Berilo: Dodatki knjige Vzpon indigo otrok

Seznam dodatkov knjige Vitezi in Čarovniki(1): Vzpon indigo otrok

• Viri in literatura
• Koalicijske vojne
• Elem Jered (Drugotnost) v novem eonu
  • Cesarstvo Shedania
  • Mealkud Medalar (Kraljestvo Medalar)
  • Dilual – od Padca do konca novega eona
  • Škratja kraljestva
  • Mealkud (vilinska kraljestva)
  • Gubernija Ardenia
  • Republika Ellion
• Vilinščina Drugotnosti
• Fenomen indigo otrok

Viri in literatura

Spodnji seznam vsebuje samo najpomembnejše vire, kajti vse vire bi bilo zelo težko spraviti na obvladljivo raven. Izpustil sem ogromno knjig, ki so samo delno pripomogle končnemu videzu in otipu čudežnega sveta Vitezov in Čarovnikov.

Zlasti gre za ogromno strokovnih člankov iz različne periodične literature.

* * * * *

• Gershom Scholem: Zur Kabbala und ihrer Symbolik (Kabala i njena simbolika) Copyright © Rhein Verlag 1960, Hrvatski copyright © Hlad i sinovi d.o.o. 1997 MISL, Zagreb 1998, ISBN 953-6306-71-9
• Hermes Trismegistos: Corpus hermeticus, CID-NOVA 2004 ISBN 953-6566-63-X
• Will Parfitt: The Elements of the Qabalah (Osnove kabale), © Ents Book Limikted 1991, Breda Vulej, samozaložba © 1997, CIP 296.65.74173952
• Aryeh Kaplan: Meditation and Kabbalah, Samuel Weiser ©1985, ISBN 0-87728-616-7
• Zev ben Shimon Halevi: The Way of Kabbalah, Rider and Company Ltd, © 1980 by Warren Kenton, ISBN 0 09 125411 6.
• Carlos Castenada: Tales of Power (Potovanje v Ixtlan), copyright © Carlos Castenada, 1974, © za Slovenijo Dušan Doblanovič Jimmy, založba Gnostica.
• Carlos Castenada: The active side of Infinity (Aktivna stran neskončnosti), © 1998, Harper Colins Publisher, © za Slovenijo Gnosis, ISBN 961-229-059-8
• Živorad M. Slavinski: Simboli hermetizma, Beograd 1973 © Živorad Mihajlović Slavinski, za Slovenijo © Stella, ISBN 961-6342-05-3.
• C.J.M. Hopking: The Pratical Kabbalah guidebook, © 2001 Godsfield Press, ISBN 1 84181 115 7.
• Aleister Crowley: 777, © 1977 Metaphysical Research Group
• Israel Regardie: How to make and use Talismans, © 1972 Triangle editions Inc., ISBN 86 7348 144 9
• S. L. MacGregor Mathers: The Kabbalah Unveiled, © 1991 Penguin, ISBN 0-14-019310-3
• Osho Rajneesh: The ultimate Alchemy (Atma puda Upanišada) (Vrhovna Alhemija) I+II, © 1972 Neo-Sannyas International, © 1990 za Jugoslavijo IP Esotheria, ISBN 86-81585-08-8 (I) in 86-81585-09-6 (II)
• Njegova svetost dalajlama: Pot do sreče, Copyright ©2002 His Holiness the Dalai lama and Jeffry Hopkins, © za Slovenijo Učila International 2005, ISBN 961-233-599-0
• Daniel Estulin: The True History of the Bildeberg Club (Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta), ©2007 by Daniel Estulin 2007 , © za Slovenijo Založba Ciceron, 2008, ISBN 978-961-6627-08-5
• Salie Nichols: Jung and tarot – An Arhetipical Journey (Jung i tarot), © 1980 Sallie Nichols, © za Jugoslavijo IP Esotheria 1998, ISBN 86-7348-044-2.
• Tone Perčič: Prostozidarstvo – zgodovina, obredi in zarote, © 2007 Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0083-6
• Michael Baigent: The Jesus Paper (Dokumenti o Jezusu), © 2006 by Michael Baigent, © 2008 za Slovenijo Učiča Inetrnational, ISBN 978-961-00-0516-2
• Bogdan Sajovic: Vzpon in padec Bizanca, © 2003 Založba Karantanija, ISBN 961-226-553-4
• Peter Feibag, dr. Elma Gruber, Rainer Holbe: Enigma . Die grosen Ratsel unserer Welt (Skrivnosti davnine), © 2002 Wissen Media Verlag GmbH, © 2004 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 86-11-16728-7.
• Jean-Francois Signier, Renuald Thomazo: Les societes secretes (Skrivne družbe), © 2005 Larousse, © 2007 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0023-2
• Michael Kerrigan: Reader's Digest Illustrated History of the World, The Anicent World (Ilustrirana svetovna zgodovina – Stari vek), © 2004 Reader's Digest Association, Ltd. © 2009 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0941-9
• Janez Toplišek: Rodoslovje, © 2004 Janez Toplišek, ISBN 961-236-695-0
• Jeremy Naydler: Egypt, The Temple of Cosmos, © 2006 za Hrvaško CID-Nova, ISBN 953-6566-72-9
• Brian Greene: The Elegant Universe: Superstrings, Hidden Dimensions and the Quest for the Ultimate Theory, © 2000 Vintage, ISBN 978-0099289-92-0
• Brian Greene: The Hidden Reality: Parallel Universes and the Deep Laws of the Cosmos, © 2012 Pengiun Books Ltd, ISBN 978-0141029-81-8

Koalicijske vojne

Predgovor za Vesoljno carstvo

Večno Svetovno cesarstvo je izginilo zgolj v dveh vojnih sezonah. Vesoljno carstvo je leta 995 sprožilo ofenzivo na Feowell, a leta 996 je veličastni imperij izginil. Leto zasedbe Wendenburga predstavlja leto 0 carske ere (CE), ko je svetu vladal Vesoljni car iz daljnega Kandarja na Smrtnem otočju. Zgodovina je tragični konec svetovne vladavine imenovala Padec. Doba mraka in jeklenega stiska basileja Vesoljnega carja je izžemala človeške dežele.

Cesarski dvor je ves čas zasedbe sameval, prepuščen tišini spokoja. Palača na vrhu Mel'Aruda je preživela zgolj zaradi trdne gradnje. Carski guverner ni maral palače in je vladal iz Nengorja. Marionetni upravnik Dvora je uradoval iz nekdanje mestne hiše Prepovedanega sektorja. Wendenburg je bil prestolnica carske pokrajine Shedanije. Basilea je spretno razkosal človeške dežele. Oblast je razdelil med guvernerje in šibke mešele ter poponoma zaupal njihovemu strahu pred temno pogubo zatabov in seveda medrejami Set'Arusov.

Človeštvo se je znašlo na kolenih. Upornikov skoraj ni bilo. Kazalo je, da bo celotno človeštvo počasi ovenelo in izgubilo svojo dušo. Izginili so vsi štirje magijski redovi. Kakor hitro jih basilea ni več potreboval, je uničil mage in delujočo magijo ter iz templjev naredil središča vraževerja, h kateremu se je zatekalo premagano človeštvo.

Vesoljno carstvo in meja s Svetovnim cesarstvom tik pred Padcem (konec zlatega eona)

Propad Vesoljnega carstva

Vsemogočni vladar Vzhoda, skrivnostni basilea Vesoljni car, je prepustil osrednje dežele nekdanjega Cesarstva počasni pozabi. Dežele, zahodno od Aldeverga, že prej redko naseljene, so po letu 5 carske vladavine (CE) doletele hude nesreče.

Najprej so lovci na sužnje v letih 5 do 7 opustošili slabo branjena mesta in vasi vse do Viharnega gorstva. Zatem so škratje Kraljestva Shea v letih 10 in 11 z roparskimi pohodi povzročili precejšnje pomanjkanje in ljudje so zapustili še tistih nekaj mest, ki so še životarila. Nihče ne more potrditi, da je del nadlog povzročil basilea, ki je želel na zahodni meji le neškodljivo divjino. V letih 22, 23 in 25 je huda suša povzročila lakoto, a leta 26 je izbruh gnojevke pobral kar polovico izmučenega prebivalstva, ponekod so izginile cele vasi in mesta. Leta 30 in 31 sta se izmenjali izjemno sušno in mokro leto. Takrat so lovci na sužnje še zadnjič vdrli na ozemlje, zahodno od opustelih ruševin Aldeverga.

Vilini so se popolnoma izločili iz sveta in niso posegali v dežele, južno od Zidu. Gozdni vilini so se potuhnili. Basilea je leta 120 zaokrožil svoje carstvo z mejnimi postojankami. Kljub vsemu pa ni imel mirnega sna, saj nikoli niso našli pobeglega cesarja Timeusa ali njegovih dedičev. Nikakor ni pozabil epopeje dramatičnega Begunstva. Občasno je organiziral iskanja dedičev Trona, a vedno brez uspeha.

Carstvo pod vladavino basilea je trajalo že preko 200 let in nič ni kazalo, da ga lahko kaj ogrozi. A carska moč je propadala od znotraj. Nasprotja v tkivu utelešenja Elejle so začela najedati večnost Vesoljnega carja.

* * * * *

Basilea je storil napako, ker je zanemaril opustošene zahodne dežele. Med ruševinami in opuščenimi cestami Ozunja je vzkalilo seme Novega eona.

Na samem vrhuncu Vesoljnega carstva se je rodila njegova poguba. Basilea si leta 255 CE ni mogel niti zamisliti, da bo čez pol stoletja njegovo carstvo v ruševinah.

Mešarahov nastop in padec vesoljnega carstva

Skoraj vsi so pozabili na pomembno leto 256 CE. To je bilo posebno leto. Naporno stoletno delo gozdnih vilinov, zlasti Aerala Eneja Oloma, je prineslo sadove uspeha. Kaspar Ilihad, Beltazar Armad in zaupnik Amrokha Gideusa, severni vilin Melkion Zarhal, so uspeli udejanjiti Mešijaha in prvega Aganeala. Kmalu se je utelesilo še preostalih šest aganealov.

Utelešenje v Onstranstvu je bilo logično, kajti volja basilea ni segala izven Drugotnosti. Mešijah, imenovan tudi Mešarah, se je udejanjil v 10-letnega otroka in za razvoj moči je potreboval preko 20 let. V tem času je tudi zbiral razkropljena človeška plemena Ozunja. Pokazalo se je, da se je v divjini skrivalo precej preživelih, ki so samo čakali prave pobude. Prvič je resno nastopil leta 267 CE, ko v Unuludu zbral vse, ki so želeli osvoboditev izpod carskega jeklenega jarma. Ta dogodek so kasneje razglasili za leto 0 novega eona (n.e.), začetka konca takrat še mogočnega Vesoljnega carstva.

S pomočjo aganealov je pridobival tudi ljudi znotraj Vesoljnega carstva. Približeval se je prelomni trenutek.

Odrešenik, Gozdni vilini so ga imenovali Mešarah, je ob dopolnjenem 32 letu starosti polno obvladal tehagace in sibete, s čimer je oslabel moč zatabov. Znak za začetek končnega obračuna z Vesoljnim carstvom je bila združitev moči zatabov in sibetov. Mešarahova magija je začela razkrajati do tedaj neuničljive moči zatabov.

* * * * *

Na ravnici zdajšnje Zahodne marke, blizu Otogharja, je leta 278 CE prišlo do velikega prvega vojaškega obračuna. Horde Vesoljnega carja so kljub številčni premoči doživele katastrofalen poraz. Mešarah je prinesel odločitev s pomočjo magije in armada Lorda Apofisa Sekhmeta je začela razpadati, a sam lord je padel od Mešarahove roke. V slabem mogosu je izginilo skoraj pol milijona orkov, kačjeglavcev, goblinov in ljudi. Vesoljni car in Damejahi začnejo telesno propadati po oslabitvi zatabov. V celotnem carstvu so izbruhnili upori.

Skoraj hkrati s porazom Apofisove armade se je mladi cesar Timeus XX. izkrcal v Idirarju (današnji Ellion) in razglasil obnovo nekdanjega Svetovnega cesarstva.

Upor se je bliskovito razširi po celotni carski Shedaniji.

Vsesplošni upor je pripeljal do zadnjega dejanja, Mešarah je v Onostranstvu izvedel Pemej. S tem je zrušil moč zatabov in bistvo Elejline moči v basileinem telesu. Kerkeši so se v trenutku razblinili, a telesni in duševni propad Damejahov in Elejle se pospeši. Po padcu magije zatabov je pridobil skoraj vse pomembne carske služabnike. Obljuba večnega življenja in odrešitve je mogočen motivator.

Takrat je svoj trenutek začutil tudi dvorni upravnik Fedor III. V prestolnici je sprožil upor in skoraj brez boja zasedel Wendenburg z okolico. S prevaro je zajel oslabljeno meašiko Eliso in jo ubil po nekaj dneh zverinskega mučenja. Legenda pravi, da še danes po sobanah mestne hiše Prepovedanega sektorja slišijo krike umirajoče meašike.

Carska vojska je razpadala, večina enot, sestavljena iz ljudi, se je pridružila upravnikovi vojski. Orki, kačjeglavci in redki goblini so se razbežali.

Brez veziva, magije zatabov, je basileina moč nadzora izpuhtela. Ardenija in Ellion sta se hitro rešila carskih guvernerjev. Uspešno in predvsem hitro zavzetje cesarske prestolnice in razpad carske oblasti v Shedaniji je poslalo signal ostalim carskim vazalom, da je zadnji čas za menjavo strani. Pojavijo se tudi skriti svobodnjaki, ki so čakali trenutek zloma.

Mešarah je 279 CE izginil iz zgodovine, ko je prapor bele golobice predal vodjem upora.

V letih 289 in 290 CE je združene vojske pod tem praporom vdrla v Handzar. Odpor orčjih hord je šibak in neorganiziran. Tudi vzhod je razpadel in Vesoljno carstvo se je znašlo na smrtni postelji. Basilea je izginil in ostanek Vesoljnega carstva je zajel zadnji val propada. Pisan nabor koalicije Mešaraha postaja z ugašanjem Vesoljnega carstva vse bolj neenoten. V enem zadnjih obračunov, v tridnevni bitki pri Uluraku, zlomijo ostanke vojske že pred časom padlega Setha Ureusa. Enej Zeolski je zajel še drugo meašiko, Mariso, in jo po nekaj dneh grozljivega mučenja vrgel v posebno ječo, obkroženo z od Mešaraha blagoslovljenimi kristali. Izmučeno bitje je dolgih dvajset dni umiralo v najhujših mukah.

Fedor III ob novem letu 291 CE razglasil, da je čas pred skoraj 300 leti padlega cesarstva mimo. S tem je povzročil globok razkol, ki se je končal s prvimi sovražnostmi.

Na oder zgodovine so stopili tragični dogodki Koalicijskih vojn. Leto 16 n.e. je začetek tragedije. Poraz basilea je tudi poraz človeštva.

Vesoljno carstvo tik pred Padcem

Razkroj Vesoljnega carstva po posegu Mešaraha

Opomba:

Besedilo je bilo dopolnjeno in urejeno na osnovi zadnjih izsledkov priznanih arheologov dr. Johna Millerja in dr. Angelice Tarbor.

Objavo je dovolila revija The New Arheological Jurnal (London, 4. 5. 2139)

* * * * *

1. Koalicijska vojna (2. 3. 16 do 19. 8. 16)

Takoj po razkroju Vesoljnega carstva je prišlo do razkola znotraj zmagovite koalicije. Plemstvo se je hitro preštelo in vojske so se še pred dokončno zasedbo Vzhoda vrnile v domače dežele.

Grofija Oldor in marki Medalar in Ellion so ostali izven vojnega meteža, ki je zajel pravkar osvobojeno carsko Shedanijo. Nasproti sta si stala okrnjeno Svetovno cesarstvo cesarja Timeusa XX Simidala in Upravniška koalicija pod vodstvom zadnjega carskega upravnika dvora Fedorja III, ki si je nadel naziv Wendenburški. Fedor je pridobil plemstvo z znatnimi koncesijami o samostojnosti. Upravniški koaliciji se je pridružila Gubernija Ardenija, ki je Timeusu XX odrekla pokornost. Fedor je Ardeniji obljubil znatne ozemeljske in trgovske pravice v zameno za sodelovanje v neizbežni vojni.

1. koalicijska vojna se je začela 2. 3. 16 z napadom Ardenije na cesarska ozemlja. V kratki ofenzivi je premagala slabo pripravljene cesarske medreje, večinoma sestavljene iz komaj sklicanih mašagov. Kmalu, 8. 6. 16, se je opogumilo še Upravništvo, ki je začelo ofenzivno, znano pod imenom Nieveška kampanja. V treh bitkah so odrinile cesarsko vojsko vse do Nengorja. Padla so mesta Ulurak, Niev in Wendekal.

Cesarstvo je izgubilo še Ellion, Oldor in Medalar.

Marka Medalar se je preoblikovala v kraljestvo in grof Nimor I Feowell je postal jakil (kralj) Medalarja. Nimor je poslal cesarju Timeusu patent o vojni nevtralnosti in nepriznavanju Upravniške koalicije. Timeus se je moral s tem zadovoljiti.

Marka Ellion, ki je nastala na ozemlju carske dežele Ellio (Marka Akros v času Svetovnega cesarstva), je postala Republika Ellion in zagotovila nevtralnost. Še pred koncem vojne je s Svetovnim cesarstvom sklenila obširen trgovinski sporazum, znan kot Patent iz Maraishe.

Grofija Oldor je bila že v zlatem eonu precej samostojna grofija in je s Svetovnim cesarstvom sklenila patent o trgovini in se je istočasno zavezala, da ne bo priznala Upravništva.

Proti koncu vojne sezone je Timeusu uspelo okrepiti obrambo in vsi nadaljnji napadi Upravništva so se končali brez zmagovalca.

Meja med obema vojskujočima stranema se je stabilizirala za naslednji dve leti. Le tu in tam je prišlo do manjših prask brez pomembnega vpliva na nadaljnji potek vojne. Predah je bolje izkoristilo Svetovno cesarstvo, saj so se cesarski mahibi veliko naučili iz svojih porazov in se na novo vojno pripravljali na osnovi izkušenj. Izvedli so temeljito reorganizacijo vojske in poskrbeli za ustrezno zaledno podporo.

Vse mirovne pobude so se končale brez rezultatov. Nobena stran ni hotela popuščati, obe sta zahtevali ukinitev nasprotne strani.

Ellion se je zapletel v kratko vojno z Ardenijo, ki se je končala z mirovnim sporazumom in patentom o nenapadanju.

Na severovzhodu so na ruševinah Vesoljnega carstva nastale različne samostojne mestne državice, grofije in marke. Vesoljno carstvo je ostalo samo še spomin, plazeč se med ruševinami nekdanjih mest.

Medalarski grof Nimor je želel nadaljevati delo koalicije, ki se je posvetila vojni v osrednji Shedaniji. Svoje kraljestvo je želel razširiti do Vzhodnega morja. Po vojni sezoni leta 17 si je premislil zaradi osiromašenih grofij, ki so obetale predvsem stroške. Dodaten kamenček k njegovi odločitvi je prinesla orčja gnojevka, ki je zdesetkala orke. Nimor ni vedel, da je popolnoma opustel samo severni del ostankov Vesoljnega carstva, a v osrednjem in južnem delu se je ohranil medel plamenček nekdanje veličine. V teh bogatejših deželah se je začela počasna obnova posameznih zaokroženih dežel.

* * * * *

2. Koalicijska vojna (7. 6. 18 – 22. 5. 35)

Druga koalicijska vojna se je začela slabi dve leti po koncu prve. Vojno sezono je začela Upravniška koalicija. 12 medrej je bilo zaupanih mahibu Gerodu Burškemu. Sprva je kazalo, da bo vojne hitro konec. Že po dveh mogosih je padla Verena. Fedor III je ukazal mahibu Jenu Verensku, naj s svojimi petimi medrejami napade proti Nengorju. V primeru uspeha bi bila usoda cesarstva verjetno zapečatena. A ta napad se je izkazal za napako. Mahib Verenski je prenagljeno napadel brez potrebne podpore in s premalo zalogami je že tretji dan kampanje doživel poraz.

Spretni cesarjev mahib Zev Lingoški je s svojimi tremi medrejami uprizoril pokol in ujel upravniškega mahiba. Zavedal se je priložnosti in že po dveh mogosih s presenetljivo akcijo zasedel Enreh, s čimer je pokopal upravnikove sanje o hitrem koncu vojne. Ker mu cesar ni mogel poslati dovolj okrepitev, je pravočasno prekinil nadaljnje napredovanje proti vzhodu.

Medtem je zastala tudi kampanja Geroda Burškega. Cesarski mahib Uliv Taranih je z dvema konjeniškima in sedmimi pehotnimi medrejami dobil v past številčno močnejšega sovražnika, ki je zaradi minulih uspehov podcenil pomen trdne zaledne podpore in njene zaščite. Bitko so odločili daljnometni katapulti z ognjenimi izstrelki in uničenje zaledne podpore; z iznenadnimi konjeniškimi napadi.

Do konca leta 18 se je moral mahib Burški umakniti na izhodišča, pri čemer je izgubil 4 od 12 medrej. Cesarske izgube so bile zaradi spretnega manevriranja minimalne. Nadaljnja leta se fronta skoraj ni premikala. Napadali so eni in drugi, a nihče ni dosegel odločilnega preboja. Kljub vsemu je šlo bolje cesarski vojski, saj je imela manjše izgube in zanesljivejše vire. Upravniška koalicija je že začela čutiti prve znake pomanjkanja.

Leta 29 je Upravniška vojska vdrla v Zeolijo, takrat še del Svetovnega cesarstva. Grofija se je ponašala s kovaštvom, konjerejo in velikimi žitnimi zalogami. V treh mogosih si ji iztrgalo celotno grofijo Landogar. Zeolija je zaman prosila Timeusa za pomoč, saj cesar ni imel sredstev za pomoč severu. Zeolija je sama organizirala kampanjo in proti koncu vojne sezone je povrnila izgubljeno.

Leta 30 je Zeolija zaradi nove grožnje Upravniške koalicije zapustila cesarstvo in se pridružila Medalarju, ki je rade volje sprejel zahodno sosedo. Upravniška koalicija ni hotela tvegati vojne z Medalarjem, se je odpovedala načrtovanemu napadu na sever.

Vojna se je znova umirila na obstoječih mejah. Nobena stran ni dosegla pomembnega preboja.

Upravniška koalicija je hotela izsiliti nekakšen preboj in je 6. 5. 35 sprožila obsežno ofenzivo pri Laeli. Upali so, da bodo s prebojem proti Nengorju razbili pomemben del cesarskih vojsk. Napad je na začetku obetal. 22 medrej je hitro prodiralo in tamkajšnja šibka cesarska vojska se je spretno in z malo izgubami izmikala neposredni bitki. Mahib Tar Nengorski je, opogumljen zaradi izmikanja cesarskih medrej, hitel v prodor.

Cesar je poveljstvo nad kritičnim ozemljem predal izkušenemu Zevu Lingoškem. Spretnemu mahibu je uspelo v treh mogosih zbrati 12 pehotnih in 4 konjeniške medreje in s spretnimi manevri je razpršil do tedaj trdno upravniško vojsko. Končno jo je 24. 8. ustavil in na dveh strateško pomembnih odsekih popolnoma porazil, čeprav je tudi sam utrpel znatne izgube. Upravniška vojska je izgubila 5 medrej in se umaknila za reko. Zev zaradi skoraj treh izgubljenih medrej ni mogel več napadati, saj ni dobil potrebnih okrepitev.

Obe strani sta izčrpani prenehali z večjimi vojnimi akcijami. Nastopilo je 5 let predaha, ki so jih zmotile samo manjše obmejne praske.

Čas premora je odločno bolje izkoristilo Svetovno cesarstvo.

V Nengorju se je odvil cesarski jadaget, kjer so z znamenitim Nengorskim ediktom določili ureditev cesarstva. Ravno na tem zborovanju se je rodilo Cesarstvo Shedanija, a Svetovno cesarstvo je odšlo na smetišče zgodovine. Najpomembnejše plemstvo, mešeli, so dobili še več samostojnosti, kot so jo imeli v zlatem eonu. Ostareli Timeus XX je pristal na novo organizacijo, ker je hotel samo dve koncesiji – izključni pravici o odločanju glede vojne in sklepanju mirovnih sporazumov.

Cesarstvo je čas sorazmernega vojnega mirovanja porabilo za temeljito konsolidacijo svojih vojsk. V tem času so nastali zbori, ki so ostali tudi po koncu koalicijskih vojn. Mahibi so se pripravljali na vodenje vojsk, ki so obsegale po 10 in več medrej. Upravništvo ni hotelo pod nobenimi pogoji predati oblasti. Fedor III ni bil pripravljen na noben mirovni kompromis. Tudi Timeus XX je dokončno spoznal in sprejel odločitev – Upravniška koalicija in njeno plemstvo je treba popolnoma uničiti.

* * * * *

3. Koalicijska vojna (18. 5. 40 – 2. 4. 49)

Po petih letih sorazmernega miru in lizanja ran se je vojna znova razplamtela. Tokrat se je za večjo ofenzivo odločilo cesarstvo. Cesarska vojska je pod poveljstvom izkušenega Zeva Lingoškega z 20 medrejami hitro razbila severni del upravniške obrambe in 4. 6. 40 je brez boja padel Mos Derdel. Šok je bil popoln.

Upravniško koalicijo so znova začeli razjedati resnejši notranji spori glede nadaljevanja in ciljev vojne. Zev Lingoški je pomladi 41 (8 pehotnih in 3 konjeniške medreje) skupaj s Harom Jenejem (7 pehotnih in 4 konjeniške medreje) sprožil bliskovito ofenzivo proti Jaradu. Prvič je bil v praksi uporabljen kleščni manever z množico medrej ob obilni uporabi konjenice. Upravniška koalicija je izgubila kar 7 medrej, ki jih ni imela več s čim nadomestiti. Cesarska vojska se je odločila ob izgubi 5 medrej utrditi zasedeno.

Obe strani sta bili precej upehani in sta na novi razmejitvi z manjšimi napadi poskušali prevzeti pobudo. Šele tik pred koncem sezone leta 48 (18. 8.) je upravniški mahib Anor III Derdelski uspel zbrati 6 medrej in z njimi je v bliskoviti akciji 6. 9. zasedel slabo branjen Mos Derdel. Na začetku leta 49 je mahib Derdelski poskušal zasesti Semberijo, a mu je slabo pripravljen napad ob podcenjevanju nasprotnika popolnoma spodletel. 2. 4. 49 sta obe strani dosegli začasno premirje. Ostareli upravnik Fedor se je malce omehčal in želel doseči kompromis, a enako ostareli cesar Timeus ni hotel popustiti. Zahteval je popolno razpustitev koalicije in ogromen vojni tribut, kar je Fedor zavrnil. V njegovi koaliciji so se kazale vse težje razpoke, vojsko je pestilo vse večje pomanjkanje ljudi in opreme.

Pogajanja so se neuspešno vlekla. Cesarstvo je čas miru izkoristilo za temeljito okrepitev, reorganizacijo in obnovo vojske. Leta 50 je Timeus XX. prepustil prestol sinu Heronu I. Mladi cesar je takoj začel s pripravami na dokončno uničenje sovražnikov Cesarstva Shedanija.

Heron je leta 51 sklical nov Jadaget in na njem so se znova odločili, da se cesarstvo ne bo poskušalo širiti na slabo naseljene zahodne dežele. Izjema bodo samo dežele, kjer bodo vladarji zaprosili za vrnitev v cesarstvo. Še pomembnejši je bil patent o popolnem iztrebljenju celotnega upravniškega plemstva brez možnosti prestopa. S to odločitvijo so prisilili upravniške zemljiške gospodarje v vztrajanje do bridkega konca in s tem podaljšanje vojne.

Prvorojeni sin Derdelskega mešela Anorja III Derdelskega, Anor IV, je leta 50 zaradi nasprotovanja očetovemu vztrajanju v Upravniški koaliciji končal v ječi.

* * * * *

4. Koalicijska vojna (2. 7. 52 – 27. 8. 65)

Proti koncu vojne sezone leta 52 je Upravnikova koalicija v sodelovanju z Ardenijo želela prekiniti usihanje koalicije. Fedor je hotel z akcijo poenotiti vse manj enotne zemljiške gospodarje, ki so imeli različne poglede na nadaljevanje vojne. Koalicija je 2. 7. 52 bliskovito napadla pri Uruhu, da bi odrezala jezik cesarskega ozemlja. Upravniški mahib Parniss Algorski je precenjeval svoje ne ravno najboljše medreje in se podal v napad na preširokem ozemlju. Cesarjev mahib Lan Beliaški je s spretnim manevriranjem razpotegnil upravniških 6 medrej. V pravem trenutku je s svojimi 4 medrejami uprizoril pokol in na bojnem polju so ostale 4 od 6 koalicijskih medrej, a sam je izgubil le za slabo medrejo mašagov. Cesar je po tej zmagi sklenil izločiti enega od večjih nasprotnikov. Sposobnemu mahibu Murahu Kalmehu je zaupal 12 medrej veteranov. Mahib se je odločil, da bo najprej izločil Derdelskega mešela.

Vojsko je izven vojne sezone razporedil na izhodiščne položaje in 2. 1. 53 je napadel. Marka Derdel se je sesula v slabem mogosu. Derdelskega mešela Anorja III so ujeli in izločili njegovo marko iz vojne. Koalicija je pri tem izgubila nenadomestljivih 18 medrej lemikov in mašagov. Kalmeh je izsilil spremembo patentnega določila o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je do tedaj predvideval prodajo v sužnost. 12 uporabnih medrej Derdela je, namesto prodaje v sužnost, predal osvobojenemu Anorja IV Derdelskemu, ki je vojsko in Marko Derdel priključil cesarstvu in pomembno okrepil njegov severni del.

Tako okrepljena vojska si je izbrala novo tarčo. Wendkal je padel 22. 3. 54, kljub pomoči iz osrednjih dežel. S tem je bila Upravniška koalicija ob severne dežele.

Fedor je zaprosil Ardenijo za odločnejše posredovanje in ji obljubil obširne dele cesarstva. Ardenija je skupaj z grofom Obvodnika napadla Aškar in Lingo. Obe mesti je zasedla do konca vojne sezone 54. Ardenijska mornarica je zasedla Provinco Madragio in otoka Veliki in Mali Valruk. Cesar je zaprosil Kalmeha, naj se usmeri na jug in reši podirajočo fronto. Mahib je, znova izven vojne sezone, izvedel bliskovito premestitev večine vojske na jug.

Nastopil je čas za izločitev Ardenije. Zev Lingoški že 4. 1. 55 izvedel slepilni napad proti Bursi, a Murah Kalmeh je še pred začetkom sezone, 18. 12., napadel Terias in ga 27. 12. zasedel. 6. 1. je sprožil množični napad in kombinirana vojska Ardenije in Obvodnika se je hitro razkrojila. 18. 4. je Kalmeh pri Obvodniku dosegel morje in do 10. 8. zasedel celotno delto Massaneda med Measom in Taradinom. 28. 8. je padel tudi Naenh. Cesarski vojski je počasi zmanjkalo sape, oskrbne poti so se preveč podaljšale. Kalmeh je izgubil tretjino vojske, a Lingos četrtino. Na srečo je bila koalicijska vojska še bolj tepena, saj je izgubila 20 nenadomestljivih medrej.

* * * * *

Pozimi 55 je umrl upravnik Fedor III. Na Jadagetu v Wendenburgu so vse manj enotni mešeli izvolili šibkega Alama I. Pripadnik družine pleidikov, prihajal je iz enega od revnejših sektorjev Werndenburga, je bil kompromis med najmočnejšimi, ki so začeli izgubljati potrpljenje. Hudih izgub ljudi in ozemlja niso mogli več z ničimer nadomestiti. Koalicija je prešla v defenzivo za ohranitev obstoječega v upanju, da bo cesarstvo omililo namero o iztrebljenju plemstva koalicije. Ardenija je izkoristila trenutno mornariško premoč in zasedla vse cesarske prekomorske posesti. Leta 58 je umrl Zev Lingoški, njegovo mesto je prevzel njegov sin Iliad, do takrat mahib konjeniške medreje.

13. – 28. 11. 58 je cesar Heron v Maraishi zbral vse svoje najpomembnejše mahibe in s t. i. Ardenijskim patentom zapečatil usodo južne dežele. Cesar je zahteval odločno akcijo s ciljem vojaškega uničenja Ardenije. Mahib primus ofenzive je postal izkušeni Murah Kalmeh, ki se je odločil za velikopotezni masovni vdor iz dveh smeri.

26. 3. se je začel sočasen napad 35 cesarskih medrej, razdeljenih v dve skupini. Vzhodna skupina je hitro zasedla Nakhraj, a zahodna se je z bliskovitim konjeniškim udarom že 14. 6. znašla pred prestolnico Winsgor. Iliad Lingoški je s presenetljivo akcijo zasedel tudi otok Kassea s tamkajšnjim pomembnim pomorskim oporiščem. V roke mu je padlo 30 različnih bojnih ladij. Kalmeh se je modro odločil, da ne bo izgubljal sil in časa za obleganje prestolnice, ki ji je prekinil vse oskrbovalne poti. Z glavnino je napadel in zasedel Vas'makh. V roke mu je padel nenadejan plen - 13 vojnih ladij. Iliad Lingoški je zasedel obalni mesti Tias in Gered. 22. 8. je dosegel obkoljeno prestolnico in stisnil obroč okoli nje.

Vojska je prezimovala v zasedenih mestih. Na začetku 59 je Kalmeh v dveh dneh krvave bitke pri Akariji zlomil ardenijsko vojsko. Znova je odločilo spretno vodenje zborov z usklajeno rabo konjenice, lokostrelcev z dolgimi loki in daljnometnih katapultov. Na koncu drugega dne so se ostanki ardenijske vojske razbežali, na bojišču je obležalo 83.000 nenadomestljivih lemikov. Mahib Kamleh je slavil eno od najprepričljivejših zmag v zgodovini vojn. Iliad Lingoški je okrepil obleganje prestolnice, ki je padla tik pred koncem vojne sezone.

Kalmeh je vojsko razdelil na tri dele in bliskovito napredoval. Do konca sezone 59 je uničil še 10 medrej. Ardenijo je pred popolnim porazom rešil samo konec sezone.

Leto 60 se je začelo z zadnjo bitko za Ardenijo. Kalmeh je suvereno zmagal in Ardenijski guverner Saniss Landan je zaprosil za premirje. Cesar je zaradi želje po čimprejšnjem koncu vojne postavil nenavadno mile mirovne pogoje. Ardenija je lahko obdržala neodvisnost, vendar je morala vstopiti v vojno na strani Cesarstva Shedanije in pripevati za dokončni obračun z osovraženo Koalicijo. Kalmeh je vojsko umaknil iz Ardenije in jo na začetku leta 61 utaboril pri Obvodniku, Aškarju in Bursi.

V naslednjih dveh letih so cesarski mahibi počasi in vztrajno trgali kose upravniške koalicije. Umirajoča koalicija se je ogorčeno branila, razjedali so jo notranji spori in skupaj jih je držal samo strah iztrebljenjem. Leta 63 je v vojno posegel tudi do tedaj precej neaktivna Marka Madhas. Madhaški mešel Valerij II Madhaški je hotel sodelovati pri razkosavanju umirajoče koalicije. V ta namen je zbral 17 medrej in jih pod poveljstvom nečaka Anorja Madhaškega poslal proti Aškarju, kjer so se pridružile 7 Kalmehovim medrejam. Cesarski mahibi so pozimi 63 pripravljali načrt za zadnji napad.

Upravniška koalicija je v obupu zbrala najboljše, kar je še imela. 15 veteranskih medrej pod poveljstvom Lina Harvoda je krenilo 2. 2. 64 v odločen napad pri Bursi. S spretnim manevriranjem so presenetljivo hitro zasedli mesto in nadaljevali s prodorom proti zahodu. Glavno Harvodovo orožje je bila lahka konjenica s kratkimi loki. Ost napada je usmeril proti Atadu. V treh bitkah do 18. 7. je popolnoma uničil kar 10 cesarskih medrej.

Kronisti so Harvodove sposobnosti primerjali z največjimi umetniki vojne. Njegova uporaba lahke konjenice je postala zgled učinkovite izrabe šibko opremljenih, vendar motiviranih mašagov na konjih. Njegove vojaške umetnine so postavili ob bok dosežkom Kalmeha in drugih velikanov v zgodovini vojn. Kalmeh takrat zaradi razpršenosti svoje vojske ni uspel zbrati dovolj sil za uspešno zasledovanje spretnega nasprotnika. Cesar Heron se je odločil za kockanje. Kalmehu in Lingosu je ukazal, naj opustita zamudno zasledovanje izmuzljivega nasprotnika, temveč naj z vso vojsko kreneta ob Massanedu proti severu.

Harvodova vojska 11. 8. je presenetljivo zmagala še pred Atadom in ga dva dni kasneje zasedla. Kalmeh je bliskovito napredoval proti severu. Odločil se je za zanimivo inovacijo. Ker je hitrost podredil vsem ostalim vidikom vojskovanja, je udarno jedro vojske sestavil iz 10 konjeniških medrej. Naskok je izvedel brez pehote in oblegovalne tehnike, ki bi ga upočasnila. Njegov namen je bil izzivanje zmede. 28. 8. 64 je obkolil Rogeag, ki je že nevarno blizu Wendenburga. Alam in njegovi mešeli so izgubili živce. Od Harvoda so zahtevali, naj se vrne na pomoč prestolnici. Harvod se je zavedal, da Kalmeh še vsaj do sredine vojne sezone 65 ne bo pred prestolnico zbral vojske, ki bi dejansko lahko ogrozila mesta z obzidji. Spregledal je Kalmehove poteze s konjeniškimi vpadi.

Alam je odločno zahteval vrnitev Harvodove vojske, ki se je 2. 1. 65 usmerila proti Enrehu. Tamkajšnje cesarske medreje so bile v glavnem drugorazredne in so hitro razpadle ob napadih spretnega mahiba.

Prestrašeni Alam je zapustil prestolnico, okoli katere so sejale zmedo posamezne konjeniške falange. Zatekel se je v Nengor, a k neposlušnemu mahibu je poslal izurjene klavce in nove mahibe. Harvod je vedel, da bi z zasedbo Enreha in kasneje prodorom proti Lingohu spravil celoten osrednji del cesarske vojske v težaven položaj. V primeru uspeha si je obetal pogajanja, kjer bi od Herona lahko izsilil določene koncesije z blažjimi pogoji predaje. A stvari so se drugače razvile.

14. 6., dan po zasedbi Enreha, so klavci ubili Harvoda zaradi veleizdaje. Sočasno so odstranili vse njegove mahibe in se začeli pripravljati na hitri premik proti Wendenburgu. Toda stvari so se zapletle. Lemiki in mašagi so globoko spoštovali svojega sposobnega mahiba, ki jih je z majhnimi izgubami vodil iz ene v drugo zmago. Še pred začetkom umika je izbruhnil upor in 18. 6. so medreje izpogajale prestop na stran cesarske vojske. Presenečenemu mahibu Urihu Enreškemu so uporniški jamiti predali osem glav Koaliciji zvestih mahibov. Z izgubo okretne in sposobne vojske je bila usoda Koalicije dokončno zapečatena. Heron je v zimi 65 ukazal dokončno uničenje upravniške koalicije in popolno iztrebljenje moških članov celotnega uporniškega plemstva. Ženske je kanil razdeliti med zaslužne mahibe in tako v skladu s patentnimi pravili vzpostaviti novo plemstvo.

* * * * *

Na začetku leta 65, zadnjega vojnega leta, se je aktivno vpletel še Medalar, saj si je obetal plen pri razkosanju umirajoče Koalicije. Nimor II je razglasil Patent o neodvisnosti od cesarstva in od Herona I zahteva njegovo potrditev. V zameno za priznanje popolne neodvisnosti je ponujal 16 medrej za dokončni obračun s pravico do polovičnega sorazmernega deleža plena in sužnjev. Heron je hotel vojno hitro končati, zato je privolil v Nimorjeve pogoje.

17. 1. so podpisali Wendekalski edikt in že naslednji dan je medalarska vojska prečkala mejo. Bliskovito je zasedla Senoro, Kandall in Faragor. Tudi cesarska vojska je pritisnila na Beliass in Burso ter začela resno oblegati Rogeag. Koalicijske vojske so se hitro umikale proti središču svoje razpadajoče dežele. Vsi so vedeli, da je konec blizu, a nihče se ni hotel predati, saj so cesarske sile na zasedenih ozemljih sistematično iztrebile zajeto plemstvo.

Cesarski mahibi so zbrali veličastno vojsko - 250.000 lemikov in 140.000 mašagov za zadnji napad na središče Koalicije. Nikoli v zgodovini cesarstvo ni imelo toliko vojaštva. Alam I je za zadnji krčeviti odpor zbral komaj četrtino te sile, ki je bila precej slabše opremljena in izurjena. Začel se je somrak Koalicije.

* * * * *

22. 6. sta padla Rogeag in Uruh. 27. 6. so Medalarci zasedli Inris in se dan kasneje združili z južno vojsko Kalmeha in Madhasov. 1. 7. se je začelo zadnje obleganje Wendenburga. Pri Ellei je Koalicijska vojska izginila in se skrčila na 60.000 slabo opremljenih in lačnih mašagov. Alam je kockal. Zbral je vse, kar je vrednega vsaj imena mašag in 13. 7. je izvedel močan protinapad proti Maleji. Sprva je celo zavzel mesto, a takrat so zeolski konjeniki izvedli znameniti manever in razbili hrbet napadalne vojske. Sagraški posestnik je izvedel pomemben, pravzaprav odločilni naskok. S svojimi lahkimi konjeniki je 23. in 24. 7., skupaj z Zeolci, popolnoma razbil napad iz obupa. Ravno 2500 zeolskih in 4500 sagraških konjenikov je odločilo končni obračun in povzročilo konec omembe vredne Koalicijske vojske. Prestolnico je zajela panika. Plemstvo se je želelo izmuzniti kruti usodi. V posameznih sektorjih so izbruhnili upori. Koalicijsko plemstvo je postalo plen lovcev na glave. Obramba se je dokončno zlomila in 13. 8. je upravnik Alam padel od roke enega svojih stražarjev, ki je njegovo glavo pribil na vrata Prepovedanega sektorja.

Še isti dan ga je nasledil njegov komornik Trines. Na Mel'Arudskem griču je 17. 8. zaplapolala starodavna zastava Svetovnega cesarstva. Trinesova vladavina je trajala samo do 18. 8., ko so ga ujeli uporniki. 27. 8. je prenehal še zadnji odpor. Lovci na glave so se že obilno mastili z rezanjem plemenitih glav. Do konca vojne sezone so odstranili celotno plemstvo padle koalicije.

* * * * *

Epilog

Vso zimo leta 65 so lovci na glave odstranjevali uporniško plemstvo. Medalar je umaknil svojo vojsko in dokončne meje med Medalarjem in Shedanijo so potrdili z Ediktom o kraljevski razmejitvi.

Vzpostavila se je nova zahodna meja, ki je potekala precej vzhodneje od nekdanjega duhovnega srca Aldeverga. Prostranstva med zahodno mejo Shedanije in zahodnimi mejami škratjih dežel, razen dela obalnega pasu, so ostala za dolga stoletja izven objema civilizacije. V pozabljenih deželah Ozunja je vihar preživela samo desetina predvojnega prebivalstva. Cesarstvo Shedanija ni nikoli trajno poseglo po vzhodnih deželah. Nekdanji branik pred Vesoljnim carstvom je postal trajna meja.

V teh vojnah je po ocenah kronistov umrlo med 10 in 12 milijoni ljudi, kar je petina prebivalstva v vojne vpletenih dežel.

Cesarstvo Shedania po koalicijskih vojnah (označeno je tudi kasnejše Božansko carstvo)

Elem Jered (Drugotnost) v času novega eona

Koledar novega eona

V novem eonu se je uveljavil koledar, ki je temeljil na mešanici koledarjev Vesoljnega carstva in Svetovnega cesarstva. Glede na koledar Zlatega eona je kar nekaj sprememb. Začetek leta je prvi pomladni dan. Prilagamo slovenske prevode imen mesecev.

• Sušnik (Šehgot) – začne se s pomladnim enakonočjem
• Viharnik (Bezgošet)
• Cvetnik (Hijogat)
• Žitnik (Tašomeših) – začne se ob poletnem solsticiju
• Sončnik (Jogearot)
• Vročinec (Sigimah)
• Mirnik (Kopajit) – začne se na jesensko enakonočje
• Vinar (Sejagudat)
• Listopad (Zakcohepreh)
• Temnik (Jatukeh) – začne se ob zimskem solsticiju
• Snežnik (Šecetit)
• Ledeničnik (Dohavot)

Vsi meseci imajo 30 dni, kolikor traja en obhod Mogosa okoli Elem Jereda. Manjkajoče dneve od izpolnjuje t. i. čas pričakovanja med Ledeničnikom in Sušnikom. Teh dni je 5 in vsako peto leto jih je 6. Vsakih 200 let pa jih je 7, vendar na vsakih 2000 let izpustijo ta sedmi dan. Ti dodatni Dnevi pričakovanja so praznični dnevi.

Cesarstvo Shedanija

Cesarstvo Shedanija je nastalo na pogorišču Vesoljnega carstva in Koalicijskih vojn. Čeprav gre za največje kraljestvo človeštva, je v svojem največjem obsegu doseglo samo manjši del nekdanje veličine Svetovnega cesarstva. Ves čas mu vlada dinastija Simidalov (gl. poglavje o cesarjih novega eona), ki je preživela temno obdobje Vesoljnega carstva. Po kratkotrajni vladavini Upravniške koalicije je po Koalicijskih vojnah znova zasedla svoj položaj in si povrnila prestolnico Wendenburg s Cesarskim sektorjem.

Kljub nekaterim poskusom se cesarstvo nikoli ni trajno razširilo na vzhod in zahod. Obsežna območja nekdanjega enotnega cesarstva so ostala pozabljena in nedosegljiva.

* * * * *

Dediščina Koalicijskih vojn

Svetovno cesarstvo se ni več obnovilo. Na ruševinah zlomljenega Vesoljnega carstva in uničujočih Koalicijskih vojn je nastalo bistveno manjše in šibkejše Cesarstvo Shedania. Ureditev je bila samo navidezno podobna predvojni, kajti na manjšem prostoru, opustošenem od vojn, je živelo, v primerjavi z zlatim eonom, komaj četrtina nekdanjega prebivalstva. Na ruševinah zlatega eona Svetovnega cesarstva, po temnem obdobju Vesoljnega carstva in krvavih Koalicijskih vojn, so nastala še druga kraljestva. Zaradi posledic Koalicijskih vojn je bila cesarska oblast ves čas sorazmerno šibka in svoje dno je dosegla v času kneza, liberosa, Artusa Orwena.

Spodaj predstavljena opis in kronologija sta povzetek obsežnega dela Shedanija (1965) Ilida Zarhana, Cesarska knjižnica Wendenburg.

Kraljevina Medalar – Velike hiše (hesed malahidske rodbine)

Najprej nekaj o Medalarju. V času zlatega eona je na večjem delu sodobnega Medalarja obstajala Marka Feowell. Vladal ji je volilni grof (bemej) s skoraj absolutno oblastjo. V času Vesoljnega carstva je na ozemlju Medalarja (brez Zeolije) in zahodne polovice Gef Orssula obstajala grofija Medalar. Vladal je dedni grof pod nadzorom carskega herota.

V prelomnem obdobju padca Vesoljnega carstva je leta 15 ne Nimor Inillad, sprožil upor proti vse šibkejši carski oblasti. Hitro mu je uspelo zasesti Lithinall, kjer se je poročil s hčerko umorjenega tevakema (carskega grofa) Oleada Feowella in se razglasil za bemeja (grofa) Nimorja Feowella.

Sodobni Medalar se je dokončno oblikoval med Koalicijskimi vojnami. Leta 27 se je Marka Feowell ohlapno povezala s komaj vzpostavljenima Vojvodstvoma Langer in Quleverg. Leta 28 na 1. medalarskem jadagetu hesed malahidi Langerja in Quelverga Nimorja Feowella razglasijo za jakila (kralja) Mealkuda (Kraljestva) Medalar in objavijo patent o nevmešavanju v vojno med Svetovnim cesarstvom in Upravniško koalicijo. Grofija Zeolija je bila takrat še cesarska dežela. Šezek (grof) Enij Zeolski je zaradi zasedbe Landogarja (začetek leta 29) zaprosil cesarja Timeusa za pomoč. Cesar ga ni mogel uslišati zaradi kritičnega položaja na vseh bojiščih Koalicijskih vojn. Leta 29 je Zeolija sama povrnila zasedeno ozemlje in se zaradi zagotavljanja varnosti, na začetku leta 30, povezala z Medalarjem. Zeolski šezek in Medalarski jakil sta sklenila dedno vzajemno in ženitno pogodbo,s čimer Zeolija postane četrta velika hiša Medalarja, a zeolski šezek je postal medalarski bemej.

V zaključku Koalicijskih vojn je Medalar dobil še peto veliko hišo – Sagras.

* * * * *

Posestvo Sagras

Posestvo Sagras je precej 'mlada' pokrajina. Nastala je neposredno po Koalicijski vojni. Novopečeni kralj Nimor Feowell je želel dostojno nagraditi Rogerja Sagraškega, svojega najboljšega konjeniškega mahiba. V upravljanje mu je dal nižino od sotočja Severnega in Južnega Vidala do meje s Shedanijo. Žal je kralja doletela smrt, še preden je posestnikovo hišo razglasil za hesed malahidsko Veliko hišo, čeprav ji je predal znamenje bemeja s plemiškim prstanom (sajea). In pri tem tako je ostalo vse do danes, saj noben naslednik zaradi različnih spletk ni dokončal razglasa.

Pritisk orkov je v zadnjih nekaj letih novega eona posestvo praktično razpolovil. Prebivalstvo nižinskih in rodovitnih predelov fevda se je izselilo na planotasto vzhodno predgorje mogočnih neprehodnih grebenov Eol Ghulla in Messo Alano Ghula ali odšlo v druge grofije.

Gorska veriga Ghull precej enakomerno valovi od severa proti jugu kot nedostopen, štiri kilometre visok zid sten, ki ga seka le nekaj prehodnih gorskih prelazov. Res pomemben je samo prehod v osrednjem delu gorstva, ki se popularno imenujejo aurilska vrata Medalarja. Ta svojevrstna zlata vrata Medalarja so, zaradi obilne snežne odeje, zaprta od listopada do cvetnika.

Posestvo Sagras z malahidi na svojem območju ni imelo posebnega vazalnega odnosa, temveč so razmerja temeljila na pravilih nekakšne plemenske zveze, kjer je posestnik samo prvi med enakimi.

* * * * *

Grofija Zeolija

Zeolija je najzahodnejša Medalarska dežela. Že od nekdaj ji vladajo hesed malahidi Zeolski iz gradu v Zeolvergu. V času Svetovnega cesarstva je bila Zeolija ena od vazalnih mabej (grofij) brez volilne pravice na cesarskem jadagetu. Bemej Zeolije je od nekdaj nosil tudi arhaični naziv šezek (grof). Ta naziv izhaja še iz predcesarskih časov in ima korenine v legendarnih začetkih človeške poselitve Elem Jereda. Posebnost velike hiše Zeolske je grofov prstan. Samo prvorojeni sin aktualnega bemeja si lahko nadene ta prstan. Pripisujejo mu magične lastnosti. Zgodovina tega simbola zeolske oblasti sega v meglo legendarne davnine, vse do vilinske vladavine jakila iz Arimoe. Po eni od legend naj bi zeolska rodbina izhajala iz ljubezenske zveze med zeolskim šelgeacem in vilinko.

Pred 2400 leti, ob Padcu, je Zeolija za 300 let prešla pod oblast carskega herota carskega tegrapata (dežele) Medalarja. Herot je oblast Vesoljnega carja izvrševal iz Lithinalla. V burnih časih dramatičnega padca Vesoljnega carstva se je pojavil šelgeac (dedič) Enij Zeolski in svoje nasledstvo dokazal ravno z legendarnim prstanom Zeolije. Skupaj z Nimorjem Feowellom se je pridružil koaliciji, ki je v času Mabeza (osvoboditve) zlomila Vesoljno carstvo. Takoj po padcu Vesoljnega carja se presenetljivo ni pridružil Nimorju Feowellu in novemu kraljestvu Medalar, temveč do leta 30 formalno ostane cesarska grofija. Ko si je na začetku leta 29 Upravniška koalicija odrezala južni del Zeolije, cesar Timeus ni mogel poslati pomoči. Zeolci so v drugi polovici vojne sezone 29 sami osvobodili Zeolijo in zaradi varnosti postane leta 30 grofija Medalarja. Enej Zeolski je s Feowelli podpisal patent o vzajemnem dedovanju in s tem je bil vzpostavljen današnji Medalar.

Mogoče zanimivost, v ječah Venegar'Dara na zahodu Zeolije, je v grozljivih mukah umrl eden od damejahov. Meašiko Mariso so zaprli v ječo, obkroženi s kristali, uročeni z Mešarahovo magijo. O njeni tragični smrti je nastal Marisin ep, ki je opeval junaštvo Zeolije in njeno premoč nad magijo Vzhoda.

* * * * *

Marka Feowell

Feowell je osrednja medalarska dežela. V prvih stoletjih Svetovnega cesarstva je bila zaradi svoje lege med vilinskimi in osrednjimi človeškimi deželami pod upravo cesarskega herota (guvernerja) z nedoločenim mandatom. Herota je na predlog jakila Armoje, ob soglasju vilinskega Arbitražnega tribunala, imenoval cesar.

Na začetku 9. stoletja, ko se je uveljavil Mealkud Sonoroda, se je pojavilo nezadovoljstvo z nejasnim mandatom herota. Vilinski Arbitražni tribunal je leta 910 ustoličil Argada Tarana kot Argada Feowella za bemeja Marke Feowell, ki je vladal iz Langorije.

Po pojavu Vesoljnega carstva je Marka Feowell leta 975 postala vojna provinca pod neposredno vojaško upravo. Bemej Lian Feowell je postal vojni herot. Glavno mesto so zaradi strateškega položaja preselili iz Langorije v manj znani Lithinall, ki je ležal precej bolj proti zahodu. Začeli so tudi z gradnjo trdnjavskega mesta Zalaben, ki so ga zgradili do leta 990 in je postalo sedež takrat mogočne Severne armade. Ta je štela kar 14 medrej pehote in 7 medrej konjenice, od tega pet vilinskih. Dve leti pred napadom brezštevilnih hord armade lorda Setha Ureusa so se umaknile vse vilinske medreje, kar je zagotovo pripomoglo h kasnejšemu hitremu razkroju Severne armade. Preostalih 10 pehotnih in 6 konjeniških medrej se je izredno hitro razkrojilo ob silovitem naskoku Set Ureusove armade, zlasti ob nastopu strahotnega kerkeša Meririma. Lithinall je padel že po prvem letu vojne. O vzrokih hitrega zloma Severne armade je bilo napisanih kar nekaj kronik, še največ jih krivdo za hiter poraz pripisuje Meririmu in njegovi medreji Seth'Arusov.

Feowell je dobil svoje sodobno ime - postal je carska provinca Medalar. V miru je preživela carsko dobo do njenega konca.

Še mlad je Nimor (takrat še) Inillad začutil pojemanje moči carske oblasti in začel skrivoma zbirati uporniško vojsko. Ko je leta 15 n. e. sprožil upor proti načeti carski oblasti, mu je v nekaj mogosih uspelo zasesti Lithinall. Hitro je postal jakil Medalarja.

Feowelli so ob dedni povezavi z Zeolci vladali vse do propada kraljestva, ko ga je v kratki vojni zasedlo Božansko carstvo.

* * * * *

Marka Quelverg

Vojvodstvo Quelverg je grofija, ki je nastala šele po padcu Vesoljnega carstva, kajti v času Cesarstva je bilo njeno ozemlje razdeljeno med Feowell in Sonoro. Quleverg je bil v času Vesoljnega carstva središče province, ki je obsegala Sonoro in današnji Quelverg. Qulevergi so prevzeli ime mesta, ki jim ga je v imenu Vesoljnega carstva dodelila meašika Marisa. V času pojemanja moči Carstva so se začeli spretno pogajati s Feowellci in v pravem trenutku svojim dovčerajšnjim gospodarjem zarinili nož v hrbet. Po nekaj krvavih dneh upora je Vojvodstvo Quelverg doživelo nekaj let neodvisnosti.

Zaradi sosedstva vse bolj agresivne Upravniške koalicije je Tinor Quelverg vedel, da ne bo dolgo zadržal neodvisnosti. Če bi se odločil za Svetovno cesarstvo, bi deželo takoj napadla takrat še močna Upravniška koalicija. Tudi neodvisnosti ne bi mogel dolgo ohranjati, zato se je leta 27 ohlapno povezalo s Feowellom in Langerjem, kar je bilo dovolj za odvračanje pritiska z juga. Leto kasneje postane del novega Mealkuda Medalar. Vzhodnjaško poreklo Quelvergov se je ohranilo do današnjih dni, saj so edini popolnoma svetlolasi plemiči Medalarja in Shedanije. Quleverg je najrevnejše vojvodstvo Medalarja.

* * * * *

Vojvodstvo Langer

Vojvodstvo Langer je bilo v času Svetovnega cesarstva razdeljeno med Zalabenski kvart, Vojvodstvo Sonora in Feowell. Skoraj enake meje je ohranilo tudi v Vesoljnem carstvu. V današnji podobi je nastalo šele ob padcu Vesoljnega carstva.

Langerji so pravzaprav veja Feowellov, ki se je vrnila iz Vzhoda po padcu Vesoljnega carstva. Danes je vojvodstvo precej arhaično urejeno. Vojvodstvo se je leta 27, skupaj s Quelvergom, da bi odvrnilo grožnjo z juga, povezalo s Feowellom in postalo del Medalarja. Vojvodstvo je ostalo ves čas šibko in zaradi arhaične ureditve tudi nerazvito in je komaj plačevalo minimalni davek.

Ta šibkost obeh vzhodnih velikih hiš Medalarja se je izkazala za pogubno ob napadu Božanskega carstva.

Medalar tik pred bitko pri Sipini

Dilual – od Padca do konca novega eona

V Vzponu indigo otrok se zadnji del pripovedi dogaja v Dilualu, osrednji edamitski deželi. Ravno skrajni zahod celine Elem Jered je postal postojanka Čuvajev, ki so pripravljali Zahod na morebitno vojno z Elejlo. Edamiti niso bili vojaško ljudstvo, saj so živeli precej odmaknjeno, z nepredvidljivim Viharnim gorstvom ločeni od preostanka Svetovnega cesarstva.

Za razumevanje Diluala in drugih edamistkih dežel je potrebno pogledati v zgodovino še pred Svetovnim cesarstvom.

* * * * *

Dilual je najprej omenjen v vilinskih kronikah, ki segajo vsaj 15.000 let pred zlatim eonom.

Zanimiv je opis Mita Salandra iz 108. pomladi vladavine Umarja IV. iz Diweje:

»Presenečen sem bil, ... (tukaj manjka besedilo) na katero so najbistrejši od njih silno dovzetni. Na obalah Madraškega morja so postavili zanimiva bivališča, podobna našim vasem. Kljub kratkoživosti poznajo izbiro modrih, ki vodijo njihove vasi.«

* * * * *

Zgodovinarji so s primerjavami med različnimi viri ugotovili, da je zgoraj omenjen kronist to zapisal okoli leta 15.000 pr. z. e. (v razponu +/- 100 let, kar je za tisti čas silno natančno datiranje).

* * * * *

Drug zapis je napisal kot zgoraj omenjeni Mit Salander okoli 1000 let kasneje (nikakor pa ni nastal več kot 1.500 let kasneje, kar dokazujejo druge kronike) predstavlja uganko:

»Ta kratkoživa bitja so priplula ob obali Južnega oceana. Uspelo se jim je izogniti zahrbtnim pastem obal Zahodnega oceana. Vse skupaj je toliko razburljivejše, ker so takšno potovanje večkrat, pravzaprav precej redno ponavljali. V precej kratkem času, krajšem od vladavine našega kralja, so postavili nekaj povezanih vasi v Faldarskem zalivu. Za zdaj so prijateljski do naše tamkajšnje trgovske vasi. Imajo pa neverjetno željo po širjenju svojega življenjskega prostora. Samo pičlih 200 pomladi so potrebovali za zasedbo obal vse do Južnega oceana.

V 207. letu (vladavine aktualnega jakila  ̶ op. ur.) so odklonili (jakilovo  ̶  dod. ur.) dobroto in kmalu sami storili nekaj nezaslišanega. Mimo naše in Elove volje so izvolili svojega kralja. Ker je ta kralj smešno kratkoživ, verjamete ali ne, po smrti prevzame krono njegov najstarejši sin. Bizarno ... Le kdo bi hotel, da sin prevzame njegovo odgovornost? No, ljudje so kratkovečni in s svojim omejenim razumom ne morejo dojeti večnosti. Smrt jih vzame, še preden so sposobni vpogleda v skrivnosti življenja. Mogoče se želijo s prenosom odgovornosti iz roda v rod na smešen način približati naši božanski večnosti.«

* * * * *

Ob tem citatu se nujno porajajo vprašanja:

* * * * *

Kakšno kraljestvo je nastalo na tleh današnjega Diluala?

Kam je izginilo to kraljestvo?

Kdaj so te dežele naselili Edamiti in od kod so prišli?

Žal o usodi tega neznanega, a očitno pomembnega kraljestva, ne vemo ničesar. Nedvomno je šlo za ljudi, kajti Edamiti so izrecno omenjeni v eni od kasnejših kronik.

V katero časovno obdobje lahko postavimo to človeško skupnost?

Zagotovo pomembne prisotnosti ljudi ni bilo več okoli leta 3000 pr. z. e., saj niso pustili sledov niti v najstarejših v edamitskih kronikah.

Zanima je ena prvih znanih omemb Edamitov v vilinski kroniki. Zapis po ocenah več strokovnjakov datira v čas okoli 3000 pr. z. e. (+/- 100 let), in je blizu časa, ko imamo natančne kronike in rodbinske knjige edamitskih plemenitih družin (najstarejša datira iz 2850 pr. z. e.). Edamiti imajo zanimivo navado, da z natančnostjo, ki je posledica strasti po zbiranju, zapisujejo kronike in rodbinske knjige svojega roda. S primerjalno analizo lahko zapise precej natančno datiramo.

Tu je torej zapis Hardana Jalina iz Eloje:

»Edamiti so smešna bitja. Prav malo se brigajo za svet okoli sebe. So neprecenljivi dobavitelji rastlin, potrebnih naši magiji, saj imajo izjemni talent za njihovo nabiranje. Nisem mogel ugotoviti, zakaj se ne posvečajo magiji, čeprav so precej bolj nadarjeni od ljudi.

Posebej radi imajo rastlino, ki je brez praktičnega pomena v magiji. Rastlina ima izjemno pomembno mesto v njihovi omiki. Iz posušenih listov delajo nenavadne tulce za kajenje ali pa jih zmeljejo in kuhajo čaj. Vemo, da ta rastlina ustvari to, čemur mi rečemo prijetna motnja zaznavanja sveta in je pri nas v navadi samo pri najmanj plemenitih.

Sam bi rekel, da se zavestno spuščajo na nižjo razvojno stopnjo, ker jim je pot na višjo zaprta.

Enkrat sem poskusil kadilno zel in se mi je v glavi, čeprav prijetno, vrtelo še dva dni. Na koncu sem ugotovil, da od tega ni nobene koristi, prej nasprotno. Skoraj pol mogosa nisem bil sposoben nekaterih pomembnih urokov.

Res ne vem, kakšna korist je od zavestnega zmanjševanja zavesti in pozornosti? Mogoče ravno zaradi tega zavestnega zmanjševanja razumnosti njihova družba ostaja nespremenjena. Vasi se ne razvijajo, mest nimajo, organizirani so v ohlapno plemensko zvezo in našega jakila priznavajo, ker se jim zdi zabaven in večen.«

Edamiti so bili ves čas pod ohlapno oblastjo zahodnih vilinskih kraljestev. V Svetovno cesarstvo so se verjetno priključili ravno zaradi vilinske prisotnosti, čeprav o tem ni neposrednih dokazov.

* * * * *

Dilual v času Svetovnega cesarstva

Edamitske dežele imajo zanimivo zgodovino. Sprva so obalne pasove južnega in osrednjega Zahoda zasedli ljudje, a so izginili v času Medvladja Legendarnega eona. Edamiti so eno od temeljnih ljudstev Svetovnega cesarstva. V času tik pred njegovo ustanovitvijo so svoje dežele povezali v ohlapno zvezo Dilual. Na čelu zveze je bil konzul, ki ga je izvolila plemenska skupščina. Glavno mesto s hecnim imenom Diatea je bilo popolnoma odprto in brez obzidja. Diatea ima že od konca predcesarskih časov blizu 150.000 prebivalcev. Leta 2 zlatega eona (ze) so dogradili herotovo (guvernerjevo) palačo, ki je bila tudi poseben Tempelj združenih. Herot je leta 250 ze dobil nenavaden naziv vojni konzul. V primeru vojne je herot neposredno prevzel poveljevanje vojaškim zmogljivostim Diluala. Zanimivost Diluala je način zbiranja poklicne vojske, saj je temeljila na glavarini. Kako je bilo to videti? Vsak zemljiški plemič (mahdi) je moral glede na število podložnikov prispevati in opremiti določeno število vojakov.

* * * * *

Edamaški kvart

Edamaški kvart je najsevernejša edamitska grofija. Glavno mesto Marwakh je bilo obenem pomembno trgovsko središče. Deželi je vladal plemski zbor, ki mu je načeloval z Marwakhaški šezek (grof).

* * * * *

Esharadski kvart

Esharadski kvart je bil v času zlatega eona ohlapna plemenska zveza. Glavni mesti sta bili Unur in Eshia. Izmenično sta vladala grofa omenjenih mest. Značilnost kvarta je bila izjemno razvita predelava zelišč

* * * * *

Vojvodstvo Jerida

Vojvodstvo Jerida je zanimivo zaradi burne predcesarske zgodovine. V vojvodstvu se je ohranila majhna kolonija ljudi v Lardaji in okolici. Nekateri kronisti so prepričani, da so omenjeno mesto ustanovili ljudje. Glavno mesto je Selendor, največje dilualsko mesto. Dežela ima raznoliko gospodarstvo.

* * * * *

Maradoški kvart

V cesarski dobi je bila to slabo poseljena dežela. Sem so se edamiti razširili šele v času Svetovnega cesarstva in ustanovili ohlapno plemensko zvezo s središčem v Oliaghu.

* * * * *

Vojvodstvo Nemor

Vojvodstvo je najverjetneje najstarejša organizirana civilizacija edamitov. Mnogi celo trdijo, da je središče vojvodstva mitska rajska poljana božjega stvarjenja edamitov. Prestolnica Ulushea je bila po površini obširno mesto, ki je bilo arhitekturno skoraj dvojnik vilinskih mest. Do cesarske dobe je bilo vsaj dvakrat na novo pozidano. Najstarejše sledi mesta so okoli leta 500 ze ocenili na 3.500 let, a gre verjetno za mesto, ki je nastalo na temeljih še starejše naselbine. V Nandiji je do cesarske dobe živelo tudi nekaj staroselskih ljudi, ki so se med leti 150 in 300 ze odselili na vzhod.

* * * * *

Oligaški kvart

Še danes redko naseljen jugozahodni del Diluala je bil v zlatem eonu ohlapna plemenska zveza. Edamiti so se tod naselili predvsem v notranjosti dežele tik pred cesarsko dobo, a kasneje so zasedli še obalo. Adrar je postal glavno mesto šele okoli leta 220.

* * * * *

Zahodna Jerida

Zahodna Jerida se je odcepila od Vojvodstva Jerida še pred nastankom Svetovnega cesarstva in Diluala. Šlo je za spore znotraj družine Jeridov. Grofija je še danes znana po ribolovu in morskih sadežih. Glavno mesto je Altar.

* * * * *

Dilual v času Vesoljnega carstva in novem eonu

Precej samostojna in nepomembna provinca

Edamitski kvart je samostojno pristopil Svetovnemu cesarstvu že ob njegovem nastanku, a je ves čas ostal pod nekakšnim patronatom zahodnih vilinskih kraljestev. Šele v času zlate dobe Svetovnega cesarstva so se Edamiti popolnoma osamosvojili in kvart postopoma razdelili na grofije. Vse grofije so bile neposredno podrejene cesarskemu guvernerju, ki ga je za 15 let imenoval cesar z osebnim patentom.

Edamitske dežele so bile zahodno od precej neprehodnega Viharnega gorstva. Najgosteje naseljen severni del je postal leta 550 zlatega eona (z. e.) nenavadna republika, ki se je imenovala Konzulat Dilual, a za prestolnico so izbrali Diatejo. Plemstvo je vsakih 15 let volilo Senat. V njem so sedeli samo pripadniki najpomembnejših plemenitih družin. Vsakih 5 let so izvolili konzula, ki ga je moral potrditi še cesarski herot (guverner). Ostale grofije niso sledile Dilualu in so ohranile običajno ureditev. Edamitske dežele v Svetovnem cesarstvu niso nikoli igrale pomembne vloge. Veljale so za manj razvit in precej odročen del cesarstva.

Cesarski herot je kljub svojim vladarskim patentom vladal zgolj formalno, kajti cesarska prisotnost v teh zahodnih deželah je bila zreducirana na letno pobiranje cesarskega tributa. Edamiti so izvažali zelišča in rudnine, a uvažali obrtniške izdelke, ki jih sami skoraj niso izdelovali. Življenje v edamitskih deželah je teklo v mirnem in posebej počasnem teku.

* * * * *

Edamiti izginejo iz zgodovine

Ob padcu Svetovnega cesarstva se je na Viharno gorstvo spustil strahovit vihar. Južno morje je postalo neprehodno in je dobilo današnje ime – Začarano morje. Cesarski pobiralci tributa so nehali prihajati, cesarskemu herotu je potekel mandat brez nasledstva in iz vzhoda pridejo novice o koncu sveta. Vesoljno carstvo ni nikoli prečkalo Viharnega gorstva, saj se je ustavilo že daleč na vzhodu, še pred obema škratjima kraljestvoma. Dilual in vse edamitske dežele takrat niso imele redne vojske in se niso vpletle v vojno, ki se je končala z znamenitim Padcem. Na njihovo srečo nihče iz vzhoda ni prečkal Viharnega gorstva.

Dilualski konzul Tarakij Minidos je 50 let po zadnjem herotu, leta 185 pred novim eonom (pne), ustanovil pet medrej poklicne vojske, ki jih je preventivno razpostavil pod Viharnim gorstvom. To je bil zametek prihodnje mogočne vojaške sile.

130 pne je konzul Vitalius Nimbus razširil vojsko in ustanovil vojno mornarico. Z znanim Nimbusovim patentom je kar sam prevzel poveljstvo nad vojsko in pridobil od senata precej široka pooblastila. 5. 6. 129 je prišlo do edine vojaške akcije dilualske vojske izven Zahoda. Mornarica je v ustju Meglene reke izkrca dve šeledini in za tri mogose vzpostavila mostišče. 3. 9. 129 je mostišče napadel močan oddelek Set'Arusov. Po kratki, a ogorčeni bitki je dilualska vojska za vedno zapustila Megleno deželo. S tem se je končalo edino soočenje Vesoljnega carstva in edamitov.

Leta 12 nov ere (ne) se pojavijo japadoki (Čuvaji) iz Onostranstva in pomagajo konzulu Prokiju Lenderu reorganizirati vojsko. Medreje postanejo legije, razdeljene na kohorte, in manipule. Prokijevi patenti so postavili temelje postopnemu razcvetu Diluala in vzpostavitvi njegove kasnejše premoči nad ostalimi deželami Zahoda. Konzul je bil leta 22 ne izvoljen za dosmrtnega konzula in je s svojim delom razširil vpliv Diluala na ves Zahod. Formalno je Zahod edini predel cesarstva, ki ni nikoli padel pod oblast Vesoljnega carstva. Čeprav cesarski herot ni prišel v svojo palačo že preko 250 let, je pred njo še vedno stala cesarska straža, takrat edina na svetu.

* * * * *

Dilual novega eona

Novi eon

Čeprav je Vesoljno carstvo padlo, se cesarski herot nikoli ni vrnil na Zahod. Viharno gorstvo in začarano morje sta ves čas ostala neprebojna branika. Guvernerjeva palača je samevala in leta 350 ne so ukinili cesarsko stražo. Palača je brez rednih prebivalcev počasi propadala. Konzuli 5. stoletja so iz Diluala naredili najmočnejšo deželo zahoda Elem Jereda. Osem legij poklicne vojske je postal dovolj trden argument za zasedbo nekaj ozemlja. Kljub vsemu se je še nekaj nadaljnjih stoletij ohranilo obstoječe ravnotežje. Konzuli niso hoteli vojne za oblast. Čuvaji so spretno pripravljali Dilual na vlogo v prihodnosti.

* * * * *

Konec idile

V 18. stoletju ne se je zaključilo dolgo obdobje miroljubnega ravnotežja. Vojvodstvo Jerida se je čutilo ogroženo, ko je Dilual na jugozahodu vzpostavil obširen Oligaški kvart in je 2. 1. 1772 nenapovedano napadlo Vojvodstvo Nemor. Z zasedbo nemorja bi Jerida dobila pomembno strateško prednost. Nemor je imel samo sklicno vojsko, zato so napadalci hitro prodrli globoko v ozemlje napadene grofije. Dilual se ni vmešal. Nemor je 6. 5. zaprosil za premirje in s tem postane ena od Jeridskih pokrajin. Jerida hoče na krilih uspeha še več. Že 12. 7. 1775 napade Esharadko grofijo. Dilual zazna, da hoče Jerida prevzeti oblast nad zahodom in konzul izda patent o nedotakljivosti Esharada. Esharadska grofija se je ogorčeno upirala zavojevalcem. 22. 8. je Dilual poslal v Esharad jurišno skupino treh legij, ki se 1. 9. pri Unurju spopadle s številčno močnejšo jeridsko vojsko. Dilual zmaga, zahvaljujoč boljši opremljenosti in organizaciji.

Bitka je bila prva vojna akcija Diluala po padcu Vesoljnega carstva in začetek t. i. Vojne za zahod. V zimskem času so se vpleteni mrzlično pripravljali na pomladansko nadaljevanje oboroženega obračuna.

* * * * *

Vojna za Zahod

Vojvodstvo Jerida je 19. 10. dobilo novega vojvodo. Farada III. je nadomestil Malakhim I. Njegov prvi ukrep je bila reorganizacija vojske. Medreje poklicne vojske je poslal nad Esharadsko grofijo, da bi dokončal zasedbo napadene grofije, a rezerviste je razpostavil na severno in južno mejo v upanju, da bo Dilul miroval. To se je izkazalo za veliko napako. Konzul Livij Palat je zaznal možnost, da ubrani oblegano Esharadsko grofijo in napadel Jerido pri Neredi in Ilidisu. Jeridska vojska je sicer zasedla Unur in se približala Južnemu Oru, a je morala zaradi napada na lastno ozemlje upočasniti ofenzivo. Vojvoda je v naglici odpoklical tri medreje in jih poslal proti prodirajočim dilualskim legijam. Jeridski odpor je postajal vse močnejši, a dilualske modernejše legije so zaradi premoči in predvsem boljše organizacije zmagovale in hitro napredovale. Takrat so prvič uporabili samostojne kombinirane konjeniške legije. Te legije so z bliskovitimi obkoljevalnimi manevri uničile kar sedem medrej pred Selednorjem in mesto je skoraj brez pravega boja padlo na predvečer 1. 6. 1775. Tri dni kasneje na jugu pade Nandia.

Konzul se je odločil za drzen mornariški napad. Najprej je moderna flota 4. 7. V Faldarskem zalivu popolnoma potolkla jeridsko mornarico in pri Ataku izkrcala kar dve legiji, ki sta bliskovito zasedli polotok Atak. 24. 7. Mornarica je izvedla še en napad in nepričakovano je padel Altar, prestolnica Zahodne Jeridske, bratsko grofijo Vojvodstva Jerida.

Konzul je 9. 8. sprejel ponudbo Esharadskega grofa, da Esharad postane provinca Esharadski kvart pod dilualsko zaščito. Sporazum je že čez tri dni dobil svojo praktično potrditev, ko je združena esharadsko – dilualska vojska bliskovito napadla Zahodno Jerido in jo v pičlih petnajstih dneh, tik pred koncem vojne sezone, izločila iz vojne. Tako je Jerida izgubila pomembnega zaveznika. Vojvoda Malakhim I. je svojega bratranca izobčil, a s tem ni spremenil poteka vojne. Nadaljnje vojaške akcije je prekinila zima in s tem se je zaključila vojna sezona.

Zimsko sezono sta obe strani porabili za urejanje razmer. 4. 1. 1776 je Dilual nadaljeval s prej začeto ofenzivo in 8. 1. je padel Ulushea. Dilual je na prestol Nemorskega vojvodstva postavil brata pokojnega vojvode. Kleder Nemor je 7. 2. podpisal pristop Nemorskega vojvodstva k Dilualu s statusom samostojnega vojvodstva. Jeridi so bili s tem manevrom šteti dnevi. Vojvoda je zaprosil za premirje in ponudi Dilualu celotno zahodno Jeridsko. Konzul ga je zavrnil, saj je zahteval popolno predajo in podoben status, kakršnega imata Esharadski kvart in Vojvodstvo Nemor. Vojvoda je to zavrnil in sprožil protinapad pri Liridu. Znova so se izkazali hitri konjeniki. Po treh dneh bitke je Jeridska vojska doživela popolno uničenje.

* * * * *

Konec samostojnega Vojvodstva Jerida

Vojvoda je še kar trmoglavil in do 4. 8. je v več bitkah izgubil praktično vso poklicno vojsko. Njegov stric Ilim se je zavedal, da nadaljevanje vojne prinaša dolgoročno uničenje Jeride, zato je 13. 8. izvedel dvorni udar in zatem 18. 8. sprejel dilualske mirovne pogoje. 3. 9. 1776 je bilo konec vojne in Vojvodstvo Jerida je postalo del Diluala s statusom samostojnega vojvodstva.

* * * * *

Ureditev zahoda – zadnje stoletje

Podoba zahoda se je spremenila ravno v zadnjem stoletju. Zlasti pomemben čarovnik iz Onstranstva, Sergej Vladimirovič, alias Arelis Takogij, je s pomočjo ostalih Čuvajev vzpostavil stanovski senat, kjer imajo volilno pravico vsi državljani Diluala. Omejili so pravice plemstva in ukinili njihovo ekskluzivnost v državnih službah. Vojno oblast je dobil vojni konzul in njegova osnovna skrb je bila urejanje vojaških zadev. Državni konzul je skrbel za vse drugo in ni imel vpliva na vojaške zadeve, razen v primeru vojne. Začela se je tudi pospešena integracija pridruženih vojvodstev, kjer so začele nastajati vadbene in kmalu tudi bojne legije.

Vse hitrejši razvoj je spremljala načrtna gradnja odličnih cest, ki so postale hrbtenica vse tesneje povezanih dežel.

V zadnjih letih, zlasti v času pojava Mešaraha, pa se je začelo krhati precej labilno ravnotežje. Osrednja oblast Konzulata, ki so jo vse močneje obvladovali vilinci z druge strani Zidu, so želeli zavreti hitro razvijanje dežel izven osrednjega Diluala. Zlasti zadnjih 10 let pred pojavom Mešaraha so vilini prevzeli trdni nadzor nad severom edamitskih dežel. Mešarah je prišel v ta brbotajoči lonec navzkrižja interesov vilinov in dežel zunaj Dialuala.

Zahodni del Svetovnega cesarstva (Vzpon Elejle in Padec svetih)

Dilual proti koncu novega eona (Vzpon indigo otrok)

Škratja kraljestva

Škrati živijo v osrednjem delu celine in so se neradi selili. Nekdaj enotno kraljestvo se je zaradi spora med bratoma, dedičema prestola, leta 60 zlatega eona razdelilo na dva dela. O ureditvi in rodbinah škratjih kraljestev ne vemo skoraj ničesar, saj so se ves čas zgodovine držali stran od dogodkov in so vse podrejali trgovanju z metalurškimi izdelki. Poleg vilincev so škratje edini, ki obvladajo fino obdelavo aurila in imajo skoraj monopol nad izkopom, saj nadzorujejo tri najpomembnejše rudnike te dragocene kovine. V času Padca so se izognili vojni, saj so z Vesoljnim carstvom hitro vzpostavili trgovino. Po koalicijskih vojnah sta obe škratji kraljestvi ostali zunaj cesarstva. Kraljestvi sta se že v času Vesoljnega carstva naučili samozadostnosti in sta jo ohranili tudi v novem eonu. Severno Škratje kraljestvo je v novem eonu trgovalo samo z aurilom, ki so ga kupovali vilinci iz Arimoje, a so to trgovino prekinili konec 20. stoletja. Vzrok prekinitve naj bi bile nekatere poteze vilinskih rešmeagov glede koncesij, a o resničnem vzroku nimamo verodostojnih informacij.

* * * * *

Kraljestvo Shea

Kraljestvo Shea obsega Jezersko dolino in južni del Vzhodnega Suhovja. Prestolnica je nenavadno mesto Shea. Večji del mesta je postavljen na mogočnem stebrišču iz vrhunsko obdelanega granita v plitvem jugozahodnem delu Južnega jezera in je obdano z mogočnim zidom. Posebej znamenit je t. i. Zid trofej, kamor so jakili na kole nabadali glave nasprotnikovih poglavarjev. Kraljestvo je bilo v času zlatega eona bolj ali manj le formalno del Svetovnega cesarstva, v resnici pa je bilo od razpada na dve kraljestvi leta 60 popolnoma neodvisno in izolirano. S sestrskim Škratjim kraljestvom niso imeli nobenih stikov. Ta izolacija se je po Padcu še okrepila in nadaljevala v novem eonu. Pomembni so bili zaradi aurilskega rudnika in trgovali so predvsem z obmorskimi deželami.

* * * * *

Škratje kraljestvo

Škratje kraljestvo je bilo severni del nekdanjega enotnega kraljestva. Obsega Škratjo dolino in Škratje dveri z okolico. Škratje kraljestvo je bilo glavni izvoznik različnih rudnin in metalurških proizvodov. Kraljestvo je bilo ustanovni del Svetovnega cesarstva in škratji kralj je bil med podpisniki sporazuma. Bereow, glavno mesto kraljestva, je bilo po pričevanjih čudovito kristalno mesto, delno vkopano v granitno skalo. Obdaja ga zanimiv granitni zid premera 15 km, debeline 40 m in višine 25 m. Zunanja vhodna vrata so visoka 30 m in izdelana iz dveh debelih kosov posebej obdelanega minerala klisdia, a notranja, Velika vrata, so iz skoraj pol metra debelega aurila. Nikjer na svetu ni tako velikih kosov dragocenega klisdia in nihče tako velikega kosa aurila, kot so velika vrata Bereowa.

V mestu naj bi po ocenah živelo približno 50.000 prebivalcev. Tujcev ni bilo od Padca dalje. Do prekinitve trgovine z vilinci so bili občasni gostje vilinci iz Arimoje. Škrati so edino ljudstvo brez sužnjev. Njihova animalistična religija prepoveduje zasužnjevanje bitij z dušo. Kraljestvo je edino od obeh škratjih kraljestev ohranilo trgovske stike z zunanjim civiliziranim svetom. V času Cesarstva Shedanije je kraljestvo trgovalo predvsem z Zeolijo in Semberijo. Z vilinci so trgovali do konca 20. stoletja n. e., dokler jih naj bi ti začeli izsiljevati z različnimi koncesijami.

Vilinsko kraljestvo (Mealkud)

Vilinsko kraljestvo (Mealkud) je zveza kraljestev (seškameji en'mealkud), ki mu že od legendarnih časov vladajo kraljice (rešgea). Vilinski mealkudi so obstajali že pred znano zgodovino. V legendarnem eonu so zasedali skoraj celotno celino Elem Jereda. Prve človeške skupnosti iz legendarnih časov so bile sprva del vilinskih mealkudov, šele v 2. tisočletju pred zlatim eonom (pr. ze) so nastale mabeje, zaokrožene dežele z lokalno avtonomijo in samoupravo. Ravno v osamosvajanju ljudi so kronisti prepoznali prve znake upadanja vilinske moči in njihove svetovne vladavine.

Vilinci so nesmrtni, a to prinaša past. Nesmrtnost izgine, ko se (če se) odločijo za potomstvo. Zaradi strahu pred minljivostjo in smrtjo že dolga stoletja ni bilo sveže krvi, kar je privedlo do upada moči Mealkuda. V dobi Svetovnega cesarstva je vsakokratna vilinska rešgeja postala tudi jakilah (kraljica cesarstva).

Vilinska kraljestva so naslednja:

• Arimoa
• Diwea
• Timeja
• Kealleia
• Ladagia
• Eloia
• Alea

Skupna prestolnica Melakuda je bilo domovanje vsakokratne rešgeje. Jakili in rešgeja niso dedni, temveč jih izvoli vilinsko plemstvo. Običajni mandat jakila je med 10 in tudi 50 let. Vsak mealkud je precej ohlapna zveza mestnih gospodarjev (rešmeagov). Vilinci so nesporni gospodarji magije in tehnologije. Vilinski golemi, gulethi in goleaki so nepremagljivi za običajne vojske smrtnih. Mealkud je imel leta 600 ze približno 10 milijonov vilincev, kar je manj od zapisa iz kronike Isdarja Meara, ki je v 5. letu vladavine Nindisa III iz Aleje navedel, da ima vsak mealkud med 3 in 6 milijonov duš. V letu 2.000 ne (v času dogodkov v Vzponu indigo otrok) pa skupno število vilincev zagotovo ni presegalo 4 milijone. Verjetno je bilo njihovo število po izračunih nekaterih kronistov konca 20. stoletja še manjše, le okoli 3 milijone. Vilinci skrivajo svoje pravo število in ne delajo nobenih popisov prebivalcev, niti ob menjavi jakilov.

Od Padca so se tri najzahodnejša kraljestva razcepila na šest manjših, a so se že kmalu, zagotovo pred letom 70 ne, znova združila. Še danes večina kronik omenja deset kraljestev. Verjetno je tudi takrat šlo samo za uveljavljanje več avtonomije posameznih mest in je vnovično združevanje znak zmanjševanja števila vilincev na zahodu.

Največja težava Mealkuda so postali viri surovin, zlasti po prekinitvi dobav iz Škratjega kraljestva in poenotenju Diluala pod vodstvom Mešaraha.

Vzhodna vilinska kraljestva /(mealkudi)

Zahodna vilinska kraljestva & (Mealkudi)

Gubernija Ardenija

Od zlatega eona do Padca

Ardenia se je ozemeljsko skozi zgodovino le malo spreminjala.

Ardenijska marka je obsegala vzhodni del Akroškega polotoka z Madraškimi in Varluškimi otoki. Marka je leta 130 ze dobila še Južni Norogh. Marki so vladali hesed malahidi rodbine Winsgorjev iz Winsgorja. V času Padca je Janij IX Winsgor priznal nadoblast carskega herota in marka je postala Gubernija Ardenija pod neposredno oblastjo carskega herota (guvernerja), ki se je za izvajanje oblasti naslonil na Winsgorje. Tako je vladarska rodbina preživela carsko ero CE).

* * * * *

Od Mabeza in koalicijskih vojn do sodobnosti

Čas Osvoboditve (Mabez) je do tedaj mirna dežela dočakala brez pretresov. Carski herot Otirar Uluraški je pravočasno poskrbel z izbiro prave strani. Po katastrofalnem porazu carske vojske leta 289 CE (2 ne) je brez odlašanja ukazal poboj hesed malahidov Winsgorjev in zatem sprejel umik carskih vojsk iz Ardenije, obdržal je dve prvovrstni medreji hendvejev. Svoj položaj je zavaroval s poroko s hčerko zadnjega vladarja je prevzel vso oblast kot guberner Elin I Winsgor. Tik pred smrtjo je, ker je bil brez dedičev, s t. i. Guvernerskim patentom določil način volitev vladarja. Gubernerja vsakih 30 let izvoli Deželni kasad, zbor ardenijskih glavarjev (malahidov). Stari guberner po tradiciji ne kandidira za nov mandat, temveč prevzame dosmrtno vlogo dvornega namestnika novoizvoljenemu vladarju. S tem se zagotovo kontinuiteta oblasti.

Ardenija je leta 16 ne vstopila v koalicijske vojne na strani Upravniške koalicije zaradi obljube dodatnih ozemelj in plena. Do leta 54 je Ardenija sodelovala v manjšem obsegu z maloštevilno vojsko, k. Takrat Upravniška koalicija zaprosi Ardenijo za intenzivnejše sodelovanje in večjlo vlogo ardenijske vojske. Sprva je bila vojna sreča na strani svežih ardenijskih sil. Preobrat je prišel leta 58, ko je cesar na t. i. Ardenijskim patentom zapečati usodo Ardenije. V vojni med leti 59 in 61 je stara Ardenija izginila, a jo je dobro odnesla zaradi cesarjeve želje po hitrem končanju vojne in preusmeritvi vseh sil proti Upravniški koaliciji.

Na Jadagetu sredi leta 61 so za vladarja izvolili Zarida Winsgorskega, nečaka odstavljenega vladarja, ki je pravilno zamenjal stran. Ardenija je sodelovala v zaključnih bojih za uničenje Upravniške koalicije in vojno končala znotraj meja, s katerimi je vstopila v koalicijske vojne.

Ureditev je trajala vse do sodobnosti. Ardenija se je večkrat znašla v konfliktu s Cesarstvom Shedanijo in je s sosednjo Republiko Ellionom sobivala v bolj ali manj tesnem zavezništvu.

* * * * *

Republika Ellion

Zlati eon Marke Akros

Zahodni del Akroškega polotoka je dobil v oblast malahid iz družine Aldarorjev za zasluge pri osvajanju Vzhoda. S patentom iz leta 109 ze je grofija postala sodno in upravno, a leta 130 še vojaško suverena. S tem se je izenačila s cesarskimi markami in vojvodstvi. Glavno mesto je bilo pomembno utrjeno pristanišče in obrtno središče Aldaror.

V burnem času Padca je marka razglasila odcepitev od umirajočega Svetovnega cesarstva in postala vazalna marka (tegrapat) Vesoljnega carstva. Etin Adaror je postal carski jekib. Carska oblast v Akrosu ni nikoli posegala po avtonomiji marke, saj je bil carski herot zgolj formalni zastopnik carske oblasti.

* * * * *

Mabez in sodobna republika

V burnih časih zloma Vesoljnega carstva je Akros pravočasno zamenjal stran in postal Republika Ellion z volilnim jekibom na čelu. Kasad je po smrti starega jekiba z ediktom uredil nominacijo kandidatov in volitve novega vladarja.

Republika Ellion je ohranila neodvisnost po zaslugi koalicijskih vojn. Takratno Svetovno cesarstvo je potrebovalo mir na južni meji in jekib Elliona je izkoristil cesarske potrebe za dolgoročno zagotovitev neodvisnosti in miru.

Republika ni nikoli aktivno sodelovala v koalicijskih vojnah in je v tem času obogatela s prodajo kritičnih izdelkov, zlasti kakovostnega orožja.

Kasneje je prišlo do več sporov s Cesarstvom Shedanija, tudi do vojn, ki pa so se vedno končale z bolj ali manj neodločnim izidom. Zaradi visoko razvite obrti, že skoraj industrije, je republika zlahka poskrbela za zaščito svojih interesov.

Ves čas sodobne zgodovine je bila v nekakšnem zavezništvu s sosednjo Ardenijo.

Ellion in Ardenia v času Leona XX Simidala

Vilinščina Drugotnosti

Spodnje besedilo je povzetek iz temeljnega dela znamenite dr. Mary Smith The strange laguages with the Hidden history, ki je prvič izšla 2099, a mi smo vzeli za vir tretjo revizijo iz leta 2105.

Posebej se moramo zahvaliti dr. Ianu Saganu, direktorju Institut for alternative cosmology za svetovanje pri razlagi fenomenologije vilinskega jezika. Ravno ta inštitut je organiziral vse odprave na območje ruševin Mealkuda in nam podaril vpogled v čudežni svet nesmrtnih Vilincev.

* * * * *

Na spodnjih tabelah je pomenski in simbolni pomen posameznih črk abecede. Grafične podobe črk so se ohranile v kroniki HEALAREŠ ET' DETERON.

To je edino znano delo o vilinski deželi izven Mealkuda. Poleg podatkov o kraljestvih, deželah, plemiških rodbinah in kronikah vsebuje tudi osnovne podatke o vilinski abecedi. Nobena abeceda Drugotnosti ni tako zapletena, čeprav jo tvori samo 22 soglasnikov.

Vilinska abeceda je kljub odsotnosti Vilinov ostala sveta abeceda Elem Jereda in v njej se zapisujejo vsi uradni patenti, dela magije in religije. V tukajšnjem prevodu so samo osnovni podatki.

* * * * *

Nekatere značilnosti svete abecede

Vsaka črka ima svoj čisto gramatični pomen. Izgovarjava je odvisna od položaja črke v besedi. Črke so soglasniki, razen prve. Prva črka Aeled je po legendi ustvarjena kasneje, ko je El ugotovil, da v simfoniji popolnega udejanjanja gibal ostaja praznina. In ker so vsi soglasniki že obstajali, je vodilna črka dobila prvo mesto in pripada samoglasniškim oblikam AE, EA, A ali E.

Posebna je tudi zadnja črka (v izvirniku), ker pooseblja vrnitev vseh črk k izvoru modrosti. Gre za črko Th.

Posebna zanimivost črk je, da besede črk NISO del vilinskega jezika, temveč se v določenih kontekstih uporabljajo samo kot posebna imena števil. Nadalje so te besede posebna sveta imena razodevajočega božanskega ravnotežja vsega v vsem. Predstavljale naj bi seme objektivizacije razodevanja. Za običajno rabo obstajajo še navadna imena črk. To sem dolžan pojasniti, kajti v tabeli navedena imena boste zaman iskali v slovarju.

Izvorni slikovni pomeni vilinskih črk so verjetno izgubljeni, saj se po legendi nahajajo v veličastnem Templju vseh božjih oblik v Kealleji. Toda raziskovalne ekipe, ki so v letih 2112 in 2115 raziskovale ruševine skrivnostne vilinske prestolnice, niso našle sledov omenjenega templja. Zgodovinarji smatrajo, da gre pri omembi templja verjetno za napačno interpretacijo temeljev vilinske politične listine Šegmeja en'Jilad.

* * * * *

Tabela 1: Vilinske črke in temeljni simboli

Za slike Sehir Etir se lahko zahvalimo nekajletnemu trudu raziskovalne ekipe, ki je brskala po ruševinah Diweje med leti 2108 – 2109. V ruševinah stolpa rešmeaga Almisa Fora so našli poponoma ohranjeno slikovno izdajo Sehir Etirja.

* * * * *

Tabela 2: Vilinske črke in slike iz Sehir Etirja

* * * * *

Slovnična pravila

Vilinščina je arhaični jezik, neposredni naslednik starodavne telepatske govorice. Obstaja nekaj posrednih dokazov, da je telepatija obstajala pred 150.000 leti in je zaradi neznanega vzroka izginila. Zagotovo leta 20.000 p.z.e. ni več obstajala. Vilinščina je neposredna dediščina telepatske komunikacije, saj njen slovnični in besedni sistem neposredno izhaja iz nabora temeljnih ubesedenih telepatskih informacij.

Zaradi tega je vilinska slovnica silno specifična in jo lahko razložimo samo na osnovi telepatskega porekla, ki se ni razvila v zapleten jezikovni splet Pogovorščine. Samo obredna vilinščina ima nekaj lastnosti jezikov, ki so nastali nekaj tisočletij po izginotju telepatije.

Na osnovi česa sklepamo o telepatskem poreklu?

1. Vsaka črka je splet simbolov, neposredno povezanih s kolektivno nezavednim.
2. Vsaka beseda je logodinamo, saj so v raziskavah dokazali povezavo med zvokom, ki ga povzroči pravilna izgovarjava in merljivimi učinki na okolje.
3. Slovnica ne pozna časov in sklonov. Oboje se določi iz konteksta povedi ali stavka. To je mogoče najočitnejši dokaz o telepatskem poreklu.
4. Vilinščina pozna poseben zlog, imenuje se objektni določnik. Z njim definira otipljiv imenovalnik. Najzanimivejša oblika je t.i. ničnina, ki pomeni, da gre za samostalnik brez objektivne manifestacije, kar je še en dokaz o telepatskem poreklu jezika.

* * * * *

Imena črk so imena števil, kot je zapisano v tabeli 2, a samo v določenih kontekstih. Raziskovalci se še niso dokopali do meril uporabe besed za številke. Kdaj uporabiti cakelad in kdaj šelih? So nekatera čudna zaporedja črk števila ali še neznane besede?

V visoki vilinščini so VSE besede logodinami. To je zaradi posebnega načina izgovarjave.

V obredni vilinščini so logodinami samo specifične besede.

Zapis besed je v obeh verzijah identičen, vse je v izgovarjavi in vloženi energiji. Visoka vilinščina še ima določen duhovni vpliv na ciljno osebo komunikacije.

Logodinami z zvokom neposredno vplivajo na zavest in predmete. V gostem vesolju je vpliv večinoma na zavest, na predmete pa je zelo omejen. Bistvo logodinama je poseben način izgovarjave samoglasnikov in zvenečih soglasnikov.

Čas je določen z uporabo besed, ki definirajo časovno komponento povedi (včeraj, jutri, danes, zdaj ipd.). Sklon je definiran s samo povedjo.

Primer:

Ceš itelkea en'jihoš. (Daj nož sosedu)

Iz same povedi je jasno, o čem je govora. Dobesedni prevod – Dati nož sosed. A ker se uporabi beseda ceš, ki je velelnik Daj! in en'jihoš, ki konkretizira soseda, natanko vemo, kaj poved sporoča. V konkretnem stavku je konkretiziran neki sosed, saj ni imena.

V telepatski govorici ni potrebe po definiciji sklonov, saj je t.i. telepatski povedni kazalec konkretiziral tudi identiteto soseda. Kaj pomeni telepatski povedni kazalec?

Gre za akt v telepatski komunikaciji, ko pripovedovalec sprejemniku konkretno osebo sosed označi z njegovim telepatskim identifikatorjem. Po izginotju telepatije iz obče komunikacije se po potrebi, če je več sosedov, uporabi ime, oziroma pri občih predmetih in osebah se uporabi objektni določnik (o tem kasneje).

V sodobnem jeziku rečemo:

Včeraj si dal nož sosedu.

Vilinski prevod je:

Včeraj si dati nož sosed.

V primeru telepatske komunikacije, ko se uporabijo telepatski povedni kazalci, je vse jasno, a v govorni komunikaciji je to videti nerodno. A ker ne prevajamo dobesedno, se v prevodih uporabljajo pravilne stavčne konstrukcije ciljnega jezika.

* * * * *

Predzlog en (AN) je objektni določnik in določa, da gre za otipljivo ednino ali množino nečesa. Obstaja še t.i. ničnina, abstraktni pojem, ki je brez tega predzloga. Če rečemo en'sehir, gre za konkretno, dejansko in otipljivo knjigo. Samo sehir pa označuje obči pojem knjige. Izjema so svete knjige, kjer se NE uporablja predzlog en.

Nekaj lahko rečemo še o množini in ednini. Vsak samostalnik – moški, srednji, ženski in brezspolni ima svojo moško, žensko ali srednjespolno množino.

Samostalniki srednjega spola lahko imajo moško ali žensko množino.

Ženska množina – Th

Moška množina – IM

Srednjespolna množina – ITh

Brezspolni samostalniki nimajo množinske oblike.

Primer:

Elejla (ALILA) nima svoje množinske oblike.

Bog, ki je samostalnik srednjega spola - El (eal v visoki vilinščini) (transkr. AL) ima svojo moško (ALIM) ali žensko (ALH) množino.

Vilinski spoli so mestoma drugačni od naših. Knjiga je, na primer, samostalnik moškega spola.

Indigo otroci – fenomen ali mit

Indigo otroci so zanimiv fenomen sodobnega časa. Na spletu je precej virov, ki lepo opisujejo ta fenomen. Vsi avtorji, ki so prepričani o obstoju indigo otrok, so prepričani o evoluciji zavesti. Nekateri govorijo tudi o genetskih nadgradnjah. Vsekakor je prva generacija že odrasla (45 – 50 let) in mnogi že imajo svoje lastne otroke – torej se je začela porajati že druga generacija. V romanu imamo 'opravka' s tretjo generacijo in zaradi poštenja do verodostojnosti sem dolžan malce razlage o tem fenomenu. Na osnovi citatov različnih virov si sami ustvarite osebno mnenje! Obiščite objavljene povezave, če še slučajno obstajajo, in sami raziskujte. Vprašajte strička Gugla, Kopilota, ChatGPT in podobne.

* * * * *

Včasih je obstajala ne lkm.fri.uni-lj.si/ zanimiva spletna stran, ki je leta 2007 (zdaj žal ni več dosegljiva) prinašala zanimiv in poučen povzetek po knjigi Lee Carroll & Jan Tober : 'The indigo children', maj 1999, Hay House, Carlsbad CA (Nemška izdaja: KOHA-Verlag GmbH Burgrain, 2. izdaja: junij 2000).

Žal je ta spletna stran nedosegljiva, zato lahko pridete na okus glede tega v nadaljevanju.

* * * * *

Srečanje mavričnih družin - subkultura obstaja od leta 1970

Povzetek iz knjige 'The indigo children'

Povzetek je napisala Irena Roglič. Objavljam samo začetni del, ki je pomemben za vsebino Vzpona indigo otrok, a če vam uspe najti celoten članek, vam priporočam branje.

Citiram:

* * * * *

Tako je napisala povzetek Irena Roglič na zgoraj omenjeni spletni strani. Tam boste našli še nekaj dodatnega zanimivega branja. Samo na spletno stran skočite in si razširite obzorja.

Omenjena gospa je napisala povzetek tudi na spletnem mestu s pomenljivo domeno http://www.indigo.si/, a je danes (2014) neaktivna. Tam je bil v času nastanka tega prispevka (2007) precej podoben opis značilnosti, zato ne bom ponavljal napisanega.

Vsekakor pa je bilo zanimivo vabilo na 4. Dan Indigo otrok, ki ga podajam v celoti. Samo na ta način boste lahko ustvarili svoje mnenje o vsem tem dogajanju.

* * * * *

4. dan Indigo otrok

Vabimo Vas da se nam pridružite ob

* * * * *

4. svetovnem dnevu Indigo otrok

 

v meditaciji

 

29. januarja 2008 ob 19. uri

 

(Dodatne informacije 040-503 895 Taja).

* * * * *

Opomba: Trenutno ne vem, če je ta GSM številka aktivna v zvezi s temi dnevi. Vsekakor še obstajajo Dnevi indigo otrok. Poguglajte!
Vsekakor je zanimivo nadaljevanje vabila:

29. januarja 2005 smo praznovali prvi svetovni dan Indigo otrok. Letos bomo praznovali četrtega. Tokrat smo v nedeljo 27.1.2008 v Damara centru imeli meditacijo v krogu, ki jo bomo v virtualnem svetu z meditacijo na mrežo svetlobe ponovili tudi v torek 29.1.2008. Ob 19. uri se nam pridružite, ko bomo po Evropi sedli v meditacijo in si podali roke, po vsem svetu pa nam roke ljubezni podajajo prijatelji iz Avstralije in Azije, mi pa bomo roke podali prijateljem v Ameriki in tako bomo sklenili krog svetlobe in ljubezni okoli cele Zemlje.

Pobuda se je rodila neke noči, ko so me angeli določili, da 4. svetovni dan Indigo otrok mora biti. Ne glede na to, da so me dobesedno zasuli z delom so bili zelo vztrajni; Taja to je pomemben dan, za vse tiste, ki še ne vedo in še ne verjamejo, da so nekaj posebnega, za vse tiste, ki morajo sprejeti svojo božansko vlogo v procesu višanja zavesti. Moj odgovor je bil sprva ne, oni pa so bili zelo vztrajni. In nastal je kompromis. 27.1.2008 bomo imeli v Damara centru ob 18. uri srečanje in skupinsko meditacijo v kateri bomo ljubezen poslali vsem otrokom sveta. To meditacijo boste lahko dobili v pisni obliki tudi na spletni strani www.indigo.si (ni več aktivna op. A.) in jo lahko skupaj z menoj v telepatski obliki ponovimo tudi 29.1.2008, ko si bomo preko cele Zemlje podajali roke ljubezni in svetlobe in Zemljo zaobjeli v ljubečo radost. 29.1.2008 bomo točno ob 19. uri sedli v meditacijo in energijo pridružili vsem Indigom po svetu.

Na ta dan vas pozivam, da prispevate po svojih močeh dobrodelnim ustanovam in akcijam, ki pomagajo Indigo otrokom in vsem otrokom sveta. Moja finančna podpora bo šla Belemu obroču in Waldorfski šoli v Sloveniji, v tujini pa mojim prijateljem delfinom in kitom, ker tem otrokom držijo podporo. Pošiljajte SMS sporočila na številko 1919 in širite pozitivno energijo.

Bodite ENO, stopite v Indigo zavest s svojo odločitvijo, da se nam pridružite.

Meditacija aktivacije Indigo zavesti 29. 1. 2008

Naš cilj je aktivacija indigo esence posameznikov na našem planetu, da bi lahko sami pomagali sebi, drugim in planetu na poti do Božjega kraljestva na zemlji.

To je svetovni projekt meditacije in je namenjen vsem, na vseh koncih našega planeta, ne glede na veroizpoved, barvo kože ali narodnost. Tvoje sodelovanje v meditaciji bo prineslo Indigo zavest v naš svet in bo vplivalo na prihodnost našega planeta, kot tudi na tvojo zmožnost delovanja na višjih  nivojih zavesti v procesu, ki ga poznamo kot vnebovzetje.

Ko združimo svojo zavest v ljubezni, postanemo sposobni velikih dejanj. Višji energetski nivoji, ki jih bomo dosegali kot posamezniki, se bodo pokazali kot vsakodnevne radosti v našem življenju. To bo vplivalo na planet in vibracije, ki jih bo oddajal v vesolje.

Naša obveza je, da kadarkoli od nedelje, 27. januarja do torka 29. januarja 30 minut meditiramo na prenos Indigo zavesti na naš svet. Pošljimo Ljubezen in Luč v Avstralijo, Azijo, Evropo, Afriko in Ameriko.

* * * * *

Meditacijski postopek za aktivacijo:

1. Sprosti svoje telo, udobno se usedi in utišaj svoje misli – osvobodi se čustev, preteklih skrbi, in bodočih razmišljanj. Bodi v tišini in miru TUKAJ in SEDAJ. Trikrat globoko vdihni in izdihni.
2. Osredotoči se na dihanje... vdihni v svoje Srce in izdihni navzdol v Mati Zemljo. Vdihni njeno zlatordečo energijo v svoje Srce in izdihni navzgor v Vesolje, v očeta Zvezdo. Vdihni energijo iz Vesolja v svoje Srce in izdihni v svojo avro. Osredotoči se na božansko energijo, ki prihaja iz tvojih pljuč, skozi svoje telo v celice, osredotoči se na občutek božanske ljubezni ki napolni vsako celico tvojega telesa
3. Sčasoma lahko začutiš nekaj v hrbtu, tik pod lopaticama, skoraj kot nežno žgečkljanje. To je velika stvar, je namreč aktivacija tvoje Indigo zavesti in prebujenje sposobnosti uporabe in moči tvojih ANGELSKIH KRIL. Verjemi ali ne, vsi jih imamo v svojem eteričnem telesu in njihova aktivacija je najmočnejša in najkoristnejša stvar v tvojem spoznavanju svojega bistva. V tej točki meditacije nadaljuj počasi, ne naprezaj se in ostani miren.
4. Poleti nad Zemljo. Videl boš zlato mrežo v daljavi in ko se približaš, boš videl otroke, ki stojijo na tej mreži svetlobe. Poišči svoje mesto na Mreži in se postavi ali usedi na vozel Luči.
   Pošlji Ljubezen in Luč iz svojega srca v Mrežo. Opazuj, kako se Luč širi v vse smeri po mreži in se vrne k tebi pomnožena.
   Pošlji to pomnoženo Božansko luč vsakemu otroku, ki ga poznaš na Zemlji,  pošlji jo vsem otrokom,  sedaj pošlji luč notranjemu Otroku v vsakem Odraslem, vsaki Ženski in vsakem Moškem na Zemlji, pošlji jo vsem Živalim na Zemlji.
   Pošlji Ljubezen Devam vseh sedmih kontinentov:
   
   • Ameriki; Severni, Srednji, Južni
   • Evropi
   • Afriki
   • Aziji
   • Avstraliji in Antarktiki
   • Vsem Otokom
   
   Naj steče tudi v središče našega planeta. Pošlji Ljubezen Materi Zemlji, globoko v njeno Sveto Srce. Poveži svoje Sveto Srce z njenim. Čuti Ljubezen, ki jo ona čuti do tebe.
   Pošlji Ljubezen v Osrednje Sonce, k vsem planetom in zvezdam, poveži se s Svetim Srcem Očeta Neba. Pošlji mu Ljubezen in čuti Ljubezen, ki jo on čuti do tebe.
   Sprejmi zdaj to Sveto Trojico, uskladitev Božanske Ljubezni s svojim Fizičnim telesom.
   Prosi Devo svojega živčnega sistema naj prilagodi in naredi tvoj živčni sistem močnejši, da bo sprejel več Luči v tvoje telo. Odpri svoje kanale in sprejmi zdaj Božansko Ljubezen v svoje telo.
   
5. Ostani v tej povezavi in bodi Eno z Vsem kar je.
   Nato se počasi vrni nazaj v svoje Srce. Čuti toplino in moč v svojem telesu. Nežno pripelji svojo polno zavest nazaj v sedanji trenutek Tu in Zdaj. Odpri oči. Ko si zadovoljen z rezultatom, se sprosti in končaj meditacijo.
6. Meditacija aktivacije se bo začela 27. januarja in se bo končala na Svetovni indigo dan 29. januarja. Njen namen je prenesti Indigo energijo k tebi in Indigo zavest na planet. Prenos božanske luči v tvoje bitje te bo prebudilo za vse zahteve tvojega fizičnega telesa in te bo v prihodnosti vodilo k boljši izbiri hrane, boljši presnovi, osebnem zavedanju in psihični intuitivnosti za bivanje in delovanje skozi tvoje bitje.

* * * * *

Hvala za vašo podporo!

Hvala angelom in Bogu za to, da smo danes tukaj z vami in delimo z vami lepote sveta in planeta!

* * * * *

Besedilo sem dobesedno prepisal, brez popravljanja. O vsebini si ustvarite svoje mnenje.

Temelji indigo otrok

Povzetek s SIOL-ove spletne strani, ki žal ni več dosegljiva.

Kaj je torej res?

Mnenje o vsem skupaj si morate sami ustvariti. Ne morem soditi, kaj je res in kaj ni. Poglejte okoli sebe! Opazujte ljudi in se prepričajte o resnici! Fenomen indigo otrok ima v svetu Vitezov in Čarovnikov silno pomembno vlogo, a še prej nekaj mojih misli o vzgoji, otrocih in svetu.

* * * * *

Opazujte svoje otroke, bodite z njimi, vzgajajte jih in namesto denarja in tehnikalij jim dajte starševsko ljubezen. Moralni človek se vzgoji, ne pa kupi! Ugoditev vsem otroškim kapricam, zalaganje z gorami nekritične pozornosti, izogibanje reševanju težav in kupovanje miru je pot do pogubne razvajenosti in nesposobnosti odgovornega pogleda na svet. Ne dovolite si, da vašemu otroku postavijo diagnozo afluenca, ki je pravzaprav izum medicine v službi denarja in je samo drug način izogibanja odgovornosti bogatih za storjene objestnosti in tudi zločine.

Moralen in z izkušnjami obogaten človek je najpopolnejši ščit pred zlom.

Otrokom pomeni aktivno ukvarjanje z njimi neprimerno več od vseh materialnih dobrin tega sveta. Tudi dedki in babice so aktivni del vzgoje otroka v moralnega človeka. Temeljni pogoj za zdrav razvoj je postavljanje jasnih meja in učenje odgovornosti za osebne odločitve.

Moralni človek ne podleže strastem, ne misli zgolj nase in zadovoljitev svojih želja in je posvečen ljubezni do ljudi in sveta okoli sebe. Moralni človek je sposoben empatije do ljudi okoli sebe. Običajno je aktivni ter odgovorni član družbe.

Pozornost je pot do modrosti, a ljubezen je temeljni pogon tega vesolja.

Samo z osebnim angažmajem lahko presežemo sedanji sistem histeričnega ustvarjanja strahu in žrtvovanja svobode v zameno za iluzijo varnosti. Vladajoči nam dajejo lažno svobodo v zameno za nadzor našega komuniciranja z našim socialnim okoljem. Vse velike ideje so se zbanalizirale v preprost marketing in iskanje načina, kako nam prodati, česar verjetno ne potrebujemo. Ekonomija rasti prehaja v obsedenost z individualizmom in egoističnim stremljenjem za pozornost vse bolj apatičnih množic. Družbeni aktivizem je zbanaliziran z anonimnimi kriki na omrežju, ki vse bolj postaja Omrežje, predstavljeno v Vzpon indigo otrok in Indigo novi svet.

Ljudje smo zreducirani na potrošniški stroj na minimalcu. Elita, tisti 1% vladajočih nas je zbanaliziral v svoje prestrašene ovce, namenjene striženju. Veliki in močni dobijo subvencijo, a revnim vzamejo še tisto malo.

Dobrodošli v ta svet, ki mu je usojeno, da ga reši Mešarah, a Elejli je dana vloga, da ga zruši, požge in stisne v jeklen objem volje po vladanju vsemu živemu in neživemu.

Kje ste pa vi?

Fenomen indigo otrok in knjiga Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok

V romanu se fenomena indigo otrok, kljub naslovu, dotaknem šele v zadnjem delu. Izhajam iz zanimive, morebiti heretične predpostavke, zaradi katere me bodo zasovražili vsi alternativci in duhovneži tega sveta. Ampak umetniška svoboda je namenjena med drugim morebitni provokativnosti, nasprotovanju trendom in če smo že pri tem, tudi ustvarjanju novih trendov.

V knjigi sem si dovolil, v okviru umetniške svobode, pojavu indigo otrok, malce drugačno naravo tega fenomena. Vsekakor s tem ne želim ljudem, ki so se razglasili za indigo, pripisovati nobenih 'temnih' ali 'zlobnih' lastnosti (čeprav bi vsi bili raje Sithi). Naj poudarim – človek je dober ali zloben zaradi razumevanja okoliščin, v kakršnih se je znašel. Privzeto ni nihče zloben. Ultimativni zlobnež, ki je zloben, ker je moral v mladosti jesti grah, sodi samo v pogrošne fantazijske povesti. Zlo je samo oblika interpretiranja in odzivanja na okoliščine. Nihče noče brez povoda zavestno škodovati sočloveku. Čeprav bi mnogi radi igrali zlobneže, je to samo njihov krik na pomoč v prehitri družbi. Ne, klanje mačk in pitje njihove krvi ni satanizem, temveč duševna bolezen. Spodnje vrstice so predpostavke, ki so mi pomagale zgraditi okostje zgodbe Vzpon indigo otrok. Upam, da bodo spoštovani možje in žene razumeli ...

* * * * *

Indigo otroci so proizvod Elejlinega delovanja

Duševnost, katero prepoznamo kot indigo, je posledica delovanja Elejle^[1]. Ne gre za zlo samo zase, temveč za osebnostno lupino, sposobne preživetja sobivanja s strahovitimi silami skrajnih stanj zavesti Elejle. Vsaka generacija je nadgradnja predhodne. Indigo otroci so običajno prvorojeni in edinorojeni otroci, kar je sprožilo precejšen padec rodnosti v zahodnem svetu v 70-tih in 80-tih letih 20. stoletja (torej 80 let pred dogodki v romanu Vzpon indigo otrok).

* * * * *

Zakaj Elejla potrebuje indigo ljudi?

Elejla je po vilinski teologiji koncentrat človeških slabosti, lupin minulih manifestacij in energij medsveta Megšelema^[2]. Ta zavestnost je najmogočnejši um, saj po tradiciji vsebuje energijo vseh človeških slabosti, ki so se do zdaj izrazile. Elejla je sila samovolje, strasti za močjo, absolutističnega napuha, ki vedno misli samo nase in na svoj božanski položaj. Ta energija je odtisnjena v globočini Megšelema. Kakor hitro pride do neravnovesij, se ta energija začne prelivati v splet gibal, ki poganjajo vse razodete svetove. Temu se reče, da plašč teme zagrinja svetove. Elejla dobi sposobnost vpliva na naš dejavni svet. Ker pa gre za izjemno skrajna stanja zavesti, tega ne more preživeti noben človek. Samo v Drugotnosti je človeško telo dovolj redko, da lahko absorbira to zavest. Ampak v Drugotnosti ima omejitve. Ne more doseči nesmrtnosti. Moč Elejle temelji na devetih zatabih, kristalih magije, v njih so ujeti generatorji generičnih sil kaosa. A človeška zavest Drugotnosti je prešibka, da bi lahko zagotovila večni nadzor nad močmi kristalov. Zaradi subprostorske konfiguracije energije zatabov prej ali slej s svojo kaotičnostjo oslabijo utelešeno Elejlo in omogočijo utelešenje Mešaraha, odgovor božjega razodevanja na podiranje ravnotežja. Vilinski magi iz ljudstva Gozdnih vilinov so natančno izračunali, kje in kako se bo Mešarah udejanjil. Mešarah s pomočjo tehagacov, okrepljenimi s sibeti, zlomi moč zatabov in s tem vzame Elejli moč popolnega nadzora. Kljub vsemu pa Elejla vedno preživi in se krepi.

* * * * *

Elejla se je zavedal svojih omejitev v Drugotnosti. Od svojega padca išče pot do človeka gostega vesolja. V ta namen začne previdno manipulirati z zavestjo ljudi našega gostega vesolja. Konec 70-tih in v 80-tih 20. stoletja se začne rojevati prva generacija otrok, ki jih zaradi nekaterih samosvojih lastnosti imenujejo indigo otroci. V drugi polovici druge dekade 21. stoletja se začne rojevati druga generacija. Končno pride v drugi polovici 40-tih let na vrsto še tretja generacija, ki se izkaže za dovolj trdoživo za prihod Elejle v naš dejavni svet. Oder za prihod Apokalipse je torej postavljen.

* * * * *

Vsekakor indigo otroci v Vzponu indigo otrok niso simbol zla. Oni so samo matrica za nošenje skrajnih stanj zavesti. Dokler se vanje ne naselijo entitete Megšelema, so to ljudje kot vsi ostali. Nič boljši in nič slabši, čeprav mnogi indigo ljudi častijo prav po božansko, oziroma se kar sami postavljajo na piedestal božanskosti. A to je že druga zgodba.

* * * * *

---

[1] Elejla – vilinska beseda, ki izhaja iz korenov El (transkripcija AL)– simbol božanskega razodevanja, darovanja, dajanje od sebe. Koren La (transkripcija LA) je nasprotovanje konceptu neprekinjenega razodevanja, darovanja. To je zasnova jemanja, usmerjenosti vase. Kljub vsemu pa je Elejla nujnost v ravnotežju sveta, kar izkazuje osrednji I v imenu, ki je simbol kreativnega darovanja. Ravno občutljivo ravnotežje med dajanjem in sprejemanjem drži vsa vesolja v lastnem čas – prostoru.

[2] Magšelem (Megšelem) – vilinska beseda, ki označuje večno sfero Upodobitve. Beseda Mag je koren besede maguh – oblikovati, upodobiti. Š je črka pozdrava, torej pričakovanja. V vilinski mistiki je tej črki pripisana slika odpiranja neba, torej stanja, ko se razodetje udejanji. Elem je beseda za svet, pravzaprav raven bivanja.