajti v ospredju je veličastni zaplet z veličastnim razpletom. Najlepši primer je Gospodar prstanov ali novejši Martinov niz Pesmi ledu in Ognja (imamo prevoda Igra prestolov in Spopad kraljev). Zaradi veličastnosti zapleta je večina te literature več sto ali tisoč strani debel niz ene ali več debelih opek. Vsako od teh je obogateno z množico dodatkov, ki bolj ali manj podrobno razkriva ozadje zapleta in sveta, kjer se dogaja. Osnove zgodbe koreninijo v srednjeveškem viteškem epu (Beowolf), ki se je razvil v sodoben fantazijski ep. Največkrat so v zgodbi močno poudarjeni žrtvovanje oziroma samožrtvovanje, čast, junaštvo, ljubezen in vse, kar pojmujemo pod viteštvom v najžlahtnejši obliki. V epski fantastični povesti vsi ti zmaji, vitezi, čarovniki, mitološka bitja in ostali elementi pravljic v službi alegorije avtorjevega videnja sodobnega sveta. Naj omenim še to, pravljice so najelementarnejša oblika literarnega podajanja najžlahtnejših človeških moralnih vrlin. Mogoče zato radi literarni teoretiki epsko fantazijo okarakterizirajo kot otroško ali mladinsko čtivo.

V sodobnem epu se morajo liki dinamično razvijati pod vplivom razvoja zgodbe in njene strukture. Črno - beli in ali statični karakterji so preživeli in jih srečamo samo v podpovprečnih delih žanra, ki slepo sledijo osnovnim klišejem žanra. Kljub temu pa od začetkov žanra ostajajo nekatere zapovedi, če temu lahko tako rečem.

Osnovo, nekakšno os, okoli katere se vsa zgodba vrti, predstavlja povprečni slehernik ali slehernica, ki je zaradi različnih dejavnikov potisnjen(-a) v kolesje dogajanja. Ta oseba skozi zgodbo napreduje, se sooča z izzivi in je ključnega pomena za veličastni razplet. Najlepši primer takšnega razvoja sta Bilbo ali Frodo v Gospodarju prstanov (ves čas se vračam k temeljnemu delu žanra). Obstaja tudi negativni razvoj, razkroj junaka zaradi vpliva temnih sil. Primer je Golum (ah, ta klasika). Poleg osrednjega lika nastopa še množica bolj ali manj stranskih likov. V začetku žanra je bil večji del teh likov precej statičen. V sodobnih delih se tudi ti podporni liki dinamično razvijajo v odvisnosti od okoliščin (Igra prestolov). To je lahko negativen ali pozitiven razvoj. V sodobnih delih ni pravzaprav nihče popolnoma pozitiven in deviško popoln, niti ni popolnoma negativnih likov. Večina se giblje med niansami sivin. Ravno od razvoja likov pod vplivom preizkušenj, v kater jih pošilja avtor, je odvisna kvaliteta razvoja zgodbe. Tu se odloča o naprednosti dela. V razvoju likov je odgovor na vprašanje, je delo določen napredek ali je zgolj sledenje klišejem.

Drugotnost, Stare Ede (vil. Mebeab Edanim, istočasno je ime poklon starim nordijskim predkrščanskim pesnitvam) je vzporeden svet, ki biva na drugačni frekvenci od našega sveta, imenovanega Mlade Ede (vil. Fearig Edanim, tudi Šoleštem). Drugotnost je redkejše vesolje od našega sveta. Obstaja na drugačnih frekvencah, pravzaprav temelji na drugačnih kombinacijah vesoljskih strun (čisto znanstveno fantastični temelji). Zgodba je postavljena na sredino 21. stoletja (prihodnost - znova so dodani elementi ZF) in se dogaja v obeh vesoljih. S tem sem zgodbo začinil še z drugimi literarnimi zvrstmi, katere samo dopolnjujejo izkušnjo. Čisto izmišljena Drugotnost ima svojo geografijo, mitologijo, religije, jezike, zgodovino in vse ostalo, kar pač pritiče resnemu fantazijskemu svetu. Za osnovo nisem vzel klasično nordijsko mitologijo, temveč sem posegel po židovsko (kabalistično) - krščanskem izročilu. Sama zasnova univerzuma VITEZOV IN ČAROVNIKOV je čisto biblijska, saj Bog ni sila niti dobrega, niti zla, temveč je vseobsegajoči univerzum ravnotežja sil, ki obsega dobro in zlo. Bog ne poseže zaradi obrambe dobrega, temveč zaradi vzpostavitve dinamičnega ravnotežja med dvema poloma realnosti. Svet Vitezov in Čarovnikov odstopa od žanrskih zapovedih, saj svet ni črno - bel, temveč je dinamično ravnotežen, kjer sta dobro in zlo samo kategoriji, odvisni od trenutne moralne interpretacije.

Zgodba je žanrsko epska. Gre za Apokalipso, odločilno rušenje temeljev obstoja sveta, kakršnega poznamo. Zgodba je sestavljena iz več niti, katere se medsebojno prepletajo. Imamo vojno v Drugotnosti in pojav črne magije v našem svetu. Imamo tudi osrednji lik - srednješolca, ki postane odločilni dejavnik vzpostavitve ravnotežij. Vzporedni liki so tesno navezani na okoliščine, v katerih se znajdejo. Na eni strani imamo brutalizacijo družbe, alegorijo na trende, katere prepozna vsak izmed nas. Na drugi strani pa je Drugotnost, kjer vsi spletkarijo proti vsem. Nimamo klasične nadmoči zla, temveč degradacijo dobrega pod vplivom naraščajočih apokaliptičnih neravnovesij, katere je sprožilo človeško lahkomiselno hlastanje za neskončno močjo. Tukaj imate obilno dozo kritike hiperpotrošništva, brutalnega individualizma in razkroja osnovnih družbenih vrednost.

V Indigo otrocih temnega carja, utelešenja neravnovesij in negativnih energij, sploh ne razkrijem. V prvem delu samo (začasno) zaustavim popolni propad sveta. Ker gre za tetralogije, posvečene tetragramatonu biblijskega pogleda na razvoj sveta, je prvi del namenjen ognju, zagonu dogajanja. Osnovni liki se predstavijo in z njimi se predstavi vsa veličastnost grozeče apokalipse, rušenja kozmičnega ravnotežja.

Kaj pa tu počno Indigo otroci? Preprosto. Dovolil sem si umetniško ironizacijo mestoma nekritičnih sanjarij o ljudeh, ki se imajo (ali pa to mislijo njihovi najbrž zafrustrirarni podpovprečni starši) za nekakšno idealizirano nadgradnjo človeštva. Skozi raziskovanje tega fenomena sem dobil odlično idejo, kako lastnosti, katere sami sebi pripisujejo, uporabiti v zgodbi. Malce sem se poigral z rezultati permisivne vzgoje in trendi poudarjanja zgolj pravic brez dolžnosti in odgovornosti.

Prva slovenska epska fantastična povest je več od zgolj še enega romana. Je slovenski prvenec, ki nadgrajuje žanr in s spletno stranjo vnaša novo kvaliteto. Spletna stran ni namenjena zgolj prodajanju in reklamiranju knjig(-e). Nikjer tudi ni linka do samopredstavitve avtorja. To spletno mesto je namenjeno izpopolnjevanju in podaljševanju izkušnje, katero ste dobili ali šele boste dobili z branjem knjige. Z vračanjem na spletno stran, kjer vas bom razvajal z različnimi brezplačnimi dobrotami, boste lažje dočakali drugi roman iz niza, poimenovan INDIGO NOVI SVET. Vzporedno nastaja še predzgodba Indigo otrok. V Votlini skrivnosti (nekje tu se valja dražilnik) boste izvedeli, kako se je vse začelo. Spoznali boste klic Temnemu vladarju.

DRAŽILNIKI:

INDIGO OTROCI (spletni podaljšan dražilnik)
INDIGO NOVI SVET (prvi krajši dražilnik)
VOTLINA SKRIVNOSTI (spletni podaljšan dražilnik, krajši dodatni dražilnik)