Knjige sage

Obilje dobrot

Brskajte po strani, saj si lahko preberete ali naložite obilje dobrot. Tukaj lahko najdete množico dražilnikov, res ogromno dodatkov in tudi brezplačne knjige. Svet Vitezov in Čarovnikov trenutno obsega 2500 let. Potopite se v ta čudežni svet ...

Dodatki v tiskani in e-knjigi

Dodatki v Padec svetih so v tiskani verziji malce skromnejši, a so brezplačno dosegljivi v html, pdf ali ePub obliki.

Dodatek 1: Slovar tujih besed

A

atapeja – posebno ogrinjalo, značilnost trgovcev južnih dežel.

auril – kovina izjemnih lastnosti. Kovino je možno »napojiti« z uroki.

B

basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle.

bratomorec – oseba, ki ubije lastnega brata, da se s tem dokoplje do svojih ciljev (gl. očetomorec).

brezkrvni – ljudje in pripadniki drugih ras, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Poniževalna oznaka za vse, ki nimajo plemenitega porekla.

C

coprnija – negativni izraz za čarovnijo - coprnica – slabšalni, poniževalni naziv za dekle ali žensko.

D

deteklavec – oseba, ki umori nedolžnega otroka, oziroma to stori za dosego svojega cilja. (gl. ženoklavec)

drekci – iztrebki, umazanija.

E

elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeji izvirajo iz Svetovnega cesarstva kot osebna cesarjeva straža. V novem eonu je to straža cesarja Shedanije in ob nastopu Mešaraha še posebna stotnija za njegovo varovanje v času bivanja na Zahodu.

etir – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo.

F

fuk gnezda – vulgarizem – sobe, kjer se izvajajo spolne usluge.

fukališče – vulgarizem – javna hiša, prostor, kjer se ponujajo in izvajajo spolne storitve.

G

goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, težki do 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez empatije. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo.

goflja – vulgarizem – usta, gobec.

gozdni vilini (temni vilini) – temnopolti vilini, živijo južneje od Mealkuda, njihova magija je bolj usmerjena v sobivanje z naravo.

grdosija – grdoba, grozljiva grdoba.

H

habitat – življenjsko okolje.

Hendveji – bojevniško ljudstvo jugovzhoda. Njihove medreje so predstavljale udarno pest, elito Vesoljnega carstva (in kasneje Božanskega carstva).

hereb – posebno malce zavito, rahlo nazobčano bodalo dolžine cca. 20 – 30 cm iz aurila, uporablja jih samo plemstvo. Bodala najvišjih mešelov in svetokrvnih (gl.) je prepojeno z urokom.

hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej (Zeolija, Centralna marka v Shedaniji (v času Cesarstva Shedanija)), mahdi (Dilual), mešel (Svetovno cesarstvo, kasneje Cesarstvo Shedanija, kjer je malce več od bemeja centralne marke). Hesed malahidi imajo lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo imajo podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov.

hotnik – prostitut (moški, ki nudi spolne usluge za denar).

I

ilar – instrument na strune.

inigeh – elitna stražar (straža)

iolmagova pisarna – pisarjeva pisarna, institucija Dvora, namenjena izvajanju nalog. Pisarno ustanovi majordom.

J

jagheos –izurjen morilec

jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

jeba – spolno, lahko tudi nespolno občevanje v vulgarnem pomenu (gl. zjebati).

joške, joški – sleng – ženske dojke.

K

kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna psihična magija. Imajo nenavadno fiziološko posebnost - v toplejših letnih časih so hladnokrvni, a v hladnejših toplokrvni.

Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device.

kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica cesarja, majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. Kasad se je skliceval le izjemoma.

keseš – posebna vrsta noža, ki ob stiku s telesom zagori.

komornik, podkomornik – visoki uslužbenci Dvora, imenuje jih majordom. (zgod. iz SSKJ) - Visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja. V nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik.

kurba – vulgarni izraz za prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar)

kurbišče – vulgarna beseda za prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar

L

lakoš - psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi.

Lebenoh – manjša in bolj oddaljena rdečkasta luna.

lemik – poklicni vojak.

liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in v poznem Cesarstvu Shedanija tudi majordomi ali dvorni knezi.

M

mabeja – velika zaključena zemljiška posest. Vlada ji mešel.

mahib – plemeniti poveljnik medreje (vojaške enote). Mahib mora biti po poreklu plemenitega porekla.

majordom – varuh prestola, nekakšen vodja vladarske uprave, zadolžen za operativno vladanje cesarstvu. V Svetovnem cesarstvu so funkcijo opravljali drugorojeni izbranega mešela. Imenovanje majordoma je vedno odvisno od ravnotežij med pomembnimi mešelskimi družinami.

malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi.

mašag (masag, mašeg) – naborni, sklicni vojak.

meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t.i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki.

medreja – vojna enota Svetovnega cesarstva. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (vsaka od njih ima 1000 poklicnih vojakov - lemikov). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (mašagi - nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 mašagov).

Mealkud – Kraljestva, ime za vilinska kraljestva. V legendarnih časih je bilo sedem kraljestev, kasneje pa deset. V času Svetovnega cesarstva je vilinska kraljica (rešgea) tudi cesarjeva žena.

Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoh, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, kose lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu.

Mešarah, Mešahašim en elahala – razodet skozi živega boga.

méšel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast.

mešél (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine.

modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni.

mogos – časovna enota, ki ustreza med enim in drugim ščipom najbližje lune Mogos.

mračnina – polmrak

mrgolazen – golazen, različna golazen.

N

napudranček – žaljiva oznaka za nekoga, ki skrbi za osebno higieno v skladu z zdanjo modo.

našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca.

nevig – plemeniti uradnik, podvržen posebni krvni prisegi, običajno se deduje, napr. poveljnik elešejev.

O

očetomorec – oseba, ki ubije lastnega očeta, da se dokoplje do svojih ciljev (gl. bratomorec).

okrancljan – okrašen.

orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi naravna bitja, živeča v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravni orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Veliko večino suženjske delovne sile v človeških deželah predstavljajo orčji sužnji. Orčje samice služijo kot spolne sužnje. Telesno so podobni neandretalcem, le da so visoki okoli 2 m (samice okoli 1,80 m) in imajo krepkejše kosti.

osluškuje – posluša, pozorno posluša.

P

pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih.

pankrt – žaljiva beseda za nezakonskega otroka in tudi obča žaljivka.

pekočnica – rastlina, podobna koprivi z mešanico kisline, ki pusti ob dotiku opekline. Ob dolgotrajni suši je lahko strup, če je opečeno preko pol kože, smrtno nevaren.

picajzelj – sramna uš, označuje se nadležno osebo, oziroma nekoga, ki ne zna nehati.

plazilka – vrsta kače, ki napada iz zasede, na preži se kamuflira, saj lahko spreminja barvo kože.

podlasnik – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim kose plena in je vedno prikrita. V manjši meri lahko spreminja barvo kožuha.

pridrobenclja – pride z drobnimi koraki.

S

sfiži – pokvari, propade.

sranje, scanje, scalina, sranina – vulgarizem - urin in blato, iztrebki

svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, ne pa tudi ostali sorodniki.

Š

šadas – ceh izurjenih morilcev. odporni so na vilinsko magijo. Njihovo delovanje je podvrženo strogim pravilom. Njihova posebnost je natančen uboj s strupom redke rože teoš. Veščina priprave strupa je skrivnost ceha.

šelgeac – naslednik dednega plemenitega naslova, dinastije.

škrat – močni, poraščeni in čokati ljudje, višine med 150 in 170 cm. So izredni rudarji, metalurgi in obdelovalci kovin in mineralov. Škratje živijo v dveh kraljestvih južno od Mealkuda, zahodno od Zahodne Aldeške marke.

T

tarih – tradicionalno zakrivalo vzhodnih plemkinj.

teoš redka rastlina, vsebuje izjemno močan in hitro delujoč strup. Raste samo okoli Hondoškega zaliva na jugovzhodu Svetovne celine.

tidias – strateška igra, priljubljena na raznih plemiških dvorih.

trahik – vojni poveljnik Vesoljnega carstva in kasneje Božanskega carstva, ustreznica generalu (mahibu).

tribut – davek, konkretno gre za neposredni davek, ki se plača Tronu glede na velikost in kvaliteto zemljišča. Plačajo samo lastniki zemljišč.

Tron – cesarjev sedež, institucija cesarske oblasti, fizično gre za prestol v prestolni dvorani.

tzevog – zmaj, jezdna zračna, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije.

U

ukrivljenka – vrsta drevesa, ki rasti na vlažnih tleh. Imajo podobne veje kot vrba žalujka, ki se iztegnejo v nebo, ko je rastišče poplavljeno.

V

vilini, vilinci – nesmrtni humanoidi, ki postanejo smrtni, ko zaplodijo ali rodijo otroka. Njihova telesa se fizično ne starajo, ko dosežejo spolno zrelost (pri 20 do 22 letih).

vlačuga – vulgaren izraz za prostitutko, dekle, ki ponuja spolne usluge za denar.

volčin – okoli meter visoka zver, podobna volku, ki živi v tropih. Ima kratko dlako, širša ušesa, podaljšana sekalca (dolga okoli 5 – 7 cm) in izjemno občutljiv voh. Šadasi jih uporabljajo za sledne živali.

Z

zajebati, zjebati – vulgarizem – pokvariti, uničiti, lahko pomeni tudi spolno občevanje v vulgarnem pomenu besede (gl. jeba).

zatabi – talismani Elejline zemeljske moči.

Ž

žavba – mazilo, krema, pomeni tudi, da ima sredstva za izvedbo, napr. namazan je z vsemi žavbami.

ženoklavec – oseba, ki ubije nedolžno žensko, oziroma to stori, da se dokoplje do cilja.


 

Dodatek 2: Zadnji cesar

950 - 954 ze (konec vladavine Timeusa II in začetek vladavine Valerija V)

Leta 950 je abdiciral dolgoživi vladar Timeus II in prestol predal sinu Valeriju V. Na prestol je sedel kot stari mož in še isto leto je komaj ustoličeni cesar postal ded. Običajno je to pomenilo začetek postopka predaje prestola nasledniku v najboljših letih.

Lorisa II je svojemu soprogu, prihodnjemu vladarju Valeriju VI, v štirih letih rodila tri sinove. To se ni še nikoli zgodilo. Iz neznanega vzroka je odpovedal hčerinski urok. Kraljica je lahko po tem uroku rojeva samo hčere, kar se je zgodilo zelo redko. Cesar Valerij V je leta 965 s t.i. Nasledstvenim ediktom določil naslednika - v primeru več sinov deduje najstarejši.

V veljavo je znova stopil malce dopolnjen dedni patent še iz časov kraljestva, ki velja, če ima vladar še vsaj enega mlajšega brata. V primeru vladarjeve smrti in ko ta zapusti mladoletnega sina, se mlajšim bratom preminulega vladarja prepove poroka, dokler mladoletni naslednik ne dopolni 18 let in s tem postane nov božanski cesar.

Če preminuli vladar ni zagotovil krvnega nasledstva, prestol deduje najstarejši brat in se mora poročiti s kraljico vdovo. Tako deduje prestol tudi po vilinski postavi.

Prestolonaslednik je imel dva mlajša brata in komaj rojenega sina.

Neuspeh uroka za preprečevanje rojevanja sinov po zagotovitvi nasledstva so pripisali vse močnejši magiji zatabov. Vilinci so zamolčali neuspeh svojih protiurokov.

Čas vladavine Valerija VI (970 – 984 ze)

Valerij V je, kot pred njim Timeus II, v sinovo korist abdiciral šele v pozni starosti. Valerij VI je tako prevzel Tron v precej poznih letih. Nadaljeval je očetove napore in vso pozornost posvetil obrambi vzhodne meje. Nekajkrat je z manjšimi kampanjami poskušal povrniti nekaj ozemlja, a se je vse skupaj izteklo brez končne odločitve. Leta 984 je zaradi bolehnosti abdiciral in sedem let kasneje preminul. Valerij je bil zadnji vladar, ki je umrl v udobju lastne postelje.

Timeus III postane sveti vladar (984 ze)

Timeus se je leta 975 poročil z Loriso III. Ponosna hči Andana Arimojskeg, jakila (kralja) Arimoje, je bila zadnja kraljica Svetovnega cesarstva. Po treh letih brez naslednika so zdravilci Arimoje v največji tajnosti uspeli pozdraviti Timeusovo neplodnost in leta 981 je po naporni nosečnosti in težkem rojstvu povila sina Timeusa. Hčerinski urok tokrat ni zatajil.

Cesarjeva mlajša brata, Harid in Geor, sta ob rojstvu prestolonaslednika v skladu s t.i. Prestolnim patentom Valerija V dobila položaj dvornih guvernerjev in, skupaj z dvornim knezom, še položaj članov regentskega sveta v primeru cesarjeve prezgodnje smrti. Ta svet naj bi vladal do naslednikove polnoletnosti. Valerij V je hotel za vsako ceno preprečiti odklon od nasledstva najstarejšega.

Timeus III se je pozimi 984 odpravil v vojno in se v letih 985 in 986 ukvarjal z ofenzivo ob Vidalu. Precej počasna in neintenzivna vojna se je končala brez odločilnega zmagovalca. Pravzaprav sta si Svetovno cesarstvo in Vesoljno carstvo puščali obilje krvi. Po skoraj dveh letih odsotnosti se je vrnil na dvor. Konec vojne sezone 986 je skozi vrata palače stopil popolnoma drug človek, ki jih je zapustil v zimi 984.

Njegovo pregovorno neodločnost je zaznamoval še strah, pomešan s sovraštvom do vse krepkejšega Vesoljnega carstva. Še posebej ga je razbesnela omemba vzhodnega vladarja, saj še vedno ni vedel, kdo je basilea, ki je že ves čas nosil pomenljivo ime - Vesoljni car. Kako je lahko porabil dve vojni sezoni za boj z nekom, ki se ni razkril? Je to ena in ista, zdaj že izjemno stara oseba? Gre za dinastijo več skrivnostnih mož z istim imenom?

O videzu in močeh vladarja Carstva so krožile razne verjetne in neverjetne skoraj legende. Po Valerijevem mnenju je bila najbolj nora zgodba o Meri, domnevnem utelešenju Elejle.

Ves dvor je tiho opazoval osebnostni razkroj svetovnega vladarja. Odsoten in ves čas lebdeč v svojem svetu je zanemarjal svojo vilinsko kraljico in mladega Timeusa. Neprestano je nihal med evforijo in skrajno depresijo. Občasno se je napil in zakadil in potem z aurilskim mečem blodil po palači. Večkrat so ga našli v objemu kakšne mlade strežnice. Občasno je zakrožila zgodba o nasilju.

Vesoljni car je ob koncu vojne sezone 991, v znak pomiritve in miru, ponudil dinastično povezavo.

V Wendenburg je poslal ženitno poizvedbo o možnosti poroke mlajšega cesarjevega brata Harida s carsko meašiko Mariso. Cesar je v enem redkih prebliskov trezne presoje privolil v ženitno vez. Harid je sprva nasprotoval, a je kasneje privolil, ker je upal na vsaj nekaj predaha. Zavedal se je izčrpanosti od vojn in tudi bratovega vse bolj 'zapletenejšega' stanja.

Sredi leta je pred Wendenburg prišla ženitna delegacija z nevesto meašiko Mariso. Toda Timeus je, v napadu depresije, patološkega strahu in paranoje, namesto ženitnih pogajanj, zahrbtno pobil delegacijo in meašiko vrgel v suženjsko temnico. Harid je hotel preprečiti takšno početje s princeso vzhoda, a Timeus je ostal neomajen. V breznu svoje vse temnejše psihoze je postal trdno prepričan o zaroti, ki je za posledico prinesla oba mlajša brata. Po njegovem mišljenju sta se rodila zaradi urokov zatabov in ne Elove milosti.

Meašika je doživela najhujše ponižanje, kar jih lahko doleti žensko plemiške krvi, saj je končala v temnici za sužnje. Pol leta kasneje jo je Timeus, znova ob ogorčenem Haridovem nasprotovanju, v navalu srda in na krilih novih vojnih načrtov, prodal v mahibski bordel.

Princesa je tedaj uporabila svojo strahotno magijo damejaha. Leta 992 je sredi hude zime, med strašnim snežnim viharjem, pobegnila iz ponižujočega ujetništva. S pomočjo pobeglih orčjih in drugih sužnjev Wendenburškega podzemlja se je rešila iz mesta in se do pomladi 993 prebila do Kaldha, prestolnice carske marke Kaldharije. O njenem begunstvu so se spletle neverjetne legende in celo pesnitev. Spodaj je ena od njih, ki se je ohranila tudi po padcu Vesoljnega carstva.

Bič hudega udriha po deželi,
Strašna je boleča krivica,
Princesa naj bi dvor krasila,
Končala je v ponižnem zverinjaku,
Marisa, poslana od nebeškega svoda,
Čudoviti biser božje volje,
Čarni cvet lepote in sijaja,
Ponižana, posiljena in teptana.
Ne imejte milosti do duš peklenskih,
Zatrite ukleto Simidalsko kri,
Utopite jo v vodah Massaneda,
Očistite ta svet z ognjem srda!

Oprosti jim sveta Marisa,
Oprosti jim za zverstva,
Naj ti srce ne zmrzne v zimi strašni,
Pridi,
Pridi,
Ogrej nas,
Ogrej nas,
Ogrej nas vernike,
Ogrej upanje teptanih!

Marisa, odrešenica naša,
Skozi ledene pramene,
Srce upanja si ujela,
Z bolečino zrla si grehom v oči,
Ponižana, posiljena in teptana.
Kraljica teptanih in zaničevanih.
Srečala si usodo svojo,
Objela si vero našo,
Odreši nas!
Odreši nas!
Pridi!
Pridi!
Odreši nas te tlake!
Mi smo ti in skozi nas živiš.
Mi smo tvoji, ti si naša,
Živiš našo bedo,
Živimo tvojo strahoto,
Ponižana, posiljena in teptana.

Kasneje so nekateri kronisti ugibali, če meašika ni sama načrtovala svoje nič kaj častne avanture.

Timeus III je po pobegu meašike ukazal slabo pripravljeno kazensko odpravo. Spretni carski mahibi so neprimerno opremljeno in slabo vodeno vojsko spustili globoko na svoje ozemlje, do obzidja Osorda in jo tam popolnoma uničili. V enem samem dnevu je izginilo osem dragocenih medrej. Še do danes se je ohranilo nekaj zgodb o tem sramotnem porazu.

Meašika se je vrnila na Kandarski dvor. Takrat je pred svojim basileom izrekla znamenite besede:

»Veličanstvo sveta! Prosim vas, da iz cesarstva Zahoda naredite ruševine. Če je treba, grem za ta cilj v posteljo z vsemi sužnji sveta. Samo uslišite me!«

Nihče ne ve, kaj se je resnično dogajalo na legendarnem dvoru Kandarja. Vesoljni car se je zaradi ponižanja svoje meašike odločil za uničenje Svetovnega cesarstva. Zaukazal je pustošenje, lov na sužnje in uničevanje. Vzhodne meje Svetovnega cesarstva so doživele močan pritisk plenilskih orčjih hord.

Zaradi cesarjeve neodločnosti in nejasne vizije o načinu odgovora na grožnjo z vzhoda, so velike orčje horde uspešno plenile po osrednjih vzhodnih deželah. Mešeli izpostavljenega vzhoda so neuspešno zahtevali odločne ukrepe, saj so velikanske horde dobesedno odplaknile njihove lokalne vojske. Timeus je pod vtisom strahotnega pustošenja okleval in mencal. S svojim nihanjem med skrajnostmi - na eni strani z bolestnim nezaupanjem do vsega in vsakogar in na drugi strani s popolnim prepuščanjem odločitev dvornemu osebju, je samo slabšal že dovolj slab položaj.

Šele sredi leta 993, po pomorskem porazu, ko je cesarstvo izgubilo strateško pomembno otočje Mardagia, se je odločil vsaj za nekakšno ukrepanje. Na kasadu naj bi se odločili o mirovnem odposlanstvu. A zborovanje na najvišji ravni so bojkotirali vsi pomembni mešeli, saj so se zavedali, da je njegova božanska svetost izgubil vsak stik s svetom okoli sebe.

Kljub vsemu je, po propadu kasada, na lastno pest poslal mirovno pobudo. Vesoljni car jo je zavrnil kot še eno prevaro. Jata jezdecev tzevogov je nad cesarski dvor nekaznovano odvrgla glave odposlancev s polomljenimi mirovnimi prapori. Takšen odgovor na mirovno pobudo je največja žalitev in predstavlja odkrit poziv na vojno. A cesar se ni zmogel odločiti. Znova je mencal.

Namesto odločnega odgovora se je brez odziva na žalitev zaprl v svojo zimsko rezidenco v predmestju Rogeaga. Prekinil je vso komunikacijo. Na vse pozive in prošnje naj se vendarle odzove, je odgovarjal z molkom ali besnečo jezo. Začel je sanjariti o armadah, ki jih ni imel. V glavi, razjedeni s psihozami, je načrtoval fantomski napad na Vesoljno carstvo.

Iz pekla iluzij in psihotičnih izpadov mu ni pomagala niti magija vilinske kraljice. Z njegovim duševnim zdravjem je šlo strmo navzdol. Največkrat je blodil, kako bo z enim samim zamahom obglavil basileo in obe meašiki. Za vajo obglavljenja je, sredi zime, pred očmi prestrašenega sina Timeusa, osebno obglavil kurirja Trona. Nekaj dni kasneje so elešeji komaj preprečili, da ni v navalu bolestnega besa pokončal kraljice. Zaradi vse hujših cesarjevih izpadov je kraljica poslala Timeusa v varstvo Haridu in Georju. Slutila je prihajajoči vihar. S sinom je poslala veliko večino najbolj vdanih elešejev. V bližini propadajočega vladarja jih je ostalo samo za nepopolne tri desetine.

Tako se je iztekla zadnja zima vladarja sveta ...

Cesarjevo zadnje leto – 994 ze

V tragedijo zmešnjav je posegel Vesoljni car. Vso zimo 993 je na zahodnih mejah Carstva kopičil ogromne armade pod poveljstvom strašnih nemrtvih vladarjev, utelešenih kerkešov. Seth Ureus in Apofis Sekhmet sta zavladala neizmerno veličastni vojni sili. Car se je dobro zavedal stanja v cesarstvu. Najprej je želel nasprotnika zmesti in prevarati.

Cesar je tudi po koncu zime še kar okleval z dajanjem nasprotujočih si ukazov in razporejanjem neobstoječih armad. Mešeli so medtem skrbeli predvsem za svoje zasebne interese.

Cesarjeve blodnje, psihoze in ekscesi so postajali vse hujši. V eni od svojih fantazem je vso cesarsko vojsko premaknil ob vzhodno mejo. Na srečo ni nihče več upošteval teh ukazov iz meglic psihoz. Sredi ene od prebujenih noči se je spomnil, da so skoraj vsi mešeli odpovedali udeležbo na kasadu. V navalu divje jeze je ukazal njihovo popolno iztrebljenje. Slepo pokorni kurirji so nemo izpolnili ukaz, a na srečo ni prišlo do izvrševalcev ukaza. Poboj so preprečili elešeji, ki so na varni oddaljenosti od dvorca prestregli in pobili nesrečne dvorne kurirje.

Nekega dne ga je obsedla nova ideja. Kar naenkrat je prenehal govoriti o vojni in začel sanjati o združitvi obeh delov sveta. Na vzhod je odletel plemenski sokol s ponudbo. Basileju je ponudil poroko Harida z meašiko v Kandarju na vzhodu. V zameno za odpustek je ponudil kar konkretne ozemeljske koncesije. Seveda je ta ponudba prišla tudi do mešelov, ki so se zgrozili spričo nenadnega cesarjevega klečeplazenja po izgubljenih mogosih negotovosti. Takrat so tudi izvedeli, da se lahko za svoje glave zahvalijo samo prisebnim elešejem.

Ravno to spoznanje o cesarjevem načrtu za iztrebljenje višjega plemstva je predstavljalo ključni moment, ki je pripeljal do tragedije.

Na tajnem kasadu so vsi mešeli s cesarjevega seznama podprli podtalno pripravljen dvorni udar. Z mazitom so se strinjali tudi najpomembnejši vojni mahibi, kajti oslabljena vojska že dolgo ni več izvajala ukazov bolnika.

Cesar se je v enem od redkih trenutkov prisebnosti odločil za vrnitev v prestolnico. Naenkrat je bil poln sanj o zmagi in povrnitvi nekdanjih dežel.

14. 3. 994 se je cesarski par odpravil na pot. Spremljala ju je desetina elešejev. Na pol poti je cesarjevo povorko napadla stotnija šadasov. Pod noži in pihalniki izurjenih morilcev je padlo celotno spremstvo, skupaj s cesarjem Timeusom III in kraljico Loriso III.

Z ubojem cesarskega para se je končalo obdobje zlatega eona vilinske kraljice in človeškega cesarja.

Harid se kot član regentskega sveta po nasledstvenem patentu do polnoletnosti in kronanja naslednika ni smel poročiti in je basileju poslal vljudno pismo zavrnitve zaradi protokolarnih vzrokov. Obljubil je poroko po kronanju zakonitega božanskega šelgeaca Timeusa IV.

Vesoljni car je to razumel kot še eno umazano prevarantsko žalitev.

Regentski svet dolgo ni hotel ničesar storiti, da bi našel in kaznoval resnične krivce za atentat. Slab mogos kasneje so pokončali vse preživele atentatorje in nekaj nepomembnih plemičev, ki najbrž niso niti vedeli za prave zarotnike.

Vilinska zahteva po izročitvi resničnih krivcev umora Lorise, kraljice Mealkuda, je naletela na izmikanje. PO mogosu čakanja so vilinci odpoklicali vse svoje preostale uradnike in redke vojaške oddelke ter se pospešeno umaknili za zgodovinske meje. Med njimi je bil tudi Lorisin zaupnik Amrokh Gideus. Vilinski jakili izvolijo novo rešgejo in soglasno odklonijo priznanje vladavine regentskega sveta.

Nekateri kronisti tragični dan 22. 7. 994, dan zavrnitve legalnosti regentskega sveta, označujejo za konec zlatega eona in dokončen padec tisočletnega Svetovnega cesarstva.

Resnični organizatorji atentata so prevzeli dejansko oblast v ostankih Svetovnega cesarstva. Eden prvih ukrepov nove oblasti je bila razveljavitev množice patentov in poskus nove delitve moči. Vse to v času grozeče nevarnosti ...

Padec: tragedija kratkotrajne vladavine regentskega sveta (994 - 996 ze)

Regentski svet ni dolgo užival miru. Takoj ob nastopu vojne sezone leta 995 so horde Severne armade lorda Setha Ureusa prečkale mejo in vdrle v Marko Feowell. Z bliskovito naglico so napredovale čez plodno ravnico in z neverjetno udarno močjo zdrobile cesarske medreje Severnega zbora. Hitro se je razkrojila tudi vojska Feowellskega mešela. Kmalu je padla tudi Zeolija. Mogočna armada se je znašla pred ozkim grlom Severških vrat.

Seth Ureus je želel igrati na karto hitrosti in presenečenja, a se je uštel. Še preden je preko ozkega prelaza spravil dovolj vojske, zlasti težjih udarnih falang, je ukazal hiter prodor proti Aldevergu. Sprva je uspešno prodiral ob severni meji Vzhodne Aldeške marke. Tik pred koncem vojne sezone so gozdni vilinci, tik ob meji z Zahodno Aldeško marko, odločilno premagali napadalno vojsko. Čeprav maloštevilni, so izkoristili sovražnikovo nezadostno oskrbo in pomanjkanje težjih udarnih enot. V petdnevni bitki blizu Aldeverga je Seth Ureus izgubil tretjino vojske - 150.000 orkov, ljudi in goblinov. Vilinci so izgubili samo 20.000 lemikov, a je to pomenilo hudo izgubo za maloštevilno ljudstvo.

Kljub porazu so carske sile zasedle pomemben del Mrzle dežele. Carski lord je pripravljal obnovo ofenzive na pomlad 996, saj so v Zeolijo prihajale skoraj neskončne rezerve. Vilinci so si kljub veliki zmagi izborili zgolj zimski odlog in predah za umik proti jugu. Na sever niso več mogli, saj jim je ostalo premalo sil za preboj čez vse močnejše carske položaje, a severni rojaki so odklonili vsako pomoč. Aerali so vedeli – z zmago v bitki so izgubili vojno.

Proti koncu vojne sezone leta 995, med hitrim prodorom Severne armade, sta napadli še Osrednja armada lorda Apofisa Sekhmeta in Južna armada pod poveljstvom hendvejskega mahiba Marija Panwealla. Svetovno cesarstvo se je začelo razkrajati s pospešeno naglico. Obe napadalni vojski sta se ustavili nekaj dni po formalnem koncu vojne sezone in sta s hitrim prodorom zasedli veliko pomembnega ozemlja.

Vojna se je nadaljevala na začetku 996. Že po treh mogosih skoraj nemotenega prodora je Osrednja armada dosegla Wendeburg. Ravno takrat je Seth Ureus obnovil ofenzivo v Aldeški deželi. En krak vojske je prodrl do Nengorja, a drugi je že dober mogos po začetku napada skoraj brez boja zasedel Aldeverg. Carska vojska je mesto oplenila, uničila in preživelo prebivalstvo prodala v sužnost.

Južna armada je po nekaj kratkih, a ogorčenih bitkah zasedla Ardenijsko in Akroško marko. Videti je bilo, da je za Svetovno cesarstvo vse izgubljeno. Vesoljno carstvo in obe škratji kraljestvi so dosegli sporazum, saj Vesoljno carstvo ni želelo dlje na zahod. Vse človeške dežele zahodno od Aldeverga so izginile v kaosu smrti mogočnega cesarstva in uničujočih epidemijah, ki so zdesetkale prebivalstvo zahodnih človeških dežel.

Začela se je drama, ki se je v zgodovini zapisala kot Padec. Mogočne casrke vojske pred Wendenburgom so začele z zadnjim dejanjem vojne ...

Leta 996 ze se je začela temna doba, imenovana carska era.

Dodatek 3: Ljudje in neljudje Padca Cesarstva

Abram Holgar (*950 – 996(?))

Abram Holgar je bil za majordoma postavljen leta 981, po smrti svojega daljnega sorodnika Tahisa Oroškega v času Valerija VI Simidala. Po poreklu je mešanec med Južnjaki in Obmorci vzhoda, rojen kot liberos. Ime in priimek očeta sta ostala neznana. Malahidski položaj je zagotovila njegova mati, ko se je po smrti prvega moža poročila z drugorojenim malahidom Cenetha. Priimek je dobil po Holgarju, južnem delu posesti Ceneth. V Wendenburg ga je pripeljal njegov očim na povabilo enega od podkomornikov dvornega komornika za vojvodstva, Elisa Feorveškega, drugorojenega nečaka Ladhaškega mešela.

Abram se je izkazal za odličnega dvornega pisarja in je že leta 969 postal podkomornik pisarne za davčne patente. Tudi na tej zahtevni funkcij se je izkazal za učinkovitega upravnika, zato je kmalu, že leta 972, postal dvorni komornik za nasledstva. Znova se je izkazal z brezobzirno natančnostjo in njegov daljni sorodnik ga je leta 975 imenoval za svojega pomočnika za trgovino. Na tej funkciji je naravnost blestel s svojo sposobnostjo doseganja kompromisov. Abram je ta čas izkoristil za krepitev svojih vezi.

Leta 978 se je poročil z Iliono Ladhaško, drugo hčerko mahiba Ladhaškega zbora, hesed malahida Oriana Ladhaškega, mlajšega brata vplivnega hesed malahida Ariana Ladhaškega, mešela Ladhasa. S tem je dobil hesed malahidski patent.

Cesar Valerij VI ga je leta 980 s patentom povzdignil v posebnega dvornega enimahija, ki je bil nosilec in čuvar janimaka, posebne protokolarne palice za pomoč pri vodenju jadageta. Majordom Tahis Oroški je hotel za majordoma pripraviti svojega sina Ulilla II Oroškega, a je Abram to preprečil. Tahis se je med potjo na jug okužil z gnojevko in leta 981 umrl. Še na smrtni postelji je svaril pred brezobzirnim Abramom. Zaman. Cesar Valerij ga je, zaradi pomiritve okoli trgovinskega spora z Ladhasom, imenoval za svojega majordoma. Abram je za vsak slučaj dal leta 990 zahrbtno umoriti vse morebitne Tahisove moške sorodnike.

Abram Holgar je bil ujet leta 996, v zadnjem dvornem udaru sredi Padca. Čeprav njegova smrt ni uradno potrjena, se smatra, da je umrl leta 996 v carskem ujetništvu.

Nimor Zavair (*952 – 1022 (26 ce))

O Nimorju Zavairju, dvornem komorniku Abrama Holgarja ni veliko podatkov. Na dvor je prišel leta 990. Mnogi so šepetali, da se je na položaj povzpel zaradi izvedbe pokola rodbine Orohov. Po nekaterih virih naj bi bil član Amariškega častnega kolegija morilcev. Drugi viri pravijo, da je bil pankrt pomembnega malahida Wendenburga, a je znano le to, da je del svojega življenja preživel v sektorju Tamraih.

Leta 996 je z dvornim udarom odstranil svojega zaščitnika Abrama Holgarja in ostanke razpadajočega Svetovnega cesarstva predal Vesoljnemu carstvu. Za nagrado je bil imenovan za prvega guvernerja carske Shedanije. Čeprav je imel precej nasilno kariero, je umrl od starosti v Nengorju. Še do danes niso pojasnjene njegove zveze s cehom šadasov in ozadje njegove vloge pri Padcu.

Timeus IV Simidal (*980 – 1051 – *16 pce  - 56 ce)

Timeus je bil še mladoleten, ko se je moral podati na znamenito Begunstvo. Bil je zadnji polvilinski naslednik dinastije, z njim se je prekinilo nasledstvo vilinskih rešgej in človeških cesarjev.

Skupaj z majhnim spremstvom je izkoristil kaos v času Padca in se v znamenitem Begunstvu izmuznil neznano kam. Guvernerji Shedanije so do leta 50 ce večkrat, a neuspešno, organizirali iskanje izgubljenega dediča. Edini znan podatek omenja, da je zadnja leta življenja preživel na robu Meglene dežele. O njegovih naslednikih, ki so ohranjali luč svete dinastije, obstaja samo okrnjena in nezanesljiva zbirka napol preverjenih zapisov. Njegov naslednik, Timeus XX, je 288 let kasneje znova stopil na sceno z izkrcanjem pri Idirarju (podrobno o tem v eseju Koalicijske vojne).

Danol Inriški (*942 - ?)

Mahib Danol Inriški je bil pomemben kot eden od udeležencev načrta zadnjega dvornega prevrata na predvečer Padca. O njegovi karieri se ne ve veliko, niti se ni ohranila kakšna njegova vojaška zasluga. Od leta 995 je bil v komornikovi pisarni za vojno oskrbo, a tik pred Padcem je postal podkomornik vojne pisarne. O kraju in času njegove smrti nimamo podatkov. Verjetno se je pridružil Nimorju Zavairju, a o tem ni zanesljivih podatkov.

Rean Uluraški (*955 – 1012)

Vladar Uluraka je s svojimi tremi izjemno izurjenimi medrejami predstavljal enega od temeljev zloma zadnje cesarske ofenzive pred Wendenburgom. Z bliskovitim napadom je zasedel Južni faragoški most in omogočil hiter premik na desni breg Massaneda. V slabem dnevu je most prečkalo kar pet medrej konjenice. Vodil je tudi zasedbo Uruha, zatem še neverjetno hitro zasedbo Beliasa in vseh okoliških prehodov na zahod. V pičlih štirih mogosih je zajel 24.000 lemikov in masagov, uničil in razbil pet medrej, a sam je izgubil komaj 550 svojih lemikov in okoli 13.000 orkov.

Arhab Orfaški (*960 – 1030)

Malahid Orfaha, pristanišča v Jenejskem zalivu, je bil odličen taktik z izjemnim občutkom za prostor. Njegove štiri konjeniške medreje so z drznim prebojem v praznino južno od Rogeaga presekale pomembno komunikacijo in vdrle v zaledje zadnje cesarske protiofenzive pred Wendenburgom. Samo njemu je lahko uspelo s takšno predrzno potezo zariti smrtonosen klin v razpadajočo zgradbo umirajočega cesarstva.

Njegovi orki so rekordno kratkem času sestavili splave in omogočili medrejam prečkanje Massaneda. Nihče ni pričakoval forsiranja reke tam, kjer je najširša. Po prečkanju reke je pravilno ocenil svoje možnosti in ni čakal na orčje in kačjeglave pešake, temveč se je s sedmimi medrejami pognal proti severozahodu. Njegovi največji uspehi so bili uničenje oskrbe Šestega zbora, blokada umika na zahod in dragocena pomoč pri glavnem udarcu carskih zborov za zaključek Padca.

Thetis Ormoh (vladal: 980 – 996)

  • Ded: Lucenij III Omroh (vladal: 920 – 955)
  • Oče: Amatis X Omroh (vladal: 955 – 980)

Zadnji malahid sektorja Tamraih iz rodbine Ormoh je bil nepriljubljen zaradi množice davščin, s katerimi je stiskal ljudstvo Tamraiškega sektorja. Najmanj priljubljena davščina je bila davek na goblinske in orčje sužnje, tesno ji sledi obdavčitev sob v krčmah. Malahid je bil ubit med iskanjem pobeglih Simidalov. Pravzaprav se je spomin na malahida ohranil ravno zaradi njegovega tragičnega konca v času Begunstva.

Še preden je majordom Dvora imenoval novega malahida Tamariha, je v Wendenburg vkorakala carska vojska, ki je vse sektorje predala v upravljanje zaslužnim vzhodnjaškim jamitom.

Zev Salneah (* ? – 996)

Zev Salneah je tretji sin malahida Sigmenisa Salneškega. Natančna letnica rojstva se ni ohranila. Po tradiciji tretjerojenega je vstopil v vojsko. Leta 982 je postal jamit 1. falange v 7. medreji. Šest let kasneje je bil imenovan za oskrbnega upravnika medreje in leta 990 je postal mahib 7. medreje. Umrl je v zmedi Padca.

Nitor Tar (*962 – 996)

Nitor Tar je bil eden od t.i. kapitanov reda šadasov. O njem je zelo malo podatkov. Od leta 988 je bil v službi Nimorja Zavarirja. Bil je mojster morilskega klana v Wendenburgu. Omembe vredno vlogo je dobil v času Begunstva, ko mu je orkinja Ila preprečila zajetje Timeusa in Georja Simidala. O njem ni drugih omembe vrednih podatkov, razen o njegovi vlogi v Begunstvu.

Tan Oliant (*? – 996)

Šadas je sprva služil v sektorju Amarih, kar dokazujejo nekateri ohranjeni zapisi o t.i. Rečnem kolegiju Amariha. Zagotovo je bil od leta 994 v službi Nimorja Zavaira. Njegovo ime se je ohranilo, ker je v nekem trenutku sekal pot Timeusu Simidalu med njegovim Begunstvom. Tan je umrl v času Padca. Podatek o tem se je ohranil v listini Sar'Rešeg mobotua (Za silne umrle).

Alib Ransam (? – 1002)

Šadas je v času Padca spremljal Nimorja Zavairja pri prevzemu guvernerskega položaja. Pomemben je samo zaradi svoje vloge pri prevzemu oblasti. V bistvu je bil služabnik meašike Marise in je skrbel za interese Vesoljnega carstva.

Urij Daron

V nekem trenutku sopotnik Georja in kasneje Timeusa IV v času Begunstva.

Antor Rogeaški (942 – 996)

Drugi sin malahida Rogeaga Halasa Rogeaškega je vstopil v vojsko in postal najprej jamit 1. falange 6. medreje, leta 989 mahib te medreje in leta 995 postane mahib 6. zbora. Njegovo ime se je ohranilo zaradi njegove obrobne vloge v Begunstvu. Verjetno je umrl v času Padca.

Amahir Belišaki

Amahir Beliaški, znan tudi z vzdevkom Krvavi, je leta 994 je prevzel nepomembno Mestno medrejo Beliasa, sestavljeno iz lemikov in mašagov. Vzdevek Krvavi je dobil leto kasneje med uporom orčjih sužnjev. Ukazal je poboj vseh orkov in goblinov. V dveh dneh in nočeh so lemiki poklali 4500 orčjih in goblinskih sužnjev.

Mahib bi ostal pozabljen, če ne bi v času Padca zbral in organiziral iz ubežnih enot štirih medrej. Zahvaljujoč zagrizenemu odporu in zlasti samomorilskemu napadu slabo organiziranih ostankov konjenice se je zasedba prestolnice zavlekla še za dva dni. Meašika Marisa je bila presenečena spričo drznosti napada iz obupa in je, namesto za zasedbo, najkvalitetnejše hendvejske medreje poslala proti šibkemu napadu. Tako se je Begunstvo srečno izteklo, kajti ravno ta dva dneva sta bila pomembna za beg Timeusa IV Simidala iz padle super-prestolnice.

Eoni in štetja let v dramatičnih časih od Padca do Cesarstva Shedanije

Zlati eon, obdobje svetovne vladavine Svetovnega cesarstva, se je kronološko zaključil leta 996 s tragičnim Padcem. Ime časa Svetovnega cesarstva, zlati eon (ze), so začeli uporabljati že nekaj desetletij po njegovi utemeljitvi in se je takoj prijelo. Večini prebivalstva je obdobje vladavine polvilinskega cesarja in vilinske kraljice dejansko pomenilo zlato dobo.

Leto Padca 996 je predstavljalo začetek t.i. carskega štetja. Basilea je takoj po zasedbi Wendenburga razglasila novo štetje, vendar je obdržala star koledarski sistem, pri čemer je prilagodila nekatere praznike. Kasnejši kronisti so večkrat sočasno uporabili štetje zlatega eona (ze) in carsko štetje (ce).

Oba štetja sta se iztekla 275 let po Padcu. Takrat se je začela doba novega eona (ne) in je označevalo začetek konca Vesoljnega carstva. V času cesarstva Shedanija se je uporabljalo samo štetje ne. Tudi koledar je bil spremenjen, kot bi vsi hoteli pozabiti na carske čase.

Vilinci so po umiku iz Svetovnega cesarstva začeli znova uporabljati svoja štetja let, vezana na vladarje posameznih kraljestev in vladavino rešgeje, ki je zavladala že leto po umoru Lorise.