Trilogija o Vesoljnem carstvu (3): Evangelij iz Languedoca 1+2

1. Beltazar, prvi sveti kralj

Osamljen temnopolti jezdec v spremstvu sokola do konca in še preko preganja pleada proti mogočnemu Zidu. Vsake toliko se ozira preko rame. Besni zasledovalci ignorirajo bližino Zidu. Preganja jih grozljiva volja kerkeša, jezdeca v plahutajoči črni kuti. Nemrtve oči so osredotočene na ubežnika.

Kaj bo prej? Vrata ali zasledovalci? Kerkeš Meririm, v spremstvu Set'Arusov, je preveč tudi za vilinskega leiga. Z rojaki je že izkusil strahoto Ognjenobraznega. V času padca je bil med redkimi preživelimi, ki so izkusili silnost klavca Aldeverga, požigalca življenj, uničevalca volje.

Koliko jih lahko potolčem, preden omahnem pod ognjem, meči in kopji? Kaj je pet Set'Arusov v primerjavi s skrivnostjo, ki jo nosim na sever? Proti Meririmu sem nemočen. On polomi voljo in še tako mogočno telo brezvoljno omahne.

Vse je hitrost. Bo plead vzdržal še ta zadnji kilometer? Silhueta Zidu je vse mogočnejša.

Na obzidju se mrzlično razporejajo velike postave in usmerijo dolga čarobna kopja. Golemi. Velikanska vrata se počasi odpirajo in skozi odprtino se silovito požene več velikih gmot pod vodstvom vilinskega jezdeca v čudovitem aurilskem oklepu, ki s kretnjami dirigira orkester velikanskih bojnih golemov. Poln upanja se zazre v osamljenega ubežnika in zašepeta:

»Beltazar, še malo ...«

Zasledovalci ne upočasnijo svoje gonje, temveč, kot bi se rogali vilinskim čarobnim milostim, še pospešijo. Meririm izvleče meč – ostrica zagori s sijočim plamenom – in zakliče z uročenim glasom:

»Beltazar! Lakat plead vet halajig! Elisa at en'magid! Beltazar!«

Beltazar začuti boleče lovke uroka. Srce besno razbija ob upiranju silnemu uroku. Stisne ustnice. Vse moči posveti izmikanju nevidnemu stisku.

Kerkeš ponovi poguben klic in še okrepi urok:

»Lakat!« grozljivo odmeva tudi v najintimnejšem kotičku vilinčeve zavesti. Bori se sam s sabo. Prežema ga silnost kerkešovega uroka. Del njega se skoraj pokori volji kerkeša, stisku grozljive sile. Plead postaja negotov.

Kerkeš Meririm je eden najmočnejših kerkešev. Seth Ureus v času Padca ne bi tako zlahka vdrl v Aldeverg brez tega strahotnega služabnika Megšelema. Pravzaprav, bitke za Aldeverg ni dobil Seth Ureus z desetkratno premočjo, temveč zgolj strašljiva pošast Meririm, Ognjenobrazni. Popolnoma sam, z dvignjenim ognjenim mečem, je počasi odkorakal proti vilincem in jim zamrznil kri s hromilnim urokom. V nebo je dvignil ognjeni meč in jim vzel voljo do boja. Brezštevilne horde orkov, kačjeglavcev in vzhodnih ljudi so samo dokončale Meririmovo nevidno žehto.

Ognjenobrazni je iz nepremagljivih bojevnikov naredil pojedino za orčje slavje ob zasedbi Aldeverga.

Še vedno ga preganja spomin na pokol in brutalno uničenje duhovnega srca cesarstva. Tri dni in tri noči so plameni požirali srce civilizacije, plenilci niso pustili kamna na kamnu. Na desetine tisoče sužnjev so prodali na vzhod, nemočne so neusmiljeno poklali. S padcem Wendenburga je umrlo srce Svetovnega cesarstva, a ob koncu Aldeverga je ugasnil njegov duh.

Golemi z vrha obzidja izstrelijo ognjene krogle proti zasledovalcem osamljenega jezdeca. Zrak napolni vonj po poletni nevihti. Črna postava iztegne prste in svoje spremstvo objame v modrikast ovoj. Ognjene krogle se razpršijo, vendar upočasnijo vojščake v rdečem s pasjeglavimi šlemi, ki končno zastanejo.

Meririma nič ne ustavi, neumorno hiti in se uporno prebija skozi ogenj vilinske magije. Um kerkeša slepo sledi cilju. Prstan na Meririmovi roki, vez z Elejlino voljo, zažari. V začaranem umu odzvanjajo uročene besede meašike Elise:

»Meririm! Vladar Vodnjakov Brezna! Srce ljubkih Set'Arusov! Naj se Beltazarju Eliahu uresničijo želje ...«

Golemi se poženejo proti osamljenemu jezdecu in ga zasujejo z ognji čarobnih kopij, a jezdec z dvignjenim plamtečim mečem zdirja mimo njih. Opuščena kurirska postojanka se sredi ognjene ujme spremeni v prah in pepel. Vsa pokrajina zažari v megšelemskih ognjih. Nebo zasije in še ena skupina golemov dodatno okrepi ognjeni stisk okoli Ognjenobraznega.

Črni jezdec pade z velikega tharaka. Žival zatuli v agoniji silovitih ognjev, ki jo v hipu uparijo. Ognji Meririmovega obraza še močneje zasijejo:

»Za tole vas bom spremenil v metalurške odpadke!« in zavihti strašni ognjeni meč. Vstopi v upočasnjen čas. Golemi so prepočasni in prešibki za Meririma, kerkeša zataba Vodnjakov brezna.

Begunec skoraj doseže Zid. Spogleda se z vilincem v sijajnem aurilskem oklepu. Amrokh Gideus osebno. Kaj ga je pripeljalo?

Amrokh se nasmehne, izvleče meč, spodbode pleada in v lahnem drncu galopira proti Meririmu. Kerkeš razkoračeno čaka vilinskega rešmeaga. Amrokh se zareži:

»Meririm, kerkeš Šatagbešazim Jesodeg me je počastil z obiskom. Ognjenobrazni, naprej ne moreš. Te bližina vilinskih moči niti malo ne žge v megšelemski duši?«

Kerkeš se zareži:

»Pred Aldevergom sem pokončal nekaj tisoč tebi podobnih. Še eden več se skoraj ne bo poznal. Pravzaprav me je doletela neverjetna čast, pokončal bom rešmeaga Amrokha Gideusa. Zraven si pri vsaki spletki, vsakem žrtvovanju tujih življenj za osebne interese.«

Amrokh ravnodušno prhne:

»Moj osebni interes je iztrebljenje tvoje vrste in to najraje počnem z lastnim mečem,« in požene pleada proti nasprotniku.

Meririm zavihti ognjeni meč. Amrokh se glasno zakrohota, sunkovito ustavi hrzajočega pleada in počaka, da se v boj poženejo še preostali golemi. Naj ga še malo utrudijo. Meririm usmeri pozornost na goleme. Bliskovito, za tren očesa, v upočasnjenem času, naredi iz kovinskih orjakov kup odpadne kovine. Amrokh čaka natanko ta trenutek. Elegantno skoči s svojega pleada in pripravi urok. Meririm se vrne iz upočasnjenega časa. Amrokh zakriči:

»Izenačiva! Tudi jaz znam zakuriti,« in aurilski meč objamejo modrikasti plameni in se požene nad Meririma, »a ti vsaj še nekaj časa ne moreš v upočasnjen čas!«

Plameneča meča se udarita. Ognji zaplapolajo in zaplešejo. Amrokh v kerkeša zaluča ledeni urok. Meririm ga odbije in silovito udriha z ognjenim mečem. Vilinec s stisnjenimi zobmi zadržuje udarce.

Set'Arusi dosežejo prizorišče boja in na Meririmov znak pohitijo proti odprtim vratom Zidu. Beltazar se silovito požene čez velikanski vhod. Ozre se. Končno olajšanje. Set'Arusi me ne bodo dosegli. Vrata se začnejo zapirati. Na drugi strani Zidu za vsak primer strumno čaka dobra stotnija golemov in še dvakrat toliko vilinskih aeralov in lemikov.

Ozre se proti zaprtim vratom, za njimi ostane Amrokh s spremstvom. Amrokh je poln presenečenj.

Meririm režeče sikne:

»Severni vilinci neradi zapuščate svojo sterilno ječo.«

Amrokh preprime meč. V nosnice mu udari vonj po zažganem:

»Zate sem naredil izjemo. Upal sem v to srečanje. Na roki imaš nekaj, kar potrebujem.«

Kerkeš spusti ognjeni pogled na sijoči prstan:

»A tole? Očitno sva oba tukaj, ker nekaj potrebujeva. Zaželel sem si tvojega črnuharskega bratranca, oziroma kar je v njegovi glavi, a tudi s tabo bom zadovoljen. Vsak padli Nesmrtni prinaša nov kamenček v mozaik življenja,« in dvigne roko v zrak. Popolnoma beli prsti zasijejo.

Vilin in kerkeš znova prekrižata meče. Od silovitih udarcev vse naokoli frčijo drobni plamenčki. Grozljivi obraz Ognjenobraznega kaže samo srhljivi ples ognjev. Amrokh išče šibko točko. Moram ga potolči, preden bo lahko znova priklical urok upočasnjenega časa. Potem bo pošast nepremagljiva.

V kratkih predahih mečevanja se obstreljujeta z ognjenimi in ledenimi uroki. Amrokh naveličano vzdihne:

»Tega ne bova tako rešila,« in se spretno odkotali malce stran in namigne golemom na obzidju. Kerkeša objame ognjeni vihar čarovniškega ognja. Amrokh dvakrat globoko vdihne in vstopi v upočasnjen čas. Prehitro ali prepozno je enako slabo.

Zvoki izginejo, popačijo se v šepetajoče odmeve čas-prostorskega etra. Ognji Ognjenobraznega zastanejo. Amrokha presune neverjetna mirnost kerkešovega duha. Konice misli začutijo neživo Meririmovo srce. Zdaj! To je edina priložnost.

Silovito se požene proti črni nepremični postavi. Z obema rokama se krčevito oprime ročaja meča in ostrico silovito sune v sovražnikovo srce. Spreleti ga drget sile zataba. Preseneti ga hipni objem čudovite energije, moč silnosti in ljubeča pravičnost sočutja. V naslednjem hipu ga strese mrazenje bolečega srha.

Vsa lepota in bolečina se skrčita v neskončno majhno točko. Kerkeš se povleče vase, odpor izgine in ostane samo tišina z neskončno praznino. Izginejo vsi zvoki, vonji, barve, občutki, prostor in čas. Za hip zastane samo bolečina.

Tkanje časa se razkroji. Amrokh izvleče meč iz nemrtvega telesa in prekine urok upočasnjenega časa. Zatopljen v odmev silnega zataba odsotno zre v kerkešovo agonijo. Plameni Ognjenobraznega zastanejo in nenavadno mirno, komaj slišno zamrmra:

»Vse niti se bodo stkale v preprogo novega sveta. Ne boj se, ob koncu časa se bova znova srečala. Rade volje se za nekaj časa odpovem življenju, da boste Nesmrtni na pragu novega sveta za vekomaj izbrisani.«

Set'Arusi zastanejo, odvržejo orožje in se spremenijo v prah.

Amrokh nekaj trenutkov okleva, objema ga odmev tujega sveta, zatem silovito zamahne in loči glavo od telesa:

»Zate sem stkal pot tja, kamor sodiš. Kmalu bom zraven položil vse tvoje megšelemske brate.«

Telo izpuhti. Na požgana tla padeta samo prazna kuta in prstan. Amrokh se s konico meča previdno dotakne in podreza negibno blago, počepne in v dlani potežka prstan. Biserni sijaj čudovitega kristala pojenja in ugasne. Samo predrzni megšelemski napuh si upa s tehagacom in sibetom na roki sprejeti izziv soočenja z mano.

* * * * *

Skupaj z ostalimi nepoškodovanimi golemi se vrne v zavetje Zidu in zmagovito dvigne prstan:

»Tehagac s sibetom je naš.«

Beltazar oprezno vpraša:

»Kaj bo rekel jakil Targhar? Odkrito si se vpletel v vojno.«

Amrokh brezbrižno odvrne:

»Kaj bo rekel? Vedno previdni Targhar bo po potrebi zamižal na obe očesi, saj sem verjetno edini saog Arimoe, ki redno plačujem sejbeo. Vsem se pozna prekinitev trgovine in nekateri ob Zidu imajo na glavi večji greh od mojega drobnega vojnega posega.«

Beltazar nagrbanči čelo, sname prstan s kristalom in ga dvigne:

»Torej imamo dva tehagaca in sibeta. Dokopati se moramo,« in zaskrbljeno doda, »še do zadnjega para. Vendar je nekaj,« in obraz mu otrdi, »kar me res skrbi.«

Amrokh ga vedro prekine:

»Pustimo jutrišnje skrbi za jutri. Raje slavimo današnjo zmago. Padel je Meririm, kerkeš Vodnjaka brezna. Požigalec življenj je končal v ognju in se vrnil v temno deželo med neživimi in nemrtvimi. Tam se bo zadržal do konca naših megšelemskih časov.«

Beltazar se sumničavo pogladi po bradi:

»Ne vem, a nekako ne čutim veselja, temveč dvom, skrb.«

»Dvom? Skrb?« je presenečen Amrokh. »Moral bi se veseliti. Vsaj danes.«

Beltazar ostane zaskrbljen:

»Zakaj je Elejla poslal Meririma z delom zaklada, ki ga iščemo? Zakaj je padel pred enim mečem, čeprav je premagal tisoče močnih mečev?«

Amrokh režeče odvrne:

»Moj meč ni en od tisočih,« in odloži prstan s sijočim kristalom v drobno skrinjo na sedlu:

»Za zdaj bo tu na varnem.«

Beltazar navkljub Amrokhovi vedrini ostane čemeren:

»Na jugu je hudo. Kratkoživi so se sprijaznili z oblastjo Kandarja. Postali so lojalni podložniki vzhodnega dvora. Nihče ne pogreša časov veličastja zlatega eona. Vendar,« se malce razvedri, »se nekaj dogaja. Jasno čutim pojemanje Megšelemske moči.«

Amrokh požene pleada:

»Vsak megšelemski stvor je iluzija nesmrtnosti, samo nam je dana resnična nesmrtnost.«

Beltazar zaskrbljeno doda:

»Enej je pred pol stoletja napovedal, da bo moč Megšelema prej ali slej začela pešati. Tega ni znal natančno opisati, omenjal je neka razmerja med energijami. Zdi se mi, da se je njegova napoved začela uresničevati.«

Amrokh se za hip zamisli nad zadnjimi Meririmovimi besedami, jih v mislih stran potisne in vzdihne:

»Enej je poln presenečenj. Odkril je način, kako pospešiti propad Elejle. Tukaj si prvi od treh, še dva se nam bosta pridružila. Zanima me, kakšna je to novica, ki je Meririma poslala za tabo? V njegovih zadnjih trenutkih, v odmevu ugašanja, sem zaznal iskro skrivnosti, povezano s tabo.«

Beltazar pogoltne slino. Amrokhu mora razkriti, kar je izvedel:

»Gre za knjigo.«

Amrokh vzdihne:

»Sehir bar Jemin?«

Beltazar prikima:

»Sehir bar Jemin ni več na Tarafu. Meri jo je tam držala, ker ve, da nam je nedosegljiva. Ravno njena poteza o premiku knjige potrjuje Enejevo trditev o padanju Elejline moči. Elejlo v Merinem telesu uničujeta telesni obstoj in tukajšnje življenje. S Knjigo si hoče nekako povrniti moči.«

Amrokh zamišljeno odvrne:

»Je torej Knjiga v Kandarju?«

Beltazar prikima:

»Tam je že vsaj dvajset let. Verjetno je na carskem dvoru.«

Amrokh se namuzne:

»To je dobro. Kandar je lažje dosegljiv, saj je tam precej manj kristalne magije. Pravzaprav je to odlična novica,« se razvedri, »takoj bom poslal sokola k Almisu Foru,« in malce spodbode pleada, »kjer je Melkion Tanavrah dobil varno zatočišče in podporo za svoj načrt. Prostovoljno se je odločil za soočenje s Tarafom, samo da nam dobi Sehir bar Jemin. Pomisli! Vilinec se je odločil žrtvovati svojo, od Ela darovano nesmrtnost, za nekaj tako nedoločljivega, kot je višje dobro, skupno dobro, kot se je izrazil. Zdaj bo to precej lažje. Končno bo njegovo odpadništvo dobilo smisel.«

Beltazar nagrbanči čelo:

»Odpadništvo? Je odpadnik zato, ker je obsojal postavitev Zidu in namesto strahopetnega umika zahteval boj proti Megšelemu?«

Amrokh hladno odvrne:

»Ljudje so si sami nakopali Megšelem z Elejlo. Umorili so rešgejo in mešetarili za našim hrbtom. Mora jih izučiti, da z zalego Megšelema ni sobivanja. Glede tvojih pa ...« išče besede. »Ne čutim nobene krivde,« in zamahne z roko. »Ne bova zdaj reševala zgodovine. Skupaj bomo zlomili moč zatabov. To nas združuje in samo to je pomembno. O tem, kar nas razdvaja, bomo debatirali na ruševinah Vesoljnega carstva. Torej,« mehko nadaljuje, »posvetimo se naslednjemu koraku. Almis For, jakil Diweje, je z nami, ker ima s Kandarjem nekaj neporavnanih računov in bo prispeval svoje saoge za pomoč Melkionu. Uspelo mu je sestaviti uroke za iskanje Sehir bar Jemina. Načrt je preprost. Hitro bodo vdrli, vzeli knjigo in zatem še urneje mrknili.«

Beltazar zadržano doda:

»Mogoče gre za past. Če Melkiona ujamejo, se bodo dokopali do naših skrivnosti.«

Amrokh trdo odvrne:

»Nikogar ne bodo ujeli! Almis For bo popravil, kar mu je spodletelo zaradi prevelikega zaupanja v ljudi. Z Melkionom bosta opravila nalogo. Če ne, je tako vseeno.«

Beltazar je presenečen:

»Je zraven tudi Almis For? Ni to prenevarno za jakila?«

Amrokh mračno odvrne:

»Jakil je največje zagotovilo uspeha,« in na roko mu doleti severni sokol. Nekaj mu zašepeta in v drobceno torbico na nogi vstavi papirusni zvitek. Preden ptica švigne v sivo nebo, jo poljubi med oči.