1. Na prizorišču zločina

Borisa znova prešinejo Lučkine besede:

»Thesamae en'orat vet hevet en'oruh lakik.«

(Jaz sem tvoja in ti si moja dovršitev.)

Načelnik oddelka kriminalistične policije Savinjske regije Aleš Kotnik parkira avto na robu pločnika in obsedi. Z mešanimi občutki nekaj trenutkov opazuje prizorišče bombnega napada. Dolgo je že, odkar je nazadnje šel na teren, a napad na hišo predsedniškega kandidata, notranjega ministra Zveze in bivšega sodelavca je nekaj posebnega. Bog nam pomagaj, zdaj politikom razstreljujejo hiše. Odločno odpre vrata in začuti vonj po zažganem. Zagleda Romana Sekuliča v družbi Tilna Hartmana, poveljnika Poklicne gasilske brigade Celje. Romanu po svoje zavida, saj se ukvarja samo s kriminalistiko. Ni se mu treba bosti z administracijo, različnimi pritiski in izgubljati časa za brezštevilne birokratske postopke. Ogromno časa mu pobere tudi glajenje raznih političnih »dimenzij«. Teren ... Kako ga pogrešam.

Policisti na zunanji ogradi odganjajo novinarje in običajna zijala, ki jih nikoli ne manjka. Najpogostejše izjave preiskovalcev, ki jih prestrežejo novinarji, so v slogu - Nisem pooblaščen za komentiranje.

Mirnemu predmestju se še nikoli ni zgodil niti navadni rop, kaj šele bombni napad. Do tega lepega pomladnega dne so bili za sosesko premožnih samo TV prizori iz daljnih krajev.

Z očmi ošine policiste, ki jemljejo izjave bližnjih pretresenih sosedov. Dvigne pogled v nebo, kjer policijski droni odganjajo in motijo precej vsiljive novinarske letalnike. Policisti presenečeno obračajo glave proti načelniku in poskušajo dati vtis intenzivnega dela. Načelnik vendar ne hodi na teren. Zagotovo se hoče izmuzniti plazu vprašanj raznih salonskih šefov. Na terenu je vedno izgovor - nisem slišal.

Odmahne z roko, daje vtis zaskrbljenosti in nadaljuje pot proti bivšemu kolegu in zdajšnjemu podrejenemu. Roman je učinkovit detektiv. Vonji po zoglenelem in zažganemu so kljub lahnemu vetru vse izrazitejši. Še posebej je zoprn vonj ožganega kompozita, ki pri visoki temperaturi res odvratno zasmrdi in svojo bruhalno aromo spušča še dolgo časa. Tukaj nekaj dobesedno smrdi, se kratko nasmehne in nakremži. Pogled usmeri v skupino forenzikov v skafandrih, ki temeljito preiskujejo posebej označen del ožgane zelenice. Tudi sam pazi, da hodi samo po posebej označeni poti. Pripeljali so kar osrednji mobilni laboratorij. Izvleče tablico in zase zašepeta:

»Tu je torej ležal osumljenec.« Zatem zagleda mlad par. Prešine ga ... Ministrova hči Lucija Svetnik in njen zaročenec Boris Plahutnik. Nedaleč stran, na zadnjih vratih rešilnega avtomobila, sedi v odejo zavita pretresena gospa srednjih let, kjer bolšči nekam predse ... Pozna jo osebno. Romana Kovač Svetnik. To jo je gotovo pretreslo.

Med prebijanjem med vozili različnih služb in mehanskem ozdravljanju raznim policistom in drugim na hitro preleti preliminarna poročila o dogodku. Malce ojačan pomladanski veter na srečo odpihne aromo ožganine in začuti vonje zgodnje pomladi.

Dlje, ko bere, počasnejši je korak, pospremljen z odkimavanjem. V sebi poveže podatke z nekaterimi že precej starimi primeri. Kar sami od sebe se pojavijo v ospredju misli. Nekatere pa res zasledujejo čudnosti.

S službeno izkaznico odsotno prečka še eno varovalno ograjo. Roman ga zagleda in mu s Tilnom stopita naproti. Aleš za hip odloži tablico, se odsotno nasmehne in molče se rokujejo. Tilen ogorčeno zamrmra:

»Kam smo prišli? Požig hiše s termalno bombo. Noro! Res se je vsem zmešalo. Tega še v Bagdadu ali Kinsaši ne počno.«

Roman pogleda na tablico:

»Ravno prav si prišel. Dok Janežič mi je poslal preliminarni izvid o smrti osumljenca. Če sem prav razumel njegovo sporočilo, se vrača duh starega Plahutnika.«

Aleš zaskrbljeno stisne ustnice:

»Očitno se je na kupu zbralo cel kup nenavadnosti. Oba,« obrne pogled proti Luciji in Borisu, »zasledujejo različne neobičajnosti. Z obema smo se srečali v različnih nenavadnih,« pogoltne slino, »primerih. Kot bi s sabo nosila bolezen nenavadnosti.«

Roman prikima:

»Moral bi videti faco Janežiča, ko mi je sporočil preliminarni vzrok smrti osumljenca. Desetka za umetniški vtis frisa presenečenja. In to njega, navajenega vseh možnih smrti.«

Aleš doda:

»Vsakdo je presenečen ob takšnem izvidu. Ta primer je nekakšna čudaška združitev Plahutnikovega sindroma izklopa in Kovačičevega efekta digitalnega šuma.«

Roman na Aleševo tablico preslika svoje poročilo:

»Ni samo šum. V orkestru čudaštva je nov instrument, reče se mu igra s časom. Glej,« in Aleš namrgodeno opazuje označen del posnetka.

»Vidiš?« mu Roman dodatno označi pretrgano časovnico.

»Maherji v Ljubljani in Bruslju bodo ob teh posnetkih še bolj belo gledali, kot so nazadnje. Kaj pravijo na kibernetični?«

Roman razočarano odvrne:

»Razen klišeja delamo na tem?« se kislo nasmehne. »Manj vedo od tebe ali mene. Če drži, kar so nam odpredavali o sistemu varovanja varovanih oseb, bi morali preveriti dogajanje pri dežurnih v Bruslju.«

Aleš zmaje z glavo:

»Po celi hierarhiji se bodo zaklinjali na svoje prednike, da se pri njih ne more ničesar zgoditi in prisegali, kako nas bodo obvestili o morebitnih izrednih dogodkih. Že pri zadnjem primeru je bilo tako in mojega teženja jih je odrešilo zastaranje, ko je primer dobil oznako opuščeno. Verjetno je pometanje pod preprogo njihov najpopularnejši šport.«

»Spomnim se, kako je bilo. Vsi so se posipali s pepelom in zapeli Hozana, ker se je zaključilo z nadležnim brskanjem po kosteh.«

»Tokrat ne bo šlo s Hozana in bližnjicami. Si mi pripravljen narediti uslugo?«

Roman dvigne obrvi:

»Saj veš.«

Aleš nagrbanči čelo:

»Rad bi potipal tamlada, ti pa medtem preko Jedra z mojimi certifikati pobrskaj za morebitnimi povezavami. Ker je primer aktiven, boš imel dostop do statusa operative v centrali. Potem se dobiva in dava na mizo, kar sva izbrskala.«

Roman se zadovoljno nasmehne:

»Kot v starih časih.«

Aleš prikima:

»Kot v starih časih. Priznam, pogrešam teren. Takoj bi zamenjal s tabo.«

Roman se namuzne:

»Saj me ne misliš potunkati v svojo fensi pisarno. Od tebe bi vzel samo tisti japijski monitor.«

Aleš zavzdihne:

»Ko bi lahko ...«

* * * * *

Lučka tolaži prestrašeno mamo, ovito v odejo z oznako SNMP. Reševalca se v kombiju zabavata z mobilcema. Boris zgroženo ogleduje razdejanje. Zbudi se drugačna prisotnost in zavre eksplozivna mešanica občutij, podobna mešanju ognja in bencina.

Aleš oprezno pristopi:

»Oprostite, ker vas moram še enkrat nadlegovati z vprašanji,« ju ogovori naučeno vljudno in pokaže službeno kartico. »Načelnik regijskega oddelka kriminalistične policije Aleš Kotnik,« in s kotičkom očesa pokaže mesto, kjer je še pred slabo uro ležalo telo mladega moškega. »Tu je torej pristal bombaš.«

Boris trpko odvrne:

»Verjetno. Že dvakrat sva vašim podrejenim ponovila zgodbo. Ne verjamem, da vam lahko poveva še kaj novega.«

Aleš nekaj trenutkov motri v tablico, s prsti premetava podobe na projekciji in se posveti Lučki:

»Vem, kako nadležno je ponavljanje vprašanj, vendar vas moram znova prositi za vse, česar se spomnite. Čez nekaj časa se po takšnem šoku povrne nekaj dragocenih podrobnosti. Vsaka, na videz še tako nepomembna drobnarija, je lahko ključ do skrivnosti. Tukaj je obležal le izvajalec.« Trenutek pozornosti nameni mestu, kjer je ležalo truplo. Forenziki v skafandrih prečesavajo vsako ped, jemljejo vzorce in opravljajo razne meritve.

Lučka se spogleda z Borisom:

»Kot sem dejala, že dvema vašima kolegoma sem opisala dogodek, pa ga bom še enkrat,« trdo pribije, »ekskluzivno za vas,« in nenavadno spokojno nadaljuje. »Ravno sem govorila z očijem, ko sem čisto slučajno skozi okno zagledala neznanca, ki je ...«

Aleš ji skoči v besedo:

»Kako slučajno?«

Lučka zoži pogled in rahlo dvigne glas:

»V pomenu, kot ga vsi razumemo,« in nenavadno ležerno nadaljuje. »Obrnila sem se in zagledala tega,« pokaže na mesto, kjer je na tleh ležal napadalec, »ko je nekaj izvlekel. Prepričana sem, to sem že rekla vsaj dvakrat, da je to točno ta tip, ki so ga odpeljali. Ne morem pa vam povedati, kaj je zajtrkoval in kakšno barvo spodnjih hlač je nosil,« jezno zaključi.

Aleš razumevajoče prikima:

»Oprostite, ker se vprašanja ponavljajo. Upravičeno sumimo, da je napad na hišo vašega očeta povezan z napadom nanj in na sedež njegove koalicije. Gre za,« mračno zaključi, »grozljivo eskalacijo politično motiviranega nasilja, pravzaprav za akt terorizma. Poskusite se spomniti čim več podrobnosti. Samo tako lahko pridemo na sled organizatorjem tega nasilja. Tukajšnje truplo to gotovo ni.«

Lučka mirno nadaljuje:

»Vse je potekalo nagonsko. Ob pogledu na predmet sem od groze zakričala, zgrabila mamo in stekli smo skozi stranska vrata. Zadnji hip smo se skrili za lopo. Grozljivo je počilo, kosi hiše so frčali vse naokoli. Baraba je priletela sem. Ne sprašujte, kako, ker smo imeli druge skrbi. Ko se je zaradi padanja gorečih ostankov vžgala še lopa, sem jo pogasila. V lopi so shranjene moje otroške stvari. Nanje sem bolj navezana kot na ... Atentatorjevo zdravje mi je bila zadnja skrb,« in z očmi znova pokaže na mesto, kjer je ležal svetlolasi mladenič.

Aleš vztrajno vrta:

»Res niste pomislili na nezavestnega človeka?«

»Oprostite gospod načelnik, v tistih trenutkih mi je bilo njegovo preživetje zadnja stvar na svetu! Uničil nam je hišo!« in besno dvigne glas. »Hotel nas je pobiti! Naj mu v zahvalo nakažem denarno nagrado?«

Aleš se zdrzne ob Lučkini srditosti. Pogoltne slino in se posveti nečemu na tablici. Končno po kakšni minuti sumničavo odmeri Borisa in Lučko:

»Osumljenec, oziroma, raje recimo izvajalec, ni umrl zaradi posledic termalne detonacije. Maloprej mi je namestnik Sekulič poslal preliminarno poročilo mrliškega oglednika. Po prvem pregledu trupla je bil še bolj presenečen od mene. Na srečo ali smolo imam nekaj izkušenj z nenavadnimi prigodami, a nesrečnemu doktorju Janežiču je to prvič.«

Lučka in Boris se spogledata. Alešu se ob plitvem nasmehu razpotegne tanka nit modnih brčic:

»Ampak lepo počasi se sprehodimo po poti nenavadnosti. Naredimo obnovo,« se zresni. »Najprej je pred hišo razneslo sub-bombo. O njej kasneje. Superca za aktivacijo avtomatskega varnostnega sistema, ki pripada funkcionarjem z najvišjo stopnjo varovanja. Njenega udarnega vala verjetno niste niti čutili.«

Oba z Lučko negotovo prikimata. Aleš nadaljuje:

»A najnenavadnejše šele pride,« skoraj zmagoslavno dvigne glas in z očmi šviga med njima.

Lučka malce zlovoljno sikne:

»Povejte že!«

Načelnik Aleš očitno uživa v dvigovanju napetosti:

»Osumljenca ni usmrtilo kaj očitnega, temveč nekakšen izklop možganov in srca. Tako mi je dok Janežič prevedel svoje medicinske ugotovitve in zatrdil, da česa takšnega v vsej svoji ne tako kratki praksi še ni nikoli videl. Še slišal ni za kaj podobnega, pa je glede tega vrhunsko izobražen, saj ima nekaj odmevnih in večkrat citiranih objav o odkrivanju vzrokov zahrbtnih umorov. Si lahko zamislite? A nenavadnosti se tu šele začnejo,« zadovoljno nadaljuje in ju strogo motri.

Boris stisne ustnice:

»In zakaj nama to pravite? Mislite, da ima kdo od naju v žepu daljinca za izklop ljudi?« potegne daljinca za hišo in se malce privoščljivo nasmehne. »Ups, mogoče sem ga s tem fental,« oblizne ustnice, nagrbanči čelo in pritisne na gumb. »Eee, takole!« in skomigne z rameni. »Šit, nihče noče pasti. Prazna baterija?« in v dlani zavrti majhno ploščico.

Aleš se zresni:

»Dajte no! Samo sledim vzorcem. Gospod Plahutnik,« se posveti Borisu, »vas nekako zasledujejo nenavadni atentati,« in izklopi uradni snemalnik. »Kar vam bom povedal, je za off the record,«

Boris od presenečenja izbulji oči. Kaj vraga ima to opraviti z mano? Aleš mirno nadaljuje:

»Pri preiskavi atentata na vaša starša nas je sled pripeljala do že precej načetega moškega trupla, najdenega tri tedne po smrti. Žal se je nit preiskave z njim končala. Ugotovili smo samo čas in vzrok smrti,« tleskne s prsti, »Umrl je zaradi sočasnega izklopa srca in možganov. Točno tako kot tale tukaj,« in spusti pogled na mesto, kjer je ležal svetlolasi mladenič. »Poglejte oba izvida, ista blokada na žilah in ista I-EEG slika,« in proti njemu obrne tablico. »Hvala bogu za medicinske čipe.«

Boris odkima in zlovoljno sikne:

»Verjamem vam. Preiskava stopica na mestu. Zanima me, kaj ima to s tem napadom?«

Lučka zavzdihne:

»Vaš doktor Janežič očitno ni takšen ekspert.«

Aleš ju premeri izpod oči in suho odvrne:

»Primer je vodilo posebno protiteroristično sodišče iz Bruslja,« in sproščeno nadaljuje. »Gre za identične smrti, torej bo verjetno tudi ta preiskava obtičala pri storilčevem truplu.«

Boris zgroženo nagrbanči čelo:

»Kako, da nič ne vem o tem?«

Aleš ravnodušno odvrne:

»Ta sodišča je vaš oče predlani,« se obrne k Lučki, »ukinil, vendar so vsi njihovi primeri, čeprav nekateri zaključeni, pristali v bunkerju,« in prhne. »Pač politični dogovor,« in monotono nadaljuje. »Zato doktor Janežič o tej čudnosti ne ve ničesar. Zaradi poznanstva z vašim očetom, moje sožalje, sem neuradno izbrskal, kar se je dalo izbrskati. Gospod, posmrtno spoznan za krivega, je bil neizrazit ljudomrzni samotar, brez prijateljev in družine. Še na volitve ni hodil. Ker je bil edini otrok pokojnih edincev, ni imel sorodnikov. Še tako skrbna analiza ga ni mogla povezati z nobeno grožnjo. Skratka, idealni storilec.

In zdaj imam na prizorišču še enega mrliča, umrlega zaradi podobnega izklopa in ga, vsaj na osnovi preliminarnih poizvedovanj, ne moremo povezati z nobeno znano grožnjo. Verjetno nas preiskava njegovih rabot ne bo nikamor pripeljala. Poleg smrti me bega še nekaj,« in znova ošine sogovornika, ki samo skomigneta z rameni. Aleš znova vključi uradni snemalnik. »Od tu naprej smo znova uradni,« in suvereno nadaljuje:

»Vzrok smrti ni edina nenavadnost. Nihče ne more,« in nadaljuje, »razložiti poteka zadnjih tridesetih sekund vožnje motorja in zatečenega položaja osumljenca. Motor ni imel sistema za vzdrževanje smeri. Forenziki so ugotovili, da je motor izgubil nadzor samo zadnjih deset metrov, preden je zletel z ovinka. A ker je osumljenec končal, kjer je, se postavi vprašanje,« dvigne glas. »Kdo ali kaj je upravljalo motor zadnjih petsto metrov?«

Boris se spogleda z Lučko in ravnodušno skomigne z rameni:

»Med reševanjem naših glav si nisem belil glave s temi podrobnostmi. Mogoče bo vedel Sveti Peter, če ga lepo vprašate.«

Lučka doda:

»Verjetno ste najprej pregledali posnetke varnostnih kamer,« in se nežno nasmehne. »Oči je glede teh kamer v redkih trenutkih, ko smo bili skupaj, povedal marsikatero anekdoto.«

Aleš dvigne glas:

»Aha, kamere,« se mu ustnice rahlo razpotegnejo v sled nasmeška in tiho nadaljuje. »Lepo, da ste se spomnili nanje. Ravno glede posnetkov kamer se je zgodila mogoče največja nenavadnost.«

Boris in Lučka se presenečeno spogledata, Lučka zoži pogled in vpraša:

»Bolj od izklopa terorista?«

Alešu se ustnice razpotegnejo v kisel nasmeh:

»Zagotovo.«

Borisu se oči radovedno zasvetijo:

»Je lahko še kaj nenavadnejšega od izklopa človeka?«

Aleš suvereno nadaljuje:

»Na začetku ni bilo videti ničesar nenavadnega. Ponovimo vse skupaj skozi oči kamere,« in tapne na tablico. »Najprej od nekod prileti izstrelek sub-bombe, ki eksplodira, če lahko temu tako rečemo, tri metre pred vhodnimi vrati in s tem povzroči odziv varnostnega sistema.«

Boris mu vskoči v besedo:

»Od nekod?«

Aleš odvrne:

»Izstrelek je priletel s točke nad sredino travnika pod kotom 85 stopinj, verjetno s pomočjo shekanega daljinsko vodenega stealth drona. Sledi še iščemo. Sekundo kasneje se pojavi motorist in izpod jakne izvleče termalno bombo,« in zapiči pogled v Lučko, »jo odvrže in potem odbrzi s kraja dogodka. Vodikov pogon omogoča kar konkretne pospeške.

Pri napadu je šlo za vrhunski tajming, saj bi zgolj sekundna zamuda samo požgala barvo. Ker so vse hiše varovanih funkcionarjev premazane s kompozitnim reflektorskim slojem, bi izgubili samo nekaj gredic,« in se kislo nasmehne, »z otroškimi spomini v lopi.«

Lučka se nakremži in z Borisom molče poslušata pripoved. Aleš pojasni zaporedje detonacij:

»Storilci so z zaporedjem sub-bombe in termalke želeli doseči maksimalni učinek. A nadaljnjih deset sekund dogajanja ne moremo rekonstruirati na osnovi posnetkov, ker so vse kamere posnele digitalni šum. Pomislite, v kritičnem času izvajanja terorističnega dejanja je vseh sedem kamer posnelo devet sekund in sedeminsedemdeset stotink neuporabnega digitalnega šuma. Vseh!

Naslednji, nekaj sekund dolg kader, prikazuje vas tri za lopo in padanje kosov hiše. Zraven so tri sekunde motoristovega dirkanja, ki izgine iz dosega kamer. Temu sledi nekakšna kronokontrakcija, na izraz sem naletel v reviji za znanstveno fantastiko. Čas je, puf,« kar poudari s kretnjo, »preskočil za oseminštirideset sekund, ko se na osmojeno travo dobesedno načara osumljenec. Termalna kamera je posnela živega človeka. Novim dvaindvajsetim sekundam digitalnega šuma sledi pogumno gašenje lope in nesrečnik na tleh. Še vedno živ. Termalni senzor kamere tri. Potem je sledilo dvaintrideset sekund šuma, zaključeno s truplom.«

Boris kislo pripomni:

»Dajte no! Od nikjer? Je kamera ujela kakšnega čarovnika? Magus Magnifis Markus je baje nacopral skuter iz ničesar,« in se trpko nasmehne. »Mogoče vam bo pomagal po akcijski ceni.«

Alešu se obraz rahlo razpotegne in doda:

»To bomo morali rešiti brez coprnika Markusa. Kljub vsemu se je v kamero ujelo nekaj zanimivih scen,« zapiči oči v Lučko, ki zdolgočaseno sklene dlani:

»Ja?«

Aleš zmagoslavno dvigne glas:

»Vi,« ne umakne pogleda z Lučke, »najprej vas ni bilo v kadru kamere dva, zatem ste se čudežno znašli v kadru, kakšna dva metra od motorista in opazovali poškodovanca. Zatem šum, pa gašenje. Lahko bi ...«

Lučka mu grobo skoči v besedo in srhljivo hladno odreže:

»Prav, da se je stegnil! Ob vseh teh nadzornih sistemih se očitno nikomur ni sanjalo, da se pripravlja atentat večjih razsežnosti. Napad v Bruslju, napad tukaj ... Še meni je jasno, da izvedba takšnega napada na hišo ni delo anarhističnega norca, temveč gre za zaključek metodičnega in dolgotrajnega načrtovanja izurjenih profesionalcev. Napad s shekanim nevidnim dronom, vrhunski tajming, neizsledljivo brisanje posnetkov ... Vi ste načelnik, vaš plačilni razred vam gotovo omogoča vpogled. Mene pa zdaj morite s tem, kje sem kakšen trenutek stala!«

Aleša preseneti njen glas. Nekaj se je zažrlo vanj. Spomni se na Sandro Rado ... Kako že? Ista igla, ki drezne nekam globoko, a hitro izgine. Pogoltne slino:

»Senzor kamere je zaznal smrt osumljenca, vendar brez časovne kode. Torej nov časovni fenomen.«

Boris zoži pogled:

»Težave s tehniko morate rešiti v svoji hiši.«

Aleš poskuša pomiriti situacijo:

»Saj vem, da vama to moje vrtanje najeda. Vsakomur v vašem položaju bi.«

Boris hoče nekaj reči, a ga Lučka prehiti:

»Dajte no, saj vemo, kako potekajo zarote velikih proti tistim, ki dvignejo glas v imenu majhnih! Ničesar ne boste odkrili in tudi v Bruslju bo vse ostalo le pri preiskavi brez rezultatov. Mogoče boste tudi tam našli kakšne izklopljence in pri njih se bo končalo,« in srdito nadaljuje. »Vaša naloga je lov na sostorilce tega napada in ne ugotavljanje, kako sem bila v kakšnem trenutku postavljena. Naročniki so še vedno nekje zunaj.«

Aleš nekaj časa oba izmenično opazuje, zatem mehko odvrne:

»Gospodična, verjamem, da vam je moje vrtanje nadležno,« a ga Lučka grobo prekine:

»Ponavljate se s tem osladnim opravičevanjem! Kaj vi veste, kaj sem doživela? Svojega službenega psihiatra kar pošljite domov. Primite se lova na bandite, mi se bomo že znašli. Z nenavadnostmi se kar sami zabavajte! Je še kaj, o čemer bi se želeli z nama pogovarjati?«

Aleš zgroženo zmaje z glavo:

»Gospodična, v svoji karieri sem že naletel na podoben digitalni šum in časovne preskoke,« in izklopil uradni snemalnik. »Tega zdaj ne potrebujem.«

»In?«

»Mogoče se spomnite primera zastrupitve nekdanjega sošolca Roka Kovačiča. Kot zanimivost, tudi takrat se je pojavilo vaše ime in naleteli smo na digitalni šum. Ves čas se nekako vračamo na določene postaje.«

Lučka zlovoljno dvigne obrvi:

»Še vedno ne vem, kaj imam s tem? Stvar je že davno zaključena.«

Boris posluša njun dialog z rahlo odprtimi usti. Spomni se tiste afere. Vmeša se v pogovor:

»Saj menda ne mislite, da sta dogodka povezana?«

Aleš odkima:

»Ne vem. Dogodka povezuje ta nadležni digitalni šum. Kasneje sem zaradi lastne radovednosti dal tisti posnetek specialistom v Ljubljani. Ugotovili so, da je kamera dejansko snemala digitalni šum. Nisem jim verjel, zato sem posnetek poslal še na centralo v Bruselj. Največji frajerji s tega področja so ponovili zgodbo. Verjetno bo podobno s temi posnetki. Gospod Plahutnik, tu mi lahko vi pomagate. Ker sva off the record, lahko sproščeno govorite.«

Boris se spogleda z Lučko in odvrne:

»Za varnost na dostopnih točkah zaprtega omrežja skrbi požarni zid, zapečen na posebne SIM kartice. To ne pomeni popolne zaščite, a tega na tej ravni nihče ne zahteva. Ključno je nekaj drugega. Vsak poskus vdora zazna sinhroni strojni vratar, v svetu geekov znan kot SHG. Okvir tega je gotovo znan tudi vam.« in Aleš oprezno prikima.

Lučka zvedavo vpraša:

»Kaj je to?«

Aleš se nasmehne, Boris navdušeno razloži:

»To je omrežje kvantnih računalnikov pod nadzorom vrhunske distribuirane AI, ki neprekinjeno spremlja omrežne aktivnosti, zazna vsak poskus vstopa v zaprto omrežje nadzora varnostnih točk in se pri tem uči. Vsak poskus zunanjega vplivanja na dele sistema ta AI zabeleži, pri tem analizira vzorce in lokacijo dostopa, ki jo bere s pomočjo vseh omrežno povezanih naprav.

Za nami namreč vohunijo naši lastni pralni stroji in zobne ščetke in vse to preko posebnih varnostnih protokolov bere ta AI. Danes zobna ščetka pošilja medicinske podatke neposredno izbranemu zobozdravniku. Ta del nam je OK. Istočasno del podatkov pošlje še tej AI, kar ni tako OK, a požremo zaradi udobja, ki smo mu dali prednost pred zasebnostjo. Zato imamo zaprta omrežja, ki niso neprebojna, a zaradi zasnove onemogočajo hekerjem, da bi nekaznovano ukradli karkoli omembe vrednega. Če bi od vas poskusil vdreti v banko, bi mojo lokacijo zaznali v manj kot sekundi. Varnost teh zaprtih krogov temelji na ogromnih bazah, ki jih pridno zbira sodobno omrežje in z njimi zalaga varnostno AI. Že pred pol stoletja so trdili, da omrežni servisi vedo o ljudeh več kot oni sami.«

Aleš radovedno vpraša:

»Torej bi sistem znal uspešen vdor povezati z vzorci poskusov in bi storilce identificiral na osnovi ogromne baze varnostnih in drugih podatkov, ki jih posredujejo kamere, mikrofoni in, konec koncev, zobne ščetke ali masažne kadi?«

Boris prikima:

»Točno tako. Nihče ne more neopazno spreminjati dela posnetka kamere, ki je del varovanega omrežja. Čeprav se najde maher, ki vdre v sistem in mu celo uspe izbris posnetka v realnem času, to ne bi ostalo neopaženo. Samodejno bi se sprožili alarmi in ustrezni protiukrepi. Temu rečejo, grobo prevedeno, tihi varnostni alarm. V petih minutah bi potrkali na lokacijo storilca, saj bi poleg naloga za preiskavo priložili serijsko številko storilčevega pralnega stroja in omrežni identifikator njegovega kuhalnika jajc. A to tudi vi veste.«

Aleš zadovoljno pritrdi:

»Tako je. Strokovnjaki so mi rekli isto in zato so res temeljito zbegani. V sistemu ni nobene sledi vdora, a šum je nedvomno posnet. Odgovor je pravzaprav samo en,« rahlo dvigne glas.

Boris se nasmehne:

»Neopazno lahko kaj takšnega počne samo nekdo od znotraj, z dostopom do protokolov SIM kartic in druge omrežne opreme. Za nalaganje digitalnega šuma sploh ne potrebuje posebnega računalniškega znanja.

Morebitnega osumljenca za mešetarjenje s sistemom varnostnih kamer iščite med osebjem na sedežu sistema.«

Aleš mrko odvrne:

»To ravno počne kolega Sekulič, ki ste ga zagotovo spoznali. Želel sem slišati tudi vaše mnenje, saj je vaša diplomska naloga,« se rahlo razvedri, »precej razvpita tudi v mojem fohu.«

Lučka zlovoljno vzdihne:

»Imate še kakšno vprašanje? Za nama je naporen dan.«

Aleš odmakne pogled od tablice:

»Ne. Imate kam iti?«

Lučka odvrne:

»Za naju ne skrbite. Mojo mamo pa le naj odpeljejo na pregled in naj malce odleži. Za vsak primer. Tole jo je precej pretreslo.«

Aleš suhoparno zdrdra običajno policijsko frazo:

»Hvala za vaše sodelovanje. Mogoče vas še bomo potrebovali, zato bi vas prosil, da nam javite morebitno načrtovano odsotnost.«

Boris se spogleda z Lučko in odvrne:

»Bodite brez skrbi, nobene poti ne planirava. Če kaj potrebujete, sva na voljo. Hvala za vaš trud,« in se rokujejo.

* * * * *

Aleš osredotočeno zre za odhajajočim parom. Ostal mu je nekakšen priokus nelagodja.

Iz razmišljanja ga predrami pozivnik. Dotakne se slušalke v ušesu:

»Si kaj ugotovil?«

Roman Sekulič zaskrbljeno odvrne:

»Še preveč. Očitno se na žaru vrti res velika svinja. Prihajam.«

* * * * *

Roman se ozre po prizorišču in se približa Alešu:

»Tvoje firbcanje je povzročilo malce nervoze. Poglej jih, kako se tresejo.«

»Razumljivo. Načelniki si naj ne bi mazali čevljev na prizoriščih zločinov,« in zloži tablico. »Povej.«

»Moral sem uporabiti tvoj certifikat in še tistega od posebnega tožilstva, ki je v veljavo stopil pred pol ure. Nadzornika omrežja varovanih oseb, ki sta bila v jutranji izmeni, sta preminula. Sam sem videl posnetek medicinskega alarma.«

Alešu zastane glas:

»Kako preminula?«

»Sočasna odpoved srca in možganov. Diagnoza je neizgovorljiva, a lahko potrdim, da gre za isto stvar kot pri nas.«

Aleš se spomni na Lučkine besede in zašepeta:

»Vedela je.«

Roman dvigne obrvi:

»Kaj je vedela.«

Aleš odvrne:

»Gospodična Svetnik je vedela, da bodo naleteli na enaka trupla. Očitno imamo epidemijo izklapljanja ljudi. Kmalu bom imel analizo skena obeh mladih. Sicer si od nje ničesar ne obetam, a si nočem nakopati slabega okusa nedoslednosti.«

Romana zanima:

»Kaj sta povedala? Ta napad in vse skupaj mi smrdi. Preveč čudnosti je na enem kupu.«

Aleš prhne:

»Bog ve, kaj vse se skriva v ozadju. Si izbrskaj kaj o izklopljencih?«

Roman odkima:

»Nič. Zimzelena klasika, vse so že skrili pod plašč pristojnosti. V Celju smo premajhne ribe, da bi kljuvali njihovo blato.«

»Razumljivo. Imava pa ključni podatek. Edini osebi, ki bi lahko neopazno naložili šum, sta utišani. Naše truplo je verjetno enako njihovim, zato kar naj imajo svoje skrivnosti.«

»Janežič se bo moral izprsiti in v paketu dostaviti še kaj več od tega, kar zna vsak laboratorijski asistent. Pa da vidimo, če je res alfa samec avtopsij.«