Berilo: Dodatki knjige Votlina skrivnosti
Kazalo dodatkov
Arheološka dejstva, pomembna za razlago najdbe
Kumransko nahajališče
Kumranski rokopisi (tudi Mrtvomorski rokopisi) so verski rokopisi, odkriti med letoma 1947 in 1956 v enajstih kamnitih jamah v bližini ruševin khirbet Kumrana (Qumran) na Zahodnem bregu. Vsebujejo približno 15.000 fragmentov približno 850 drevesnih zvitkov, ki jih je med 250 pr. n. št. in 40. n. št. napisalo vsaj 500 različnih piscev. Med njimi je približno 200 besedil poznejšega Tanaka, najstarejšega doslej znanega biblijskega rokopisa. Kasneje so v jamah blizu zahodne obale Mrtvega morja našli tudi druge starodavne zvitke.
Besedila imajo velik zgodovinski, religiozni in jezikovni pomen, ker vključujejo drugi najstarejši znani ohranjeni rokopis del, ki so bila kasneje vključena v hebrejski kanon Biblije. Skupaj z devterokanonični in izvenbibličnimi rokopisi ohranjajo dokaze o raznolikosti religiozne misli v poznem Judovskem drugem templju. Skoraj vsa zbirka zvitkov z Mrtvega morja je trenutno v lasti vlade države Izrael in je shranjena v Svetišču knjige, enoti Izraelskega muzeja.
Vir slik: Google(R) Maps
Na območju Mrtvega morja je bilo odkritih več tisoč napisanih fragmentov. Predstavljajo ostanke večjih rokopisov, poškodovanih zaradi naravnih vzrokov ali zaradi človekovega vmešavanja, pri čemer velika večina vsebuje le majhne delčke besedila. Vendar je preživelo majhno število dobro ohranjenih, skoraj nedotaknjenih rokopisov - manj kot ducat med tistimi iz Kumranskih jam. Raziskovalci so sestavili zbirko 981 različnih rokopisov iz 11 jam, odkritih v letih 1946/47 in 1956. 11 kumranskih jam leži v neposredni bližini judovske naselbine iz helenističnega obdobja pri Khirbet Kumranu v vzhodni Judejski puščavi na Zahodnem bregu. Jame so približno 1,6 km zahodno od severozahodne obale Mrtvega morja, zato jim tudi rečemo mrtvomorski rokopisi. Znanstveniki so soglasni glede datiranja Kumranskih rokopisov - med 3. stoletjem pred našim štetjem in 1. stoletjem našega štetja. Bronasti kovanci, ki so jih našli na istih najdiščih, tvorijo serijo, ki se začne z Janezom Hirkanom (deloval 135–104 pr. n. št.) in trajajo vse do obdobja prve judovsko-rimske vojne (66–73 n. št.), kar podpira radiokarbonsko in paleografsko datiranje zvitkov.
V širšem pomenu zvitki vključujejo rokopise iz drugih najdišč v Judejski puščavi. Najstarejši znani so bili datirani že v 8. stoletje pred našim štetjem, a najkasnejši v pozno 11. stoletje n. št.
Samo v dveh primerih so našli biblijska besedila, starejša od Kumranskih zvitkov.
Večina besedil uporablja hebrejščino, nekatera so napisana v aramejščini (na primer besedilo Sin Božji; v različnih regionalnih narečjih, vključno z nabatejskim), nekaj pa tudi v grščini. Odkritja iz Judejske puščave dodajo besedila v latinščini (iz Masade) in arabščini (iz Khirbet al-Mird). Večina besedil je napisana na pergamentu, nekaj jih je na papirusu in eno na bakru.
Arheologi zvitke že dolgo povezujejo s staro judovsko sekto, imenovano eseni, čeprav nekatere novejše razlage izpodbijajo to povezavo in trdijo, da so zvitke napisali duhovniki v Jeruzalemu ali Zadokiti ali druge neznane judovske skupine.
Zaradi slabega stanja nekaterih zvitkov znanstveniki niso opredelili vseh besedil. Prepoznana besedila spadajo v tri splošne skupine:
- Približno 40 % je kopij besedil iz hebrejskih spisov.
- Približno 30 % predstavljajo besedila iz obdobja drugega templja, ki v hebrejski Bibliji niso bila kanonizirana, kot so knjiga preroka Enoha, knjiga jubilejev, knjiga Tobita, modrost Siraha, psalmi 152–155 itd.
- Preostali del (približno 30 %) so sektaški rokopisi prej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo pravila in prepričanja določene skupine (sekte) ali skupin znotraj večjega judovstva, kot so Pravila skupnosti, vojni zvitek, pešer knjige Habakuku in Pravila blagoslova.
V nadaljevanju se podajmo na pot dr. Neila Dicksona in dr. Mary Smith ...
* * * * *
Avtorske pravice: © Carl Rasmussen 2011
Nekaj o odkritju znamenite Votline skrivnosti
Mnoga velika odkritja se zgodijo naključno, nekatera celo po nesreči. Odkritju zapečatene in od sveta popolnoma izolirane votline je botrovala nesreča v klasični kumranski votlini, ki je obetala zanimivo najdbo na tamkajšnjem antičnem najdišču. Dogodke popisuje knjigo, ki ste jo ravnokar prebrali ali jo še boste.
Posvetimo se najprej nastopu besede Elejla v našem svetu. V arheologijo je beseda vstopila sredi 21. stoletja, natančneje 9. aprila 2045. Arheologinja Dr. Mary Smith je tistega nenavadno vročega dne v naključno najdeni votlini ostrmela pred naslednjim napisom:
En Bejarah at tajabo en bahen negi Elejla vet Damejah,
rekoc en bejarah at nen en Edanim.
Hadeš ijarag lei rekoc et ojit molok.
Ipabeš at tea deli laitizet jabean
Tejik taje thebeg at lek sat elemot
Tabapetit sahar jezetor lou sekaok
Mešit nandi kapaget en hadešin vet en tašamogin
Kišiac at en jami lei mahdašea en elem
Oadev ib lei en capiuit, deli lek taetit en leiki save.
Sehi šiteleg bediš ikiok vet leh'ilikapat mešit lei jahot
en šezakah ku'en ekjajac
Ikiok lei bediš šiteleg at ilikapat.
Bel jagarez kakea sar en ihues le ein.
* * * * *
Tukaj je prevod:
Ta trdnjava je zadnji
stražni stolp pred Elejlo in Damejahi,
Razgaliti to trdnjavo je
odprtje vplivov na svetove,
Svete čarobne duri bodo
razgalile ta čas teme.
Sveti portal se bo odprl v
uri teme
Rešitelj je on, ki
ravnotežje povrne.
Ni ono, ki je vsa dobrota
svetov,
Časi dobrih namenov so
izostali,
Zdaj nastopa doba svetih
in močnih,
Ogenj in voda bosta zalila
svet,
Dvignil se bo tisti, ki
vse daruje in nič ne vzame.
Zgodba, enkrat že povedana
in nedokončana, zdaj bo našla svojo pot k spokoju,
Povedana bo še enkrat in
dokončno.
Naj odprejo se duri iz
tistega v to!
* * * * *
Zahvala za prevod:
Ari Baršem: The Cave of The new World (London, 2105)
* * * * *
Moderni človek se je ob tej priložnosti prvič srečal s starodavno Vilinščino in ob tem obnemel. Sodobna znanost je trčila ob nekaj, kar presega domet empirične znanosti. Prvič po renesančni zmagi racionalnega razuma nad vero, je znanost dobila dokazilo o nemoči racionalnega razuma proti sili duha, ki ni iz tega sveta. Poskusite na glas brati ta veličastni jezik! Vas spreleti? Podobno je tistega dne čutila dr. Smithova!
V votlini sta skupaj s kolegom dr. Dicksonom našla še pravi zaklad nenavadnih arheoloških artefaktov. Datiranje z raznimi metodami pa je hitro razblinilo upanje o vrtoglavi starosti. Zgoraj predstavljeno besedilo je napisano s hebrejsko transkripcijo 3. in 4. stoletja, kar je potrdilo radiokarbonsko datiranje, ki je besedila umestilo v sredino 4. stoletja, torej poznoantični čas. Sam papirus je izhajal iz precej starejšega obdobja, a so v tistih časih večkrat na novo popisali star papirus (reciklaža na antični način?).
Postavi se vprašanje - Kaj počnejo vilinski artefakti civilizacije iz drugega vesolja, datirani v čas okoli 350, pod eno od jam legendarnega kumranskega najdišča, če so najdbe v tamkajšnjih votlinah datirane do konca 1. stoletja?
Postavi se še vprašanje, kako se lahko v našem svetu obdržijo stvari, ki jim vladajo popolnoma drugačni zakoni fizike?
Zapustimo zdaj arheološko najdišče in artefakte ...
* * * * *
Nekateri deli besedila so zaradi enigmatičnega jezika težko razumljivi in že s tem nas jasno opozarjajo na previdnost pri interpretaciji.
Žal je dr. Smithova zaradi želje po znanstvenem uspehu ignorirala vsakršno previdnost, ki je nujna pri takšnih odkritjih.
Elejla je uporabila znanost, pravzaprav njeno nekritično apliciranje, za svoj veliki vstop tja, kamor ji/mu modri starega sveta niso dovolili. Dr. Smithova se sploh ni vprašala, čemu je votlina hermetično zaprta. Mudilo se ji je prebrati besedila in si jih raztolmačiti, pa čeprav je izgovarjala strahotne uroke. Ti so še posebej močni v rokah magijsko neukih.
Vsi poznamo znameniti stavek iz znamenitega Govora na gori (Nova zaveza), ko Jezus reče:
»Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«
Mt 5/3 (zelo podobno tudi Lk 6/20)
Spoznanje je potem prišlo v obliki najhujše kazni. Že samo del uroka je dovolj za resno grožnjo duševni stabilnosti. Zato je objavljen in preveden samo majhen, neškodljiv in predvsem neuporaben fragment tega strahotnega uroka:
Elejla nandi. Elejla vet damejah nandi,
Tek oezed! Tek oezed! Tzamkuk elejla at ikotad molok.
Mešarah nandi. Mešarah at liatizet edanim.
Mešarah oezed en hadeš tkedefeja vetaganeal,
Mezit nergeš at šezpea en legia, themej ifogot izogoh
Tomeh, tomeh elejla,
andi, nandi!
* * * * *
Tukaj je prevod:
Elejla prihaja, Elejla in Damejahi prihajajo,
Podtalni tok kliče, sklicuje vojsko. Bojni poziv Elejle
je odposlanec teme.
Prihaja Mešarah! Mešarah je tehtnica ravnotežja
(poravnave) svetov.
Mešarah sklicuje sveto vojsko in Čuvaje,
Ker izgovorjena je strašna beseda, strašni urok temne
sile.
Ljubka ljubka Elejla,
Pridi, pridi …
Isti vir kot prej omenjeni odlomek
* * * * *
Urok je zelo nevaren, ker zvočne vibracije besed delujejo mimo razuma in mimo voljne zavesti.
Pomislite o posledicah, ki so doletele dr. Smithovo, ko je v zanosu prebrala cel urok. In ni ga brala samo ona. Z njim so se ukvarjali tudi drugi. V upanju slave in akademskih naslovov sta dr. Dickson in dr. Smithova poslala besedila večim pomembnim arheolingvistom antične Svete dežele.
Nekaj, kar je nekdo v poznoantičnem času zakopal v upanju, da ne bo nikoli ugledalo luči dneva, je postalo predmet raziskav ljudi, ki ne verjamejo v moč urokov.
* * * * *
Posvetimo se kratki analizi zgornjega zapisa.
Pozornemu bralcu/ki ni ušla vez med Elejlo in Mešarahom. Eno brez drugega očitno ne gre, vendar zgodnji raziskovalci (zlasti dr. Ari Baršem, dr. Garry Tomsom idr.) niso uspeli raziskati ozadja tega. Oboroženi z nekaj znanja o vilinski okultni teologiji poskusimo razumeti.
Pomenljive so v knjigi opisane prigode najditeljev votline.
Poleg ogromnih moči duhovne sile prikaže tudi lahkomiselnost znanstvenega uma, ko v zanosu zanika omejitve empirične znanosti. Znanost je pač tehnologija logike, namenjena proučevanju otipljivega in končnega vesolja. Znanost temelji na opazovanju, preizkušanju, analiziranju in ponovljivosti. Ko poseže preko tega sveta, preko omejitev končnega in seže po neskončnosti, je treba kritično preprašati tehnologijo proučevanja.
Znanstveni način vključuje tudi kritiko same znanosti.
Elejla – nerazumljena skrivnost
V eni od starodavnih legend je zapisano:
Erahiri at halaja,
Elejla leat ugeji,
Tisuo leat ihapac rašem.
* * * * *
Te besede poudarjajo nasprotovanje Elejle vsemu urejenemu, živemu in usklajeno z božjim. Apokaliptično nastrojeni razlagalci mitov trdijo, da je Elejla božja zver, namenjena čišči krvi življenja.
Seveda pa moramo zaradi nepristranskosti in znanstvene verodostojnosti poudariti, da so vse dosedanje opise Elejle zapisali nasprotniki Elejle. Vse, kar vemo o Elejli, so zapisali zmagovalci nad Vesoljnim carstvom. V redkih interpretacijah, ki poskušajo ostati nepristranske, je Elejla opisana kot sila ravnotežja, ki nastopi ob kritičnih družbenih neravnovesjih. V tem eseju bomo povzeli nekatere vire, da dragi bralci in bralke dobite vpogled o naravi te vesoljne sile. Kolikor nam dopuščajo viri, poskušamo fenomenologijo Elejle raziskati iz nevtralnega gledišča.
* * * * *
Vilinska beseda za moč, ki zapeljuje
Koncept Elejle izhaja iz vilinske mitologije.
V prevladujoči (vilinski) interpretaciji je simbol sil kaosa, personifikacija, pravzaprav koncentracija substance nasprotovanja vesoljnemu redu. Vilinski viri večkrat poudarjajo, da se Elejlina energija napaja iz najtemnejših kotičkov človeške duše in poudarjajo povezavo koncepta Elejle s človeško naravo.
Nevtralna interpretacija besede Elejla, neobremenjena z mitološkimi idejami, v sebi ne nosi posebej poudarjene temačnosti, temveč logično mesto v naravnem redu vesoljne ureditve. Vilinci svojega sveta v mitološkem smislu nikoli niso dojeli za del sveta, temveč kot nekakšno transcendenco življenja in preseganje koncepta umiranja. V svetu nesmrtnosti je smrt nekaj tragičnega in ni del naravnega toka. Torej v vilinskem svetu smrt ni del vesoljnega reda, kar je bistveno drugače kot v nam domačem svetu.
V običajnem svetu, kjer rojstvu in življenju zagotovo sledi smrt, pa je ta interpretirana kot del življenja, naravnega toka stvari. Mitologije smrtnih se s smrtjo soočajo na različne načine in v nobenem smrt ni interpretirana kot negativna sila zunaj naravnega reda.
Elejla je naravno privlačen koncept. Predstavlja energijo lahke poti, premočrtnosti, ki temelji na uporabi energije za svoje cilje. Najmočnejši zaveznik Elejle je (po vilinski mitologiji) človeška narava. Vilinci so v svetih knjigah zapisali:
»Božanski kompleks, napuh, egoizem, strast za močjo, želja po takojšnji zadovoljitvi so energije, ki kličejo Elejlo, pravzaprav so Elejla. Ljudje želijo do cilja po najlažji poti. Strastna želja po položaju v krdelu je neizmerni magnet za Elejlo. Elejla živi lažne temelje vesolja. Človeštvu je bližje koncept ljubosumja kot element posesivne ljubezni, ki odrine darovanje nesebične ljubezni. Ljubosumje je eden od otrok želje po nadzoru in navezanosti. S tem se poruši temeljna zasnova univerzuma.
Elejla se napaja tudi iz hrepenenja umrljivega po nesmrtnosti. Smrtni na vse načine iščejo pot do nedosegljive nesmrtnosti, kar porodi različne vrste iluzij. Ravno iluzija večnosti je Elejlina temeljna sestavina.«
Kaj se zgodi, če ljudje zavestno pozabijo na etičnost in moralnost? Kaj se zgodi, če je edina vrednota količina moči in nadzora? Kam pripelje strastna želja po takojšnji in popolni zadovoljitvi, ne glede na žrtve in ceno? Kam pripeljejo strah pred izgubo in želja po še več? Kam pripelje obsedenost z navezanostjo, ki vse bolj zamenjuje resnično ljubezen?
Nagibanje v zgoraj zapisane skrajnosti vodi do podiranja ravnotežja.
V skladu z vilinsko okultno teologijo se z napredovanjem podiranja ravnotežja začne zgoščevanje devetih zatabov, talismanov Megšelema, ki nosijo energijo zanikanja vesoljnega reda. Realna manifestacija zatabov je kristalna magija, ki je v vilinskem svetu najstrožje prepovedana in preganjana. Strah, jeza, sovraštvo in napuh dajejo vso potrebno energijo za vzpon Elejle v globočinah Megšelema. Za fizično utelešenje so potrebna mnoga leta, morebiti celo generacije. Kaj stori Elejla, ko se skoncentrira med stebroma kaosa in strasti?
Čaka na trenutek, da nekdo s strastno željo po moči in oblasti prikliče to silno moč. Prej ali slej se bo pojavila ta človeška slabost. Duh Elejle najde vnaprej pripravljeno zavest, ki si jo popolnoma podredi. Elejla sočasno biva v vseh vesoljih, povezanimi preko Abadona, ločnice med 'tem, kar je tukaj in tem, kar je zgoraj'.
* * * * *
Osnovna znanost o Elejli
Elejla je vilinska beseda. Ponovimo njen slovarski pomen - lažni bogovi, tuji bogovi, temni maliki.
Sama transkripcija pa nasprotuje tem definicijam in nakazuje njeno ravnotežno vlogo, ki je v vseh svetih besedilih popolnoma spregledana. Je vzrok temu, da imajo skoraj vsa sveta besedila svoje poreklo v vilinski okultni mitologiji in metafiziki?
Beseda se v naših črkah zapiše ALILA. Prvi dve črki, AL, predstavljata koncentracijo božje volje, manifestacijo božjega aktivnega razodevanja skozi vse ravni bivanja.
Transkripcija besede Elejla (ALILA)v izvorni abecedi
AL je koren mnogih vilinskih besed (v slovarju v iskalno polje vpišite veliko tiskan zlog AL, izberite filtriranje glede na zapis in prikazalo se vam bo precej besed. Proučite jih), med drugimi SALIH - bitje luči, ALH - Bog, po mnogih interpretacijah najbolj lastno božje ime, pravzaprav ime pojavnosti božje navzočnosti. Tu je še HGNAL, Čuvaj, pa AL IMIN, ki pomeni kozmično prapočelo. ChAL je prelivanje, pretakanje (tudi v mističnem pomenu) in še bi lahko naštevali.
Zadnji zlog, LA pa pomeni zanikanje božjega razodevanja, negacijo AL. Primer: LAB - zdrobljen ipd. Vmes je črka I. ta črka ima v Vilinščini zanimiv pomen - Jilad pomeni dlan. Pripadajoča slika je ponižni mož. V tem se skriva največja od vseh skrivnosti — kako transcendirati koncept Elejle. V večini besedil je zapisano, kako premagati Elejlo, a na osnovi proučevanj različnih virov menim, da je to napačna interpretacija.
Jilad je na sredini med dvema nasprotjema — LA in AL. Na svoj način razlaga silo, ki lahko uravnoteži podirajoče ravnotežje vesolja. Besed, ki se začno s korenom IL, je precej. Sama beseda IL pa pomeni 'na'. V praksi pomeni, da mora smisel božjega razodevanja dopolniti sila, ki kozmičnemu razkroju prepreči popolno porušitev ravnotežja.
V pomenih korena IL se skrivajo obrazi Mešarahovega značaja in skrivnost njegove zmage. Mešarah ne more zmagati zgolj z mahanjem z gorjačo po vseh, ki jih označi za sovražnike. Mešarahov odnos do Elejle je predvsem posledica odnosa do vesoljnega ravnotežja. Zato je temelj Mešarahove zmage v osebnem odnosu do sveta okoli sebe.
Mogoče je pomembna še ena skrivnost, ki sploh ni omenjena v vilinskih besedilih – Mešarahova zmaga ne pomeni Elejlinega poraza.
Elejla je eno s svojimi devetimi zatabi. Še vedno ni nobena raziskava odkrila, kako Elejlina zavest združi talismane Megšelema in kako jim vlada. Vemo samo to, da se ta strašna ozaveščena (samo)volja sproži zaradi posebnega priklica. Mogoče je ključ skrivnosti v dejstvu, da Megšelem obstaja trenutek za našim zdaj.
Vsekakor je skrivnost tudi to, da je beseda sestavljena iz petih črk, kar je v vilinski mitologiji simbol popolnega ravnotežja, ki se mu reče 'Lietaezeth en bejasodu' - harmonija večnosti. Gre za izredno pomemben koncept vilinske okultne teologije.
Ravno ta popolnost sintakse je svojevrsten paradoks razumevanja Elejle, znan najbrž samo najbolj posvečenim.
* * * * *
Skrivnost na drugi strani sveta
Zdaj se malce oddaljimo od metafizike vilinskega jezika.
V skladu z mitologijo Vitezov in Čarovnikov je vsa zahodna mistika in religija sodobnega sveta osnovana na izhodiščih vilinske okultno teološke tradicije. Pa gremo malce v globine čudežnega sveta vilinske mistične znanosti.
Povzel sem vilinsko pojmovanje Elejle (ALILA), ki se prevede kot lažni bogovi, temni maliki, tuji bogovi, temni bogovi. Še ena beseda se uporablja za upodobitev pojma lažni bog – Ihelot (IChLTh), a tu gre za malce drugačen koncept.
Kako?
Ihelot je iluzija božje navzočnosti v svetu dejavne manifestacije (pravzaprav v supersimetričnem paru multiverzuma). Včasih si kaj razlagamo kot poseg božje previdnosti oziroma delovanje božjih vplivov, a v resnici ni tako. Gre samo za prikaz človeške nemoči, da spozna (prepozna) resnični božji poseg (en'tilet tahoš). Pomanjkanje človeške pozornosti je vzrok za napačno prepoznavanje božje navzočnosti (en'behir aelrahid).
To napačno prepoznavanje omogoča čaščenje malikov, ki so ljudem samo izgovor za nevednost in nasprotovanje univerzalnemu redu. Ihelot v mistični tradiciji predstavlja takšne napačne interpretacije pojavnosti, ki jo človek zaradi neznanja ali pomanjkanja pozornosti ni sposoben prepoznati kot naravno stanje stvari.
Zlasti religija Cesarstva novega eona je polna ihelotov. Mogoče je ta kaotična zmes malikov brez jasnega ozadja vzrok, da je prebivalstvo po Padcu tako hitro sprejelo religijo Vzhoda.
Podobno pomembna beseda – ALHAHLA (Elahala), ki jo viri prevajajo kot živi bog, je tudi simetrična beseda sedmih črk, torej je naslednja v nizu neparnih simetričnih besed. Z Elejla je v neposrednem dinamičnem razmerju, kar nakazuje njun simbolni metafizični pomen. Potem je tu še tretja takšna beseda, Mešeahašim (MŠHŠM), simetrična beseda dolžine pet črk (kot Elejla). Kasneje se bomo posvetili podrobnostim tega nenavadnega trojstva simetričnih besed.
Kako je sploh beseda (Elejla) prišla v naš gosti svet? Pojdimo na zanimivo in ponekod malce bizarno potovanje.
* * * * *
Megšelem in Abadon
V besedilih se pojavlja tudi Megšelem, v prevodu dno vesolja, svet lupin, medsvet. V pomembnih vilinskih knjigah, najpomembnejša je gotovo Sehir Etir, ima ta medsvet precej nejasno vlogo. V zvezi s tem je večkrat omenjen Abadon, kise prevaja kot ponor kaosa, delivec svetov in tudi brezno kaosa. Gre za svojevrstno ločnico in stanje. Znano je predvsem to, da Megšelem obstaja trenutek za našim zdaj. V praksi to pomeni, da Megšelem in naše vesolje ne obstajata v istem času, temveč ju loči nedefiniran trenutek. Nihče še ni pripravil celovite analize, kaj to pomeni za naš svet in kakšni so medsebojni vplivi. Vemo samo to, da vplivi obstajajo.
V mitologiji Drugotnosti se srečamo z Abadonom pri pogrebnih svečanostih, kjer predstavlja prehod duše pokojnika iz tega v oni svet. V temeljnem delu o okultni vilinski magiji Sehir mašarik earesah (Knjiga velike šole magije), je Abadon omenjen v najbolj temeljnih poglavjih kot neke vrste mističnega prehoda skozi kaos. Ponekod se ob tem pojavlja tudi mistična reka Alissa z brodarjem.
Zelo nazorno to pove stavek iz Sehir mašerik earesah VI-g /26:
»Veliki brodar ne bo sprejel vašega novčiča, dokler ne boste očiščeni.«
Seveda sta voda in reka omenjeni še marsikje. Recimo kar v Sehir Etirju (v nadaljevanju SE):
Tukaj so nekateri zanimivi odlomki:
SE 2 – 4: »Vse preklete duše pokopane in zakopane v Megešelemu se kakor vojska, nemrtva in neživa, vsuje skozi portale izmed teh in drugih voda.«
Omenjanje vode se ponavlja v različni literaturi.
SE 2 – 11: »Vode, ki so zgoraj, izlijejo se skozi vode, ki so spodaj.«
SE 2 – 3: »V kaos Abadona pade svod nebeški iznad, vsrka kaos Abadona svod izpod.«
Primerjajte ta dva stavka! Jasna je narava Abadona in jasno je naznačena polarna parnost vod in svodov.
Zanimiv je recimo spodnji stavek.
SE 2 – 4: »Oj gorje vsemirju, Demešek švigne iz razpoke Abadona.«
SE 2 – 7: »Kaos Abadona, ta vrelec in požiralec vsega vzdigne krono lažnega sijaja.«
Beseda Demešek se prevaja kot temna plima, temni val, prihajajoče zlo, zloba, a lahko ima tudi manj zlovešče pomene. Zavedati se moramo, da tema ni nekaj slabega, je le odsotnost luči. Vse mora biti v ravnotežju.
V okultni in teološki literaturi se Demešek pojavlja kot prispodoba za seme sil kaosa samovolje. V večih virih je Abadon, opisan kot kaotični prehod, ločnica med tem in onim, a Demešek je neke vrste nosilec energij prehajanja.
Omenjen je v dveh kontekstih. Na eni strani iz Abadona v naš svet vstopi temeljno seme zla, a na drugi iz našega sveta preko Abadona mistični popotnik vstopi v svet luči. Torej gre za mistično in fizično smrt kot potovanje duše k izvoru.
No, s tem smo se malce oddaljili od Elejle, a je dobro poznati vsaj temelj mistično interpretacijo strukture multiverzuma.
Ločevanje vod, ki so zgoraj od vod, ki so spodaj.
* * * * *
Trojstvo, temeljni koncept dinamike vesolja
Vrnimo se k simetričnosti besede Elejla. Enaka simetričnost je značilna tudi za besedo Elahala, Živi bog.
Opraviti imamo z dinamično opozicijo, uravnoteženjem. A tukaj je še tretja simetrična beseda, ki izhaja iz korena MŠH (mešeah), MŠHŠM (mešeahašim), ki dobesedno pomeni razodet skozi. Torej imamo trojstvo, ki je simetrična slika usrediščenja in uravnoteženja prehajanja med arhetipskimi koreni manifestiranega univerzuma.
Ta koncept je v svetu duhovnosti izredno nenavaden, kajti velika večina popularne duhovnosti temelji na polarnosti. Tudi v Kabali se pojavlja podobna zasnova, čeprav je bistveno manj jasno izražena. V vilinski mistiki, poreklu vseh (tudi) semitskih duhovnih izročil, je ta princip usrediščenja in medsebojne soodvisnosti razdelan precej natančnejše in naprednejše.
Trojstvo ... Srečali smo ga tudi v krščanstvu, kjer imamo sveto trojstvo Oče, Sin in Sveti Duh. V krščanstvu so sledi trojstva, ki ima poreklo v vilinski okultni teologiji. Trojstvo temeljnih konceptov je jasno artikulirano v celotni vilinski okultni teologiji in mistiki.
Megšelem je presenetljivo razvit mitološki pekel. V nobeni duhovni, verski, mitološki ali mistični tradiciji ni tako razvitega »odlagališča duhovnih odpadkov«, kot ga pozna vilinska mistika. Naj še enkrat prikažem simbolno shemo trojstva! Kaj lahko razberete iz nje?
Vrh, ravnotežje predstavlja Elahala, Živi bog. Nekaj podobnega, vendar ne tako razvito, pozna tudi kabalistična tradicija. Del tega se je prenesel tudi v krščansko misel, kjer pa ni več vse tako jasno.
Trojstvo ALILA, ALHAHLA, MŠHŠM
* * * * *
Zgornji in spodnji svet
Živi bog je zasnova neprekinjene prisotnosti, razodevanja in uravnoteženja z usrediščenjem celotnega manifestiranega (razodetega) vesolja. Hkrati je to točka, iz katere je izbruhnil naš čas – prostor in je igrišče, kjer prihaja do dinamike vseh vesolj.
* * * * *
Elahala, pot do božanstva
Zasnova živega boga (ALHAHLA – elahala) je skrita običajnemu razumskemu dojemanju s paravanom, ki prekriva brezno Abadona. To brezno (koncept smo zasledili v nekaterih vilinskih knjigah) ločuje tri zgornje, božanske etirje od spodnjih sedem etirjev.
Transkripcije besede Elahala (ALHAHLA)
Če so zgornji trije etirji še zunaj sfere objektivnega razodevanja, spodnjih sedem predstavlja kanale razodevanja. Sedem je tudi temeljnih parov nasprotij, ohranjenih v hebrejski simboliki v obliki dvojnih črk.
Preslikajmo to na kocko prostora, model manifestiranega vesolja in dobimo logičen model stvarstva. Število sedem srečamo tudi pri simbolu heksagrama, enem najmočnejših simbolov nezavednega.
Kocka prostora - vilinska interpretacija (središčna točka je AIH (eajih) - sveto seme)
Kocka prostora, ki jo razgrnemo v križ, ima šest stranic in središče, ki vse povezuje. Ne nazadnje, tudi vilinska beseda Elahala je sestavljena iz treh različnih črk, dveh parov in enega trojstva AL-HAH-LA in tudi kot trojni samostojni A, ki jih povezujeta LH in HL - A-LH-A-HL-A. Obe vrsti zapisa skupaj ponazarjata metafiziko Elahale.
V tem je izjemno veliko metafizike. Prva črka vilinske abecede je Aeled (A). Predstavlja metafizični prvi znak ločitve manifestiranega od nemanifestiranega, prvi odmik od božjega. Ta črka se v besedi ponovi trikrat, kar ponazori tri ločitve pred materializacijo - ločitev od nemanifestiranega, ločitev od ognja, zraka in vode.
Črka Aeled se prevaja kot samorog, torej simbol nedolžnosti in nedosegljivosti ideala.
Druga črka v paru je Hanih (H), ki se prevaja kot okno. To je simbol premišljevanja o tem, kar vidimo iz svoje hiše zavesti. Tretja črka, tudi ta nastopa v paru je Limbel (L), kar pomeni bik. To je simbol vztrajnosti. Na zgornjem heksagramu Aeledi stojijo v vrsti od zgoraj navzdol. Zgornji par tvori HL, spodnji pa LH. Skozi te povezave med črkami in njihovimi simbolnimi pomeni lahko razberemo veliko o vilinski modrosti in zlasti duhovnosti.
Ste opazili sorodnost strukture besed ALILA (Elejla) in ALHAHLA (Elahala)?
* * * * *
Mešeahašim - božji posrednik
Mešeahašim (MŠHŠM) je pentagramska beseda, sestavljena iz petih črk, razporejenih v dva para in samostojno črko, torej je po strukturi enaka Elejli, kar prinaša različne interpretacije. Različni strokovnjaki dolgo niso doumeli prave simbolike te besede. Po odkritju v votlini so v njej videli dokaz o svetosti pentagrama. Povezovali so jo celo s hebrejskim imenom Jezusa - IHŠHV, torej materijo, Dopolnjeni (izpolnjeni) z duhom.
Šele kasneje je uspela identifikacija pravega simbola. Ne gre za pentagram, temveč za piramido, temeljni simbol otipljive materije, s točko v sredini. Vse simetrične besede so liki s točko ravnotežja v sredini.
Pri MŠHŠM imamo opravka z dvojnim Merea (M), ki pomeni vodo, torej elementarni princip časa. V središču je Hanih, razložen že v prejšnjem podpoglavju. Šalam (Š, Sh) je črka pozdrava, meditacije in tudi je predstavljen kot slika odprtje neba. Tu črka nastopa v obeh kontekstih.
Transkripcija besede Mešeahašim (MŠHŠM)
Usrediščenje personifikacije Mešaraha je meditacija in pozdrav simbolizma odprtega neba neprekinjeni povezav s Tistim (Elahalo). Je vez med manifestiranimi sferami.
Na zgornji sliki je grafična podoba besede. Med drugim nam sporoča, da moramo biti trdno na tleh, da se lahko vzpnemo v nebo. Ima šest stranic, vsaki ustreza ena od točk Elahale. V tej povezavi so zapletena razmerja, ki presegajo namen tega članka.
Še malce drugačen, malce geometrijski pogled na Elejlo, ki je, to sem že razložil, pentagramska simetrična beseda. Ponazorimo jo z narobe obrnjeno piramido. Središče piramide predstavlja črka I, Jilad. To pomeni v mistični klasifikaciji dlan in pogum. Če združimo obe piramidi v kocki prostora, dobimo AIH, Eajih - sveto seme. To 'sveto seme' je ena največjih skrivnosti sveta. Kaj pomeni? Kako interpretirati ta spoj osrednjih črk?
In znajdemo se še pred eno skrivnostjo ... O njej pa kdaj drugič.
Želite dodatne informacije? Vas zanima še več o čudovitem svetu Vitezov in Čarovnikov?
Pošljite e-pismonošo in zagotovo dobite odgovor:
