Preludij za Elejlo

Piše se leto 904. Še Dnevi pričakovanj morajo miniti do leta 905 zlatega eona. Že dobrih 900 let znanemu svetu vlada sveti polvilinski Megijekeal, svetokrvni cesar, vsi se klanjajo rešgeji, sveti vilinski kraljici, ki po rojstvu dediča postane smrtna.

Ljudje, vilini, edamiti in škratje živijo v sožitju in ljubečem medsebojnem spoštovanju. Najveličastnejši človeški dosežek je pravljična prestolnica Wendenburg, simbol vladavine razuma, znak zmage civilizacije nad barbarstvom.

Več kot 2.500 kilometrov zahodneje od prestolnice sije še ena čudovita stvaritev dobe razuma – cesarsko duhovno središče Aldeverg z znamenito cesarsko Akademijo in središčem vseh štirih šol magije.

Na tem, od Ela blagoslovljenemu svetu, obstaja samo eno mesto, kjer veličastje Cesarstva in svetega Trona nima oblasti. Daleč na severovzhodu strašnim viharjem Severnega oceana kljubuje otok Taraf z istoimenskim zapuščenim mestom. Le ta negostoljubna zaplata revnega rastlinja in večnega neurja ni del veličastnega cesarstva in ni na nobenem cesarskem zemljevidu. Vsi so ga izbrisali celo iz svojih misli.

Tempelj Emen Mabemot na Tarafu namreč ni del tega sveta. Pet parov stebrov pred vhodom v Podzemlje Tešekats je zadnji pozdrav svetu živih. Vse drugo v nedrju ledenega otoka pripada popolnoma drugačnemu svetu, neznanemu tujemu vsemirju Megšelema.

V Sehir Etir je zapisano:

»Megšelem en'elem jetpah lektašop il šelih sašoet jafab en'elem halajig.

Bealeg at Taraf ...«

Prevod:

»Megšelem, svet odpadkov vesolja se na dveh mestih dotika se sveta živih.

Eden je Taraf ...«

Ukleto mesto potrebuje svojega skrbnika. Sonorodski malahid, vladar Sonorodskih otokov mora skrbeti za neprekinjeno duhovno nasledstvo Emen Mabemot svečeništva.

Otočje na celini imenujejo Smrtni otoki.

Vsakih dvajset let mladi Leceoh (Prvosvečenik) izzove svojega prednika. Izzivalec in stari svečenik se borita za pravico do varovanja skrivnosti drugega Vsemirja. Redkokdaj se stari svečenik umakne in zapusti otoke, saj se menjave večinoma končajo s smrtjo. Zaradi narave magije svetišča je svečenik v času menjave oslabel, zato je v primeru boja zmagovalec že vnaprej znan. Po zasedbi položaja se novi Leceoh odpravi v tempelj, kjer so mu naslednjih 20 let edina družba deviške svečenice, ki jih je pripeljal s sabo. Resnični hasajid se ne zanima za ženske, pravzaprav ga ne smejo zanimati na seksualni način. Tri Vrhovne in sedem Čuvajk zatabov mora ohraniti svoje devištvo in umreti kot device pod noži svojih naslednic.

Vedno se ne dogaja po predvidenem redu in sile Megšelema počasi ter vztrajno iščejo pot v blagoslovljene Ede.

Vsa ta tisočletja se je od meglene davnine obnavljal krog krvne daritve. Vse do zdaj ...

1. Izziv mladega svečenika

Malahid Urev X. Sonorodski osebno sprejme mladega Zaobljubljenega, Leceoha Emen Mabemota. Sprejem na predvečer odhoda je del starodavnega ceremoniala. Mladi Darej Halal, sin njegove mlajše sestre Emine, vzravnano stoji pred vladarjem in ravnodušno čaka na protokolarni pozdrav. Zaobljubljeni zaradi pomena saharja ne kleči pred nobenim svetovnim vladarjem. Urev čuti v mladeničevem pogledu neko neopisljivo moč. Čeprav je na njem nekaj drugačnega, ima v sebi duh pravega hasajida. Odločnost in pokornost sobivata na strani čuta odgovornosti do sveta. V spremstvu Nenaui straže in hasajideth bo zjutraj zarana zapustil pristanišče in se podal na nevarno pot proti severu.

Vladar vstane in v skladu s protokolom zakliče:

»Kakšna sveta naloga je sahar?«

Mladenič prikima:

»Vladar otokov, kličejo me vrata Megšelema. Tam bom v globočinah podzemnega gradu spoznaval skrivnosti med tem in onim svetom. Oborožen s tem znanjem bom preprečil onim z druge strani stopiti med stebrišče Petih. Branil bom silam izogoha, da Ede zavijejo temino magije zatabov. Dve sta in še nekaj neopisljivega, in vse to mora ostati tam daleč stran od tahmeša. Dokazal bom moč svoje namere! Moja služba na drugi strani sveta prinaša varnost miru pravičnosti.«

Vladar odvrne:

»Dajem ti berek healalea. V globinah pred Abadonom boš prejel največje darove. Pojdi zdaj in dokaži moč svoje namere!«

Mladenič se prikloni in v spremstvu straže zapusti dvorano. Vladar ga opazuje.

* * * * *

Zadnja noč bi morala postati noč izpraševanja samega sebe in zadnjih jeredskih doživetij. Njegov predhodnik je zadnjo noč preživel v razmišljanju. Čisto drugače od starega strica Tirenija, ki si je, po pričevanjih sodeč, privoščil obilne orgije. Vladar je dolžan na predvečer odhoda prihodnjemu Leceohu Emen Mabemota ustreči v vsaki želji.

Darej ne razmišlja o užitkih, ni mu mar za slastnost posvetnega bivanja. On hoče samo moč, strahovito moč, shranjeno v globočinah templja. Ne mika ga zgolj varovanje Stebrišča, temveč ga žene še dlje. Čuti zov moči. Čuti ljubkost ... Vladarjev kurir ga zmoti med temi zadnjimi urami v svetu. Nenavadno! Vladar ga kliče v svoje zasebne sobane. Darej je ves čas slutil vladarjev poziv.

Na začetku poletja z zahoda piha zoprno hladen veter. Poletne noči so samo kratek premor med dolgo večerno zarjo in jutranjo zoro.

»Dragi sorodnik!« in ga v spremstvu edinega strežaja povede na prostrano teraso s polno obloženo mizo. Dolga večerna zarja počasi pojenja. Darej prikima in se usede na ponujeni stol. Urev zasede fotelj naproti in namigne strežaju, ki urno napolni kozarce. Vladar oprezno premerja gosta:

»Vedel si, da te bom povabil!«

Mladenič prikima. Vladar pronicljivo nadaljuje:

»Moj dragi nečak, pot v podzemlje ti ne pomeni pokore, ne privlači te iskanje bistva duhovnih temeljev sveta. Prav tako te ne privlači želja po zaščiti tega sveta pred kaotično strahoto Megšelema. Tebe privlači moč. Čista esenca moči.«

Darej se nasloni, srkne pijačo in se nasmehne motrečemu vladarju.

»Stric, od nekdaj sem občudoval tvojo sposobnost opazovanja ljudi,« reče in stiša glas. »Odkrit bom. Vsi se bojite Megšelema. Ob misli na skrinjo s peklenskimi zatabi vas je strah. Redki, ki jim uspe vrnitev iz tiste luknje, se nikoli več ne vrnejo med ljudi. Zakaj?«

Vladar skomigne z rameni:

»Leceoh mora obnavljati uroke, skrbeti za duhovno trdnost svečeništva templja in z močjo tam zakopane magije odvračati grožnje strahotnih skušnjav. Zatabi so vir Elejline moči, a Elejla je drugo ime za konec sveta. Samo duhovno nasledstvo drži stran od nas vrhovne temelje megšelemskih sil. A ker te sile prej ali slej najdejo razpoke v človeški duši in grozijo, da se prebijejo na svet, tu nastopi nov svečenik s svežimi svečenicami. Sveža kri odstrani staro in krog se ponovi. Gre za kruta žrtvovanja naših ljudi. Od izbranih svečenic se zahteva modrokrvno poreklo. Torej gre pri varovanju sveta za redčenje naše najplemenitejše krvi.« Za hip pomolči in trpko zaključi. »Vse za blaginjo vladarja v Wendenburgu.«

Darejeve ustnice se ukrivijo v nasmeh:

»Dragi stric, ti si resen mož in ne bi smel verjeti tem smešnim vražam. Vsa ta mitologija zatabov je rojena iz strahu pred neskončnimi možnostmi človeškega duha. Vilini so tvojemu predniku še v predcesarskih časih vcepili te ideje o prehodu med našim in drugim svetom. Če so zatabi res vir takšne moči, zakaj jih vilini sami ne varujejo? Zakaj bi Nesmrtni pustili ljudem nekaj, kar je vir popolne moči in nam dali v roke ultimativnega skušnjevalca?«

»Kar govoriš, je skoraj taetohoca, kar je hud zločin. Vilini so v neskončni modrosti nam, omejenim smrtnikom, dovolili del odgovornosti za ta svet.«

Darej suho pribije:

»Nisi me povabil zaradi moralne pridige. Zanima te skrivnost zatabov. Naveličan si teh otokov in ujetosti v svoj vse nerodnejši položaj. Cesar je tam daleč na toplem in ti nikoli ni bil in ti ne bo hvaležen za žrtvovanje naše krvi. Nikoli ne boš hesed malahid in mešel. Vsi z močjo te držijo tukaj in te nimajo namena spustiti bližje svoji skledi obilja. Samo enkrat je prednik resneje posegel v dogajanje, a so ga hitro utišali. Danes nas še trdneje držijo na teh otokih. Tvoje ambicije so prerasle to revno otočje.«

Nekaj časa molčita. Strežaj znova nalije pijačo. Vladar se pogladi po sivih, razkošno bujnih laseh:

»Vsakih dvajset let se mora eden od rodbine predati saharju in žrtvovati svoje življenje zaradi Elem Jereda. V začetku časa smo to počeli za Mealkud, zdaj počnemo isto za Cesarstvo. Smo kdaj nagrajeni za svoje žrtve in napore za blagor drugih? Nazadnje nam je Zev III. Ceod naprtil še dodatne davščine. A zavaljeni ženskar še ni našel časa za obisk mojega dvora. Trikrat sem ga moral obiskati in vedno je bil obisk povezan s kakšno nepomembnostjo ali dodatnim bremenom. Nazadnje je hotel dvajset orčjih samic.

Grdo me je ponižal z vlogo brezkrvnega krotilca zveri. Zakaj sem mu moral osebno pripeljati te samice? Kaj je počel z njimi? Je hotel samo pokazati svojo vladarsko moč? Sprejel me je namreč samo pisar majordomove pisarne. Pomisli! Zgolj brezkrvni služabnik in še nanj sem pri prazni mizi čakal skoraj pol dneva. Zev se je zelo potrudil, da me je ponižal.«

Darej se nasmehne:

»Torej pri omembi naše vloge na Tarafu nehaj govoriti o saharju, temveč tivotu. V tisti globeli se skriva priložnost, vir največje moči. Vse, kar sem izvedel o Tarafu in Emen Mabemotu, kaže na veliko skrivnost. Mogoče ne veš sledečega,« premolkne in na dušek izprazni kozarec precej kislega vina, »vilini niso nikoli stopili na Taraf. Nikoli v vsej svoji večnosti.«

»Kako veš?« zanima vladarja.

Darej zadržano odvrne:

»Med študijem mi niso branili vstopa v ogromen arhiv Mealkuda Diweje. O Tarafu je spisanih ogromno zvitkov in knjig. Res ogromno, a v nobenem ni naveden obisk otoka. Nikjer ni zapisano, ta in ta je tega in tega dne na Tarafu našel, počel to in to. Nikjer. V svojih kronikah so glede tega silno natančni. Vsa pionirstva vedno natančno zabeležijo.«

Urev presenečeno napne oči:

»Kako to misliš, vilini niso bili na Tarafu?«

»Vsi zapisi o Tarafu so posredni, iz tretje roke. Niti en sam, samcat stavek ne opisuje žive izkušnje! Zvitki samo poučujejo in opozarjajo, nikoli ne opisujejo dejanskega stika z otokom, nobeden od njih ne opisuje vilinske osebne izkušnje obiska Tarafa,« reče in dramatično zaključi. »Tako je! Vilini niso nikoli stopili na Taraf.«

Urev se naveže na fantove misli:

»Tudi sam sem bral vilinske kronike in potopise, tudi o našem otočju. Vilinski kronisti so že pred legendarnimi časi opisovali dogodivščine svojih junakov. Težko verjamem, da so se ognili Tarafu.«

»Ravno zato sem bil presenečen zaradi odsotnosti opisa obiska otoka. Štetje let pri vilinih je malce nejasno, saj vedno govorijo o letih vladavine svojih jakilov in rešgej. Vendar so do konca svoje neposredne oblasti nad našim otočjem vestno beležili kronike tudi za najmanjše zaselke. Vsako pomorsko ali kopensko karavano so podrobno popisali. Zakaj je Taraf izvzet? Zakaj?«

Vladar skomigne z rameni:

»Mogoče imajo vzrok za skrivanje.«

Darej zamahne z roko:

»Ne verjamem. Verjetno se bojijo moči in je ta običaj menjave s pobojem del tega strahu.«

Vladar se namuzne:

»Najprej moraš premagati svojega strica.«

* * * * *

Temni Lebenoh pade v morje Kandarskega zaliva. Na severovzhodu žari jutranja zarja novega dne. Darej je zavit v debelo svečeniško togo. Stoji na premcu velikanske ladje in spremlja vnos zalog in prtljage. Bojna ladja Urev je najnovejši ponos Sonorodske mornarice. Kljub svoji velikosti je zaradi spretne gradnje in zlasti pomoči kristalne magije izjemno stabilna tudi v viharnem morju odprtega Severnega oceana. Na koncu vkoraka še desetina Nenaui straže. Fantje so Darejevih let. Odbrali so jih kot otroke in jih petnajst let urili za vlogo svečeniške straže. Njihovi rdeči oklepi iz lahke zlitine sijejo na šibki Lebenohovi svetlobi. Sonorodski livarski ceh ljubosumno varuje skrivnost rdeče zlitine.

Ladja se odlepi od velikega pomola. Spremlja jo desetina manjših ladij. Novi prvosvečenik Emen Mabemota, čuvaj deviških meašik Mogosa in Lebenoha, Berek teneji Elejla, je upravičen do tega spremstva. Kakor hitro se ladje dovolj odmaknejo od obale, dve vrsti vesel izgineta v notranjosti, lopute se nepredušno zaprejo in svečenik Lebenoha požene pogon na kristalno magijo, še eno sonorodsko skrivnost.

* * * * *

Svečeniki reda Lebenoh so vpregli magično silo kristalov v pogon pod ladijskim trupom. Spretno zgrajena naprava lahko s svojim vrtenjem poganja tudi velikanko vrste Urev. Nobena dežela Svetovnega cesarstva ne uporablja kristalne magije. Prvosvečenik reda Eiše je to magijo pred stoletji razglasil za nečisto in iz čarovniških redov Cesarstva izobčil red Lebenoh. Sonorodski malahid je preganjenemu svečeništvu ponudil dom in Sonoroda je edini uporabnik te magije. Sonorodska mornarica s pomočjo kristalne magije zmore tudi zimska potovanja v nevarni Severni ocean. Na srečo sonorodskega malahida nihče ni pokazal volje za uveljavitev edikta na neprijaznem otočju. Tisti, ki bi hotel edikt uveljaviti tudi na Sonorodi, bi moral prevzeti tvegano breme plovbe v besnečih zimskih viharjih Severnega oceana.

* * * * *

Flota hitro vpluje v nemirne vode Soforskega kanala. Samo vilinske in sonorodske ladje si drznejo pluti skozi pasti tega preliva z nepredvidljivimi tokovi in viharji.

Darej čepi ob ograji in opazuje hitre oblake, gnane od ledenega severnega vetra. V daljavi ugleda pobeljen Olzoški polotok. V teh deželah sneg ostane do praga poletja in zapade že ob prvi jesenski severni sapi. Brez krznene podloge bi ga temeljito zeblo. Tukajšnje dežele pravzaprav sploh ne poznajo pravega poletja. Imajo samo zimo z in brez snega.

Razmišlja o vsem, kar je doživel v Diweji in Olzobu. Štiri leta je trajalo učenje v vilinskih templjih. Naučil se je vse o Elejli, Damejahih, kerkeših in zatabih. Spoznal je temelje magije zatabov. Samo svečeništvu Emen Mabemota se ima svet zahvaliti za življenje v sijaju božjega ravnovesja. Peščica v podzemnem templju je edina ovira peklenski silnosti Elejle. Spomni se blagega vilinskega rešmeaga Almisa Fora.

* * * * *

Darej je bil že deseti vilinčev učenec v zaporedju duhovnega nasledstva Emen Mabemota. Ljudje so se rojevali, živeli in umirali. Vilini so samo živeli. Vse redkeje so naravno umirali zaradi vse manj novih rojstev. Zakaj bi nekdo zavrgel pridobljeno modrost samo zaradi novega bitja, ki se šele mora prebiti do modrosti?

Almisov stolp je eden najvišjih v Diweji. Še jakilova palača nima takšnega stolpa. Črna granitna gmota sili dobrih dvesto metrov v višino pod sam rob oblakov. Na vsakih dvajset metrov ga objema krožna terasa. Učenec in učitelj sta si tokrat izbrala najvišjo teraso. Vilinova magija je ustvarila prijetno toploto.

»Kaj je osnovni princip magije zatabov? Povej preprosto, brez nepotrebnih nomenklatur!«

Darej se spogleda s svojim belolasim učiteljem:

»Magija zatabov nikoli ne deluje neposredno. Brez posrednika je nemočna. Njen temeljni pogon je ideja jaz sem, energija je namenjena lastniku talismanov, torej delovanju navznoter in ne navzven. Ravno zato je to temna magija zla. Idejo jaz sem in moja volja pripelje preko roba ravnovesja. Ker se absolutno in večno ne marata, ta kombinacija prinese seme razkroja temeljev sveta.«

Almis se nasmehne:

»V čem je bistvo zla?«

Darej bliskovito odvrne:

»Zlo izkorišča človeško slabost za iskanje najlažje poti do previsokega cilja. Magija zla je namenjena zadovoljevanju magovih želja, a magija dobrega je namenjena zadovoljevanju skupnega dobrega.«

Vilin se znova nasmehne.

»To so naučene besede. Čutim tvoje drugačno mnenje. Razžirajo te dvomi o resnici zatabov,« ga pozorno ošine. »V mislih imaš misel o nožu in kruhu. Res je, z nožem lahko ubiješ človeka ali mu odrežeš kos kruha. Vse je v namenu. Zatabi niso nož. Zatabi niso meč. Zatabi niso od tega sveta. Magija, ki oživi zatabe, ni od tega sveta, zato zanje ne veljajo naša pojmovanja stvari. Megšelem je na drugi strani Abadona, na drugi strani Kadešaha. Meglice Moloha niso zgolj temna meglica, ki ovija Megšelem kot zrak z vetrovi ovija naše dežele, temveč gre za izparine razkroja.«

Darej se zazre v daljavo. Obožuje pogled na rob velikanskega mesta Diweja. Kljub velikosti ima malo prebivalcev, manj od Kandarja. Široke avenije razdvajajo velika posestva. Vilini živijo v prostornih hišah, obdanih z velikimi parki. Zaradi te navade so njihova mesta izredno obširna. Sredi osrednjega trga je velikanski obelisk, posvečen ustanoviteljici mesta. Njegov vrh krasi zlata štiristrana piramida, simbol vladavine razuma.

»Zakaj smo ljudje čuvarji vrat v Megšelem? Vilini ste nesmrtni in imate vso modrost za ločevanje tega, kar je tam, od tega, kar je tukaj.«

»Ravno nesmrtnost nam preprečuje vlogo čuvajev. Zatabi so strahotna skušnjava. Njihov vpliv je možno zmanjšati na dva načina,« resno odvrne vilin in se zazre v mladeničeve zvedave oči. »Najpomembnejši način je omejitev stika z njihovo bližino. Dvajset let je kompromis med pridobivanjem modrosti, krepitvijo moči branika in izogibanja skušnjavi. Drugi način je človeška straža. Ljudje ste manj dovzetni za magijske vplive. Vaš um je preprostejši od vilinskega in zato primernejši za soočenje z zapletenimi vplivi zatabov. Ravno zato ste ljudje prevzeli to odgovornost.«

Darej zamahne z roko:

»To je izgovor za neuke. Bodiva odkrita, povejte mi pravo resnico.«

Vilinu zastane dih. Učenec je očitno izjemno pronicljiv.

»Tebe je res težko odpraviti z najočitnejšim. Obstaja še en razlog,« se zazre v jekleno sivo nebo in išče besede. »Ljudje ste kratkovečni. Za svetovno ravnotežje je najbolje zatabe prepustiti smrtnim, saj ste aktivni samo nekaj dekad. Vsak od vas je preprosto premalo časa v stiku s strahotnimi močmi, da bi vas mogle te sile obsesti. Četudi po čudežu leceoh ubrani svoj položaj, ga prej ali slej ugonobi šibkost starosti. Če bi tempelj prevzel kakšen rešmeag ...«

Stavek zaključi Darej:

»... bi pridobil izjemne moči in ambicije. Najbrž bi hitro zavladal Mealkudu. Nihče ne zna predvideti posledic srečanja absolutnega s prirojeno nesmrtnostjo.«

Vilin skrušeno prikima.

* * * * *

Veter pojenja, ko ladje zapustijo razburkane vode preliva. V daljavi jih spremlja vilinsko ladjevje. Ildenis je najsevernejše vilinsko pomorsko oporišče. Diweja ima od vseh vilinskih kraljestev najmočnejše ladjevje. Darej ve, da je na eni od ladij tudi njegov vilinski učitelj. Nekako ga je začutil.

Znova razmišlja o letih učenja. Še vedno se ne more izogniti čudenju nad veličastno Diwejo. Iz razmišljanja ga predrami mahib Lian Hor. Visokorasel pleidik popolnoma belih las, spetih v značilno sonorodsko kito, je izkušen pomorski poveljnik.

»Gospod, tam preko so vilini. Najbrž morajo malce prezračiti ladjevje iz Ildenisa. Hočejo pokazati, kdo je vladar Severnega oceana.«

Darej skomigne z rameni:

»Vladar? Ne, dragi Lian, vilini niso gospodarji oceana. Čisti ocean se začne severno od Quleškega preliva. Tam jih ne bo več. Njihov največji blagoslov je tudi največje prekletstvo. Taraf je naš, ne njihov. Naš je zaradi njihovih slabosti.«

Mahib pogoltne slino:

»O vilinih se izražate zelo nespoštljivo.«

»Ne gre za nespoštljivost, temveč znanje o naravi njihovih kraljestev. Taraf je vir največje svetovne moči. Vilini se skušnjav tega vira bojijo in se jim izogibajo. Mene ni strah, temveč se veselim dediščine Emen Mabemota.«

Mahib vzdihne:

»Najprej se boste soočili s svojim stricem.«

Darej prikima:

»To je neizogiben dokaz o izjemnosti tamkajšnjega zaklada.«