Knjige sage

Obilje dobrot

Brskajte po strani, saj si lahko preberete ali naložite obilje dobrot. Tukaj lahko najdete množico dražilnikov, res ogromno dodatkov in tudi brezplačne knjige. Svet Vitezov in Čarovnikov trenutno obsega 2500 let. Potopite se v ta čudežni svet ...

Kronika cesarjev Cesarstva Shedanije

Novo Cesarstvo Shedania se je uveljavilo po zmagoslavju cesarja Herona I. v Koalicijskih vojnah. Dolgotrajne vojne so popolnoma izčrpale človeška kraljestva. Po padcu Vesoljnega carja in uničenju njegovega Vesoljnega carstva (temu času v kronikah pravijo mabez), so se ljudje zapletli v polstoletno vojskovanje (gl. Koalicijske vojne). Po zlomu Upravniške koalicije je sledila restavracija starodavne institucije cesarstva in 2000 let vladavine starodavne rodbine Simidal. To sicer že od Padca ni bila polvilinska sveta dinastija, a je do mabeza preživela na robu sveta.

Prvo tisočletje novega eona

Heron I. Simidal (50 - 66 n.e.)

Heron I je končni zmagovalec uničujočih Koalicijskih vojn. Žal zmage ni užival dolgo in zaradi bolezni kmalu preda oblast svojemu sinu. V zadnjem letu svoje vladavine je klonil pod pritiskom najmogočnejših hesed malahidskih hiš in pristal na bolj ali manj protokolarno vlogo svoje oblasti.

Heron II (66 - 80 n.e.)

Tudi Heron II ni dolgo užival na prestolu. Nesreča pri lovu je na prestol spravila njegovega komaj polnoletnega sina. Heronova edino, a zato toliko pomembnejše dejanje je Drugi Nengorijski patent, ki malce dopolni med vojno podpisani patent in cesarju vrne nekaj oblasti. Kljub temu si cesar ne povrne vseh nekdanjih vladarskih pooblastil. Hiše mešelov nikakor ne želijo spustiti oblasti, dobljene v stiski Koalicijskih vojn.

Heron III (80 - 120 n.e.)

Utrdil je zahodne meje in si pridobil vladarske vojne pravice. Omogočil je selitev ljudi iz opuščenih in opustošenih dežel zahoda v osrčje novega cesarstva. Podpisal je tudi sporazume z Ellionom, Ardenijo in Medalarjem o mejah in osnovne trgovinske patente.

Heron IV (120 - 140 n.e.)

Začetek vladavine je porabil za utrjevanja vzhodne meje. Cesarstvo se popolnoma umakne izza naravne meje skoraj neprehodnih Ghullskih gora. Zadnja leta vladavine zaznamuje katastrofalna epidemija smrtonosne in hitro nalezljive bolezni gnojnice. Zaradi posledic bolezni je umrlo 20 % prebivalstva cesarstva. Najbolj je prizadela južne in vzhodne pokrajine, kjer so ponekod izgubili skoraj pol prebivalstva. Izginile so cele vasi, mesta so postala bivališča duhov.

Heron V (140 - 172 n.e.)

Začne z obnovo obzidij Wendenburga. Zaradi visokih cen znotraj obzidij, ki so posledica davščin zaradi stroškov obnove, začne nastajati Zunanje mesto. Čezmorske kolonije dobijo status cesarskih provinc.

Leon III (172 - 187 n.e.)

Zaduši slabo organiziran upor čezmorskih provinc zaradi visokih davkov. Dokonča obnovo notranjih štirih obzidij, kar je še dvignilo ceno zemljišč znotraj obzidja.

Leon IV (187 - 208 n.e.)

Dokončno utrdi še zunanja obzidja prestolnice in ustanovi Rečno bojno floto z 22 ladjami različnih velikosti. S strogimi karantenskimi ukrepi omeji nov izbruh gnojevke.

Leon V (208 - 251 n.e.)

Dolgoživi cesar iztrebi pirate v Lindejskem zalivu. Vsak poklicni vojak po 20 letih službe dobi naziv nashiagat in letno rento. Prvič lahko častniški naziv jamit dobijo tudi liberosi. Obnovi stoletja porušeno Šarako v provinci Hallakhal in tam postavi pomembno pomorsko oporišče.

Leon VI (251 - 272 n.e.)

Nadaljuje z delom svojega predhodnika. Zaradi žitne plesni je med leti 262 in 265 vladala precejšnja lakota. Izbruhnili so posamezni upori, a niso zamajali oblasti cesarstva. Zaradi lakote je po nekaterih ocenah umrlo okoli 150.000 ljudi.

Kleon IX (272 - 285 n.e.)

Kleonova vladavina se je zaključila z vnovično epidemijo gnojnice, njej se je pridružila še katastrofalna suša leta 284. Bolezni je leta 285 podlegel tudi cesar. V osrednjem delu cesarstva je umrlo okoli 15 % prebivalstva (v prestolnici so v slabem letu od izbruha našteli 210.000 trupel), a so s strogo karanteno preprečili nadaljnje širjenje bolezni.

Kleon X (285 - 301 n.e.)

V letih 286, 289 in 300 južne dežele prizadenejo izmenične suše in poplave. Leta 292 se nadlogam pridruži še ena smrtonosna in izjemno nalezljiva bolezen, imenovana kričavka. Kleon je drugi cesar, ki je podlegel bolezni, tokrat kričavki. Prebivalstvo se zaradi bolezni in lakote skrči za tretjino. Cele vasi so opuščene, mesta zdesetkana, meje, zlasti zahodna, pa opuščene. Po teh naravnih katastrofah se cesarstvo nikoli več ne obnovi.

Kleon XI (301 - 328 n.e.)

Kleon z odločnimi ukrepi, med katerimi cesarska oblast prevzame popolni nadzor nad južnimi pokrajinami in uvede trdo vojno stanje, omili posledice izmeničnih naravnih katastrof in epidemij. Iztrebi špekulante in vzpostavi potreben red. Žal sam cesar ni dolgo užil pridobljene trdnosti. Med inšpekcijo na jugu stakne kričavko. Ta je bila zanj usodna. Kleon XI je tretji od bolezni umrli cesar.

Leon VII (328 - 344 n.e.)

Začetek t.i. male zlate dobe. Cesarska oblast se umakne iz prizadetih provinc. S spretno davčno politiko se začne obdobje hitrega okrevanja. Padanje števila prebivalstva se ustavi. S strogimi sanitarnimi in karantenskimi ukrepi izkorenini kričavko, ki je občasno izbruhnila v posameznih okoljih.

Leon VIII (344 - 371 n.e.)

Nadaljuje delo svojega predhodnika. Dokončno je umaknil vojsko v običajne trdnjave in tabore.

Leon IX (371 - 395 n.e.)

S patentom uvede nekatere sanitarne ukrepe in pripomore k izboljšanju razmer v nekaterih mestih s slabo sanitarno opremo (obvezna podzemna kanalizacija, obvezno spiranje kanalizacijskega omrežja, tekoča vode, akvadukti, ...). Izbruh gnojevke leta 386 v Madhasu je zato hitro obvladan.

Leon X (395 - 401 n.e.)

Svoj kratki vek preživi v znamenju boja z boleznijo. Zapusti mladoletnega sina.

Regentsko trojstvo (dvorni knez, cesarjeva mati in mladoletni cesar) - (401 - 416 n.e.)

Priprava mladoletnega cesarja. Po zaslugi odločne matere kraljice propade udar nepomembnega plemiča iz Burse, ki se sklicuje na pradavno rodbinsko vez s Simidali. Regentski svet obdrži obstoječe stanje.

Leon XI (416 - 440 n.e.)

Izkušnja poskusa udara prinese spremembo nekaterih možnosti začasnega prenosa dela oblasti na zveste dvorne uradnike. Zlasti pomembno je patentno določilo, da dvorni knez prejme patentni ključ in pravico imenovanja cesarskega dediča v primeru nenadne izpraznitve prestola brez dediča. Mati kraljica lahko po novem dednem patentu posvoji moškega naslednika še pred smrtjo zakonitega vladarja. Še vedno velja pravilo enega sina. Cesarski par ima lahko samo enega sina, kraljico sterilizirajo s t.i. rožo veselja.

Aldus I (440 - 459 n.e.)

Edini 'dosežek' Aldusa I. je izguba dela ozemlja na Vzhodu. Obdobju med 445 in 500 nekateri kronisti imenujejo 'nova orčja zora'. Na območju nekdanjega Handzarja so se orki precej namnožili in sčasoma ustanovili nenavadno plemensko skupnost. Ta je v drugi polovici 5. stoletja pritisnila na zahod. Takrat se je prvič pokazala slabost ustroja Cesarstva Shedanije.

Adhem II (459 - 488 n.e.)

Tudi Adhem ni imel posebne sreče. Orki so leta 479 vdrli preko Seleno Alano Ghulla in požgali prej izropani Ledit. Šele cesarski Vzhodni zbor je ob podpori slabo organizirane vojske Vzhodne marke na začetku leta 480 po hudih bojih pregnal orke nazaj preko prelaza. A že na jesen se vrnejo in v krvavi bitki na prelazu Ledit (6. 9. 480) premagajo dve medreji cesarske vojske in zatem 12. 11. znova zasedejo Ledit.

Orki na osvojenem ozemlju ustanovijo nekakšno plemensko kraljevino. To 'kraljestvo' je bilo kratkega daha. Neprimerno kvalitetnejše medreje Južnega zbora v prvem polletju 481 razbijejo orke in jih porinejo preko prelaza. Prodora zaradi slabega finančnega stanja cesarskega zakladništva niso nadaljevali. Ta konflikt so izkoristili Ardenijci in poskušali zasesti otok Miero. Na srečo je cesarska mornarica suvereno vladala morju in podvig Ardenije je klavrno propadel.

Adhem III Veliki (488 - 513 n.e.)

Adhemu III so dali vzdevek 'Veliki', saj je bil zadnji cesar, ki se je napotil v obsežno vojno kampanjo. Ravno ta velikopotezna vojna je zaključila t.i. orčjo renesanso. Orki so tudi po letu 481 z mešano srečo vztrajno oblegali mejna območja in veselo plenili. Cesar je sklenil temu narediti konec. Leta 497 je ob podpori Vzhodne marke ter Vojvodstva Madhas zbral Severni, Vzhodni in dele Južnega zbora. Tako je imel na voljo kar 37 medrej in jih razdelil v dve skupini. Južna skupina je odrinila orke izpred Ledita, a močnejša severna skupina je bliskovito napadla preko Senorskih vrat proti Uluraku.

Kneževina Ulurak (ta je obsegala Ulurak z bližnjo okolico) se ni upirala. Po skoraj tisočletju so zaplapolale v teh krajih pozabljene cesarske zastave. Obe vojski sta na poti do točke združitve pred Handzarskim hribovjem med orki in ostalimi uporniškimi ljudstvi uprizorili popoln pokol. Ukaz cesarja je bil jasen - pobiti vse neljudi na poti. Pravzaprav so odlično organizirane medreje uprizorile pravi genocid, klanje je trajalo skoraj celo leto.

Na osnovi medrejskih kronik so pobili okoli dva milijona orkov, uničili vsa njihova šotorišča in iz njih naslednjih tisoč let naredili ogroženo vrsto. Iztrebili so celotno orčjo in mimogrede še goblinsko in kačjeglavo populacijo. Zaradi pokola so cene orčjih in goblinskih sužnjev skokovito narasle. Malo cenjeni trgovci s sužnji so postali povzpetniški bogataši.

V triumfu ob novem letu 499 so razkazovali glave orčjih poglavarjev. Konjeniški odredi so vse do leta 503 lovili orke po praznih prostranstvih. Na začetku leta 504 se je zaradi krvave vladavine cesarskega guvernerja uprla zasedena knježevina Ulurak, cesarske medreje so uničile vsa mesta in vasi okupirane kneževine. Pobili so tudi skoraj celotno človeško prebivalstvo. Doba mestne kneževine Ulurak se je s tem končala. Ostala je samo požgana zemlja. Cesar je upal, da bodo izpraznjena prostranstva naselili ljudje iz osrednjih cesarskih provinc in se bodo na ta način povečale neposredne cesarjeve posesti. To se ni zgodilo, saj je bilo znotraj tradicionalnih meja Shedanije še dovolj neobdelane zemlje.

Tiber X (513 - 534 n.e.)

Cesarstvo se znova vrne za gorske pregrade. Varovanje slabo obdelane in nenaseljene dežele je prinašalo več stroškov kot koristi. Niti lovci na sužnje, edino njim je koristila zasedba, niso hoteli vzdrževati drage vojske.

Nihče ni želel na požgane vzhodne ravnice, saj je bilo v osrednjem cesarstvu zaradi minulih katastrof še preveč neobdelane zemlje. Čeprav so orke na zasedenem ozemlju skoraj popolnoma iztrebili in se tod niso vrnili še vsaj 1000 let, je zemlja samevala. Lesene cesarske trdnjave ob Vidalu so bile prepuščene propadu.

Leon XI (534 - 550 n.e.)

Leon se spomni na Ardenijsko izzivanje in leta 536 z mornarico uniči pristanišče Kassea na istoimenskem otoku. Južni zbor se razporedi ob meji. A takšno rožljanje z orožjem pritegne konzula Elliona in se postavi na stran Ardenije. Ogroženi vzhodni sosedi pošlje polnih 20 medrej odlično opremljene vojske.

Leon spozna, da se ne more vojskovati, kajti naenkrat ima nasproti svojim 24 medrejam polnih 40 medrej obeh južnih sosed. Po posredovanju Madhaškega vojvode se strasti umirijo. Cesarstvo mora plačati vojno škodo. Ker cesarska rodbina ni imela toliko, so plačale hiše mešelov in s tem spretno pridobile obilo koncesij. V tem konfliktu se je razkrila šibkost cesarske oblasti. Na srečo južni nasprotniki še niso kazali pripravljenosti za večjo vojno.

Leon XII (550 - 560 n.e.)

Napetosti na južni meji se počasi zmanjšajo. Ellion in Arednija se ne odločita za vojno. Kljub sorazmerni šibkosti cesarske vojske je Shedanija ogromno območje, kjer zemljiški vladarji razpolagajo z veliko zasebne oborožene sile.

Leon XIII (560 - 565 n.e.)

Leon XIII je dobil naziv Šibki. Leta 565 ga odstavi dvorni tajnik in majorodm Trona, Leo Derdelski. Za vladarja razglasi mladoletnega Xenisa I., a sebe za cesarskega namestnika. Na pritisk večine velikih mešelov in Shedanijskih bemejev leta 568 odstopi od namestništva.

Xenis I. (565 - 570 n.e.)

Xenis se izkaže za šibkega vladarja. Orij Madhaški zaradi cesarjevega slabega zdravja in duševne neuravnovešenosti zbere koalicijo in po kratki vojni odstavi cesarja z mojordomom Leam Derdelskim. Leta 569 cesar podpiše patent, ki daje mešelom prednost pri novačenju liberosov.

Obdobje zmede (570 - 610 n.e.)

Po odstavitvi Xenisa I, ki je bil brez moškega potomstva, so se menjavali cesarski namestniki, voljeni na Kasadu (zbor mešelov in pomembnejših malahidov). Namestnika so volili vsaka 3 leta. Sestra Xenisa I se je poročila z Orijem III Madhaškim. Za sina Leona XIV je leta 592 zahtevala cesarski tron. Kasad jo je zavrnil. Leon je bil leta 605 nominiran za cesarskega namestnika. Tik pred potekom mandata leta 608 se je razglasil za cesarja, kar je večina Kasada zavrnila. Leon je na svojo stran pridobil Madhas in najpomembnejše malahide Centralne marke. Konec leta Ladhas in nekaj manjših zemljiških malahidov sproži vojno proti cesarju. Takratni Ladhaški grof najame 10 ellionskih medrej. Z njimi spomladi in poleti 609 bliskovito doseže tri zmage (Atad, Bursa in Tieas). Madhas se na jesen odzove in podpre cesarsko vojsko, ki si povrne Tieas.

V zimskem času si obe strani ližeta rane in se pripravljata za končni obračun. Cesar s koncesijami pridobi podporo celotne Osrednje marke, Vzhodne marke in Zahodne marke. Ladhas tako ostane bolj ali manj sam.

Cesar se čuti dovolj močnega in s patentom ukine pravico Kasada do nominacije cesarskega namestnika. Kasad kasneje postane nestalni zbor, izgubi svojo moč in kmalu ugasne.

Spomladi iz treh smeri (Jarad, Nengor in Tieas) napade cesarska koalicija. Ladhas je kljub podpori Elliona prisiljen zapustiti vse, kar je zasedel prejšnjega leta. Sredi leta Ladhas najame še 5 ardenijskih medrej, a tudi to ne ustavi zanesljivega prodora cesarskih zavezniških medrej. Konec leta obe strani skleneta začasno premirje.

Spomladi 610 Ardenija in Ellion od cesarja izposlujeta sorazmerno ugoden razplet. Leon je vedel, da vojne ne more razširiti na Ellion in Ardenijo. Mlajša hči Madhaškega vojvode se je poročila z nečakom Ardenijskega guvernerja. To je zadostovalo za konec obdobja zmede. Grof Zev X Ladhaški je priznal cesarja.

Leon XIV (610 - 645 n.e.)

Leon je bil eden najmočnejših cesarjev nove dobe. S svojo karizmo in razgledanostjo je obvladal nemirni lonec cesarstva. Njegova dediščina so patenti, s katerimi je v lastni marki izgubil neposredno oblast. Največ so pridobili zaslužni malahidi, ki so postali bemeji (samostojni zemljiški vladarji, skoraj enakovredni mešelom) in hesed malahidi. Ker jim cesar ni mogel dati nove zemlje, saj je ni bilo, so razdelili obstoječe. Cesarska vojska je zaradi nove ureditve naenkrat postala pogodbena vojna sila, saj ozemlja pod neposredno cesarsko oblastjo niso zmogla zadostiti vsem potrebam. Cesarju je ostal samo t.i. Cesarski sektor, osrednje območje okoli Wendenburga.

Uries II (645 - 670 n.e.)

Uries se ni z ničemer proslavil. Nadaljeval je tam, kjer je Leon nehal. Za dvornega tajnika je vzel drugorojenega sina Ladhaškega grofa.

Uries III (670 - 692 n.e.)

Uries je bil začetnik dinastije cesarjev istega imena in brez posebnega pečata. Nobeden od desetih Uriesov namreč ni pustil kakšnega pomembnega pečata. To je bilo obdobje nekakšnega krča, razvojnega zastoja in predvsem počasne rasti prebivalstva, ki še vedno ni doseglo raven izpred 500 leti, časa pred strahotnimi nesrečami in boleznimi.

Deset nepomembnih Uriesov (692 – 833 n.e.)

Naštejmo torej te vladarje:

Uries IV (692 - 714 n.e.)

Uries V (714 - 741 n.e.)

Uries VI (741 - 770 n.e.)

Uries VII (770 - 796 n.e.)

Uries VIII (796 - 809 n.e.)

Uries IX (809 - 833 n.e.)

Tiber XI (833 - 867 n.e.)

Tiber je z nekaj patenti reorganiziral naborni sistem cesarske vojske in dosegel splošni patent o vojni obveznosti. Na območju nekdanje Centralne marke doseže, da ima pri naboru prednost cesarska uprava.

Tiber XII (867 - 901 n.e.)

Cesar želi razširiti ozemlje na zapuščen zahod. Leta 880 začne kampanjo s sedmimi medrejami. Ker noben mešel noče podpreti kampanjo, jo cesar prekine in vojska se vrne za stare meje. Kot zanimivost, vojska je prišla komaj 50 km od ruševin Aldeverga, duhovnega središča padlega Svetovnega cesarstva. Po nekaterih virih naj bi cesarske izvidnice celo dosegle ruševine in njihovo poročilo naj bi bilo vzrok za končanje kampanje. Le kdo bi se vojskoval za ozemlje brez plena?

Uries X (901 - 930 n.e.)

Še en Uries brez posebnih dosežkov in s tem potrdi prekletstvo 'medlosti' imena Uries.

Uries XI (930 - 939 n.e.)

Cesar šibkega zdravja, ki takoj ob nastopu sinove polnoletnosti prepusti tron nasledniku. Kmalu umre.

Uries XII (939 - 959 n.e.)

Zadnji s tem imenom umre zaradi nesreče. Na srečo je leto pred nesrečno smrtjo posvojil sina in zagotovil formalno moško potomstvo. Imel je samo tri hčere. Do polnoletnosti Tiberja XIII je vladal nenavaden regentski svet, sestavljen iz mešelov Ladhasa, Madhasa in vseh treh hčera. Hčere so se poročile z nasledniki Madhasov, Ladhasi in Derdelov.

Tiber XIII (977 - 1004 n.e.)

Tiber je bil neodločen, vendar pretkan vladar. Z nekaterimi trgovskimi patenti in zanimivim davčnim sistemom je uspel za kratek čas postaviti na noge dobro plačano poklicno vojsko. Leta 990 je imelo cesarstvo 55 lastnih medrej.

Drugo tisočletje Novega eona

Drugo tisočletje novega eona so bila zadnja leta vladavine Tiberja XIII. Cesarstvo je postajalo vse bolj odvisno od notranjih razmerij med najpomembnejšimi mešeli in močnejšimi bemeji. Poklicna vojska je ravno v tem času dosegla nekakšen vrhunec moči. Naslednje tisočletje je minevalo v znamenju zatona že tako šibke cesarske oblasti.

Tiber XIV (1004 - 1043 n.e.)

Zadnji z imenom Tiber je vladal dolgih 39 let. Njegova vladavina ni v ničemer izstopala. Cesar se ni odlikoval z nobenim posebnim dosežkom. Njegov edini dosežek je bilo krmarjenje med vse močnejšimi zemljiškimi gospodarji.

Leon XV (1043 - 1065 n.e.)

Leon je poskusil pridobiti nazaj nekaj nekdanje moči. Njegov najpomembnejši dosežek je ureditev religije. Obnovil je vse štiri nekdanje magijske rede, a je ostalo samo pri ceremonijah in obredih, brez delujoče magije. Izkušnje nastopa basilea in Vesoljnega carstva je bila dovolj poučna.

Intis III (1065 - 1109 n.e.)

Tudi Intis se je izkazal z dolgo vladavino. Že na začetku se je soočil s krizo na meji z Ardenijo. V nekajdnevni vojni so se vzpostavile današnje meje. Njegova najpomembnejša dediščina je Patent o vojni kampanji. S tem je omogočil sorazmerno hitro okrepitev cesarske vojske s sorazmernimi deleži vojsk mešelov in bemejev, pri čemer pa sodelujočim hišam pripada precej velik del vojnega plena in sužnjev.

Onorij X (1109 - 1114 n.e.)

Onorij je hitro prepustil oblast svojemu sinu. Vladal je le pet let in v tem času uspel izgubiti precej realne vladarske moči. Spustil se je v neumno avanturo osvajanja Vzhoda, kjer je cesarska vojska zaradi nepremišljenega napada doživela bridek poraz. Slabo oborožena, a odlično vodena vojska lokalnega plemiča Handzarja je uničila tri od šestih sodelujočih medrej. S tem je zapečatil usodo cesarske vojske, ki je od tedaj naprej samo ugašala.

Onorij XI (1114 - 1129 n.e.)

Tudi ta cesar se ni z ničimer izkazal. Cesarska vojska se je skrčila na 41 medrej.

Onorij XII (1129 - 1148 n.e.)

Še en cesar z imenom Onorij, ki ni pustil pomembnejšega pečata. Z dvigom plače, nekaj popuščanja pri zasebnem življenju lemikov (poklicnih vojakov) in nagrajevanjem nižjega vojnega plemstva (pleidikov) je začasno uspel ustaviti osip vojaštva.

Adan I (1148 - 1180 n.e.)

Adan je poskusil z odločnejšimi potezami povrniti moč Trona. Pri tem ni imel posebej opaznega uspeha. Vojsko je razdelil na štiri zbore. Vsak zbor so sestavljale cesarske vojske z obveznim deležem vojsk mešelov. V zameno za sodelovanje so posamezne plemiške hiše dobile pomembne pristojnosti pri imenovanju častniškega kadra.

To je bilo politično in ekonomsko modro, a z vojaškega stališča zelo slabo. Poveljstva nad večjimi enotami so dobivali plemiči brez vojnih izkušenj in običajno brez sposobnosti za takšna opravila. V miru to ni problematično. Leta 1161 so izumrli Derdeli in Kraljičin patent preide na Semberijce, ki pridobijo status hesed malahidov in mešelov. Takratni malahid Semebirje, Kal Semberijski se poroči s prvorojeno hčerko zadnjega Derdela, Galejo Derdel in Harij Derdel kot doto v Semperijske roke preda mešelski patent Marke Derdel.

Adan II (1180 - 1203 n.e.)

Prvi preizkus nove ureditve je prišel leta 1203. Cesar se je odločil zasesti ves polotok Tiagej na skrajnem jugovzhodu Velike celine. Jeneju Ladhaškemu, drugorojenemu sinu Kameja III Ladhaškega, je zaupal kampanjo 10 cesarskih in 8 medrej zemljiških vladarjev. Iz Shaquede in Hondosha je vojska krenila proti severu. A Jenej se je izkazal za nespretnega mahiba, nesposobnega zapletene koordinacije dveh bojnih skupin, ki so komunicirale s poštnimi sokoli. Vladar Južnega Norogha je pametno počakal, da so se podaljšale oskrbovalne linije napredujočih skupin. Ves čas je z majhnimi konjeniškimi naskoki oviral napredovanje in zadajal napadalcu precejšnje izgube. Jenej je okleval in se odločil za  nepotrebno čakanje na naravni pregradi, reki Arakh. Vladaj J. Norogha je izkoristil to mencanje in tik pred zimo, sredi jesenskega dežja, na dveh mestih prebil slabo postavljeno obrambo. S koordiniranim napadom hendvejskih enot je uničil 8 od 18 medrej in ujel Jeneja. Cesar pošlje enako nesposobnega Liva Ladhaškega, nečaka Ladhaškega grofa in že takoj na začetku nove vojne sezone s slabo organiziranim napadom povzroči nov boleč poraz in razsulo.

Cesarstvo je izgubilo oba polotoka z mestoma Shaquedo in Hondoshem. Hedvejci so napredovali do zmage in praktično iztrebili demoralizirano in slabo vodeno cesarsko vojsko. Ravno ta poraz je cesarski vojski dokončno odvzel status pomembne sile. Cesarjev sin je v senci porazov in očetovega oklevanja lastnoročno presekal nastali položaj.

Adan III (1203 - 1242 n.e.)

Adan III je nekaj dni po svojem 19. rojstnem dnevu odstavil lastnega očeta, čeprav ni bil sovladar niti eno celo leto. Svojemu prijatelju Linu Atrahu, sposobnemu sinu mahiba cesarske garde (elešejev), je zaupal reševalno akcijo na Tiageji. Lin Atrah na hitro iz elešeja postane mahib in je s petimi medrejami izključno cesarske vojske, ob podpori 3. flote, prišel rešiti, kar se je še dalo reševati.

Zadnji trenutek je z dvema zmagama ustavil vladarja Južnega Norogha in preprečil izgubo čezmorskih posesti. Leta 1204 sta podpisala sporazum in določila sedanjo razmejitev. Cesarstvo je izgubilo polovico dotedanje čezmorske province, a dobilo pravico do trgovskega patenta. Adan je začasno zaustavil osip med cesarskimi vrstami. Lin postane cesarjev osebni vojni guverner.

Adan IV (12042 - 1266 n.e.)

Adan IV se ni v ničemer izkazal. Zgolj vzdrževal je zatečeno stanje.

Adan V (1267 - 1292 n.e.)

Še ne cesar, ki je zgolj ohranjal obstoječe stanje. Z nekaj patenti je povečal dotok v cesarsko zakladnico. Ni uspel s patentom o obveznih rezervah ključnih dobrin. Zadnje leto njegove oblasti ob poplavah Massaneda izbruhne gnojevka. Hitro se razširi po južnih deželah in pobije petino prebivalstva. Med žrtvami je tudi cesar.

Adan VI (1292 - 1311 n.e.)

Prvosvečenik Ognjenega reda želi magijskim redom izsiliti več neodvisne oblasti in fevdalne pravice. Ne uspe, saj mestni pahadi Wendenburga uničijo Tempelj Eiše. Leta 1293 se vrne gnojevka in opustoši Ladhas. Odnese skoraj četrtino prebivalstva. Šele strogi sanitarni in karantenski ukrepi omejijo in ustavijo bolezen.

Adan VII (1311 - 1340 n.e.)

Morebiti najpomembnejši cesarjev patent je Ženitni patent. S tem patentom lemikom cesarske vojske dovoli začasno poroko. Cesar je želel na ta način pridobiti nove vojake, saj je v cesarski vojski začelo primanjkovati lemikov. Ta patent je samo za kratek čas povečal dotok prostovoljcev, a prinesel nekaj novih težav.

Kleis I (1340 - 1345 n.e.)

Zaradi bolezni je bil to samo začasen, vmesni cesar brez pomembnega vpliva na takratne dogodke.

Kleis II (1345 - 1379 n.e.)

Kleis II je dobil vzdevek Veliki po dveh zmagah nad Ellionom. Leta 1346 je takratni ellionski diktator mislil, da je Shedania pripravljena za trganje delov ozemlja. Ladhas si je še lizal rane od bolezni pred pol stoletja in cesarska vojska je imela težave z dotokom svežih vojakov. Takoj po pomladnem enakonočju Ellion z 20.000 - glavo vojsko vdre v Ladhas, a že po dveh mogosih doživi hud poraz. Cesarska vojska s spretnim manevriranjem popolnoma uniči precej številčnejšega nasprotnika. Cesarska mornarica celo oblega prestolnico Elliona, ki hitro zaprosi za premirje.

Diktator je moral plačati visoko vojno škodo. A naslednika poraženega diktatorja ne izuči. Leta 1377 napade Cesarstvo. Poražen je na skoraj enak način. Cesar po uničenju napadalne vojske ne dovoli širjenja vojne in ne popusti mešelom, ki si zaželijo dele Elliona in s tem povezanega plena.

Kleis III (1379 - 1381 n.e.)

Novi cesar leta 1380 podleže pritisku mešelov in napade Ellion. A ker ni podedoval taktičnega in strateškega genija svojega očeta in njegovega dvornega kneza, je prišlo do poraza. Slabo načrtovan in še slabše voden napad je pripeljal do katastrofe.

Zaradi tega poloma cesarska vojska nikoli več ne postane ofenzivna sila. Mešeli so bili besni, čeprav so sami izsilili vojno. Izvedli so dvorni udar in odstavili cesarja, na njegovo mesto so postavili mladoletnega Adana VIII. Kleis se je z ostanki razbite vojske uprl odstavitvi, a ga je premočna vojska mešelov ujela in usmrtila.

Adan VIII (1381 - 1399 n.e.)

Zemljiški gospodarji ustoličijo Kleisovega ne preveč nadarjenega sina. Po uničenju svojega očeta poskusi zavladati v maniri pravega cesarja, a mu to ne uspeva zaradi odvisnosti od mešelov. Z različnimi manevri poskuša okrepiti cesarsko vojsko, a tudi tu ne uspe. Odstrani ga kar lasten sin.

Kleis IV (1399 - 1436 n.e.)

Že drugo leto vladavine se je soočil z uporom malahida Mos Derdela. Šele po dveh letih vojskovanja je uspel zatreti ta upor. Ta epizoda vojskovanja s precej nepomembnim zemljiškim vazalom je razkrila slabosti ureditve cesarske oblasti. S patenti je reorganiziral vojsko in ta je dobila današnjo podobo. Tik pred abdiciranjem ga preseneti še upor na jugu, ki je izbruhnil zaradi slabega odziva cesarske uprave ob izbruhu gnojevke. Ta upor, ne glede na pustošenje gnojevke, zatre hitro in krvavo. Gnojevka se zaradi kratke vojne razširi na Osrednjo marko in pobere povprečno 10 % prebivalstva, večino v južnih delih.

Kleis V (1436 - 1480 n.e.)

Spretno doseže kompromise z nemirnimi mešeli. Uspe mu uveljaviti Patent o obveznih cesarskih rezervah ključnih surovin in pridelkov. Sklene mirovni sporazum z Ellionom, s čemer prekine formalno vojno stanje. Dokonča zunanje obzidje prestolnice. Tik pred abdiciranjem podpiše z Medalarjem sporazum o vzajemnosti, ki v ključnem trenutku žal ostane zgolj mrtva črka na papirusu.

Adan IX (1480 - 1503 n.e.)

Adan se ni z ničemer odlikoval. Zgolj krmaril je med pohlepom mešelov in obnovi načete cesarske moči. Hude izmenične suše in poplave v letih 1498, 1500 in 1502 so povzročile tudi omejene izbruhe kričavke in gnojevke. Zaradi lakote in bolezni je umrla dobra desetina že od prej zdesetkanega prebivalstva.

Leon XVI (1503 - 1537 n.e.)

Leon zgolj nadaljuje Adanovo delo in si krčevito prizadeva za vnovičen gospodarski razcvet, ki je usahnil po petih letih izmeničnih naravnih katastrof in izbruhov smrtonosnih bolezni. Po letu 1515 začne z restavracijo nekdanje cesarske moči. Najprej celo prekliče Patent o začasni poroki. Zaradi negodovanja in manjših uporov v cesarski vojski ga z nekaj dodatki obnovi in prepreči grozeč razpad že dovolj okrnjene cesarske vojske.

Ladhaška marka je sprožila upor zaradi povečanja temeljne cesarske glavarine. Na srečo je bil upor slabo organiziran in zatrejo ga zgolj tri medreje na novo formiranega Južnega zbora. Tik pred abdiciranjem doseže splošni sporazum Patent o vojni dejavnosti. Čeprav je to na papirusu dober in koristen sporazum, je zaradi s strani mešelov izsiljenih amandmajev zgolj mrtva črka na papirju. To se pokaže šele v času krize dobrega pol tisočletja kasneje.

Leon XVII (1537 - 1551 n.e.)

Brez uspeha poskusi povrniti del oblasti, ki so jo predniki predali mešelom in bemejem. Leta 1551 odstopi zaradi nemoči.

Adan X (1551 - 1590 n.e.)

Zgolj krmari med interesi mešelskih rodbin in se s spretno politiko do pozne starosti ohrani na oblasti. Začetnik t.i. 'Obdobja stagnacije miru'.

Adan XI (1590 - 1612 n.e.)

Še en neizrazit cesar, ki preživi z ohranjanjem obstoječega stanja.

Adan XII (1612 - 1641 n.e.)

Edina omembe vredna stvar je patent o duhovni svobodi. Ta patent formalizira in podrobneje uredi že dolgoletno prakso pisane verske prakse in odsotnost resnične magije, ki postane samo oddaljena mitologija.

Adan XIII (1641 - 1680 n.e.)

Formalna ukinitev magijskih redov samo potrdi dejstvo, staro nekaj stoletij – magijski redi so mrtvi rokav takratne družbe. Ostane samo še Red magije zemlje (Magadot), red zdravilcev in zeliščarjev. Magije je odsotna že vsaj poldrugo tisočletje.

Adan XIV (1680 - 1688 n.e.)

Bolezen je prekinila mirno vladavino. Na srečo je že imel polnoletnega potomca.

Adan XV (1688 - 1707 n.e.)

Tudi tega cesarja je bolezen kaj kmalu spravila v grob. Čeprav ni imel moških potomcev, je še pravočasno posinovil sina svojega majordoma.

Elgor II (1707 - 1736 n.e.)

Čeprav ni bil cesarske krvi, je privzel priimek svojega očima in obdržal očeta v službi. Poročil se je z najmlajšo hčerjo pokojnega cesarja, saj je želel ohraniti kri Simidalov. Znižal je nekatere mestne davščine in s tem privabil dotok priseljencev. Začne se širitev t.i. Zunanjega mesta. Hotel se je tudi vpisati v zgodovino kot začetnik obnove na zahodu. Žal je ostalo samo pri načrtu, ki je obležal na mizi in počakal naslednika. Abdicira zaradi bolezni.

Elgor III (1736 - 1788 n.e.)

Oče mu je prepustil Tron, ko je postal tudi pravno polnoleten. Z nekaterimi patenti zgolj poskrbi za nadaljevanje obstoječe dobe miru. Leta 1755 je organiziral kampanjo na zahod, a jo je prekinil zaradi prevelikih stroškov in neprilagojenosti vojske za ofenzivno delovanje izven meja Shedanije. Znova poskusi leto kasneje, a razen zasedbe nekaj prelazov nima večjega uspeha. Za prodor na reven zahod ni dobil dovolj podpore. Pokazal je dovolj modrosti, da se brez podpore mešelov ni hotel podati v obširnejšo vojno kampanjo.

Leon XVIII (1788 - 1820 n.e.)

Zadnji poskus prodora na zahod. Cesar v svojem zadnjem letu vladavine želi povrniti Aldeško pokrajino. Osebno se udeleži vojne odprave, o kateri se ne ohranijo nobeni uporabni dokumenti. Cesar po vrnitvi v prestolnici abdicira v korist sina. Nikjer ni zapisa o podrobnostih, zlasti o tem, če ima abdiciranje kakšno vez s kampanjo na zahod. Neuspeh pri tem poskusu širjenja na novo ozemlje, čeprav na območje brez omembe vrednega odpora, je dokaz o nesposobnosti poznega cesarstva za ofenzivno kampanjo brez obširne podpore mešelov. Cesarska vojska se nikoli več ni podala v ofenzivno akcijo izven svojih meja.

Leon XIX (1820 - 1857 n.e.)

Vladavina mine v znamenju stagnacije. Dvakrat se pojavi epidemija gnojnice. Bolezen opustoši zlasti Vzhodno marko, ki zaradi zdesetkanja prebivalstva in padca cen lesa postane naprej nepomembna pokrajina.

Mario IX (1857 - 1881 n.e.)

Hude suše v letih 1878 in 1881 povzročijo veliki upor lebrahov in liberosov. Ker cesar ni hotel nad navadne ljudi poslati vojske, abdicira pod pritiskom vplivnih mešelov.

Kleis VI (1881 - 1890 n.e.)

Novi cesar je zahteval vojni prispevek mešelov, ki jih je upor najbolj prizadel. Zaradi vztrajanja upora in vse boljše organizacije upornikov, končno sprejmejo cesarjeve pogoje. Združena vojska leta 1883 stre upor, vodje upora pa javno usmrti. Abdiciral je zaradi bolezni.

Kleis VII (1890 - 1932 n.e.)

Po krajšem sporu in kratki vojni z Ardenijo (1892) se vzpostavijo zdajšnje meje. Ardenija mora plačati nekaj vojne škode. S patentom podari naziv nahiagat za vse lemike po 20 letih službe in naziv pleidik po 30 letih službe. Pojavi se problem razpoložljivih zemljišč. Težava se na srečo reši sama od sebe, ko predvsem bemeji po hudi suši in poplavah leta 1925 želijo spremembo zemljiškega statusa. V skladu z novim zemljiškim patentom lahko bemeji in mešeli prodajo zemljo, čeprav obdržijo nad njo upravno oblast. V praksi to pomeni, da prodani del zemlje ostane v sklopu njihove grofije. Dobrih 100 let kasneje, po padcu cen zemljišč, to dodobra izkoristi ambiciozen liberos Artus Orwen.

Mario X (1932 - 1933 n.e.)

Nesreča je odnesla cesarja z mladoletnim sinom. Cesarstvu zavlada regentski svet, sestavljen iz glavarjev vseh hiš mešelov. To je čas stagnacije in nespretnega upravljanja s cesarskim imetjem. Ko prestolonaslednik doseže polnoletnost, hitro odpravi regentski svet. S tem se neha obdobje miru.

Elenij II (1945 - 1979 n.e.)

Nekateri mešeli pod vodstvom Ninesa V Ladhaškega so se leta 1952 uprli cesarjevim patentom, s katerim je želel povrniti med regentsko vladavino zapravljeno premoženje. Z drugim pomembnim patentom je ukinil regentski svet in uredil dedovanje Trona za primer, če cesar nima zakonitega naslednika. Leta 1959 je potrdil in obnovil prastar Patent o vzajemnosti z Madhasom, ki je prispeval pol svoje vojske za boj z uporniki. Istočasno preneha t.i.

Kraljičin patent iz začetkov Shedanije. Leta 1964 je bil upor zatrt. Uporne hesed malahide in malahide so odstranili, na njihovo mesto so z ženitnimi akcijami postavili lojalne naslednike. Samo v Ladhasu se je Nines V izognil kazni, saj je leta 1961 umrl zaradi bolezni, njegov sin Nines VI si je rešil glavo s pravočasnim prestopom na zmagovalno stran.

Elenij III (1979 - 2014 n.e.)

Nadaljeval je očetovo delo. Ellion in Arednija sta začutila svoj trenutek. Leta 2012 sta se obe strani po kratki vojni brez zmagovalca dogovorili za neoboroženo mejo. To je bil sporazum brez veljave, saj sta obe strani začeli na meje seliti vse večje vojne enote.

Elenij IV (2014 - 2035 n.e.)

Z nekaj kompromisi so se končno zakrpali predvsem ranjeni ponosi po uporu izpred pol stoletja.

Kleis VIII (2035 - 2055 n.e.)

To je bilo obdobje miru počasnega zatona. V tem času se ni zgodilo ničesar pomembnega.

Leon XX (2055 - 2101 n.e.)

Leon XX je bil zadnji vladar Cesarstva Shedanija novega eona. Njegov čas je bil tudi doba izjemno uspešnega liberosa Artusa Orwena. Po katastrofalnih sušah 2080 in 2081 si je mladi Orwen po strmoglavem padcu cen in obubožanju mnogih malahidov in hesed malahidov pridobil izredno obširne posesti. S spretnim gospodarjenjem je do leta 2086 postal najbogatejši v cesarstvu. Ker je že v letih 2084/85 z velikodušno podporo rešil cesarsko zakladnico, ga je Leon leta 2086 imenoval za majordoma. Postal je dvorni knez z vse več patentnimi pristojnostmi.

Kmalu so se začele dogajati dramatične spremembe.

Tik pred koncem stoletja se je Vzhod združil v Božansko carstvo z Božansko osebnostjo na čelu. Skrivnosti vladar (ali vladarica, identiteta še ni bila znana) si je nadel(a) naziv basilea. Ta naziv je nosil vladar, ki je pred dobrimi 2400 leti v kratki vojni zlomil legendarno Svetovno cesarstvo.

Leta 2098 je basilea hitro potolkel Medalar. Leon je imel smolo, ker je leta 2078 njegovega sina Aldusa II odnesla neumna nesreča pri lovu. Leta 2095 je umrla še Leonova snaha Elina, sestra Lina Semberijskega.

Edini vnuk Aldus III je bil samo senca ljubljenega sina. Ko je Aldus leta 2086 dosegel vladarsko polnoletnost, mu Leon ni podelil običajnih pooblastil. Tudi usodnega leta 2098 mu je najprej podelil, zatem pa leta 2099 odvzel patent vojnega mahiba. S tem je svojega vnuka popolnoma ponižal. To je bilo za celotno plemstvo toliko huje, ker je naziv mahiba s patentom podelil liberosu Artusu Orwenu. Prvič v zgodovini je nekdo brez modre krvi dobil plemiški vojni naziv.

Cesarstvo Shedanija je tako pričakalo usodne dogodke.

| Na vrh | | Začetna dodatki |