Knjige

• Vzpon Elejle
• Padec Svetih
• Evangelij iz Languedoca 1
• Evangelij iz Languedoca 2
• V&Č(0): Votlina skrivnosti
• V&Č(1): Vzpon indigo otrok
• Somrak Drugotnosti
• V&Č(2): Indigo novi svet
• V&Č(3): Vladavina indigo otrok
• Strah indigo otrok
• V&Č(4): Indigo nebesa
• Slovar Vilinščine
• Enciklopedija Drugotnosti

Dogajanje

V letu 2024 so vse e-knjige na novo urejene v ePub 3 formatu. Vse e-knjige so kompatibilne z vsemi ePub bralniki:

• Android tablice in telefoni
• Apple tablice in telefoni
• ePub eInk bralniki (Kobo ipd.)
• Bralniki na sistemih Windows, Linux in OS X (Apple)

V pripravi še Kindle format.

Berilo: Dodatki knjige Vzpon Elejle

Seznam dodatkov knjige Vzpon Elejle

• Protagonisti rojstva Vesoljnega carstva
• Zgodovina Elem Jereda do dogodkov v knjigi
  • Prazgodovina
  • Eoni - časovna obdobja civilizacije
  • Zgodovina bodočega središča Svetovnega cesarstva
  • O kraljestvu (mealkudu) Shedanija
  • Zlata doba melakuda Shedanija
  • Zlati eon svetovne vladavine Svetovnega cesarstva
  • Koledar zlatega eona
  • Kronika cesarjev zlatega eona

Protagonisti rojstva Vesoljnega carstva

Pri pripravi tega seznama smo uporabili različne vire. Žal se je po razkroju Vesoljnega carstva ohranilo malo dokumentov in velik del tukaj predstavljenega besedila je plod zahtevnega primerjanja med različnimi viri.

Vsekakor se opravičujemo za morebitne netočnosti in pomanjkljivosti.

* * * * *

Eliah, Beltazar (551 - ?)

Temni vilinec Eliah Beltazar je v zgodovino vstopil leta 915, ko je sprejel mesto člana Arbitražnega tribunala kot zastopnik temnih vilincev. Za razliko od Eneja Oloma se je zavzemal za izogibanje neposredni vilinski udeležbi izven vilinskega Mealkuda.

* * * * *

Elid, Arnar (860 - 913)

Zadnji cesarski guverner Sonorode. O njem ni nobenih podatkov. Na predlog Zeva Ceoda je bil imenovan leta 893, odstavljen 905. V času svojega zastopstva do nastanka mealkuda Sonoroda, kratkotrajnega kraljestva pred rojstvom Vesoljnega carstva, ni odigral nobene pomembne vloge.

* * * * *

Enej, Olom (550)

Aeral (gozdni oz. temni vilini nimajo plemstva, samo viteze) je leta 805 postal član Arbitražnega tribunala. Ob nastopu sonorodske krize je zastopal trdo stališče do razvoja dogodkov. Ker drugi člani tribunala niso soglašali z radikalnejšo rešitvijo, je leta 910 odstopil in do padca ni igral nobene pomembne vloge.

Kronike so ga ponovno omenile v času Padca, ko je vodil obrambo obeh Aldeških mark.

Po padcu in požigu Aldeverga je izginil z maloštevilnimi preživelimi gozdnimi vilinci. Nekateri viri Olomu pripisujejo zasluge za to, da se Vesoljno carstvo ni razširilo dlje na zahod.

Zgodba Eneja Oloma se nadaljuje v šele 2400 let kasneje.

* * * * *

For, Almis (rojen pred zlatim eonom)

Rešmeag Diweje je bil od sredine 3. stoletja zlatega eona (ze) odgovoren za pripravo leceohov (svečenikov) Tarafa. V nekaterih kronikah in letopisih se pojavi šele proti koncu novega eona (ne).

* * * * *

Gideus, Amrokh (roj. 810)

Amrokh Gideus iz Arimoje je že kot zelo mlad vilinec postal pomemben v Mealkudu Arimja. Položaj rešmeaga Saranomverga je še kot skoraj otrok (851) podedoval od tragično preminulega očeta Yidrisa Gideusa. Zaradi svoje ambicioznosti in sposobnosti za pogajanja je že leta 898 postal član Arbitražnega tribunala, najpomembnejšega razsodnika v Svetovnem cesarstvu. V času poznega cesarstva je igral pomembno vlogo kot član arbitraže v Sonorodski krizi, ki se je končala z vzponom Vesoljnega carstva.

Znova se je pojavil v nekaterih kronikah v času mabeza (osvoboditve) in v poznem novem eonu.

* * * * *

Halal, Darej (880 - ?)

Darej je odigral ključno vlogo pri odcepitvi Sonorode od Svetovnega cesarstva. V vlogi leceoha je leta 903 prispel na Taraf, porazil strica Regusa in nadaljeval njegovo delo, ki je pripeljalo do udejanjenja Trojstva Megšelema v svetu Elem Jered (Drugotnosti). Njegov uspeh temelji na pogumu, želje po maščevanju zaradi ponižujočega položaja Sonorode in iskanja izmuzljive moči Tarafa. V času svoje kratke službe leceoha je za ženo vzel kar svojo lietzeto in kmalu se je vrnil na Sonorodo, kjer je dosegel odcepitev od Svetovnega cesarstva. Leta 904 se je Eleni in Dareju rodila hči Mari, vanjo se je zaradi krvne daritve utelesil duh Elejle, Krone Megšelema in združitev sil zatabov.

Kmalu je s pomočjo Damejahov Marise in Elise začel z združevanjem vzhoda in v nekaj letih je Mealkud Sonoroda obsegal ves Vzhod.

Leta 911 je v enem od atentatov izgubil ženo Eleno. Ko je hči Mari dopolnila 18 let (leta 922), je prevzela naziv basilea. Melakud Sonoroda je postal Vesoljno carstvo, a Mari je vzela vladarsko ime Vesoljni car, s čimer je hotela poudariti usklajenost moškega in ženskega načela.

Po kronanju basileje je zapustil Sonorodo in se odpravil na Taraf. O njegovi nadaljnji usodi ni ohranjenih (najdenih) zapisov.

* * * * *

Hor, Lian (855 – 939)

Lian Hor je bil ključna oseba pri ohranitvi Sonorodske dinastije v prelomnih letih 904 – 906. V zgodovino se je trajno zapisal kot edini človeški poveljnik, ki je premagal vilinsko vojsko v odprtem boju. 9. 2. 907 je s floto komaj ustanovljenega Vesoljnega carstva v Eoškem zalivu porazil vilinsko floto Diweje. Po tej zmagi je vodil floto še v Jenejo in bliskovito zasedbo Handzarja (909) in Severnega Norogha (911).

* * * * *

Hor, Nimos (880 - 945)

Nečak Liana Hora. V zgodovini je pomemben zaradi svoje vloge pri zasedbi Tarafa v prvem letu Vesoljnega carstva. Leta 907 je postal carski guverner Tarafa. V zgodovino se je zapisal zaradi spretne uporabe kristalnih katapultov v znameniti bitki v Eoškem zalivu.

* * * * *

Ilidhar, Galenij (320 – 917)

Jakil Diweje je postal leta 650 ze. Kasnejši kronisti Mealkuda so mu petdeset let po smrti pripisali krivdo za vzpon Vesoljnega carstva. Ker je bil udobno mrtev, ni mogel ugovarjati. Galenij je bil otrok tistega časa. Čeprav je svetu vladal par cesarja in kraljice, so vilinci svet še vedno smatrali za svoje igrišče. V tistem času so se začeli zavedati svoje maloštevilnosti in so v izvajanje svoje politike radi zlepa ali zgrda prepričali mešele človeških dežel. Galenij se je ohranil v zgodovinskih zapisih ravno zaradi svoje vloge v času prvih razpok v Svetovnem cesarstvu in prvega velikega neuspeha vilinskega urejanja stvari.

* * * * *

Sonorodska, Elena (885 – 911)

Elena je bila kljub priimku Darejeva sorodnica šele v tretjem kolenu, zato je njuna kri lahko ohranila primerno čistost. Zaradi svojega statusa (hči pleidika Arnorja Sonorodskega) je postala lietzeta svečeništva Tarafa. Že takoj po izkrcanju na Taraf se je ljubezensko zapletla z leceohom Darejem in njuni hčeri Mari je bila namenjena vloga utelešenja Elejle, vrhovne sile Megšelema. Umrla je v eni od mnogih vilinskih zarot, ki so hotele preprečiti dopolnitev udejanjenja Elejle v telesu takrat še otroka.

Ravno njena smrt je pospešila širjenje takrat še Mealkuda Sonorode na celoten vzhod.

* * * * *

Meri, Sonorodska (904 - ?)

Vesoljni car, rojena kot Meri, je leta 923, za svoj osemnajsti rojstni dan, od svojega očeta prejela krono Mealkuda Sonoroda. Razglasila se je za Vesoljnega carja, da bi poudarila harmonijo moškega in ženskega principa in mealkud je postal Vesoljno carstvo. Njeno osebnost in njeno delovanje kot basileje je močno zaznamovala izguba matere Elene v enem od atentatov nanjo. Udejanjenje Elejle je namreč močno odvisno od osebnosti, s katero sobiva do napolnjenega osemnajstega leta, ko Elejla popolnoma prevzame osebnost.

V drugi polovici 10. stoletja je začrtala agresivno širjenje na zahod. Svoj triumf je dosegla z uničenjem Svetovnega cesarstva.

Slabih 300 letih po Padcu je mešarah po obredu Pemej zlomil moč zatabov. Sledil je mabez in v zmedi razkroja Vesoljnega carstva je Meri izginila iz zgodovine. O tem kroži mnogo legend. Nihče ne pozna resnice o njenem koncu.

* * * * *

Sonorodski, Regus (860 – 903)

Regus, brat malahida Ureva Sonorodskega, je leta 883 postal leceoh na Tarafu. Za razliko od prednika Tirenija je zaradi svoje homoseksualnosti vso energijo posvetil v iskanju moči skrivnostnega podzemnega svetišča. Zaradi svoje narave je pri razvoju prišel daleč, a se ni hotel odpovedati dobljeni moči, niti ni zraven hotel spustiti svojega naslednika Dareja Halala. V ta namen je celo prekršil pravilo dvoboja. Regus je verjetno ena najbolj tragičnih figur zadnjih leceohov, saj je umrl zaradi strastnega oklepanja moči.

* * * * *

Sonorodski, Urev (858 - 920)

Urev je bil zadnji malahid Sonorode in je ta položaj obdržal tudi v času Mealkuda Sonorode. Ob nastanku Vesoljnega carstva je postal tezgei Sonorode.

* * * * *

Zev, Ceod (867 – 933)

Mešel Ceodije je bil precej svojeglav, častihlepen in aroganten. V zgodovini se je ohranil kot mož, ki je nad Mealkud Sonoroda poslal vojsko. Na koncu je deželo brez boja predal Sonorodi in iz cesarskega mešela je postal carski tezgei. Zev je bil tipični pripadnik vzhodnega plemstva, ki se je čutilo zapostavljeno in je bilo preveč očitno tarča nespretnega vilinskega vmešavanja Mealkuda Diweja. Ceodija je ves čas carske vladavine služila kot največji vir orkov in goblinov.

* * * * *

Marisa in Elisa

Marisa in Elisa sta bili svečenici Lebenoha in Mogosa. S pomočjo Regusa Sonorodskega sta se v njuni telesi udejanjila mogočni sili Damejahov. Sili Moči in Volje sta dobili telo in nadaljevali priprave na zadnje dejanje – utelešenje Elejle. V času Mealkuda Sonorode in Vesoljnega carstva sta postali meašiki, kronski princesi in vladali sta vsaka svoji polovici vse močnejšega carstva. Marisa je zavladala severu, a Elisa jugu. V času kratke vojne, ki se je iztekla s tragičnim Padcem, je Marisa prevzela vlogo posrednika, a Elisa poveljnice na bojnem polju. Skupaj sta z mešanico spletk in brutalne sile zlomili Svetovno cesarstvo.

Njuno življenje se je tragično končalo po Pemeju in nastopu mešaraha in mabeza slabih 300 let po Padcu. O njuni smrti kroži nekaj legend.

 

Davnina Elem Jereda

Celotno besedilo je med leti 2065 – 2094 v smiselno celoto spravil Targir Zamalaj, varuh cesarske zgodovine in član Knjižničnega kasada Cesarske knjižnice. Vanj niso vključena kasneje najdena besedila.

Celje, 12. 8. 2162

Predzgodovina

Izgubljeno v megli časa

O zgodovini pred legendarnim eonom^[1] imamo zelo malo preverjenih podatkov. Pravzaprav so edini dostopen vir o zori časa Drugotnosti zgolj vilinske svete knjige^[2]. A ta članek ni razprava o religiji in mitologiji Vilincev^[3]. Veliko delo je bilo narejeno med odbiranjem zgodovinskih dejstev od mitologije in okultne teologije.

To je prvi objavljeni prispevek o najzgodnejši zgodovini, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in je očiščen mitologije. Najstarejši ohranjeni zapisi so samo prepisi vilinskih izvirnikov. Zlasti t. i. predeonska^[4] doba je še vedno zavita v meglo ...

* * * * *

Vilinski arhivi so zaprti za zunanje raziskovalce in kroniste, zato lahko o najzgodnejši zgodovini zgolj ugibamo. A kot sem omenil, ta članek ni namenjen ugibanjem. Zanimajo nas dejstva. Z mučnim zbiranjem in odbiranjem nam je po dolgih letih napornega zbiranja in urejanja uspelo pripraviti vsaj obris zgodovine sveta zunaj vilinskega Mealkuda. O zgodovini vilinskega sveta pa mogoče kdaj drugič, ko se dokopljemo do ustreznih virov.

Eoni  ̶  časovna obdobja drugotnosti

V zgodovini Elem Jereda (Drugotnosti) se je nekajkrat spremenilo štetje let. Vsaki dobi želijo njeni sodobniki dati poseben pečat in najobičajnejši način obeleževanja so še vedno poskusi izničevanja prejšnjih štetij let. V zgodovini so znana sledeča štetja let:

Najpomembnejše štetje je t. i. štetje zlatega eona (ze), ki sovpada s Svetovnim cesarstvom. Uporablja se za vsa štetja let do Padca.

Istočasno se je uveljavilo tudi štetje let pred obdobjem Svetovnega cesarstva – pred zlatim eonom (pze  oz. pr. z. e.).

Čas Vesoljnega carstva je zaznamovalo štetje po t. i. carski eri (CE), ki je s padcem Vesoljnega carstva hitro utonilo v pozabo.

Od zloma Vesoljnega carstva se uporablja predvsem t. i. štetje nove ere (ne).

V članku se bomo zaradi konsistentnosti držali ustaljenih kronologij. Naš referenčni koledarski okvir bo zlati eon^[5] (ze), prvo svetovno štetje let, ki je obeleževalo obdobje tisočletnega enovitega Svetovnega cesarstva, veljavno za celotno znano Drugotnost. Fragment tega pravljičnega časa je prodrl tudi v naš svet in žal fasciniral tudi strašen zločinski um 20. stoletja.

Človeštvo ne bo nikoli pozabilo Adolfa Hitlerja in njegovega bizarnega tisočletnega rajha, ki se je iztekel v krvavi drami ducata let (1933 – 1945).

* * * * *

Celotno kopno edine znane celine je bilo skoraj celo tisočletje eno samo Svetovno cesarstva, kar je bil edinstven dosežek.

* * * * *

Ime eona	Časovno obdobje	Kratek opis
Predeonski čas (prazgodovina)	do 2500 pze	Nastanek prvih organiziranih človeških kraljstev in kneževin pod vilinsko oblastjo. V glanem je šlo za vasi in zametke mest.
Legendarni eon	2500 pze - 0 ze	Združevanje in povezovanje kneženin in kraljestev, hitra ekspanzija človeških kraljestev, ki se počasi otresejo neposredne vilinske oblasti. Zaključi se s Svetovnim cesarstvom.
Zlati eon	0 ze - 996 ze	Celei edini znani celini vlada Svetovno cesarstvo pod vladavino človeškega cesarja (megijekeala) in vilinske kraljice (rešgeje). Cesarstvo združuje vilinsce, škrate, ljudi in edamite. Poti koncu obdobja na vzhodu nastane Vesoljno carstvo, ki pripelje do konca zlatega eona.
Temni eon (Carska era CE)	996 ze - 1271 ze (0 ne)	Začetek eona označuje padec Wendenburga in s tem Svetovnega cesarstva. Obdobje vladavine Vesoljnega cesrtva. Vilinci se od sveta ločijo z mogočnim Zidom, edamiti in škratje postanejo neodvisni, velik del območja med škratjimi kraljestvi in nekdanjim sorednjim delom Svetovnega cesarstva ostane zapuščeno.
Novi eon	0 ne (1271 ze) - 2101 ne	Po razkroju Vesoljnega carstva in Koalicijskih vojnah se v osrednjem delu nekdanjega Svetovnega cesartsva vzpostavi Cesarstvo Shedania, na jugu nastaneta neodvisna Ardenija in Ellion, vzhod in zahod ostaneta zunaj cesarstva. Vilinci vtztrajajo za svojim Zidom. Ob koncu eona se na vzhodu vzpostavi Božansko carstvo.
Sodobnost	2101 ne dalje	Božansko carstvo in Shedania se dinastično združita v Svetovno cesarstvo. V Zimski vojni izgineta še Elilion in Ardenija. Svetovno cesarstvo tvorijo tri entitete - Božansko carstvo, Cesarstvo Shedania in Marka Akros. Prihajajo odločilna leta ...

• pze - pred zlatim eonom
• ze - zlati eon
• ne - novi eon

Zgoraj navedena časovna obdobja so okvirna, saj se nekatera obdobja prekrivajo ali pa so se uporabljala različna štetja let.

Mnogi se upravičeno sprašujejo, kako se bo imenovala aktualna doba? V nečem pa so zgodovinarji le našli kompromis. Določili so začetek referenčnega štetja, zlatega eona. Vsi namreč vemo, da je začetek tega štetja prvo pomladno enakonočje po kronanju prvega cesarja in njegove vilinske rešgeje (kraljice). Ta dogodek je kronološko jasno dokumentiran.

* * * * *

Prazgodovina

Prazgodovina je nedoločljivo dolgo obdobje, ki označuje predeonski čas. To je najmanj raziskano časovno obdobje in raziskovalce čaka še veliko dela. Verjetno bodo obširne sive lise zapolnjene, ko se bo okrepilo raziskovanje ruševin vilinskih mest.

* * * * *

Edini viri o tistih davnih časih so zapisani v vilinskih knjižnicah. Žal so skoraj vse dostopne vilinske knjige brez uporabnih časovnih podatkov. Vilinci so čas vedno zapisovali v obliki štetja aktualnega jakila (kralja) ali jakilah (kraljice), kasneje rešgeje^[6]. Žal nimamo nikjer jasnih in natančnih zapisov o začetkih in trajanjih vladavine teh vladarjev in vladaric. Na osnovi precej nepopolnih kronik lahko sklepamo, kdaj se začenja pisana zgodovina, ko omenjajo še druga bitja. Raziskovalci so si enotni, da se ta čas začne nekako 15.000 let (to smo izračunali na osnovi nekaj neodvisnih vilinskih virov)^[7] pred zlatim eonom (pze).

Seveda pa nimamo nobenih virov o času t. i. telepatske prazgodovine, kajti vilinščina in posledično vsi drugi jeziki Drugotnosti izhajajo iz telepatskega vilinskega jezika, ki je izginil v sivi davnini prazgodovine.

* * * * *

V davno pozabljenem predzgodovinskem času so nekateri zgodovinarji izluščili sledove obstoja tega, čemur rečemo Temno carstvo^[8]. Najbrž obstoj Elejle^[9] ni pogojen z organizirano človeško družbo. Poglejmo v fragmente starodavnih kronik!

* * * * *

Nekaj starodavnih iz kronik

Nobenega prepisa, ki so spodaj navedeni, ni možno natančno časovno opredeliti. Približno datiranje je možno v primerih, če se navezujejo na dogodke, ki so bili kako drugače kronološko opredeljeni v kakšnem drugem zapisu.

Najprej o zapisu, ki kaže na prej omenjeni prazgodovinskih pojav Elejle. Čeprav je zapis skop, lahko iz njega marsikaj izluščimo.

Od Inderja Kleala, kronista kralja Dentaja III. iz Arimoje:

»V 355. pomladi svojega kralja sem bil deležen časti in sem z njim potoval na jug. V bližini Sirduarja se je sestal s kralji Kealleje, Timieje in Diweje. Ostali prečastiti niso resno jemali preteče nevarnosti na jugu. Soglasno so ugotovili, da Nečisti ogrožajo rudnike na jugu. Moja vloga na sestanku je bila obrobna. Želeli so moje mnenje o tem, kakšna magija je potrebna za stvarjenje Nečistih.«

* * * * *

Besedo Nečisti Vilinci uporabljajo za bitja, ustvarjena s črno magijo (Resah en'zatab), kot se v kasnejših kronikah in zapisih imenuje magija zatabov. Kjer je črna magija (zatabov), tam je temna zavest (Elejla) in temni vladar (udejanjenje Elejle v mesenem telesu) s svojim nasprotovanjem božji volji. Seveda ni nikjer omenjeno, če gre za precej specifično kristalno magijo, ki so jo vilinci izgnali iz osrednjega cesarstva v poznem zlatem eonu.

Ljudje in druga ljudstva niso omenjeni, čeprav obstajajo jasni namigi, da so v tistem času že naseljevali južne dežele.

V prilog tej podmeni je zanimiv opis Mita Salandra iz 108. pomladi vladavine Umarja IV. iz Diweje:

»Presenečen sem bil, ... (tukaj manjka besedilo) na katero so najbistrejši od njih silno dovzetni. Na obalah Madraškega morja so postavili zanimiva bivališča, podobna našim vasem. Kljub kratkoživosti poznajo izbiro modrih, ki vodijo njihove vasi.«

* * * * *

Zgodovinarji so s primerjavami med različnimi viri ugotovili, da je zgoraj omenjen kronist to zapisal okoli leta 15.000 pze  (v razponu +/- 100 let, kar je za tisti čas silno natančno datiranje).

* * * * *

Drug zapis je nastal okoli 1000 let kasneje in pomeni uganko (nikakor pa ni nastal več kot 1.500 let kasneje, kar dokazujejo druge kronike).

* * * * *

Ob tem citatu se nujno porajajo vprašanja:

* * * * *

Kakšno kraljestvo je nastalo na tleh današnjega Diluala?

Kam je izginilo to kraljestvo?

Kdaj so te dežele naselili Edamiti in od kod so prišli?

Žal ne vemo ničesar o usodi tega neznanega, a očitno pomembnega kraljestva. Nedvomno je šlo za ljudi, kajti Edamiti so izrecno omenjeni v eni od kasnejših kronik.

V katero časovno obdobje lahko postavimo to človeško skupnost?

Zagotovo ni več obstajala okoli leta 3000 pze , saj niso pustili sledov niti v najstarejših v edamitskih kronikah.

Ena prvih omemb Edamitov v vilinski kroniki. Zapis po ocenah več strokovnjakov datira v čas okoli 3000 pze  (+/- 100 let), in je blizu časa, ko imamo natančne kronike in rodbinske knjige edamitskih plemenitih družin (najstarejša datira iz 2850 pze ). Edamiti imajo zanimivo navado, da z natančnostjo, ki je posledica strasti po zbiranju, zapisujejo kronike in rodbinske knjige svojega roda. S primerjalno analizo lahko zapise precej natančno datiramo.

Tu je torej zapis Hardana Jalina iz Eloje:

* * * * *

Prva omemba prihodnjega cesarskega velemesta

Po vztrajnem brskanju smo našli tudi prvo omembo prihodnje cesarske prestolnice, središča sveta in tisočletnega cesarstva.

Neznan vilinski kronist je okoli leta 990 pze  zapisal naslednje besede:

* * * * *

* * * * *

Wendenburg je preživel tistega kralja davnine in še vsa tisočletja do danes. Ves čas se je, razen kratkih obdobij zastoja, samo širil do današnjih neverjetnih 42 km premera zunanjega obzidja, da ne štejemo obsežnega Zunanjega mesta, ki je nastalo v času novega eona.

* * * * *

---

Zgodovina bodočega središča Svetovnega cesarstva

Za razumevanje razvoja Svetovnega cesarstva je pomembna zgodovina Wendenburške marke (Mabej Wendenburg), ene od mnogih kneževin, vilinskih območij z lokalno samoupravo.

* * * * *

Mabej (kneževina) Wendenburg

Mabej je bila ena od mnogih v obdobju zgodnjih človeških organiziranih družb pod vilinsko nadvlado.

* * * * *

Mabej je nastala v času med 1.350 in 1.300 pze Vilinski tesakogout (guverner) ji je leta 1.160 pze priznal veliko avtonomije. Takrat je bila ena od majhnih mabej pod posebnim pokroviteljstvom mealkuda Arimoje. Bemeji Wendenburgi so bili premeteni vladarji. Ker je bila prestolnica v tistem času (okoli 1.100 pze) edino mesto z obzidjem, je prestala vse poskuse sosedov, da se polastijo bogate kneževine. Vladarji so si s spretnimi ženitnimi pogodbami pridobili širok krog zavezniških mabej. S pametnimi trgovskimi patenti so tudi obogateli in z njimi celotna mabeja.

* * * * *

V času vladavine Eldorja III in Eldorja IV so dodatno okrepili mestno obzidje. Leta 1.001 pze je Eldor VI. podelil mestne pravice še Aldorju in Maleji in razkošno prispeval za gradnjo njihovih mestnih obzidij. Wendenburg je postala prva mabeja z več kot enim jašogahom (utrjeno mesto). Eldor VII je leta 980 pze pripojil Kneževini Molves in Nendor in obema mestoma podelil mestne pravice. Dotedanja vladarja obeh mest postaneta wendenburška malahida (plemiča).

* * * * *

Leta 955 pze pride do nasilnega dvornega udara, v katerem Goror Erard iztrebi Wendenburge. V krvavi noči so pobili vse moške, ženske in celo otroke padle dinastije. S tem se je končalo stabilno obdobje dinastije, ki je prestolnici dala ime. Začne se kratko obdobje brutalne Gororjeve vladavine. Gororja kmalu doseže kazen za storjene zločine.

Leta 950 pze krvavega psihopata odstrani Gorojev nečak Teo Erard, ki se zaveda, da za vladanje potrebuje še kaj več od krvavega rezanja vratov. Za utrditev svoje oblasti se je odpravil na osvajalni vojni pohod proti jugu. Leto kasneje je zasedel Mabej Lingo. Osvojeno mesto in mabejo je prepustil svojemu bratu Pareju, ki je mestu dodelil mestne pravice, s čimer so največ pridobili mestni trgovci in drugi svobodnjaki. S tem si je zagotovil mir, ko so se kotalile glave dotedanje elite. Prej je namreč brutalno iztrebil dotedanjo elito mabeje.

* * * * *

Nemirna leta

Bemej Teo Erard je že leta 947 pze začutil željo po novih osvajanjih, tokrat na severu. Po dveh letih vojskovanja proti ohlapni zvezi manjših mabej - En' Seškameji Jogamaj en'sevibem (Severna zveza svobodnih) je zasedel Faragor.

Kljub temu uspehu je takrat izgubil Uruh. Naslednje leto (944) je znova poskusil, a je moral kampanjo prekiniti, ker so se vmešali vilinci. Jakila Arimoje in Diweje sta izrazila vso podporo Severni zvezi in poslala vsak po stotnijo vilinskih aeralov (vitezov). Bemej je moral skloniti glavo in se umakniti tudi iz Faragorja.

* * * * *

Severna zveza se je precej hitro razvijala zaradi vilinskega sosedstva in podpore. Vilinci so v tej ohlapni povezavi mabej videli pomembno protiutež agresivnemu Wendenburgu. Leta 940 pze je Zveza po številu mest in prebivalcev skoraj dosegla Mabejo Wendenburg.

Vilinci so se spretno umaknili iz zveze, kar je hitro izkoristil bemej Erard in leta 939 obkolil Faragor. Vilinci se niso vmešali, kar je vneslo nekaj zmede med bemeje in malahide Zveze.

V dogajanje se je vmešala usoda. Bemej Erard je zbolel za gnojevko in umrl brez polnoletnega naslednika. Takrat se je znova izkazalo – gorje dinastiji, če glavar umre, preden je naslednik dovolj močan za prevzem oblasti.

V Wendenburgu je prišlo že deset dni po bemejevem pogrebu do krvave zamenjave dinastij. Etor Maelej je iztrebil Erarde in za dobro mero je želel uničiti vse, ki bi ga utegnili ogrožati. Nasilna menjava oblasti je zamajala trdnost agresivne mabeje. Vilinski tesakogout je samo opazoval in upal, da bo moč Wendenburga upadla in se bo vzpostavilo novo ravnotežje.

Severno zavezništvo je hlastno iskalo zaveznike za boj proti agresivni južni sosedi. Povezalo se je z mabejami na vzhodnih mejah Wendenburga, ki so brez oklevanja napadle slabo branjeno vzhodno mejo in z vojskami vdrle precej globoko na območje mabeje. Nasilni in nesposobni Etorj se je, namesto odzivu na napad z vzhoda, ukvarjal s poboji morebitnih konkurentov. Zveza se je odločila za poseg po uspehih vzhodnih mabej. Ni neposredno napadla wendenburške vojske na severu, temveč so jo obšle na zahodu, hitro in spretno obšle utrjena mesta in se združile z vzhodnimi vojskami pred mogočnim obzidjem Wendenburga.

Glavnina wendenburške vojske je na severu še vedno čakala, saj ji v zmedi nihče ni ukazal premika proti jugu. Etorja je odstavil vojni malahid Kleon Haras in takoj začel ukrepati.

Napadalci na srečo oblegancev niso imeli dovolj oblegovalne opreme, zato se je Kleon odločil za presenetljivo potezo. Svoji vojski je ukazal, naj pospešeno nadaljuje vojno pri Faragorju, saj je Zveza imela večino vojske pri Wendenburgu.

Oblegovalcem ni uspelo zgraditi dovolj močne rečne flote, saj je wendenburška rečna mornarica suvereno vladala Velikemu Massanedu. V vseh treh poskusih prevzema nadzora plovne poti do Wendenburškega slapa je zmagala rečna flota Wendenburga. Prevlada na reki se je izkazala za ključno prednost, saj je preprečila vse poskuse prečkanja reke in hkrati uspešno oskrbovala mesto, da je uspešno preživelo obleganje.

Vojska pod poveljstvom spretnega bemejevega brata Andeja Harasa je odločilno napadla Faragor in ga hitro zasedla. Andej je dovolil tridnevno plenjenje, pokol plemstva in vsakdo si je lahko ulovil sužnje tudi med svobodnjaki. Tako je želel zastrašiti mesta Zveze. Po končanem plenjenju je z bliskovitim prodorom proti Wendkalu, prestolnici Zveze. Vilinci se niso vmešavali, zato je Andej postal še pogumnejši.

Snovalci obrambe Wendkala niso pomislili, da bi lahko nekdo napadel prestolnico v globini zavezniških mabej. Mesto je imelo samo nizko, večidel leseno obzidje. O zidanem obzidju so začeli razmišljati šele po začetku druge vojne z Wendenburgom.

Trenutni vladar, imenovan Tesea bemej Zveze, Imoth Ulgur, je poslal sokole s klici na pomoč. Njegova vojska je še kar nespametno izgubljala čas in sredstva pred neprebojnimi zidovi Wendenburga. Malahid Andej Haras je brez izgub kmalu prodrl pred nemočno mesto. Namesto hitrega razbitja obrambe in zasedbe se je odločil za obkolitev.

Za dodatno neprijetnost je poskrbela vojska Malisa Molvesa, malahida iz Molvesa, ki je premagal bistveno številčnejšo zavezniško vojsko. Na bojnem polju so ostala samo trupla, a nekaj tisoč lemikov je končalo na suženjski tržnici.

Bemej Kleon je podpisal edikt o uvedbi suženjstva za sovražne dežele. S tem je odprl živahno trgovino in zaradi obilja ujetnikov z bojišč se je cena sužnjev razpolovila. Vilinski tesakogout je neuspešno protestiral, česa več ni storil. To je bilo po mnenju nekaterih kronistov eno od prvih pomembnih znamenj upadanja vilinske moči, saj si še pred stoletjem ne bi nihče upal neposredno nasprotovati vilinskim zahtevam. Edikt je odprl lov na sužnje. Vsak poraženi vojak proti Wendenburgu je lahko postal suženj.

Wendkal se je leta 937 znašel v obroču. Jadaget mabeje je iz obupa odstavil v obroču ujetega bemeja, ki je takoj razdrl En'Šegmeia seškameji in z donedavnim sovražnikom sklenil partnersko pogodbo. S tem je rešil svojo glavo in mesto.

Izpred Wendenburga je odpoklical svoji dve medreji. Preostalih pet medrej zavezništva se je temu uprlo in v kratki medsebojni vojni je Wendkalski bemej ostal praktično brez vojske, a zelo oslabljeni so ostali tudi oblegovalci. Takrat je za podporo zaprosil Wendenburg in jo seveda dobil. Sprva sicer samo na protokolarni ravni, a kmalu tudi drugače.

Medsebojno puščanje krvi pred Wendenburgu je dodobra oslabilo oblegovalce. Tri mestne Wendenburške medreje pred sabo niso imele več sedem motiviranih, temveč samo pet oslabljenih in demoraliziranih medrej. Potem je prihajal še Malis Molves, ki je zavohal hiter in obilen plen. S svojima dvema izkušenima veteranskima medrejema je krvavo obračunal s sovražno vojsko. O zmagi so odločili katapulti z ognjenimi kroglami.

* * * * *

Menjavanje dinastij

Zveza se je po katastrofalnem porazu pred Wendenburgom hitro sesula. Do konca vojnega leta 936 je izginilo in pristalo v ropotarnici zgodovine. Vilinci se sploh niso odzvali in so le pozvali k civiliziranemu urejanju zadev. Bemej Kleon je vedel, da mora novo pridobljena ozemlja hitro in s čim manj pretresi vključiti v mabej in tako pospešiti pritok davkov v mabejsko zakladnico.

Z dinastičnimi povezavami in nagrajevanjem najuspešnejših je pridobil nadzor nad svežimi pridobitvami. Žal pridobljena ozemlja in dodatni cekini niso prinesli miru. Naslednika, sina Kleona II, je odnesel dvorni udar, prvi v množici, ki so sledili.

* * * * *

Od leta 905 do 750 pze se je zvrstilo kar 10 dinastij in še enkrat toliko bolj ali manj krvavih obračunov med vladarskimi hišami.

Vilinci so to obdobje nestabilnosti samo opazovali in niso nikoli aktivmno posegli. Vilinski tesakogout je samo izdajal protokolarne edikte brez vpliva na dogajanje. Arimojski kronist Arnid Gornas je zapisal:

* * * * *

750 pze leta je zbor malahidov (En'Kasad Wendenburg) naredil konec brutalnim dvornim menjavam, saj je ukinil dinastijo in uvedel volilnega bemeja, prvič so uporabili naziv hesed malahid in mešel. Dosmrtnega mešela so izvolili ali po potrebi odstavili s tričetrtinsko podporo. S tem se je prekinilo nasilje, ki je iz bemejeve palače naredilo brlog krvavega obračunavanja.

Kljub vsemu pa je mabej zaradi volilnih zapletov in medsebojnega izigravanja malahidov kasada ostala brez stalnega mešela med leti 690 in 688 ter 660 in 653 pze.

Zanimivo je tudi leto 660 pze, ko se je Kneževina Wendenburg preimenovala v Kneževina Shedania. S tem je postala prva dežela, ki je dobila ime po svoji največji pokrajini in ne po že davno izginuli vladarski rodbini. Vilinski tesakogout ni nasprotoval temu preimenovanju, čeprav se je zagotovo zavedal, da je preimenovanje samo začetek preobrazbe v mealkud (kraljestvo) in vladar bo postal jakil (kralj), torej statusno enak vilinskim jakilom.

Shedania je imela, za razliko od drugih mabej, več utrjenih mest. To je bil prvi korak od kneževine do kraljevine.

Leta 651 pze so zaradi zagotavljanja kontinuitete uvedli še institucijo sovladarstva, ki se je ohranilo vse do današnjih dni in je večkrat omogočilo stabilni prehod vladavine. Ko je mešel dopolnil 55 let, so izvolili njegovega sovladarja, in skupaj sta vladala 10 let. Najkasneje pri starosti 65 let se je stari mešel umaknil z vladarskega položaja. Tako so elegantno preprečili brezvladje, ki bi nastalo kot posledica volilnih zapletov.

V človeških mabejah je namreč veljalo pravilo imenovanja mabej po vladarskih rodbinah, ki je vladale iz edinega pravega utrjenega mesta. Vsako rodbino je formalno potrdil vilinski tesakogout.

* * * * *

Dinastija Simidal – skrivnost sive davnine

O poreklu družine Simidal ni znanega skoraj ničesar. Prvi v kronikah omenjeni Simidal si je malahidski naziv priboril leta 605 pze, ko je Bursa dobila kamnito obzidje in osrednjo tlakovano javno tržnico. Za trgovanje na tržnici malahid ni jemal mitnine, temveč le delež od prodaje. To je bila posebnost in zato se je močno povečalo trgovanje in s tem dobički malahida. Čeprav Simidali niso nastopali na ženitnem trgu, so se hitro krepili zaradi spretno zastavljenega razvoja trgovine. Bursa je leta 520 dobila mestne pravice in Simidali mesto v kasadu mabeje. S tem se začne njihov bliskovit vzpon, saj že 10 let kasneje, leta 510 pze, za mešela Shedanije izvolijo ravno malahida Burse. Shedanijski mešel je za 23 let postal zdaj že legendarni Otor III Simidal. Vladal je do svojega odstopa, po 4 letih sovladarstva s Palvom III Entisom.

* * * * *

Kako so lahko sprva nepomembni vojni poglavarji postali tako mogočna vladarska družina? Zagotovo se del odgovora skriva v načinu pobiranja davščin in podpori svobodni trgovini.

* * * * *

Obstaja nekaj namigov, da so za uspešnimi Simidali stali Diwejski vilinski jakili, ki so s tem hoteli uravnotežiti arimojski vpliv na Shedanijo. Mnogi kronisti so postavljali tezo, da so Simidali v resnici polvilini.

Vsi moški predstavniki so bili svetlolasi, z belimi obrvmi in modrooki ter višji od 180 cm, kar je bilo značilno za vilinsko kri. Tezo je potrjevalo še ena lastnost - Njihove značilnosti so se ohranjale ne glede na dinastične povezave vse do Svetovnega cesarstva. Genetiki so ugotovili, da so vilinske genetske lastnosti dominantne, med njimi so barva las, obrvi in telesna konstitucija. Od vilincev so se na videz razlikovali le po smrtnosti, obliki ušes in rahlo temnejši polti. Veliko njihovih rodovnih povezav je ob mnogih raziskavah ostalo skritih.

* * * * *

Tenej Simidal je bil izvoljen za mešela Shedanije 4. 7. 450 pze. Izvolili so ga v nemirnih časih prerivanja največjih malahidskih rodbin. Simidali so ves ta čas mirovali v ozadju in skrbeli za krepitev svoje moči. Ena najbolj presenetljivih potez Simidalov je njihova nenavadna ženitna praksa. Od leta 500 pze se niso na noben način ženitno povezali s kakšno shedanijsko malahidsko družino. Njihove neveste so prihajale izven Shedanije in tja so se poročale tudi njihove ženske. Te ženitne povezave so ostale popolnoma anonimne, kar dodatno krepi tezo o vilinskem povezovanju in podpori s severa.

Ko je Tenej Simidala postal eden od možnih kandidatov za mešela mabeje, se je ohranil njegov odgovor na vprašanje glede ženitne posebnosti Simidalov:

»Simidali želimo ostati popolnoma nevtralni in se ne želimo z nikomer v mabeji povezati z ženitnimi zvezami.«

* * * * *

Ravno ženitna nevtralnost jih je ohranila zunaj vse bolj kaotičnih razmer ruvanja najmočnejših za najpomembnejše položaje v mabeji. Večkrat je prišlo do rožljanja z orožjem in korakanja medrej na meje.

Teneja so kot kandidata za mešela se izpostavili po triletnem prerivanju takrat močnejših rodbin (Leondowi, Molvesi, Entisi in Nengorji). V njem niso videli pomembnega vladarja, saj Simidali formalno še niso dosegali statusa, ki bi jih uvrstil med malahide, ki prispevajo v skupno mabejsko vojsko. Pomembni malahidi so z njegovo izvolitvijo hoteli predah, saj se je staremu mešelu Ilidu IV. iz rodbine Molvesov že iztekel čas. Najmočnejši niso hoteli tvegati smrt mešela brez sovladarja, saj nihče ni želel odprte vojne. Tenej je dve leti po imenovanju vzel ime Adahem I in s tem namignil, da se čas volilnih mešelov izteka. Glavarji rodbin so kmalu ugotovili, da so namesto jagenjčka dobili mogočnega sereka^[1]. Spregledali so vojaško krepitev Simidalov, ki so svoje vojaške zmogljivosti ves čas držali v ozadju in niso nikoli posegali v notranje spore mabeje. Koristilo jim je tudi, ker nihče od takrat močnih malahidov ni pozorneje opazoval razvoj Simidalov.

* * * * *

[1] Serek je velikanska zver osrednjih prerij.

Mealkud Shedanija

Prvo obdobje prevlade Simidalov (450 - 296 pr. z. e.) sovpada z razglasitvijo mealkuda in formalne osamosvojitve od vilinskih dežel. Ravno gladka osamosvojitev pritrjuje tezi o polvilinskem poreklu Simidalov.

* * * * *

Adahem I. Simidal (450 - 430)

Pomembne malahidske rodbine so želele mlademu mešelu vsiliti svoje vojske in zaradi medsebojnega nezaupanja je vsaka od rodbin ponudila po dve medreji. Mladi mešel je zavrnil predlog patenta in pred Wendenburg poklical svojo skrbno pripravljeno vojsko. Adahem, vladar Burse, mesta iz ozadja, je namreč pred Wendenburg pripeljal kar sedem medrej in jih razglasil za mešelove vojske. S tem je popolnoma presenetil vodilne malahidske hiše, ki niso računale na skrito moč neizrazite plemiške hiše z obrobja. Prihod vojske Simidalov je bila prva poteza, ki je pripeljala do korenitih sprememb.

Adahem se je zavedal, da na sme dovoliti poenotenja najmočnejših malahidskih družin, zato se je zatekel k spretni diplomaciji, ki je malahide obrnila enega proti drugemu in istočasno pridobival zaveznike med manjšimi hišami.

Leta 440 je bil dovolj močan za ukinitev volilne pravice Kasada in se v Wendenburgu s podporo vilinskega mealkuda Diweja razglasil za jakila (kralja) mealkuda (kraljestva) Shedanije. Kmalu je novo realnost priznala tudi Arimoja, saj ni želela medvilinskega spora. Vilinci seveda niso hoteli popolnoma izpustiti nadzora in predvsem vpogled v dogajanje so melakudi Diweja, Arimoja in Kalleja na dvor poslale svoje vasope.

Ker se zvestoba pridobi s plenom, je do konca svoje vladavine novopečeni mealkud razširil do črte Jarad - Parakh na zahodu, Urugh - Faragor na severu, na vzhodu je prodrl v bližino Nieva in na jugu do Linga. Množico zvestih in sposobnih je nagradil z modrokrvnimi nazivi, s čimer je novo vojno plemstvo dobilo večino v Kasadu in tradicionalne malahidske družine so izgubile večino. Tako je lahko utemeljil še danes uveljavljen kastni sistem in način vladanja z dvornimi patenti in edikti.

Vilinski vasopi niso nasprotovali vse agresivnejšemu človeškemu kraljestvu, kar nas znova vrne na tezo o vilinskem ozadju Simidalov. Vse ozemeljske težnje niso bile usmerjene proti vilinskim ozemljem. Ko je Adahem za svojega naslednika je razglasil prvorojenega sina, sta se temu nasprotovala vilinska vasopa Arimoje in Diweje. Adahem se je izmuznil iz pritiska vilincev. Predlagal je ustanovitev Jedegal en'Vakomaka, Arbitražnega tribunala, ki naj bi skrbel za usklajevanje Shedanije in vilinskih mealkudov in tudi z ediktom potrdil dediča prestola Shedanije. Poleg Diweje in Arimoje je pozval k sodelovanju še rešgejo in takrat se prvič pojavi ideja Mealkuda, skupnosti vilinskih mealkudov. Vilinci so sprejeli predlog in tako je nastal prvi člen prihodnjega cesarstva.

* * * * *

Adahem II. Simidal (430 - 414 pr. z. e.)

Leta 435 se je poročil s princeso Vojvodstva Nakrageja, ki ga je pet let po prevzemu očetove krone združil s Shedanijo.

Shedania je tako dobila pomemben izhod na morje. Leta 417 se je zapletel v vojno z Mabejo Derdel in jo po začetnih uspehih neumno izgubila. 2. 3. 414 ga je v dvornem udaru zamenjal njegov nečak Lied, ki se je razglasil za jakila Adahema III.

* * * * *

Adahem III. Simidal (414 - 410 pr. z. e.)

Po dvornem udaru si je novopečeni jakil zaželel slavo osvajalca. Leta 413 je v slabo pripravljeni vojni izgubil Jarad in Belias. Medtem je Meneju, sinu ubitega Adahema II., uspelo pobegniti iz bratrančevega ujetništva. Zatočišče si je našel v Mos Derdelu. Derdelski bemej Irinej IX. Derdelski je odbil Shedanijski napad in je, v znak razkazovanja svoje moči, s hitro vojno zasedel šibko vojvodstvo Unur, ki je vladalo na območju današnje Zeolije in na delu Feowella. Po tej zasedbi se je leta 410 razglasi za jakila Derdela. Skoraj hkrati je Orgon izkoristil oslabljen položaj svojega starejšega brata. V mirnem dvornem udaru zasede prestol in se razglasi za jakila Orgona I. Njegova doba ni trajala dolgo.

* * * * *

Orgon I. Simidal (410 - 408 pr. z. e.)

Orgon I ni vladal dolgo in srečno. Njegov čas je bil pomemben zaradi zanimive politične trgovine Meneja Simidala z jakilom Derdela. Ponudil mu je ženitno povezavo obeh mogočnih dinastij. V projekt so se vključili tudi vilinci in s svojim Jedegal en'Vakomakom so ključno prispevali v podpis obširnega ženitnega patenta.

Irinej se je zavedal moči Shedanie in katastrofe, ki bi jo povzročila obsežnejša medsebojna vojna.

Po podpisu sporazuma se je Menej leta 409 poročil s princeso Heleo, prvorojeno Irinejevo hčer. Na sami poroki sta Irinej in Menej, ob vilinski podpori, podpisala združitev mealkudov Derdel in Shedanie v nenavadni dvojni mealkud z vladarjem in sovladarico.

V patentu je bila določena poroka najstarejše hčere Derdelske dinastije z najstarejšim sinom Simidalov. Sovladarsko vlogo je takrat prevzela Helea. Po prevzemu vloge soproge skupnemu jakilu je postala vazalna jakilah (kraljica) Mealkuda Derdel, ki mu je še naprej neposredno vladal najstarejši sin dinastije Derdelov, a ne kot jakil, temveč kot mešel.

Mealkudu Shedania (Prejšnji Shedaniji in Derdelu) je vladal jakil dvojnega mealkuda s pomočjo Kasada. Ta zbor so sestavljali vsi malahidi obeh mealkudov. Odločitve zbora so bile za jakila Shedanije obvezujoče.

Jakilah je imela pravico veta, če je posamezen edikt ali patent zadeval Derdel proti njeni volji ali volji jakila Derdela. Podobno obliko vladavine je čez nekaj stoletij prevzelo Svetovno cesarstvo.

A Menej še ni bil vladar, kot je bilo predvideno v ediktu. Shedaniji je še naprej vladal Orgon, ki se kljub patentu, ki ga je pomagal oblikovati, ni hotel odpovedati prestolu. V spor so se vmešale še nekatere malahidske rodbine Shedanije, saj so računale, da jih bo Orgon prosil za zaščito in bodo s tem pridobile pešajočo veljavo. Vilinci so v sporu molčali in niso javno podprli nobene od vpletenih strani. Mogoče vilinsko (ne)udeležbo dobro ilustrira zapis kronista Zanira Tabara iz Wendenburga:

»Jedegal en'Vakomak je po mnenju en'kapoitho bipad (uličnih šepetalcev) igral dvojno igro in spodbudil možnost vojaškega obračuna. Vojna med obema deloma združenega, a še vedno ločenega mealkuda bi resno oslabila morebitnega zmagovalca, ki bi ga ponovno spravili pod trdnejšo vilinsko oblast. Kasad je zavrnil sodelovanje malahidov iz Derdela, kar je povod za vojno, kjer ne bo zmagovalca. Preko Hareja Belliasa sem poskušal preprečiti izzivanje vojne, a brez uspeha ...«

Irinej Derdel je zbral vojsko in jo poslal v vojno za izpolnitev poročne pogodbe. Leta 408 je dvanajst medrej Derdelske vojske na dveh mestih prečkalo nekdanjo mejo.

Zaradi političnih in patentnih razlogov je napadalni vojski formalno poveljeval Menej Simidal.

Na srečo ni prišlo do oboroženega konflikta, kajti skupina Shedanijskih mahibov je pod vodstvom Hareja Belliasa v mirnem dvornem udaru odstavila trmastega jakila, ki se ni hotel pokoriti patentu, ki ga je tudi sam podpisal. Za vsak primer so pokončali še Orgonovega brata Ilida in za vladarja razglasili Meneja. Derdelska vojska se je vrnila domov, Meneja je v Wendenburg spremljala samo častna falanga. Kronanje jakila in jakliah je bilo 13. 9. 408 pze.

Menej je vzel ime Adameh IV. Simidal. Njegova žena, Helea I. Simidal, je postala jakilah Derdela in Shedanie.

* * * * *

Adahem IV. Simidal (408 - 379 pr. z. e.)

Adahem je v sodelovanju z Derdelom zasedel sedanjo Zahodno marko in velik del Aldeške mabeje. Leta 385 sta si Shedania in Derdel razdelila preostanek Aldeške mabeje, ko se je mladi Derdelski šelgeac Irinej X. poročil z Aldeško prestolno dedinjo.

* * * * *

Adahem V. Simidal (379 - 350 pze)

Adahem V. je veljal za pomembnega reformista. Predvsem je natančno določil vlogo Kasada, mu precej zmanjšal pomen in s patentom utemeljil kasto hesed malahid, visoko plemstvo. S spretnimi potezami je onesposobil Irineja XI. Derdelskega, ki je postal hesed malahid z vzajemno dedno pogodbo z rodbino Simidal.

Takrat se je pojavilo še eno, kasneje tako pomembno in usodno določilo, jakil ima lahko po pogodbi samo enega sina. V tem določilu je tudi zahteva, da se mora jakilova hči poročiti v rodbino Derdelov. Če jakil nima moškega potomca, prestol zasede Derdel, a mora prevzeti rodbinsko ime Simidal.

* * * * *

Adahem VI. Simidal (350 - 326 pr. z. e.)

Adahem VI. je postal znan z gradnjo drugega obzidja Wendenburga in postavitve veličastnega dvorca na hribu Mel'rud. Wendenburg je bil daleč največje mesto človeštva in je prvo preseglo 100.000 prebivalcev. Zunanje obzidje z višino 15 m in premerom 8 km, je imelo osem velikih obrambnih stolpov in se je po obsegu približalo pomembnim vilinskim mestom. Derdeli so izgubili nadzor nad nekdanjim Unurjem in s tem so postajali vse šibkejši partner jakilove družine.

Pomembna odločitev je bila oživitev sovladarstva in iz njega je diplomatsko izključil oslabele Derdele. V patent je dodal določilo, ki je omogočal tudi posvojitev, če je jakil brez moškega potomca. Na ta način je želel doseči mehko menjavo generacij in zagotovilo, da prestol vedno dobi Simidal. Leta 326 je prestol prepustil sinu Adamehu VII in umrl leta 318.

* * * * *

Adahem VII. Simidal (326 - 302 pze )

Adahem VII. Je imel sina in dve hčeri. Prekršil je še eno točko dedne pogodbe z vse šibkejšimi Derdeli. Prvorojene hčere ni poročil z Derdelskim dedičem, temveč z vse močnejšim dedičem Mealkuda Madhas. Derdeli so se zadovoljili z drugorojeno hčerko, saj so se zavedali šibkosti zaradi posledic dveh sušnih let, ki sta jima sledili epidemiji gnojevke in kričavke. Leta 310 so Derdeli dokončno postali nepomembni za prihodnost Simidalov, saj se, z možnostjo razdružitve, združita mealkuda Shedanija in Madhas. Leta 302 je prestol združenega mealkuda prepustil svojemu sinu in mirno umrl leta 297.

* * * * *

Adameh VIII. Simidal (302 - 296 pze) in začasni zaton dinastije

Kralj je vladal do očetove smrti v slogu svojih prednikov, a po očetovi smrti je postal muhasti tiran. Znova so se vpletli vilinci, ker so želeli nekako omejiti vse večjo moč Shedanije?

Leta 297, še pred koncem žalovanja za očetom, je ukazal napad na Mabejo Ladhas. Čeprav ga je vilinski Jedegal en'Vakomak opozoril, da s tem neposredno ogroža vilinska ozemlja, kajti Ladhas je bil vazalna mabeja vilinskega mealkuda Kealleje. Adahem je zavrnil vsa opozorila in poslal vojsko nad Ladhas.

Kratka vojna se je za Shedanijo končala s katastrofo. Ladhas je podprla tudi vilinska vojska temnih vilincev in v treh mogosih so napadalci izgubili skoraj vse napadalne medreje. Leta 296 so se pomembni hesed malahidi, ob podpori užaljenega Derdelskega dvora, izvedli krvav dvorni udar in končali prvo obdobje Simidalov.

Obdobje zmede in nazadovanja

Zarotniki so po končanem dvornem udaru do tal požgali jakilov dvorec. V krvavi noči, En'mapad itelkeah geniš (noč krvavih nožev), so ubili mladoletnega prestolonaslednika in dve od treh sester. Najstarejša hči Elita je preživela, ker se je takrat nahajala na ženitnem obisku pri Madhasih, ki so takoj na mejo poslali svojo močno vojsko. Leta 295 se je poročila s hesed malahidom Arinom Madhaškim.

Še preden se je osušila kri poklane družine, so se vodilne uporniške hiše začele prepirati okoli »posimidalske« ureditve. Ker so želeli iztrebiti vse, kar ima moške gene Simidalov, so organizirali napad na Burso, nekdanji sedež Simidalov. Z vseh vetrov nabrane vojske so sicer korakale skupaj proti cilju, a zaradi medsebojnega sumničenja nikoli niso vzpostavile potrebnega medsebojnega sodelovanja. Pred obzidjem Burse ni prišla enovita vojska 15.000 lemikov, temveč osem različnih in medsebojno že precej sprtih vojsk. Šezek Burse, Tamir Pergoth, je izkoristil njihove spore in jih napadel, še preden so lahko obkolili obzidje. S svojimi 4500 lemiki je slavil zmago in povzročil razpad trhle koalicije.

Zmedo je izkoristilo predvsem Vojvodstvo Madhas, ki je leta 294 izkoristilo pravico do odcepitve od Shedanije in znova postalo Mealkud Madhas, kar je bila prva odcepitev v dolgi zgodovini širjenja Shedanije. Mešel Arin Madhaški je imel dobro organizirano vojsko in močno vojno mornarico. Zavedal se je, da mora izkoristiti čas zmede in onemogočiti Shedaniji napad na Madhas. Že mogos po razglasitvi odcepitve je z bliskovito akcijo, znano kot Čudež pri Taraigi, premagal bojno floto Shedanije. Mešel je do konca sezone 294 razbil tudi slabo pripravljen kopenski napad na sveže neodvisno deželo.

* * * * *

Zaporedje šibkih vladarjev

Leta 296 so zarotniki na prestol postavili prvega jakila, ki ni bil iz rodbine Simidal. Zavladal je najstarejši sin Derdelskega mešela in se razglasil za jakila Arisa I. Derdela.

Krone ni dolgo užival. V tem obdobju krvavih dvornih udarov, državljanskih vojn in vsesplošnega kaosa so se jakili hitro izmenjevali. Ne bomo se ustavljali pri njihovih »dosežkih«, ker teh ni, temveč jih zgolj našteli, skupaj z načinom, kako so končali svojo vladavino. Vilini so samo opazovali in se niso vmešavali v zmešnjavo. Vse, kar so storili, je bilo priznanje vsakokratnega novega jakila, čeprav obstajajo sumi, da so aktivno posegali v ustvarjanje zmešnjave. Na koncu ni nihče dokazal morebitne vpletenosti vilincev v kaos, ki je dušil nekdaj mogočni mealkud. Tudi Madhas je mirno opazoval sever in skrbel za zaščito svojih meja. V t. i. madhaškem času so Simidali obdržali svoje značilnosti, vilinske modre oči in bele obrvi, kar dokazuje njihovo izredno, kot so temu takrat rekli, krvno trdoživost.

* * * * *

Jakili so si sledili (vse letnico so v pr. z. e.):

• Aris I. Deredel (296 - 291) dvorni udar
• Mitrei Aldeški (291 - 280) nesreča
• Mitrei II. Aldeški (280 - 279) - dvorni udar, državljanska vojna (280 – 277).
• Irinej XX. Deredel (279) - dvorni udar.
• Mitrei II Aldeški (279 - 277) dvorni udar, po njem Ladhas izkoristi šibkost Shedanije in leta 277 Ladhaški mešel zasede Wendenburg in se razglasi za jakila Harisa I.
• Haris I. Ladhaški (277 - 270) je leta 275 Ladhas pripojil Shedaniji in se razglasil za Edanim jakil (svetovnega kralja), a njegovo vladavino zaključi dvorni udar, ki je odnesel prvega od Ladhaških jakilov.
• Irinej XXI Deredel (270 – 268) - dvorni udar, dolgotrajna državljanska vojna (268 – 256), ki ji sledi izgubljena vojna z nepomembno Mabejo Har.
• Kleon I. Faragor (268 – 267) dvorni udar.
• Kleon II. Deredel (267) dvorni udar, krvav pokol v Wendenburgu.
• Teod I. Ladhaški (267) je še en nesrečen pripadnik rodbine Ladhasov, odplaknil ga je krvav dvorni udar. Odstranil ga je kar lasten nečak.
• Teod II. Ladhaški (267 – 265) dvorni udar, ki mu je sledil požig Maraishe, Ladhasi so se komaj uspeli umakniti in preživeti krvav naskok brutalnega Faragorskega malahida. Ravno ta kratka vojna je razgalila šibkost razklanih malahidskih in mešelskih hiš.
• Kelion III. Faragor (265 – 260) dvorni udar, ki ga opravijo Aldeški mešeli.
• Lenej II. Aldeški (260 – 256) dvorni udar, požig dela Wendenburga, krvav zaključek državljanske vojne, brutalno zasužnjenje mabeje Har.
• Lenej III. Aldeški (256) nesreča.
• Lenej IV. Aldeški (256) dvorni udar, kratka vojna na območju Feowella, kjer je zmagal Arij Feowell.
• Arij I. Feowell (256 -250) naravna smrt je zaključila kratko obdobje miru.
• Arij II. Feowell (250 – 248) - sin je obul prevelike očetove škornje. Nespretno vladavino je končal kar mlajši brat z dvornim udarom. Takrat se je prvič zgodilo to, kar je kasneje postala precej tradicija ob nasilnih prevzemih oblasti – otroci premaganih družin so končali v kletkah s sestradanimi lakoši, a ženske so prodali v vojna kurbišča ali razsekali in zažgali.
• Arij III. Feowell (248 – 246) dvorni udar, nova državljanska vojna, ki se je hitro končala.
• Irinej XXIII Derdel (246) dvorni udar, nov požig kraljevega dvora.
• Nirah I. Measa (246) dvorni udar, pokol sorodnikov.
• Oton I. Malea (246 -247) še en dvorni udar in nov pokol sorodstva, ki mu je sledil požig Maleje.
• Oton II. Tarig (247) dvorni udar, ki mu je sledil požig Tariga.
• Elmond II. Har (247) nov dvorni udar in požig vseh vasi v okolici Hara.
• Oton III. Tarig (247) dvorni udar s porušenjem in zasužnjenjem Tariga.
• Elmond II. Har (247 – 245) še en dvorni udar, ki ga je prekinila invazija z Vzhoda. Shedanija je postala lahek plen za zavojevalce. Po krvavi zasedbi Wendenburga je zavladal prvi od t. i. vzhodnih jakilov. Tudi ti jakili niso bili dolgovečni in že po nekaj letih so se njihove vladavine končale.
• Zarij I Ulurak (245 – 240) nesreča.
• Zarij II Ulurak (240 – 235) bolezen.
• Zarij III Ulurak (235 – 229) dvorni udar, ki je se je iztekel v vsesplošne vojne.
• Minej I. Deredel (229 – 224) dvorni udar, nov vdor vzhodnjakov, požig okolice Wendenburga.
• Kasij Ulurak (224) dvorni udar, pokol v Senori.
• Tarij I. Aldeški (224 – 222) dvorni udar, po njem se je vojna razširila še na zahod.
• Kasij II. Ulurak (222) dvorni udar s pokolom v Wendenburgu. Aldeverg je bil prvič delno požgan. Konec vojne sezone je bil uničen zunanji del Wenedenburga.
• Paleos I. Zeolski (222 – 220) dvorni udar, zatem požig novega Zeolverga in pokol znatnega dela plemiške družine Zeolcev, ki so dobili malahidski naziv zaradi pomoči Aldešekemu mešelu. Zeolce je pred izumrtjem rešil jakil Arimoje, kar je še eden od namigov, da so Zeolci delno vilinskega porekla.
• Kasij III. Ulurak (220 – 208) zadnji vzhodnjaški kralj. Odstranjen je bil v najbolj krvavi državljanski vojni. Pravijo, da je Veliki Massaned krvavel tri dni in tri noči.
• Leon I. Derdel (208) bolezen.
• Leon II. Derdel (208 – 207) dvorni udar, požig Burse.
• Nikod I. Senorski (207) dvorni udar, vojska Akraške mabeje je s tiho vilinsko podporo napadla Shedanijo in po krvavem pokolu zasedla jakilov prestol.
• Zev I. Akroški (207) dvorni udar je odnesel tujega šezeka in Akroška mabeja se je v znak maščevanja polastila celotnega Ladhasa.
• Leon III. Derdel (207 – 206) zadnji iz plemiške družine Derdelov. Vse skupaj se je končalo z dvornim udarom, požigom starega Mos Derdela in popolnim uničenjem dinastije Derdelcev.
• Minej II. Aladhaški (206) Ladhas se je rešil Akroške oblasti, mešel Ladhasa je zlahka zasedel prestol. Že tri mogose kasneje je bil ubit v novem dvornem udaru.
• Paleos II. Zeolski (206 – 204) zadnji jakil iz Zeolije. V dvornem udaru ga je spodnesel liberos. Prvič si je jakilova obeležja nadel človek brez kapljice plemenite krvi. To je bilo dno Shedanije.

* * * * *

Tarik I. Peregh (204 – 201)

Tarik je z današnjega gledišča najbolj tragična figura krvavega medvladja, ki je razpolovilo prebivalstvo pod Shedanijsko opotekajočo in krvavo oblastjo. Mealkud Shedanija je razpadal. Izgubil je nekdanji Medalar, Ladhas, Madhas in vse vzhodne mabeje. Tariku je po uporu Aldeške marke, ki si je odrezala Mos Derdel, ostal samo ozemlje nekdanje Mabeje Wendenburg. Bihče ni želel jakila brez kapljice modre krvi.

Tarik je izdal edikt, ki je omogočal napredovanje v plemiške vrste vsem liberosom. Na ta način je pridobil 150.000-glavo vojsko različnih vojnih dobičkarjev in jih poslal v tragično vojno za vrnitev izgubljenih ozemelj.

Ta nova 'vojska', pravzaprav zbirka razbojnikov, je požgala velik del Aldeške mabeje (današnje Zahodne marke). Aldeški mešel Tor Aldeški je vedel, da ne gre za vojsko, temveč povodenj razbojniške drhali. Pravočasno je evakuiral vse, kar je bilo možno umakniti. Tarikova 'vojska' je zato ostala praznih rok in se je začela počasi osipavati. Tor Aldeški jo je spretno vlekel v past ji na poljih zahoda zadal odločilni poraz. Od 150.000 'lemikov' se je v domačo deželo vrnilo samo 12.000 razcapanih razbojnikov, vsi drugi so napolnili suženjsko tržnico ali nahranili puščavske črve. Poraženi povratniki so hoteli plačilo, a jih je Tarik zvabil v novo pustolovščino. V Shedaniji je izbruhnil malahidski upor, ki ga je Tarik uspel preživeti s svojim darom za spletkarjenje in ščuvanjem enega malahida proti drugemu.

Do leta 201 je utrdil oblast in takrat se je čutil dovolj močnega, da zahteva vrnitev Madhasa v objem mealkluda.

Vsakokratni vladar Madhasa je nosil ime Madhas Simidal, kar je po nekaterih pričevanjih posledica vpliva Diweje. Nekateri kronisti so šli še dlje, saj so trdili, da sta bili ženi Dangorja I in Dangorja II vilinki z dvora blizu Diwejskega jakila in sta poskrbeli za okrepitev krvi Simidalov.

Madhasu je vladal modrooki svetlolasec, dva metra visoki Dangor III. Madhas Simidal, ki naj bi imel pol vilinske krvi. Ta je zavrnil poziv in zahteval od neplemenitega jakila vrnitev prestola zakonitemu dediču, svojemu sinu Aresu Simidalu (izpustil je ime Madhas).

Tarik je, zaverovan v svoj vojaški genij, z vojsko precej lahkomiselno napadel (pre)močan in bogat Madhas. Komaj je ne preveč dobro organizirana vojska vstopila na tla mealkuda, jo je pričakala dobro pripravljena madhaška vojska in ji povzročila strahoten poraz. Jakil Dangor je hitro izkoristil zmago.

Madhaška vojska je hitro prodrla do Wendenburga. Takrat se je jakilu zgodil še upor in 19. 6. 201 je bil odstavljen. Zarotniki so ga živega obesili za noge in spustili v kletko z lakoši, ki so jih predhodno podvrgli petdnevnemu stradežu.

S tem se je zaključilo krvavo obdobje brezvladja in krvave nestabilnosti. Vsi so želeli mir. V tabor Madhaškega mešela so poslali pogajalce.

Zlata doba mealkuda Shedanija

Obnova dinastije

Po odstavitvi zadnjega piratskega jakila Tarika I. Perekha so že čez nekaj dni, 24. 6. 201 pr. z. e., kronali Aresa I. Simidala. Dinastija Simidalov je preživela zahvaljujoč stari dinastični povezavi z Madhasom. Nekateri kronisti navajajo, da je pravzaprav Madhas resnični prednik Svetovnega cesarstva in sodobnega cesarstva Shedanija. Ne glede na vse, dve leti kasneje je Madhas znova vstopil v Mealkud Shedania kot Vojvodstvo Madhas in pridobil posebne trgovske patente s pravicami, kakršne je imela uničena rodbina Derdelov.

* * * * *

Posledice krvavega obdobja zmede

V obdobju brezvladja je vladalo 42 različnih jakilov. Na koncu tega tragičnega obdobja je zavladal podjetni pustolovec iz kaste liberosov, brez ene same kaplje plemenite krvi in, če smo že pri tem, brez minimalne časti, značilne za modrokrvne. S tem je mealkud padel na najnižjo možno raven. Prebivalstvo se je zaradi krvavih obračunov skrčilo na dobro tretjino. Izgubilo je precej ozemlja in gospodarstvo je padlo na tretjino glede na konec prvega obdobja Simidalov. Plemstvo je bilo zdesetkano, veliko zemlje je ostalo neobdelane.

Novi jakil, prvi iz družine Simidalov po skoraj stoletju kaosa in državljanskih vojn, je moral najprej utrditi oblast. Že kmalu po nastopu vladavine se je moral soočiti z nekaj upori, a jih je zatrl z modernizirano vojsko in pomembno restavracijo nekdanjega upravnega sistema. Vilinski jakili so podprli novega vladarja in Jedegal en'Vakomak je znova prevzel svojo nekdanjo vlogo.

Nastopilo je obdobje vzpona, ki je s sabo prineslo korenine kasnejše globalne dominacije.

Kralji do znamenite Šegmeje iz Senore

Obdobje 201 pze do 21 z. e.

* * * * *

Ares I. Simidal (201 - 170 pr. z. e.)

Mealkud se je vrnil na območje Madhasa in pridobil tudi otoke Notranjega morja. Kasneje je zasedel vzhodni del polotoka Akorije in Andiar (malo je znana pomoč temnih vilinpov). Melakud se je leta 175 srečal s Škratjim mealkudom. Oba jakila sta 25. 8. 175 v Daw'Ataru podpisala sporazum o izmenjavi ikotadov (odposlancev) in trgovski vzajemnosti. Tik pred predajo oblasti sinu je zasedel še opuščeno Zeolijo in s Feowellom podpisal poseben sporazum o vzajemnosti. Krono je leta 170 prepustil sinu Aresu II. in umrl leta 156.

* * * * *

Ares II. Simidal (170 - 128 pr. z. e.)

Ares II je nadaljeval očetovo širjenje vpliva. Mealkud se je hitro razvijal. Prebivalstvo ob koncu vladavine je doseglo dobro polovico izpred En'sakok jacfiha (obdobja zmede), kot so rekli obdobju krvavih udarov in kaosa. V svoji dolgi vladavini so njegove misije krenile na vzhod in zahod. Grofija Oldor je postala mabeja leta 160. Kmalu se je pridružila še Akroška mabeja. Na zahodu je mealkud zasedel veliko, a redko naseljeno Jezersko dolino in se srečal z Edamiti. Leta 152 so pripojili Megleno deželo s celotnim obalnim pasom. Na vzhodu se je vazalno pridružil mealkud Južni Norogh, leto kasneje še Severni Norogh.

Vrhunec vladavine je bil podpis sporazuma, znamenitega predcesarskega dokumenta Šegmeja iz Senore.

* * * * *

V mestu Senora so se zbrali jakil Ares II, rešgea vilinskih kraljestev Othea Taw, škratji jakil Hindor, edamitski zastopnik Paladeo Unur in vazalni jakili. Začrtali so načrt sodelovanja vseh mealkudov. Nastala je osnova prihodnje cesarske oblasti, čeprav se še ni vedelo, kje bi lahko bilo središče takšnega velikanskega enotnega mealkuda. Ares II je predal oblast svojemu sinu Aresu III in je leta 120 umrl.

* * * * *

Ares III. Simidal (128 - 98 pr. z. e.)

Ares III je uspešno nadaljeval utrjevanje mealkuda. Dopolnil je sistem patentov in ediktov. Dosegel je odprtje posebnih jakilovih pisarn po vsej celini. Jakilova mornarica je postala najmočnejša pomorska trgovska in vojna sila in je suvereno vladala vsem morjem. Državljanstvo mealkuda je podelil vsem prebivalcem vazalnih mealkudov in ustanovil kolonijo Handzar. Z ediktom je dovolil lov na sužnje, če ne gre za ljudi, viline, škrate ali edamite. S tem se je odprl dotok predvsem goblinskih in orčjih sužnjev. Kačjeglavci so veljali za nepokorljive, saj so v ujetništvu vedno naredili samomor z lastnim trupom.

Leta 98 je prepustil prestol sinu Aresu IV in umrl leta 85.

* * * * *

Ares IV. Simidal (98 - 70 pr. z. e.)

Utrdil je oblast še na vzhodu. Otočje smrti, kot so ga imenovali zaradi ostre klime (in ne samo klime), Sonoroda, je postalo kolonija. Čas njegove vladavine je bilo obdobje stabilne rasti. Žal ga je na vrhuncu moči doletela bolezen, zaradi nje je leta 70 prestol prepustil sinu Aresu V. Kmalu, leta 72, je umrl v starosti komaj 51 let.

* * * * *

Ares V. Simidal (70 – 60 pr. z. e.)

Tudi petega Aresa je doletela nesreča in regentsko oblast je prevzel regentski svet, v katerem so bili tudi predstavniki vilinov in škratov. Leta 62 je izbruhnil upor proti takšni oblasti. Jakilova vojska, prvič ob podpori vilinskih golemov, je upor zatrla in vodje upora so končali v kraljevi ječi.

* * * * *

Ares VI. Simidal (48 – 15 pr. z. e.)

Ares VI. je bil predzadnji vladar mealkuda. Iz zapora je izpustil voditelje upora in tudi kolonijam podelil državljanske pravice. Leta 15 je zaradi bolezni odstopil in prestol prepustil komaj polnoletnemu Uriju. Umrl je leta 12.

* * * * *

Urij Simidal (15 pze do 21 z. e.)

Urij je bil prvi cesar (megijekeal), torej o njem pišemo v časovnem »pasu« Cesarstva.

Obdobje jakilov in delitev se je končalo. Nastopil je čas mogočnosti in zlate dobe sožitja. Uresničile so se sanje o »tisočletnem cesarstvu«.

Zlati eon Cesarstva

Šegmea iz Rendewa

Prvi predcesarski šegmea iz Senore so podpisali v mestu Sonora 18. 4. 151 pze in z njim pokazali željo po enotnosti celotne celine Elem Jereda. Rešgea Othea Taw, nekakšna nadkraljica vilinskih kraljestev, ki je sodelovala že pred 150 leti, je predlagala sklic novega zbora vseh mealkudov. Po njenem mnenju so vsa ljudstva dozorela za višjo raven sodelovanja.

Ob samem pomladnem enakonočju leta 0. z. e. so se v Rendewu zberali vilinska rešgea Othea Taw, škratji jakil Alvad, volilni mahdi Edamitov Tineus Gal in jakil Shedanije Urij Simidal. Othea na predlaga sledeče smernice prihodnje ureditve:

• združitev vseh v enotno Cesarstvo,
• sedež Cesarstva bo Wendenburg,
• vladata jakil Shedanije in vilinska jakilah, ki je tudi rešgea vilinskih mealkudov,
• povsod za vse enako vladajo cesarski patenti in edikti,
• vilinski mealkudi, škratji mealkud, edmitske dežele in človeški mealkudi ohranijo svojo notranjo oblast,
• Cesarstvo izvaja sporazumno oblast v imenu vseh,
• kulturni in duhovni center je Aldeverg s svojimi templji
• vsaka dežela mora v cesarske institucije prispevati ustrezni delež, imenovan glavarina,
• cesarska vojska sme bivati samo zunaj mest, vojno osebje sme v mesta samo neoboroženo,
• vsem štirim svečeniškim redom človeštva se dovoli dostop do osnovne vilinske magije,
• magija se prepove v vojnah in medsebojnimi spori,
• vsi spori se rešujejo na plemskih zborih.

Na tem srečanju določijo nov koledar, praznike in druge podrobnosti Cesarstva. Urij Simidal in Othea Taw Simidal sta posvečena in maziljena. Obred opravijo svečeniki vseh štirih ras. S tem sklenejo večno zavezo služenja božji navzočnosti.

Cesarski koledar

Štetje let se začne s podpisom šegmeje, ki je padla na dan pred prvo pomladno polno luno. Leto se zato začne s prvo polno luno po pomladnem enakonočju. Času od pomladnega enakonočja do prve pomladne lune, ki je 1. 1. novega leta, rečejo Čas pomladnega veselja (Tabapet tefmae sekac). Vsak mesec (mogos) ima 29 ali 30 dni (mapejev). Mesec je razdeljen na štiri tedne, ki ustrezajo 4 stranem neba. Vsak prvi dan v tednu je 'božji dan', ki zapoveduje počitek in udeležbo na 'festivalu božjega darovanja'. Leto ima 12 polnih mogosov, občasno pa jih pride 13, zato se temu 13. mogosu reče temihat, ki je nekakšen nesrečen mesec, saj za dvanajstino poveča davčno obveznost. Zdaj veste, od kod nesrečno poreklo števila 13.

* * * * *

Prazniki Cesarstva

Prazniki so stalni ali nestalni.

* * * * *

Nestalni prazniki

• cesarjev rojstni dan,
• rojstni dan prestolonaslednika,
• dan svete krone (datum kronanja cesarskega para),
• Dan zahvalnosti božje rodnosti - prvi 'božji dan' po novem letu,
• Sončni praznik (zaradi lunarne zasnove koledarja poletni solsticij vsako leto pade na drugačen datum),
• Cvetni dan (natanko 45 dni po pomladnem enakonočju),
• Žetveni praznik (natanko 1 mesec po Sončnem prazniku)
• Dan plodov (dan jesenskega enakonočja, ki običajno ne pride na isti datum),
• Dan vstajenja mrtvih (zimski solsticij).

* * * * *

Prazniki s stalnim datumom

• Novo leto (prva polna luna po pomladnem enakonočju),
• Praznik darovanja (prva polna luna po jesenskem enakonočju, Dnevu plodov),
• Izgon duhov zime (zadnja polna luna pred pomladnim enakonočjem).

* * * * *

Druge koledarske zanimivosti

Zanimiv čas je t. i. Čas pričakovanja. To je obdobje od pomladnega enakonočja do novega leta, prve polne lune po pomladnem enakonočju. V tem času se zvrstijo eden do trije božji dnevi. Za vsakega obstaja posebni cvetni obred. Na te dneve cesar običajno pomilosti skupino zapornikov ali koga povzdigne v višjo kasto.

Vsak mesec so praviloma štirje božji dnevi, občasno tudi pet. Ta, peti božji dan, se praznuje na poseben način, saj število pet v cesarski religiji pomeni enotnost telesa in duha. Simbol tega dne je pentagram s točko v središču. Posebnost je, ko na isti dan padeta zimski solsticij in poln Mogos, ki je tudi prvi božji dan meseca s petimi božjimi dnevi. Temu dnevu rečejo 'vstop duhov v Onostranstvo, kjer zaživijo v večnih telesih'. Vstop je dovoljen samo dušam, osvobojenim spon telesa, ki so brezgrešno vstopile v Megšelem. Te duše so oproščene plačila brodarju Alisse, svete reke duš na poti v Onostranstvo.

Cesarji zlatega eona

Urij in Othea Taw Simidal (0 ze – 21 ze)

Urij Simidal je vladal še 21 let kot cesar Svetovnega cesarstva. Kraljici in cesarju se je rodil sin, ki je leta 18 postal sovladar, ko začne opazno pešati cesarjevo zdravje.

* * * * *

Urij II (21 – 44 ze)

Urij II je nadaljeval z utrjevanjem novega cesarstva. Po poroki z novo rešgejo Elino Kalaw je uredil še ne popolnoma trdno cesarsko oblast tudi nad daljnim vzhodom. Začel je z gradnjo zunanjega zidu okoli Wendenburga.

* * * * *

Urij III (44 – 101 ze)

Urij III je bil eden najbolj dolgoživih cesarjev. V njegovem času je dokončano obzidje in zgrajen t. i. Trinajsti most čez veletok Veliki Massaned. Zaradi velikosti, prestolnico razdeli med t. i. osebne vazale, ki postanejo sektorski malahidi. Mesto postaja vse bolj pisana množica različnih sektorjev. Začel je gradnjo znamenitih cest, ki povežejo osrednji in vzhodni del cesarstva. Zaradi grožnje nemoteni trgovini je v spor na škratjem dvoru posegel cesarjev majordom, dvorni knez Alvin Hal. Škratje kraljestvo se je leta 60 razdelilo na dva sovražna dela. Leta 63 je bil spor začasno presežen, a škratje kraljestvo je ostalo razdeljeno. Leta 101 je pod pritiskom vilinov prestol predal sinu Uriju IV in umrl leta 104.

* * * * *

Urij IV (101 – 120 ze)

Urij IV je prestol zasedel že v poznih srednjih letih. Njegovi edini dosežki so bili dokončanje večine očetovih projektov.

* * * * *

Leon I (120 – 147 ze)

Leon I je v Aldevergu utemeljil znamenito Cesarsko univerzo. Zavedal se je potrebe učenjaške srenje po miru, ki ga ni mogel nuditi precej naporno in hrupno središče cesarstva. Poskusil si je vsaj delno podrediti vladarje mestnih sektorjev, vendar mu ni uspelo. Sektorji so postajali vse bolj množica različnih mest znotraj mesta. Dokončali so osnovo cestno omrežje ravnih in izredno trdno grajenih cest. Prestol je prepustil leta 147 in umrl 155.

* * * * *

Leon II (147 – 161 ze)

Leon II je bil bolehen cesar brez posebnih dosežkov. Zgolj vzdrževal je dobljeno stanje. Po kratki bolezni je umrl 161 in zapustil mladoletnega sina.

* * * * *

Zev I (161 – 194 ze)

Zev I je kljub mladoletnosti prevzel prestol zaradi močnega dvornega kneza Orgona Madhasa iz mešelske hiše Madhas. Takrat se je pojavil osnutek regentskega sveta, ki bi nadomestil cesarja v primeru mladoletnosti šelgeaca. Zev je podpisal patent o regentski trojki (rešgea (kraljica), majordom in izvoljen predstavnik Kasada – zbora hesed malahidov cesarstva). Leta 189 je na vzhodu izbruhnila gnojevka in ponekod pomorila do 80 % prebivalstva. Leta 190 se je bolezen po trgovskih poteh širila na zahod in cesar je s strogimi sanitarnimi ukrepi in blokado trgovine zajezil širjenje smrtonosne bolezni. Zaradi nastale krize je v osrednjem delu izbruhnil upor. Najemniški vojski Ladhasa in Shedanije sta brutalno zatrli upor. Zev je ukinil sanitarne ukrepe šele leta 194. Konec leta je predal prestol in umrl leta 203.

* * * * *

Zev II (194 – 243 ze)

Zev II se je že leta 195 soočil z velikim orčjim uporom - Velikim uporom sužnjev. Šele na začetku leta 196 je združena vojska do konca vojne sezone upor zatrla. V naslednjih petih letih so iztrebili skoraj vsa svobodna orčja plemena. Temu dogodku so kronisti nadeli ime Velika čistka. Pravzaprav je šlo za skoraj popolni genocid, ki se je kmalu odrazil na trgu sužnjev. Prestol je predal leta 243 in je leta 246 umrl po kratki bolezni.

* * * * *

Elian I (243 – 266 ze)

Elian se je že v prvem letu soočil s težavami, povezanimi s pomanjkanjem sužnjev. Zaradi neobdelanih polj so močno narasle cene osnovne hrane in najrevnejši svobodnjaki so se soočili s pomanjkanjem. Že leta 245 so se začeli prvi organizirani nemiri in uporniki so dobili konec leta široko podporo vseh, ki so izgubili zaradi iztrebljenja orkov. Cesar je, v nasprotju s predlogom vilinov, poslal nad uporniške vesi in mesta najemniško vojsko. Upor so krvavo zatrli na pomlad 246. Tega leta je izbruhnila lakota, ki jo je pospremila še epidemija kričavke. Bolezen so omejili zgolj s strogo karanteno. Na prizadetih območjih je umrlo tudi do 40 % prebivalstva. Cesar je razdelil prazno zemljo med najzaslužnejše pri zatrtju upora. Leta 266 je prepustil prestol in umrl 270 za kričavko.

* * * * *

Elian II (266 -271 ze)

Cesar ni naredil ničesar omembe vrednega in je leta 271 umrl za posledicami kričavke.

* * * * *

Prva vladavina regentskega sveta (271 – 275 ne)

Prvič v zgodovini cesarske dobe je oblast prevzel regentski svet. Ker je epidemija dosegla tudi prestolnico, se je regentski svet najprej umaknil v Nengor, zatem v Belias. Epidemija je divjala do leta 273 in pomorila 25 % prebivalstva prestolnice. Rešgeja Seleaha je v skladu z dedno pogodbo posinovila drugorojenega sina Tiberja Madhaškega in se poročila z njim leta 275 in Tiberij postal svetokrvni cesar. Posinovljen sin in mož na kronanju vzame ime Elian III, s čimer želi poudariti neprekinjen tok cesarskega rodu.

* * * * *

Elian III (275 – 301 ze)

Elian je takoj po prevzemu Trona ukazal sanitarno ureditev Wendenburga, kamor znova preseli cesarski dvor. Umrl je leta 314.

* * * * *

Mario II (301 – 335 ze)

Mario je nekaj let pred abdiciranjem (328) pripravil patent o ukinitvi Mealkuda Shedanija, ki pa ga ni polno uveljavil. Sodeč po ohranjenih kronikah ni zapustil nobenega pečata.

* * * * *

Mario III (335 – 372)

Cesar je leta 350 dejansko ukinil mealkud, ki mu je formalno vladal in sam s sabo podpisal patent o prenosu vseh jakilovih patentov na cesarski dvor. Drugače tudi tretji z imenom Mario ni storil ničesar pomembnega ali zapomnljivega.

* * * * *

Elian IV (372 -406 ze)

Cesar je brez pretresov preživel svoje obdobje in se ni z ničimer vpisal v kronike, kar je pomenilo obdobje stabilnega miru.

* * * * *

Leon III (406 – 443 ze)

Leon je po stoletju stagnacije poskušal pridobiti več oblasti. Razpustil je Kasad in s patentom prepovedal zasebne poklicne vojske. Vilini so podprli cesarja, in ko je leta 430 izbruhne velik upor, je vilinska vojska golemov pri Lithinallu premagala združeno uporniško vojsko. S tem upor še ni bil zatrt, kar je dalo pogum škratom, ki so želeli te težave izkoristiti za svoje koristi. Uprli so se nizkim cenam kovin in podprli upor z ogromno vojaške opreme. Tik pred koncem vojne sezone leta 430 tako okrepljena vojska preseneti goleme, jih premaga in prvič v zgodovini je tuja vojska zasedla del zgodovinskega ozemlja vilinov. Zgodaj spomladi 431 je prišel čas za dokončni obračun. Zbrala se je cesarska vojska, ki se ji je pridružila tudi vilinska vojska s podporo golemov. Združena vojska je pri Zalabenu popolnoma uničila upornike.

Vilinska vojska je takrat zadnjič sodelovala v bitki. Cesar si s to pomembno zmago pridobil pravico do imenovanja vladarja posamezne hesed malahidske hiše. Umrl je leta 445.

* * * * *

Geron I (443 – 467 ze)

Geron je samo končal očetovo delo. Tudi njegovi nasledniki so naslednjih 200 let samo utrjevali obstoječe. Imeli so srečo, ker se v tem času ni zgodila nobena naravna katastrofa ali epidemija večjih razsežnosti. Njega in njegove naslednike so kronike imenovale za cesarje miru, ponekod pa tudi kar zlata doba cesarstva.

* * * * *

Cesarji zlate dobe

Nihče ni zaznamoval obdobja stabilnega napredka s kakšnim pomembnim dosežkom:

• Geron II (467 – 498 ze)
• Geron III (498 – 532 ze)
• Geron IV (532 – 559 ze)
• Elian VII (559 – 580 ze)
• Elian VIII (580 – 613 ze)
• Tiber X (613 – 651 ze)
• Tiber XI (651 – 682 ze)

* * * * *

Urij V (682 – 718 ze)

Ustaljen mir in zložen razvoj je ustavila velika suša leta 712. Cesar se ni dobro znašel v nastali krizi. Hesed malahidi so pritiskali in kmalu jim je v službi miru podlegel ter jim vrnil pravice, izgubljene po velikem uporu iz let 430 - 431. Ker je suša prizanesla vzhodu, si vzhodni hesed malahidi v zameno za znosne cene poljščin priborijo še več dodatne oblasti.

Leta 713 se je v osrednjih deželah pojavila gnojevka, kasneje še temna plesen. Cesar ni bil sposoben obvladati krize, saj se je bolezen širila in s sabo prinašala razsulo. V stiski je hesed malahidom dovolil vnovično ustanavljanje in vzdrževanje zasebnih vojsk. Te vojske so uvedle karanteno na kužnih območjih in so skupaj s cesarskimi medrejami zajezile širjenje bolezni. Cesar je umrl 720. Zapustil je precej drugačno cesarstvo, kot ga je sprejel.

* * * * *

Urij VI (718 – 731 ze)

Cesar se je želel soočiti z vzhodnim plemstvom, vendar je doživel neuspeh. Za obvladovanja vse bolj svojeglavega vzhoda se je odločil za potezo iz obupa - s patentom je zaukazal ureditev trdnjavskih mest v osrednjem delu cesarstva. Cesarska vojska je skoraj popolnoma zapustila vzhodne dežele, ostala je le v nekaterih trdnjavah. Umrl je leta 740. Njegov čas je po zapisih nekaterih kronistov oznanil začetek konca.

* * * * *

Urij VII (731 – 766 ze)

Nadaljeval je s kampanjo svojega očeta. Trdnjavska mesta je povezal z odličnimi cestami in začel je gradnjo postojank na prelazih do osrednje province. Vzhodni hesed malahidi so postali zaradi tega nemirni, zato so leta 750 izsilili umik vseh cesarskih medrej vzhodno od Vidala. Cesarstvo je dejansko počilo na dva dela, čeprav je moralo do dejanskega razpada miniti še skoraj dvesto let.

* * * * *

Valerij I (766 – 801 ze)

Zadnji dolgoživi cesar. Lesene postojanke na prelazih so zamenjale trdne kamnite gradnje, vendar to še niso trdnjave iz zadnjih let cesarstva. Zaradi finančnih težav cesarske zakladnice prekličejo načrtovan pas postojank zahodno od Shedanije. Vojska je reorganizirana in razdeljena v štiri zbore.

* * * * *

Valerij II (801 – 822 ze)

Valerij je izvedel dokončno utrditev devetega zidu Wendenburga, za obrambo mesta je ustanovil dodaten prestolni zbor s sedmimi medrejami. Namestijo jih v obnovljenih delih obzidij superprestolnice. Dopolnjen je patent o prepovedi oborožene vojske v mesto, ki dovoljuje oboroženi vojski vstop samo v primer, če se prestolnica znajde v območju vojne.

Vzhodni hesed malahidi so se leta 811 povezali v Vzhodno alianso. Najprej so od cesarja zahtevali ukinitev vojnega davka, saj na vzhodu ni bilo že več kot petdeset let nobene cesarske medreje.

Nenavadno je bilo, ker je alianso formalno sklical nepomembni malahid Sonore. Cesar jih je brezpogojno zavrnil in Aliansa je zbrala vojske vseh vzhodnih hesed malahidov. V bitki pri Ningeji so spomladi leta 814 vzhodnjaki doživeli poraz, a so že naslednje leto v veliki bitki popolnoma uničili 12 cesarskih medrej. Vzhodne vojske so se ustavile ob Vidalu in niso hotele nadaljevati zmagovitega pohoda. V kratkem medsebojnem sporu glede nadaljevanja upora je Sonorski malahid izgubil svojo pomembno vlogo in znova postal nepomemben del Ceodije. Novo vodstvo Alianse je predlagalo cesarju, naj njihove zmagovite vojske imenuje za vzhodno cesarsko vojsko. Valerij je okleval, a ga majordom Elenij Tar Madhaški prepričal, naj sklene kompromis. Leta 815 so zasebne vojske vzhodnega plemstva postale formalno del cesarske vojske. Vsaka medreja je dobila tribunarija, ki ga je imenovala majordomova pisarna. Vloga tribunarija je bila predvsem protokolarna, šlo je za vprašanje časti.

* * * * *

Valerij III (822 – 851 ze)

Svojo vladavino je začel s konsolidacijo sporazuma z vzhodom. A v letih 830, 831 in 832 so se izmenjale hude suše in poplave, kar je težišče pozornosti odmaknilo od vzhoda. Takrat je vzhodno od Viharnega gorstva izbruhnila epidemija posebej smrtonosne kričavke. Bolezen je spremljala tudi lakota, ki so jo povzročile obsežne poplave. Lakota in bolezen sta zdesetkali prebivalstvo dežele med Viharnim gorstvom in Zahodno Aldeško marko, saj so izgubile 40 – 60% prebivalstva. Vzhodno plemstvo ni želelo pomagati prizadetim v bolezni in s tem se je ločnica med vzhodom in preostankom cesarstva še poglobila. Cesarska zakladnica se je zadolžila in največjim osrednjim deželam, v zameno za izravnavo, je dopustila precej samostojne trgovske koncesije. Leta 850 je v prizadetih deželah izbruhnila že gnojevka. Velika območja Allesie, Zahodne Aldeške, zahod Vzhodne Akroške marke in Hallakhala so izumrla. Očitno narava nakazuje končno usodo svetovne sile.

* * * * *

Valerij IV (851 – 887 ze)

Cesar je prizadete dežele oprostil plačila zemljine in glavarine. Tudi škratji kraljestvi sta bili precej prizadeti zaradi uničujočih posledic bolezni. Vilini so se popolnoma umaknili za kasnejšo zgodovinsko mejo svojih kraljestev. Cesar je sredi leta 887 podlegel razjedi.

* * * * *

Timeus I (887 – 906 ze)

Timeus se je v zgodovino zapisal kot prvi cesar, ki je izgubil del cesarskih ozemelj. Leta 904 so se začele spremembe, ki so kasneje pripeljale do padca cesarstva.

Svečeništvo Ebem Mabemota je spretno prevzelo oblast na Sonori, prvosvečenik Darej Halala se je po mirnem dvornem udaru razglasil za malahida Ureva XI Sonorodskega. Že nekaj mogosov kasneje si je nadel krono Basileja, razglasil kraljestvo Sonorodo in izgnal cesarskega herota. Leta 906 je sonorodska vojska brez boja zasedla Ceodijo, dotedanji hesed malahid je postal vazal svojemu donedavnemu vazalu. Darej je hitro pridobil celoten vzhod in nastane zametek tega, kar kmalu postane Vesoljno carstvo. Cesar zaradi težav na zahodu ni ukrepal. Umrl je leta 910. Dogodki na vzhodu so popisani v Vzponu Elejle.

* * * * *

Timeus II (906 – 950 ze)

Timeus se ni odzval na mirno zasedbo Geof Orssula in Norogha. Leta 913 je brez boja padel še Handzar. Sonorodski vladar je izginil in naslednik je leta 917 prevzel naziv basilea inse razglasil za Vesoljnega carja in svoje kraljestvo razglasi za Vesoljno carstvo. Nihče ne ve, kdo je postal skrivnosti basilea, ki si je nadel tako impozantno ime. Pojavita se tudi dve meašiki (Elisa in Marisa), ki s pomočjo strahotne kristalne magije zavladata vsaka svoji polovici hitro naraščajočega carstva.

Timeus je ukazal okrepitev in dopolnitev trdnjav na prelazih. Mnogi hesed malahidi so postajali vse bolj nezadovoljni s pasivnim odporom proti agresivnemu Vesoljnemu carstvu, ki hitro zasede vzhodne dežele do naravne meje na veličastni gorski verigi Ghull. Osrednji del cesarstva je nasprotoval vojaškim ukrepom proti vzhodu, saj je z Vesoljnim carstvom poteka živahna trgovina. Vilinci so v Vesoljnem carstvu videli grožnjo, a Timeus se je izogibal agresivnemu nastopanju. V pozni starosti je prepustil prestol sinu Valeriju V.

Nastopili so tragični dogodki ...