Knjige sage

Obilje dobrot

Brskajte po strani, saj si lahko preberete ali naložite obilje dobrot. Tukaj lahko najdete množico dražilnikov, res ogromno dodatkov in tudi brezplačne knjige. Svet Vitezov in Čarovnikov trenutno obsega 2500 let. Potopite se v ta čudežni svet ...

Koalicijske vojne

Predgovor za Vesoljno carstvo

Večno Svetovno cesarstvo je izginilo zgolj v dveh vojnih sezonah. Vesoljno carstvo je leta 995 sprožilo ofenzivo na Feowell, a leta 996 je veličastni imperij izginil. Leto zasedbe Wendenburga predstavlja leto 0 carske ere (CE), ko je svetu vladal Vesoljni car iz daljnega Kandarja na Smrtnem otočju. Zgodovina je tragični konec svetovne vladavine imenovala Padec. Doba mraka in jeklenega stiska basileja Vesoljnega carja je izžemala človeške dežele.

Cesarski dvor je ves čas zasedbe sameval, prepuščen tišini spokoja. Palača na vrhu Mel'Aruda je preživela zgolj zaradi trdne gradnje. Carski guverner ni maral palače in je vladal iz Nengorja. Marionetni upravnik Dvora je uradoval iz nekdanje mestne hiše Prepovedanega sektorja. Wendenburg je bil prestolnica carske pokrajine Shedanije. Basilea je spretno razkosal človeške dežele. Oblast je razdelil med guvernerje in šibke mešele ter poponoma zaupal njihovemu strahu pred temno pogubo zatabov in seveda medrejami Set'Arusov.

Človeštvo se je znašlo na kolenih. Upornikov skoraj ni bilo. Kazalo je, da bo celotno človeštvo počasi ovenelo in izgubilo svojo dušo. Izginili so vsi štirje magijski redovi. Kakor hitro jih basilea ni več potreboval, je uničil mage in delujočo magijo ter iz templjev naredil središča vraževerja, h kateremu se je zatekalo premagano človeštvo.

Propad Vesoljnega carstva

Vsemogočni vladar Vzhoda, skrivnosti basilea Vesoljni car, je prepustil osrednje dežele nekdanjega Cesarstva počasni pozabi. Dežele, zahodno od Aldeverga, že prej redko naseljene, so po letu 5 carske vladavine (CE) doletele hude nesreče.

Najprej so lovci na sužnje v letih 5 do 7 opustošili slabo branjena mesta in vasi vse do Viharnega gorstva. Zatem so škratje Kraljestva Shea v letih 10 in 11 z roparskimi pohodi povzročili precejšnje pomanjkanje in ljudje so zapustili še tistih nekaj mest, ki so še životarila. Nihče ne more potrditi, da je del nadlog povzročil basilea, ki je želel na zahodni meji le neškodljivo divjino. V letih 22, 23 in 25 je huda suša povzročila lakoto, a leta 26 je izbruh gnojevke pobral kar polovico izmučenega prebivalstva, ponekod so izginile cele vasi in mesta. Leta 30 in 31 sta se izmenjali izjemno sušno in mokro leto. Takrat so lovci na sužnje še zadnjič vdrli na ozemlje, zahodno od opustelih ruševin Aldeverga.

Vilini so se popolnoma izločili iz sveta in niso posegali v dežele, južno od Zidu. Gozdni vilini so se potuhnili. Basilea je leta 120 zaokrožil svoje carstvo z mejnimi postojankami. Kljub vsemu pa ni imel mirnega sna, saj nikoli niso našli pobeglega cesarja Timeusa ali njegovih dedičev. Nikakor ni pozabil epopeje dramatičnega Begunstva. Občasno je organiziral iskanja dedičev Trona, a vedno brez uspeha.

Carstvo pod vladavino basilea je trajalo že preko 200 let in nič ni kazalo, da ga lahko kaj ogrozi. A carska moč je propadala od znotraj. Nasprotja v tkivu utelešenja Elejle so začela najedati večnost Vesoljnega carja.

A basilea je storil napako, ker je zanemaril opustošene zahodne dežele. Med ruševinami in opuščenimi cestami Ozunja je vzkalilo seme Novega eona.

Na samem vrhuncu Vesoljnega carstva se je rodila njegova poguba. Basilea si leta 255 CE ni mogel niti zamisliti, da bo čez pol stoletja njegovo carstvo v ruševinah.

Mešarahov nastop in padec Vesoljnega carstva

Skoraj vsi so pozabili na pomembno leto 256 CE. To je bilo posebno leto. Naporno stoletno delo gozdnih vilinov, zlasti Aerala Eneja Oloma, je prineslo sadove uspeha. Kaspar Ilihad, Beltazar Armad in zaupnik Amrokha Gideusa, severni vilin Melkion Zarhal, so uspeli udejanjiti Mešijaha in prvega Aganeala. Kmalu se je utelesilo še preostalih šest aganealov.

Utelešenje v Onostranstvu je bilo logično, kajti volja basilea ni segala izven Drugotnosti. Mešijah, imenovan tudi Mešarah, se je udejanjil v 10 letnega otroka in za razvoj moči je potreboval preko 20 let. V tem času je tudi zbiral razkropljena človeška plemena Ozunja. Pokazalo se je, da se je v divjini skrivalo precej preživelih, ki so samo čakali na pravo iniciativo. Prvič je resno nastopil leta 267 CE, ko v Unuludu zbral vse, ki so želeli osvoboditev izpod carskega jeklenega jarma. Ravno leto tega dogodka so kasneje razglasili za leto 0 novega eona (n.e.), začetka konca takrat še mogočnega Vesoljnega carstva.

S pomočjo aganealov je pridobival tudi ljudi znotraj Vesoljnega carstva. Približeval se je prelomni trenutek.

Odrešenik, Gozdni vilini so ga imenovali Mešarah, je ob dopolnjenem 32 letu starosti polno obvladal tehagace in sibete. Znak za začetek končnega obračuna z Vesoljnim carstvom je bila izvedba združitve moči zatabov in sibetov. Mešarahova magija je začela razkrajati do tedaj neuničljive moči zatabov.

Na ravnici zdajšnje Zahodne marke, blizu Otogharja, je leta 278 CE prišlo do velikega prvega vojaškega obračuna. Horde Vesoljnega carja so kljub številčni premoči doživele katastrofalen poraz. Mešarah je prinesel odločitev s pomočjo magije in armada Lorda Apofisa Sekhmeta je začela razpadati. V slabem mogosu je izginilo skoraj pol milijona orkov, kačjeglavcev, goblinov in ljudi. Vesoljni car in damejahi začnejo po izgubi zatabov hitro telesno propadati. Vsi kerkeši dobesedno sprhnijo. V celotnem carstvu so izbruhnili upori.

Skoraj hkrati s porazom Apofisove armade se je mladi cesar Timeus XX. izkrcal v Idirarju (današnji Ellion) in razglasil obnovo nekdanjega Svetovnega cesarstva.

Upor se je bliskovito razširi po celotni carski Shedaniji.

Vsesplošni upor je pripeljal do zadnjega dejanja, Mešarah je v Onostranstvu izvedel Pemej. S tem je zrušil moč zatabov in bistvo Elejline moči v basilejinem telesu. Ko je padla magija zatabov, je pridobil tudi vse pomembne carske služabnike. Obljuba večnega življenja in odrešitve je mogočen motivator. Takrat je svoj trenutek začutil tudi dvorni upravnik Fedor III. V prestolnici je sprožil upor in zasedel Wendenburg z okolico. S prevaro je zajel oslabljeno meašiko in jo ubil po nekaj dneh zverinskega mučenja. Legenda pravi, da še danes po sobanah mestne hiše Prepovedanega sektorja slišijo krike umirajoče meašike.

Carska vojska je razpadala, večina enot, sestavljena iz ljudi, se je pridružila upravnikovi vojski. Orki, kačjeglavci in redki goblini so se razbežali.

Brez veziva, magije zatabov, je basilejina moč nadzora izpuhtela. Ardenija in Ellion sta se hitro rešila carskih guvernerjev. Uspešno in predvsem hitro zavzetje cesarske prestolnice in razpad carske oblasti v Shedaniji je poslalo signal ostalim carskim vazalom, da je zadnji čas za menjavo strani. Pojavijo se tudi skriti svobodnjaki, ki so čakali trenutek zloma.

Mešarah je 279 CE izginil iz zgodovine, ko je prapore predal vodjem upora.

V letih 289 in 290 CE združene vojske pod praporom Mešaraha vdrejo v Handzar. Odpor orčjih hord je šibak in neorganiziran. Tudi vzhod razpade in Vesoljno carstvo se znajde na smrtni postelji. Basilea izgine in ostanek Vesoljnega carstva zajame razkroj propada. Pisan nabor koalicije Mešaraha postaja z ugašanjem Vesoljnega carstva vse bolj neenoten. V enem zadnjih obračunov, v tridnevni bitki pri Uluraku, zlomijo ostanke vojske že pred časom padlega Setha Ureusa. Enej Zeolski je zajel še drugo meašiko in jo po nekaj dneh grozljivega mučenja vrgel v posebno ječo, obkroženo z od Mešaraha blagoslovljenimi kristali. Izmučeno bitje je dolgih dvajset dni umiralo v najhujših mukah.

Fedor III ob novem letu 291 CE razglasi, da je čas pred skoraj 300 leti padlega cesarstva mimo. S tem povzroči globok razkol, ki se konča s prvimi sovražnostmi.

Na oder zgodovine stopijo tragični dogodki Koalicijskih vojn. Leto 16 n.e. je začetek tragedije. Poraz basileja je tudi poraz človeštva.

1. Koalicijska vojna (2. 3. 16 do 19. 8. 16)

Po razkroju Vesoljnega carstva izbruhnejo resne sovražnosti in novo plemstvo se bliskovito prešteje. Kraljevina Medalar, republika Ellion, Gubernija Ardenija in Grofija Oldor ostanejo izven vojnega meteža, ki je zajel pravkar osvobojeno carsko Shedanijo. Nasproti si stojita okrnjeno Svetovno cesarstvo in Upravniška koalicija.

Upravnik z obljubami o samostojnosti pridobi na svojo stran praktično celotno plemstvo vzhodnega dela nekdanjega središče Svetovnega cesarstva. Na stran Upravništva kmalu stopi tudi Ardenija. Ravno slednja se spusti v prvo večjo bitko 1. koalicijske vojne, kjer premaga slabo pripravljene cesarske medreje. Tudi Upravništvo začne ofenzivno in v treh bitkah odrine cesarsko vojsko do Nengorja. Padejo tudi Ulurak, Niev in Wendekal. Ellion ostane nevtralen in s Svetovnim cesarstvom sklene obširen trgovinski sporazum, znan kot Patent iz Maraishe. Proti koncu vojne sezone Timeusu uspe stabilizirati fronto, vsi nadaljnji napadi Upravništva se končajo brez zmagovalca.

Meja med obema vojskujočima stranema se stabilizira za naslednji dve leti. Ta čas je bolje izkoristilo cesarstvo. Cesarski mahibi so se veliko naučili iz svojih porazov in se pripravljali na novo vojno.

Vse mirovne pobude se končajo brez rezultatov. Kraljevina Medalar se je preko Rendewa usmerila na vzhod in zasedla celoten Gef Orssul.

Na vhodu so ostale različne samostojne mestne državice, grofije in marke, a Vesoljno carstvo je samo še spomin, plazeč se med ruševinami nekdanjih mest. Medalarski grof Nimor je razmišljal, da svoje kraljestvo razširi do Vzhodnega morja, a si premisli zaradi napornih orčjih plemen in siromašnih grofij. Nimor ni vedel, da je opustel samo severni del ostankov carstva, a v osrednjem in južnem delu ostane medel plamenček nekdanje veličine. V teh bogatejših deželah se počasi obnavljajo posamezne zaokrožene dežele.

2. Koalicijska vojna (7. 6. 18 – 22. 5. 35)

Druga koalicijska vojna se je začela slabi dve leti po koncu prve. Vojno sezono začne Upravniška koalicija. Zbere 12 medrej in jih zaupa mahibu Gerodu Burškemu. Že po dveh mogosih pade Verena. Upravnik ukaže Jenu Verensku, naj s svojimi petimi medrejami napade proti Nengorju. Ta napad se je izkazal za napako. Jen je napadel brez potrebne podpore in že tretji dan kampanje doživi poraz.

Spretni cesarjev mahib Zev Lingoški s svojimi tremi medrejami uprizori pokol in ujame upravniškega mahiba. Zaveda se priložnosti in že po dveh mogosih s presenetljivo akcijo zasede Enreh. Ker mu cesar ne more poslati dovolj okrepitev, prekine z nadaljnjim napredovanjem proti vzhodu. Tudi medrejam Geroda Burškega ne gre več dobro.

Cesarski mahib Uliv Taranih z dvema konjeniškima in sedmimi pehotnimi medrejami dobi v past sovražnika, ki je zaradi minulih uspehov malce razrahljal osnovna pravila varnosti in se preveč izpostavil. Bitko odločijo daljnometni katapulti z ognjenimi izstrelki.

Do konca leta 18 se je upravnikov mahib prisiljen umakniti na izhodišča, pri čimer je izgubil 4 od 12 medrej. Cesarske izgube so bile zaradi spretnega manevriranja minimalne, komaj 2500 lemikov. Nadaljnja leta se fronta skoraj ne premika. Napadajo zdaj eni, zdaj drugi, a nihče ni dosegel odločilnega preboja. Kljub vsemu ima cesarska vojska manjše izgube in zanesljivejše vire, a Upravništvo že začenja čutiti pomanjkanje.

Leta 29 Upravniška vojska vdre v Zeolijo, bogato z odličnim kovaštvom, konjerejo in veliko žitnimi zalogami. V treh mogosih ji iztrga celotno grofijo Landogar. Zeolija zaman prosi Timeusa za pomoč, nakar sama organizira kampanjo in proti koncu vojne sezone povrne izgubljeno.

Leta 30 Zeolija zapusti cesarstvo in se pridruži Medalarju. Tako se zavaruje pred morebitnim novim napadom. Vojna se znova umiri na obstoječih mejah. Nobena stran ne doseže pomembnega preboja.

Upravniška koalicija hoče izsiliti nekakšen preboj in 6. 5. 35 sproži obsežno ofenzivo pri Laeli. Upajo, da bodo s prebojem proti Nengorju razbili pomemben del cesarskih vojsk. Napad se začne uspešno. 22 medrej hitro prodira in tamkajšnja šibka cesarska vojska se spretno in z malo izgubami izmika neposredni bitki.

Cesar poveljstvo nad tem delom preda izkušenemu Zevu Lingoškem. Spretnemu mahibu uspe v treh mogosih zbrati 12 pehotnih in 4 konjeniške medreje in s spretnimi manevri je razpršil do tedaj trdno upravniško vojsko. Končno jo je 24. 8. ustavil in grdo porazil na dveh odsekih. Upravniška vojska je izgubila 5 medrej in se umaknila za reko. Zev ob skoraj treh izgubljenih medrejah ni mogel več napadati brez okrepitev, ki jih ni bilo od nikoder.

Obe strani sta izčrpani prenehata z večjimi vojnimi akcijami. Nastopi kar 5 let predaha, ki jih zmotijo samo manjše obmejne praske. Čas premora je odločno bolje izkoristilo Svetovno cesarstvo.

V Nengorju je cesarski jadaget, kjer z znamenitim Nengorskim ediktom določijo ureditev bodočega cesarstva. Ravno na tem srečanju se rodi Cesarstvo Shedanija, a Svetovno cesarstvo gre na smetišče zgodovine.

Cesarstvo je čas sorazmernega vojnega mirovanja porabilo za temeljito konsolidacijo svojih vojsk. V tem času so nastali zbori, ki ostanejo tudi po koncu koalicijskih vojn. Mahibi so se pripravljali na vodenje vojsk, ki obsegajo po 10 in več medrej. Vsi vmesni mirovni poskusi so propadli. Upravništvo noče pod nobenimi pogoji predati oblasti. Cesar Timeus je odločen – upravništvo mora uničiti.

Leto 28 najbolje izkoristi razpotegnjena Marka Medalar, ko grof Nimor I Feowell postane jakil (kralj) Medalarja. Leta 30 se Medalarju pridruži še Zeolije, saj je s tem odvrnila morebitni novi upravniški napad.

3. Koalicijska vojna (18. 5. 40 – 2. 4. 49)

Po petih letih sorazmernega miru in lizanja ran se vojna znova razplamti. Cesarska vojska z 20 medrejami pod poveljstvom izkušenega Zeva Lingoškega hitro razbije severni del upravniške obrambe in 4. 6. brez boja pade Mos Derdel. Šok je bil popoln.

Upravniško koalicijo znova začnejo razjedati resnejši notranji spori glede nadaljevanja in ciljev vojne. Zev Lingoški spomladi 41 (8 pehotnih in 3 konjeniške medreje) skupaj s Harom Jenejem (7 pehotnih in 4 konjeniške medreje) sproži bliskovito ofenzivo proti Jaradu. Prvič je bil v praksi uporabljen kleščni manever z množico medrej ob obilni uporabi konjenice. Upravniška koalicija je izgubila kar 7 polnih medrej, ki jih ni imela več s čim nadomestiti. A tudi cesarska vojska je izgubila za 5 medrej in je utrdila zasedeno.

Obe strani sta bili precej upehani in sta na novi razmejitvi z manjšimi napadi poskušali prevzeti pobudo. Šele tik pred koncem sezone leta 48 (18. 8.) je Anor Derdelski uspel zbrati 6 medrej in z njimi v bliskoviti akciji 6. 9. zasedel slabo branjen Mos Derdel. Na začetku leta 49 je Anor III Derdelski poskušal zasesti Semberijo, a mu spodleti. 2. 4. 49 se obe strani dosežeta začasno premirje. Ostareli upravnik Fedor se malce omehča in želi doseči kompromis, a enako ostareli cesar Timeus noče popustiti. Zahteva popolno razpustitev upravništva, kar Fedor zavrne. V njegovi koaliciji se kažejo vse težje razpoke, vojska je zaradi pomanjkanja ljudi in opreme vse šibkejša.

Pogajanja so se neuspešno vlekla. Cesarstvo je čas miru izkoristilo za temeljito okrepitev in obnovo vojske. Leta 50 Timeus XX. Prepusti prestol sinu Heronu I. Mladi cesar je takoj začel s pripravami na dokončno uničenje sovražnikov Cesarstva Shedanija.

Heron leta 51 skliče nov jadaget in na njem se znova odločijo, da se cesarstvo ne bo poskušalo širiti na slabo naseljene zahodne dežele. Izjema bodo samo dežele, kjer bodo vladarji zaprosili za vrnitev v cesarstvo. Še pomembnejši je sklep o popolnem iztrebljenju celotnega upravniškega plemstva in nikomur ne bodo dovolili prestopa. S to odločitvijo so prisilili upravniške zemljiške gospodarje v vztrajanje do bridkega konca in s tem podaljšanje vojne.

4. Koalicijska vojna (2.7. 52 – 27.8. 65)

Proti koncu vojne sezone leta 52 je Upravnikova koalicija v sodelovanju z Ardenijo želela prekiniti usihanje koalicije. Fedor je hotel z akcijo poenotiti vse manj enotne zemljiške gospodarje, ki so imeli različne poglede na nadaljevanje vojne. Koalicija je 2. 7. 52 bliskovito napadla pri Uruhu, da bi odrezala jezik cesarskega ozemlja. Upravniški mahib Parniss Algorski je precenjeval svoje ne ravno najboljše medreje in se podal v napad na preširokem ozemlju. Cesarski mahib Lan Beliaški je s spretnim manevriranjem razpotegnil upravniških 6 medrej. V pravem trenutku je s svojimi 4 medrejami uprizoril pokol in na bojnem polju so ostale 4 od 6 koalicijskih medrej, a sam je izgubil le za slabo medrejo mašagov. Cesar je po tej zmagi sklenil izločiti enega od večjih nasprotnikov. Sposobnemu mahibu Murahu Kalmehu zaupa 12 medrej veteranov. Mahib se je odločil, da najprej izloči Derdelskega mešela.

Vojsko je izven vojne sezone razporedil na izhodiščne položaje in 2. 1. 53 je napadel. Marka Derdel se je sesula v slabem mogosu. Derdelski mešel Anor III je bil ujet, njegova marka izločena iz vojne, a koalicija je izgubila kar 18 medrej lemikov in mašagov. Kalmeh je prekršil staro pravilo in ujetih 12 uporabnih medrej ni prodal v sužnost, temveč jo pod poveljstvom osvobojenega Anorja IV pripojil k svoji vojski. Anor IV je bil zaprt zaradi nasprotovanja očetovi privrženosti Upravniški koaliciji. Tako okrepljena vojska si izbere novo tarčo. Wendkal je, kljub pomoči iz osrednjih dežel, padel po zimi 53 in sicer 22. 3. 54. S tem je bila Upravniška koalicija ob severne dežele.

Upravnik zaprosi Ardenijo za odločnejše posredovanje in ji obljubi kose cesarske zemlje. Ardenija skupaj z grofom Obvodnika napade Aškar in Lingo. Obe mesti zasede do konca vojne sezone 54. Ardenijska mornarica zasede Provinco Madragio in otoka Veliki in Mali Valruk. Cesar zaprosi Kalmeha, naj se usmeri na jug. Mahib znova izven vojne sezone izvede bliskovito premestitev večine vojske na jug. Nastopil je čas za izločitev Ardenije. Zev Lingoški že 4. 1. 55 izvede slepilni napad proti Bursi, a Murah Kalmeh še pred začetkom sezone 18. 12. napade Terias in ga 27. 12. zasede. 6. 1. sproži masovni napad in kombinirana vojska Ardenije in Obvodnika se hitro razkroji. 18. 4. pri Obvodniku doseže morje in do 10. 8. zasede celotno delto Massaneda med Measom in Taradinom. 28. 8. pade tudi Naenh. Cesarski vojski je počasi zmanjkalo sape. Kalmeh je izgubil tretjino vojske, a Lingos četrtino. Na srečo je bila koalicijska vojska še bolj tepena, saj je izgubila 20 dragocenih medrej, ki jih ni imela več s čim nadomestiti.

Pozimi 55 umre upravnik Fedor III. Na jadagetu v Wendenburgu vse manj enotni mešeli izvolijo šibkega Alama I. Pripadnik družine pleidikov, prihajal je iz enega od revnejših sektorjev Werndenburga, je bil kompromis med najmočnejšimi, ki so začeli izgubljati potrpljenje. Hudih izgub ljudi in ozemlja niso mogli več nadomestiti. Koalicija je prešla v defenzivo za ohranitev obstoječega. Ardenija je izkoristila trenutno mornariško premoč in zasedla vse cesarske prekomorske posesti. Leta 58 umre Zev Lingoški, njegovo mesto prevzame njegov sin Iliad, do takrat mahib konjeniške medreje.

Cesar se je odločil, da je čas za izločitev Ardenije. 13. – 28. 11. 58 v Maraishi zbere vse svoje najpomembnejše mahibe in s t. i. Ardenijskim patentom zapečatijo usodo južne dežele. Heron zahteva odločno akcijo, katere cilj je vojaško uničenje Ardenije. Mahib primus ofenzive je postal izkušeni Murah Kalmeh. Ta se je odločil za vdor na dveh mestih. 26. 3. se je začel napad 35 cesarskih medrej, razdeljenih v dve skupini. Vzhodna skupina je hitro zasedla Nakhraj, a zahodna se je z bliskovitim konjeniškim udarom že 14. 6. znašla pred prestolnico Winsgor. Iliad je s presenetljivo akcijo zasedel tudi otok Kassea in tamkajšnjo pomorsko oporišče. Kalmeh se je modro odloči, da ne bo izgubljal sil in časa za obleganje prestolnice, zato je presenetljivo napadel in zasedel Vas'makh. V roke mu je padel nenadejan plen - 13 vojnih ladij. Ilida Lingoški je zasedel obalni mesti Tias in Gered. 22. 8. je dosegel obkoljeno prestolnico in stisnil obroč okoli nje.

Vojska je prezimovala v zasedenih mestih. Na začetku 59 je Kalmeh v dveh dneh krvave bitke pri Akariji zlomil ardenijsko vojsko. Znova je odločila spretno kombinirana uporaba konjenice, lokostrelcev z dolgimi loki in daljnometnih katapultov. Na koncu drugega dne se so se ostanki ardenijske vojske razbežali, na bojišču je obležalo 83.000 nenadomestljivih lemikov, a Kalmeh je izgubil približno 3000 mašagov. Iliad Lingoški je okrepil obleganje prestolnice.

Kalmeh je vojsko razdeli na tri dele in bliskovito napredoval. Do konca sezone 59 je uničil še 10 medrej. Ardenijo je rešil samo konec sezone.

Leto 60 se je začelo z zadnjo bitko za Ardenijo. Kalmeh je suvereno zmagal in Ardenijski guverner Saniss Landan je zaprosil za premirje. Cesar je postavil precej mile mirovne pogoje v zameno, da dežela spremeni stran in prispeva za dokončni obračun z upravništvom. Kalmeh je vojsko umaknil iz Ardenije in jo na začetku leta 61 utaboril v Obvodniku, Aškarju in Bursi.

V naslednjih letih cesarski mahibi počasi trgajo kose upravniške koalicije. Umirajoča koalicija se komaj brani, razjedali so jo notranji spori in skupaj jih je držal samo strah pred cesarjevim maščevanjem. Leta 63 je v vojno posegel tudi do tedaj neaktiven Madhas. Madhaški mešel je hotel sodelovati pri razkosavanju umirajoče koalicije. V ta namen je zbral 17 medrej in jih poslal proti Aškarju, kjer se je pridružil 7 Kalmehovim medrejam. Cesarski mahibi pozimi 63 pripravljajo načrt za zadnji napad.

Upravniška koalicija zbere najboljše, kar še ima. 15 veteranskih medrej pod poveljstvom Lina Harvoda krene 2. 2. 64 v odločen napad pri Bursi. S spretnim manevriranjem presenetljivo hitro zasedejo mesto in nadaljujejo s prodorom proti zahodu. Glavno Harvodovo orožje je bila lahka konjenica s kratkimi loki. Ost napada je usmeril proti Atadu. V treh bitkah do 18. 7. je popolnoma uničil kar 10 cesarskih medrej. Kronisti so Harvodove sposobnosti primerjali z največjimi umetniki vojne. Njegova uporaba lahke konjenice je postala zgled učinkovite izrabe šibko opremljenih mašagov na konjih. Njegove vojaške umetnije so postavili ga ob bok umetnin Kalmeha in drugih velikanov. Kalmeh takrat zaradi razpršenosti svoje vojske ni uspel zbrati dovolj sil za uspešno zasledovanje spretnega nasprotnika. Cesar Heron se je odločil za kockanje. Kalmehu in Lingosu ukaže, naj opustita zamudno zasledovanje izmuzljivega nasprotnika, temveč naj z vso vojsko kreneta ob Massanedu proti severu.

Harvodova vojska 11. 8. je presenetljivo zmagala še pred Atadom in ga dva dni kasneje zasedla. Kalmeh je bliskovito napredoval proti severu. Odločil se je za zanimivo inovacijo. Ker je hitrost podredil vsem ostalim vidikom vojskovanja, je udarno jedro vojske sestavljalo 10 konjeniških medrej. Naskok je izvedel brez pehote in oblegovalne tehnike, ki bi ga upočasnila. Njegov namen je bil izzivanje zmede. 28. 8. 64 je obkolil Rogeag, ki je nevarno blizu Wendenburga. Upravnik in predvsem njegovi mešeli izgubijo živce. Od Harvoda zahtevajo, da se vrne na pomoč prestolnici. Harvod se je zavedal, da Kalmeh še vsaj do sredine vojne sezone 65 ne bo pred prestolnico zbral vojske, ki bi dejansko lahko ogrozila mesta z obzidji. Vedel je, da je Kalmeh s konjeniškimi vpadi sejal zmedo.

Upravnik je odločno zahteval vrnitev Harvodove vojske, ki se je 2. 1. 65 usmerila proti Enrehu. Tamkajšnje cesarske medreje so bile v glavnem drugorazredne in so razpadle ob napadih spretnega mahiba.

Prestrašeni upravnik je zapustil prestolnico, okolli katere zmedjo sejejo posamezne konjeniške falange. Zatekel se je v Nengor, a k neposlušnemu mahibu je poslal izurjene klavce in nove mahibe. Harvod je vedel, da bi z zasedbo Enreha in kasneje prodorom proti Lingohu spravil celoten osrednji del cesarske vojske v težaven položaj. Upal je, da se bo cesar želel pogajati. Mogoče bi se tudi moral, a so se stvari drugače razvile.

14. 6., dan po zasedbi Enreha, Harvoda ubijejo zaradi veleizdaje. Sočasno odstranijo vse njegove mahibe in se začnejo pripravljati na hitri premik proti Wendenburgu. Toda stvari so se zapletle. Lemiki in mašagi so globoko spoštovali svojega sposobnega mahiba. Še pred začetkom umika je izbruhnil upor in 18. 6. medreje izpogajajo prestop na stran cesarske vojske. Presenečenemu mahibu Urihu Enreškemu predajo osem glav upravništvu zvestih odstavljenih mahibov. Z izgubo okretne in sposobne vojske je bila usoda upravništva dokončno zapečatena. Cesar je v zimi 64 ukazal dokončno uničenje upravništva in popolno iztrebljenje moških članov celotnega upravniškega plemstva. Ženske bi razdelili med zaslužne mahibe in tako vzpostavili novo plemstvo.

Na začetku leta 65 se vplete še Medalar, saj si obeta plen od umirajočega upravništva. Nimor II razglasi Patent o neodvisnost od cesarstva in od Herona I zahteva njegovo potrditev. V zameno ponuja 16 medrej za dokončni obračun in pravico do plena in sužnjev. Heron je hotel vojno hitro končati, zato je privolil v Nimorjeve pogoje. 17. 1. je podpisan Wendekalski edikt in že naslednji dan medalarska vojska prečka mejo. Bliskovito zasede Senoro, Kandall in Faragor. Tudi cesarska vojska je pritisnila na Beliass, Burso in začela resno oblegati Rogeag. Upravniške vojske se je hitro umikala proti središču svoje razpadajoče dežele. Cesarski mahibi so zberali 250.000 lemikov in 140.000 mašagov za zadnji napad na središče upravništva. Nikoli v zgodovini cesarstvo ni imelo toliko vojaštva. Upravnik je za zadnji krčeviti odpor zbral pol manjšo in slabše urejeno vojsko. Začel se je somrak upravništva.

22. 6. pade Rogeag, Uruh 23. 6, 27. 6. Medalarci zasedejo Inris in se dan kasneje združijo z južno vojsko Kalmeha in Madhasov. 1. 7. se začne zadnje obleganje Wendenburga. Pri Ellei upravniška vojska katastrofalno izgubi in se skrči na slabih 100.000 slabo opremljenih in lačnih lemikov in mašagov. Upravnik kocka. Zbral je vse, kar je vrednega imena lemik in 13. 7. je izvedel močan protinapad proti Maleji. Sprva je celo zavzel mesto, a takrat so zeolski konjeniki izvedli znameniti manever in razbili hrbet napadalne vojske. Takrat je v odločilni naskok posegel še sagraški posestnik. S svojimi lahkimi konjeniki, skupaj z Zeolci, je 23. in 24. 7. razbil napad. Ravno 2500 zeolskih in 4500 sagraških konjenikov je odločilo končni obračun in povzročilo konec omembe vredne upravniške vojske. Prestolnico zajame panika. Plemstvo se je želelo izmuzniti kruti usodi. V posameznih sektorjih so izbruhnili upori. Upravniško plemstvo je postalo plen lovcev na glave. Fronta upravniške vojske se je dokončno zlomila in 13. 8. upravnik Alam pade od roke enega svojih stražarjev. Še isti dan ga nasledi njegov komornik Trines. Na Mel'Arudskem griču 17. 8. zaplapola starodavna cesarska zastava. Trinesova vladavina je trajala samo do 18. 8., ko ga zajamejo uporniki. 27. 8. preneha še zadnji odpor. Lovci na glave so se že obilno mastili z rezanjem plemenitih glav.

Epilog

Vso zimo leta 65 so lovci na glave lovili in pobijali upravniško plemstvo. Medalar je umaknil svojo vojsko in s patentom so potrdili današnje meje med Medalarjem in Shedanijo.

Zaradi velikih izgub se je veliko ljudi preselilo iz zahodnih dežel proti središču. Vzpostavila se je nova zahodna meja, ki je vzhodneje od nekdanjega duhovnega srca Aldeverga. Ves osrednji del, razen dela obalnega pasu, ostane za dolga stoletja izven objema civilizacije. V pozabljenih deželah Ozunja je ostala samo desetina predvojnega prebivalstva. Cesarstvo se nikoli ni trajno razširilo preko gorovij, ki ločujejo Shedanijo od vzhodnih dežel.

V teh vojnah je umrlo 10 milijonov ljudi, kar je petina prebivalstva takratnih človeških dežel.

| Na vrh | | Začetek dodatkov |