Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti

Iz Megšelema vstalo je Elejla, krona strahote,
Povzdigneta se iz ponorja abadona stebra Moči in Volje,
Vstaneta dva damejaha, nikoli en sam, nikoli trije,
Vstane sedem še kerkešev, sedem esenc volje Elejline,
Nikoli jih ni šest,
Nikoli osem večnih duš preddverja Abadona.
Skupaj so deset,
Nikoli enajst, nikoli devet, večno deset.
Zdaj resnica je razkrita,
Devet je zatabov,
Talismanov kaosa,
Ki izsesajo radost iz življenja,
Ki ustvarijo nesmisel iz smisla,
Ki rodijo praznino iz obstoja,
Ki darujejo sovraštvo za ljubezen.

Sehir Etir 8/22

* * * * *

V peklu bodo imeli ognjena ležišča in odeje. Glejte, tako kaznujemo nevernike.

(Koran 7/41)

Smrt z obetom raja je lepša od življenja v peklu

Malahid Zeolski neposredno vodi svojo največjo bitko, ki se nikakor noče končati. Brezkončne horde basilea Božanskega carstva poskušajo prebiti zeolske vkopane položaje. Že skoraj dva mogosa neuspešno, znova in znova, besno napadajo. Zeolija je poslednji branik Medalarja, zadnja fronta severnih meja človeštva. S padcem Zeolije bo padel sever in Cesarstvo Shedanija bo ukleščeno med Ardenijo in Ellionom, neugodnima južnima deželama in naraščajočim Božanskim carstvom.

* * * * *

Grofov šotor je postavljen precej blizu bojnim položajem. V bližini so kot pahljača razporejeni šotori t. i. Prstanove straže. Šeledina posebej izurjenih lemikov v mirnem času varuje največjo relikvijo Zeolije, vladarski prstan Zeolije. Shranjen je v 'Prstanovem stolpu', posebnem delu palače v Zeolvergu. Na vojnem pohodu gre z grofom tudi skrinje s prstanom in njegova straža.

Deževno obdobje obilno namaka zemljo. Grof se ves premočen vrne s prednjih obleganih položajev. Spremstvo utrujeno razjaha izmučene konje. Odločno stopi na blatna tla in se vzravna. Deževnica se v gostih curkih zliva z dežnega plašča. Globoko zajame sapo. Vzdihne. Srepo premeri osebje, ki priteče iz šotora in pozdravi svojega bemeja. Z roko si s čela obriše polzeče mrzle dežne kaplje in najbližjemu služabniku preda mokro dežno ogrinjalo. Zatem se spogleda s spremljevalci in zadovoljno reče:

»Naši se odlično držijo. Kar naj si Božanstvo lomi zobe. Arcusov nasvet odlično deluje. Sicer s takšnim bojem ne pridobiš slave, vendar,« naredi trenutek premora, »se je vkopavanje vojske izkazalo za odlično potezo.«

Vstopi v šotor in zagleda pred nekaj dnevi najavljenega gosta. Cesarski predstavnik, pleidik Uris Danon, ga čaka ob kozarcu vina. V šotoru mu je, do prihoda grofa, družbo delal mahib Iliad Feror. Odposlanec njegove svetosti Leona Simidala je ravno komentiral zeolski način boja:

»Ne razumem, kako ste lahko poslušali takšen nasvet. Vkopavajo se jamske mačkonke in orki, častni lemiki pa nikoli.«

V sebi še zašepeta:

»Kako nečastno.«

Grof odločno pritegne pozornost:

»Gospodar Danon, proti divjadi Vzhoda je častno vse, kar jih ustavi,« in srepo ošine gosta. Uris ob pogledu na mogočno grofovo postavo vstane in se kratko prikloni:

»Pozdravljen bemej Zeolije in šelgeac Medalarja.«

Malahid trpko odvrne:

»Nisem šelgeac Medalarja, dokler se tako ne odloči modrokrvni Jadaget mealkuda Medalar,« in nejevoljno reče. »Strinjam se z vami, vkopavanje vojske ni časten način vojskovanja, vendar je to edini način, ki basileu preprečuje preboj na zahod.«

Trdo sede naproti gosta in nadaljuje brez izmenjav običajnih vljudnostnih fraz:

»Nimam časa za vljudnostno kramljanje, zato kar k poslu. Zanima me, kdaj in kje namerava cesarstvo Shedanija razbremeniti pritisk na zadnjo obrambo Medalarja? Vsa vojska basilea se zaletava v moje ljudi in ostal sem brez rezerv. Prej ali slej bo obramba popustila in sovražna zverjad bo potrkala na vaša zadnja vrata. Sovražnikov južni bok je že cel mogos odprt kot devica na poročno noč. Kdaj? Samo to me zanima,« in mračno zoži pogled. Z obraza izgine vsaka sled dobrohotnega vladarja. Mehke gube nasmeha izginejo in obraz zamračijo ostre zareze skrbi.

Gost prebledi ob grofovi neposrednosti. Pogovor se ni začel preveč dobro. Zakašlja in odvrne:

»Cesarsko svetokrvno veličanstvo poskuša dobiti podrobnejšo sliko o položaju in namenih vašega sovražnika. Tibamet Artus Orwen se je velikodušno ponudil za posrednika v nastalem sporu. Cesarstvo nikakor ne bo dovolilo nasilnih sprememb svojih meja. Iskreno verjamemo v zadovoljivo rešitev spora, preden ta potrka na naše trdnjave.«

Grofov obraz zalije mračni ton razočaranja. Za hip se spomni na misijo brezkrvnega podlasnika pred invazijo na Medalar. Zeolijo je hotel prepričati v izdajo lastnega kraljestva. Modrokrvni pred njim ima najbrž podobno nalogo. Prepričati ga v izdajo. V ravnodušnega gosta zapiči srepi pogled in ledeno sikne:

»O kakšni mirni rešitvi spora govorite? Saj ne gre za klofutanje okoli kašče žita ali ravs za pobeglo čredo ovac! Pri Elu, gre za boj z basileo in njegovimi hordami zveri. Napadajo z vso silo,« za hip naredi premor in še mračneje nadaljuje. »Vztrajali bodo do uničenja civilizacije in našega načina življenja,« ter razočarano odkima. »Kako lahko pri zdravi pameti govorite o sporu in posredovanju za miroljubno rešitev? Pri poljanah Kadešaha, kako lahko sploh omenjate pogajanje z basileo? Takšna neumnost se lahko izrodi samo v stremuškem umu povzpetniškega liberosa brez trohice časti ali morale! Brez cesarjeve pomoči lahko zdržimo še kakšen mogos, v primeru čudeža dva, a potem bo igra končana,« in sikne skozi priprte ustnice. »Zagotovo veste, da je ta vaš častihlepen liberos, takoj po začetku vojne, k meni poslal svojega podlasnika. Brezkrvneža sem nagnal čez prag palače. Zdaj pa vi!«

Obraz mu zalije rdečica besa in dvigne glas:

»V sebi imate nekaj plemenite krvi. Vsaj vam mora biti jasno. Ob koncu Zeolije pride zadnja ura še za Shedanijo. Dlje, ko tega ne boste dojeli, hujši bo poraz, ki mu bo sledil.«

Pleidik se s prstom pogladi pod ustnico, nekaj trenutkov išče besede in hladno odvrne:

»Za vas bo res mogoče konec. Svet okoli vas se spreminja in če želite preživeti, se morate prilagoditi. Nekateri so dojeli bistvo sprememb. Oelaegepat (mestni guverner) Zalabena je vedel, kdaj naj odloži meč in prime palico miru. Od same meašike Aleje I je Agel Nivur prejel malahidski naziv tezgeja, torej šezeka Zalabena. Prejšnji mogos sem ga obiskal. Zaradi zdrave pameti je postal gospodar pomembnega dela Medalarja. Z modrostjo in pogumom je pravočasno sprejel pravilne odločitve in rešil mnoga človeška življenja. Namignil mi je možnost sporazuma tudi z vami. Basilea se dobro zaveda,« med iskanjem grofovega mračnega pogleda naredi trenutek premora in živahno pristavi, »da brez pomoči lokalnega plemstva ni uspešne vladavine. Božanstvo ne potrebuje grmade trupel, saj od njih ni koristi, temveč mir in prehod proti zahodu. Samo to in še naprej boste vladali svoji deželi, seveda v okviru Božanskega carstva. No,« ravnodušno vzdihne, »mogoče pa vam je bolj všeč krona mrtvega kraljestva, ki vam pripada po dednem patentu.«

Grofov obraz zasenči bes. Nekaj trenutkov molči. Zatem sikne skozi zobe:

»Koga sploh zastopate? Če je kdo božanstvo, je to svetokrvni Leon. Plemeniti cesar gotovo ne sklepa poslov z vzhodnimi hordami. Čigavo maslo je to? Kaj sploh sprašujem?« zaokroži z očmi in jezno pihne. »Takšna izdajalska ideja se je lahko porodila samo v umu brez časti, v glavi pokvarjenega liberosa Orwena. Le človek brez kaplje plemenite krvi je lahko tako ... Nečasten. Moral bi vedeti,« dvigne pogled na streho šotora in znova v sogovornikove temne oči zapiči svoj jezni pogled.

Razočarano zavzdihne:

»Prišli ste me pozvat na predajo in izdajo. Namesto meča mi ponujate blazino za klečanje,« hip pomolči in tiho nadaljuje. »Če bi hotel nečastno izdati svoje kraljestvo, bi že pred mogosi sprejel mnogo ugodnejšo ponudbo. Pa je nisem, ker imam odgovornost in čast.«

Pleidik ravnodušno vzdihne:

»Kakor želite. Ne morem vam odreči pravice do smrti in uničenja dežele.«

Grof se zareži:

»Res vam ne potegne. Najmanj zadnji mogos smo vsi na braniku časti zgolj trupla. Po zaslugi nedoumljivih Elovih milosti se nikakor nočemo zvrniti v svoje gomile spokoja. Vsako noč, preden me zagrne spanec, slišim klic brodarja Alisse in vsako jutro se zbudim z mislijo, da sem še za en dan prelisičil neizbežno. Vem, kaj sovražnika preganja na zahod! Namere basilea berem bolje od svojega dnevnika. Če mu pravočasno uspe, pa mu zaradi našega napora ne bo, to pomeni konec človeštva. Vaša izdajalska preračunljivost vas ne bo rešila. Shedanija bo ob preračunljivih našalitih padla, a človeštvo se bo izvleklo zahvaljujoč mojemu vztrajanju.«

Pleidik molči in s pogledom beži od grofovih grozečih oči. Zatem potuhnjeno spregovori:

»Tukaj sem očitno odveč. Sami veste, kako želite umreti.«

Grof odkima:

»Naša smrt bo zabeležena v junaških epih naslednjega eona. Vi,« grozeče usmeri prst v gosta, »vi pa se boste zvrnili v grob ponižanja in grenke pozabe,« in namigne stražarjem. »Obisk poslanika njegovega svetega cesarskega veličanstva je zaključen. Prosim, pospremite ga do njegovega konja in poskrbite, naj hitro in varno zapusti našo grofijo,« ter utrujeno vstane. Ne zmeni se za roteče klice gosta. Malahid mu obrne hrbet in stopi pred prapor Zeolije.

Zaveda se bolečine iztekajočega življenja. V tem boju je ostal popolnoma sam. Božanska osebnost je vsem zmešal pamet. Glavo položi med dlani in zašepeta:

»Očitno sem edini z jasnim zavedanjem, zakaj ne smemo popustiti in dovoliti temnim hordam prehoda do zahodnih vrat grofije. Kako dolgo še lahko varam brodarja Alisse?«

* * * * *

Drobna deklica z manjše vzpetine opazuje pogorišče obleganja.

Ravno je odslovila hendvejskega tramakoša, ki je prinesel slabo novico. V dveh naletih na Gelsysko tesen so izgubili skoraj jepazak orkov in kačjeglavcev. Zeolski mahib je ostajal na svojih položajih.

Torej so nas na Gelsyski tesni presenetili. Vilinci so Zeolce spustili čez tisto zaplato. Torej moramo s še večjo silo udariti na osrednjem delu. Izgubili smo vsaj mogos.

Z očmi zaokroži po temnih oblakih, iz katerih že nekaj dni lije. Njena oblačila so kljub silnemu nalivu popolnoma suha. Voda se steka po nevidni opni neprebojnega magijskega ščita. Razmehčana zemlja otežuje hitre premike in težki konjenici povzroča nemalo težav. Nasprotnik na drugi strani je vkopan in vztraja z jekleno voljo obupancev. Svoje položaje je prepredel z različnimi ovirami za onemogočanje hitrih manevrov.

Zeolski grof je pameten in zna v pravem trenutku upoštevati nasvete Onostrancev. Ne popušča, saj dobro pozna bistvo te vojne. Celo tvegal je s premikom na Gelsys.

Iz razmišljanja jo predrami lord Seth Ureus:

»Gospodarica, zmanjkuje nam časa. Pri Gelsysu so nas popolnoma ustavili. Ko bo padel prvi sneg, bo prelaz neprehoden za težjo vojsko. Ima Božanstvo kakšen nov načrt?«

Deklica se kislo nasmehne:

»Časa nam ne primanjkuje. Trmoglavi grof krvavi, a ne popušča. Vztrajno drži položaje in s tem kljubuje vsaki vojni logiki,« in zamahne z ročico. »Kar naj! Zaradi obilnega deževja imajo jekleni pajki in ognjene kočije pol mogosa zamude, a zanesljivo prihajajo. Bomo videli, koliko bodo zdržali proti ognju in jeklu magičnih živali,« in si popravi kapuco.

Lord Seth Ureus prikima. Ob drobnem telesu Aleje I je videti mogočen, a hvaležno služi krhkemu telesu meašike Carstva. Lord čuti srečo v prisotnosti drobcenega bitja. Ves radosten služi njeni volji. Njena volja je sijaj damejaha.