O Vesoljnem carstvu in Begunstvu

O vzponu Vesoljnega carstva smo zbrali vire v Kandarju in prestolnici vilinskega kraljestva Diwea. Danes že legendarni pustolovec, Lanis Darr, je sto let po padcu Vesoljnega carstva med iskanjem zakladov na pogorišču Vzhoda zbral kronike Kandarja. Mesto je na začetku 10. stoletja zlatega eona postalo prestolnica tega, čemur so kasneje rekli Vesoljno carstvo. Brez njegove zbirke ne bi mogli spisati povesti nobene povesti iz časov Padca.

Temeljito smo se namučili, da smo izbrskali uporabne kronike, ki so služile za popis ozadja epopeje Begunstva. Posebej težavno je bilo zbrati dogajanje poslednjih tragičnih mogosov cesarja Timeusa III. Samo posrednim virom se lahko zahvalimo za dovolj verodostojni opis tragedije, ki je brutalno prekinila dinastijo polvilinskih vladarjev.

Dinastija Simidalov je preživela zaradi drznosti pogumnih in epopeja Begunstva je bila zadnja luč tistih temačnih časov.

Simidali so preživeli temo Vesoljnega carstva, vendar niso več magična polvilinska dinastija. Cesarstvo Shedanija je samo bleda senca nekdanje veličine.

Zgodba Begunstva je, presenetljivo, precej dobro dokumentirana. Spremljevalci mladoletnega Timeusa IV, zadnjega polvilinca, so odlično popisali avanturo bega iz oblegane in padle prestolnice. Ti zapisi so se ohranili vse do sodobnosti.

Ker so vsi zapisi v obredni vilinščini, nismo imeli težav s prevajanjem. Zahvaljujoč dr. Mary Smith imamo odličen slovar obredne vilinščine ...

1. Seme zarote

Precej velika krčma Falias na robu sektorja Aldais je že od nekdaj stičišče skoraj vseh, ki želijo svoje posle ohranjati v anonimnosti. Ogromen osrednji prostor je okoli osrednjega krožnega stebrišča poln mračnih kotičkov, kamor ne seže oko naključnih obiskovalcev. Mnoge stranke želijo ostati v mraku nevidnosti in krčma jim je ustregla.

Pred mrkimi možmi stojijo vrči s pivom, a tukaj zagotovo niso zaradi pivskega užitka. Pena v vrčih je že zdavnaj izpuhtela, saj vso svojo pozornost posvečajo velikemu prostoru z naključnimi pivci in zloveščim silhuetam v temačnih kotičkih. Srepo šviganje oči in značilne tetovaže izdajajo motrenje ostalih omizij in ozkega vhoda v krčmo. Samo mož, odet v značilno južnjaško bogataško atepejo, ležerno srka pivo in ne posveča pozornosti svojim čuvajem. Tudi pred krčmo se sprehaja nekaj mrkih tetoviranih mož.

V temačen prostor previdno vstopijo trije moški. Eden od njih je odet v razkošno opravo bogatega trgovca. Spremljevalca bliskovito in rutinirano premerita prostor ter pomigneta gospodarju. Odločno se usmerijo proti osamljenemu možu, ki odloži napol spit vrč. Mrki silaki bližnjih omizij pozorno spremljajo vsak gib prišlekov, zlasti spremljevalcev. Zagotovo se poznajo, saj spremstvo prišleka in straža Južnjaka pripadajo cehu šadasov, mojstrov uboja. Pripadniki ceha morilcev so popolna zaščita za vsakogar z dovolj zlate ali aurilske podlage. Ker nudijo najboljšo bojno veščino in so odporni proti večini urokov vilinske magije, si lahko privoščijo tako visoke cene. Vedno se najdejo stranke, ki potrebujejo najboljše in si to lahko privoščijo.

Moža se oprezno opazujeta. Prvi spregovori Južnjak:

»Imaš patent za sklenitev posla?«

Trgovec iz delte Massaneda odločno prikima in zasede stol nasproti Južnjaka. Papirusni zvitek hitro zamenja lastnika. Mož ga sumničavo preveri in ga spravi v žep atepeje.

Pohlepno si pomane dlani:

»Je tvoj vladar pripravljen plačati ceno?«

Trgovec zadovoljno prikima:

»Moj vladar za zadovoljitev osebnega maščevanja plača vsakršno ceno. Imaš načrt in sredstva za izvedbo?«

Južnjak zoži pogled:

»Nikoli več ne podvomi o mojih sposobnostih. Vaš gospodar naj zaigra tidias. Vedel bom, kdaj moram premakniti svoje figure. Povsod imam svoje ljudi. Moja roka drži dovolj oster in dolg keseš. Mogoče je tvoj vladar mogočen mož, a če me izigra, zagotovo nima dovolj hitrih nog, da uide mojim šadasom.«

Trgovec ledeno odvrne:

»Vladar je beseda resnice. Ko bo dobil svoje, boš nagrajen. Obljubljeno ti je veliko, ker zahtevamo veliko. Ko bo padlo to cesarstvo, bo vstalo tvoje kraljestvo.«

Južnjak prikima in se oprezno rokuje s prišlekom.

Razidejo se. Nihče ni ničesar videl, ne slišal.

2. Majordom Trona Abram Holgar

Upravniku Abramu Holgarju že sama navzočnost šelgeaca Trona prav preklemansko preseda. Vodenje vojne zahteva celega človeka. Želel je idiota na prestolu, a kar je preveč, je preveč. Mladoletni tepec želi neprestano vzbujati vtis resničnega vladarja. S svojimi nepredvidljivimi potezami povzroča precej zmede. V teh ključnih trenutkih preživetja Svetovnega cesarstva preveč energije izgublja z zmedo, ki jo s svojimi idiotizmi povzroča umsko prizadeti prestolonaslednik. Pred velikim reliefnim zemljevidom razmišlja o položaju. Tok misli prekine komornik Dvora, Nimor Zavair. Kot nepriznani sin Ornisa III. Madhaškega se je na ta položaj povzpel samo s sposobnostjo urejanja kočljivih zadev. Zdaj že ostareli madhaški vladar je pijan naskočil konjsko deklo, ki se mu je znašla na poti, in verjetno sploh ne ve, da ima na Dvoru sina.

Majordom seveda nima zadržkov glede spornega porekla. Pravzaprav celo spodbuja njegovo hlepenje po priznanju, ki ga ne more dobiti. Zaradi nemoralne brezkompromisnosti je dragocen zaupnik. Zna se osredotočiti na pomembne zadeve in jih vedno vrhunsko izpelje. Malce smešna krivonoga postava z zoprno piskajočim glasom za obujanje mrtvecev sme majordoma Trona zmotiti ob vsaki uri dneva ali noči:

»Gospodar, njegova svetost Timeus IV. Simidal se hoče igrati vojskovodjo. Od mahiba Algarja je zahteval poveljstvo nad Šestim zborom. Mahib želi vaše mnenje o tem, saj ga obhajajo dvomi glede taktičnih sposobnosti svetega visočanstva.«

Abram besno udari po mizi in zastavice se prevračajo med poskakovanjem površine reliefnega zemljevida. Bolj zase zarenči:

»Tega tepca bom moral odstraniti. Zlepa ali zgrda. Zadnji mogos mi resnično greni življenje in delo,« se znova nagne nad zemljevid in med popravljanjem zastavic jezno opisuje vojni položaj. »Ofenziva ravno zdaj lepo napreduje. Šesti in Deveti zbor sta stisnila najmanj deset hord v uničujoče klešče. Če nam uspe, bomo precej močnejše carske horde odrinili vsaj sto kilometrov stran od mesta. Čeprav je nesposoben in razvajen bedak, dobro ve, kdaj hoče zaigrati velikega vojskovodjo. Nemudoma napiši patent o prenosu poveljstva nad zbori s cesarja na iolmagovo pisarno. Ustanovi pisarno za vojsko. Tako naredi. In to hitro!« zarenči in sam zase preklinja.

Majhen možic sklene roke na hrbtu, se nagne rahlo naprej in previdno vpraša:

»In če Timeus ne podpiše patenta? Cesar, čeprav je mladoletni razvajeni Hirod idiot, mora podpisati vsak patent, predlagan s strani regentskega sveta. Za bedakovim početjem slutim navdihe regenta Harida. Preklet naj bo El, ker je Lorisi dovolil toliko otrok. Malce prismuknjeni Geor najbrž nima dovolj pameti za spletkarjenje. Raje se zabava in vedno podpiše, kar mu prinesete pred nos.«

»Harid,« stisne pest in zaječi. »Žal se ga ne moremo znebiti. Ne še. Spretno prikriva svoje nasprotovanje in za njim je precej obširna ter globoka mreža. Povrh vsega je popularen med vplivnimi meščani. Vsi sektorski malahidi so njegovi lakoši. Njegova odstranitev bi prinesla preveč težav in še kakšen upor. V tej kritični fazi vojne je to zadnje, kar potrebujemo. Harid je za vsemi Timeusovimi izpadi. Spreten je,« vzdihne upravnik in si popravi bogato okrašeno tuniko. Obožuje bogata oblačila. Zlasti ga privlači nakit iz aurila in zlata.

Nekdanja preprosta majordomova toga je postala bleščeča oprava, vredna vladarja bleščečega cesarstva. A Svetovno cesarstvo že vsaj pol stoletja ni več niti svetovno, še manj pa bleščeče. Premočan sovražnik je zgolj v eni vojni sezoni zasedel grofiji Feowell in Zeolijo na severu. Severni zbor je razpadel in izginil ob silovitem prodoru Seth Ureusovih hord. Kako prav bi zdaj prišle tiste medreje! Nepregledna množica orkov, kačjeglavcev in Severnjakov se ob podpori nekaj desetin grozljivih tzevogov pripravlja na napad na Aldeške dežele. Vilini medtem užaljeno postavljajo nekakšen zid na meji med Mealkudom in preostankom razpadajočega cesarstva.

Upravnik bolj zase zastoka:

»Vesoljni car ima lahko delo, saj ve, da se Mealkud ne bo vmešal. Sem jaz kriv za idiotizem ter omahljivost cesarja in kraljice? Sem kriv, ker nisem hotel cesarstva kar tako predati v umazane tace basileu Vzhoda? Sem jaz užalil njihovo meašiko Mariso? Škrati in drugi Zahodnjaki ničesar ne ukrenejo, samo čakajo na razplet. Cesarstvo bodo branili do zadnje kaplje naše krvi! Res junaško. Ne zavedajo se, ko bomo izkrvaveli, so sami na vrsti za glavno jed na orčji roštiljadi.«

Nimor vljudno prekine tok misli.

»Če zdržimo na loku Rogeag – Malea – Inris – Kandall in nam uspe dovolj hitro vpreči še Tretji zbor pri Lingu, se bo carski mahib Apofis znašel v stiski. Če njegove udarne medreje ujamemo v ozek primež, bo basilea pripravljen na pogajanja. Resno me skrbi samo Aldeška marka. Tam nimamo ničesar dostojnega za zaščito Aldeverga. Če se carski mahib Ureus jutri odloči za nadaljnji prodor, bo Aldeverg njegov v nekaj dneh. Ne vem, kaj sploh čaka,« vzdihne. »Cesarji so vsa ta stoletja mislili, da je duhovno središče cesarstva popolnoma varno. Zdaj bomo plačali ceno za nespametno politiko častivrednih prednikov.«

Abram pihne:

»Feowell so razkosali in bogat plen delijo med svoje. Ureus je po lanskem polomu previden. Dokler čez ozko grlo Severških vrat ne spravi vsaj stotnije medrej, ne bo nadaljeval. Gozdni vilini so jih v prvi rundi boleče na zobato gofljo. V drugo Ureus noče tvegati.«

Nimor zastoka:

»Ustavili so jih, a za kakšno ceno? Zagotovo ne bodo preživeli še enega množičnega napada. Potem je tu sabotaža zaradi Akroškega zbora. Nihče ne izvršuje ukazov Trona. Vse beži proti zahodu in jugu. Največja nevarnost so oportunisti.«

Abram jezno zarenči:

»Oportunisti,« vzdihne in jezno zasika, »malahidi nočejo prispevati dogovorjenih medrej in falang, temveč preračunavajo dobičke ter izgube.«

»Kako nizkotno!« zarenči. »Ko se bodo Ureusove horde prebile mimo gozdnih vilinov, bo za pol mogosa padel tudi Aldeverg. Akroški in ostali zahodni malahidi čakajo in se bodo v pravem trenutku pogodili z megšelemsko zverjo. Vedo, da bo carski guverner nekako moral vladati deželi, in obstoječi malahidi so v začetni fazi konsolidacije najboljši način za pobiranje tributov. A na koncu bodo zagotovo postali lakoševo kosilo. Vsak modri vladar izdajalce najprej izkoristi, zatem pa jih neusmiljeno pokonča. Če izdajo svoje, še toliko hitreje izdajo zavojevalca.«

Nimor se skloni nad zemljevid in prst srdito položi na točko pred oznako prestolnice.

»Vse je odvisno od našega ukrepa tukaj,« s kazalcem tapka po površini zemljevida, »pred vrati prestolnice. Vse je v rokah teh treh zborov. Če nam uspe, bomo imeli tudi malce bolj proste roke. Mogoče bi kakšno večje zmagoslavje naše kampanje omogočilo nebolečo odstranitev neljubih malahidskih hiš. Najlažje je odvečne glave zakotaliti v hrupu slavja.«

Upravnik dvigne glavo in se nasmehne:

»Kmalu bo nastopil ta trenutek in na valu zmagoslavja bom uredil kotaljenje lepih božanskih glav. Najprej zmaga, potem čiščenje in na koncu nekakšno premirje. Če ne moremo imeti vsega, bomo obdržali vsaj nekaj, kar je bolje kot nič.«