Berilo: Dodatki knjige Somrak Drugotnosti
Kazalo dodatkov
Nekateri zemljevidi
Otočje Almandra s položajem vseh treh delov flote Božanskega carstva
Meglena dežela, kamor je pobegnila druščina Aecusa, Eldarja in Lina.
Sonoroda s Kandarjem, središčem Božanskega carstva
Zeolija – grofija časti in ponosa
Medalar – nekaj o padlem kraljestvu
Naslednji sestavek je malce dopolnjen in prirejen članek iz dodatkov Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok.
Najprej nekaj o Medalarju. V času zlatega eona je na večjem delu sodobnega Medalarja obstajala Feowellska marka.
Vladal ji je volilni mešel s skoraj absolutno oblastjo. Feowellska marka je obsegala celoten današnji Medalar z nekaterimi mejnimi vzhodnimi deželami, a brez Zeolije. Ime Medalar se je pojavilo, kako ironično, v času Vesoljnega carstva. Takrat je na ozemlju današnjega Medalarja (znova brez Zeolije) in zahodne polovice Gef Orssula obstajala Carska grofija Medalar.
Ob hitrem razpadu cesarskega Severnega zbora in razkroju cesarske oblasti v času tragičnega Padca, je Arnus Feowell ubil svojega očeta, cesarskega volilnega grofa Darija Feowella. Glavo je poslal Sethu Ureusu in z blagoslovom meašike Marise vzel za ženo najmlajšo sestro Gef Orsulskega tezgeja in postal tezgei (dedni grof) Carske grofije Medalar. Vladal je pod nadoblastjo herota (carskega guvernerja) Endana Hadzarskega.
V času padca Vesoljnega carja leta 15 ne je Nimor, takrat še Inillad, sprožil upor proti razpadajoči carski oblasti in se po zasedbi Lithinalla poročil s hčerko umorjenega carskega tevakema Oleada Feowella. Takoj zatem se je razglasil za mešela takrat precej skrčene Grofije Feowell. V burnih časih razpadanja carske oblasti sta na ozemlju carske grofije, poleg Feowella, nastali še vojvodstvi Langer in Quelverg.
Sodobni Mealkud (Kraljestvo) Medalar je nastal med Koalicijskimi vojnami. Leta 27 ne se je Marka Feowell ohlapno povezala z razpršenima in komaj vzpostavljenima Vojvodstvoma Langer in Quleverg. Leta 28, na 1. medalarskem jadagetu, so hesed malahidi Langerja in Quelverga razglasili Nimorja Feowella za jakila (kralja) Kraljestva Medalar. Leta 30 se je pridružila še Zeolija.
Svojo končno podobo je Medalar dobil s koncem koalicijskih vojn, ko je nastala še peta velika hiša, Posestvo Sagras. Postopek napredovanja Sagrasov v hesed malahide se je prekinil s smrtjo Nimorja I. Feowella.
Medalar pred začetkom vzpona Božanskega carstva
Zeolija
Zeolija je najzahodnejša Medalarska dežela. Že od nekdaj ji vladajo hesed malahidi Zeolski iz gradu v Zeolvergu. V času Svetovnega cesarstva je bila Zeolija ena od vazalnih mabej (grofij) brez volilne pravice, sprva na kasadu, kasneje na cesarskem jadagetu. Bemej Zeolije še danes nosi arhaični naziv šezek (grof), ki izhaja iz davnih časov vilinske vladavine in začetkov vilinskega podeljevanja omejene samouprave človeškim vazalom. Še pomembnejše je, da bemej Zeolije ni nikoli prekinil formalnega vazalnega statusa do vilinske Arimoje, ki se je ohranil vse do danes.
Posebnost velike hiše Zeolske je grofov prstan. Samo prvorojeni sin aktualnega bemeja si lahko nadene ta prstan. Pripisujejo mu razne magične lastnosti. Zgodovina tega simbola oblasti nad Zeolijo sega v meglo legendarne davnine, vse do vilinske vladavine kralja iz Arimoe. Po eni od legend naj bi zeolska rodbina izhajala iz ljubezenske zveze med zeolskim šelgeacem in vilinko. Nihče ne ve, kam je prstan izginil dvajset let pred padcem Vesoljnega carstva in se potem, v burnem času razpada carske oblasti, znova vrnil k bemejem Zeolije.
Pred 2400 leti, ob Padcu, je Zeolija za 300 let prešla pod oblast herota carske tegrapate (dežele) Medalarja in Zeolije. Herot je Zeoliji, za razliko od Medalarja, vladal neposredno iz Lithinalla. Grofija ni imela niti trohice lastne samostojnosti. V burnih časih dramatičnega padca Vesoljnega carstva se je pojavil šelgeac (dedič) Enij Zeolski in svoje nasledstvo dokazal ravno z legendarnim prstanom Zeolije. Skupaj z Nimorjem Feowellom se je pridružil koaliciji, ki je v času Mabeza (osvoboditve) zlomila Vesoljno carstvo.
Takoj po padcu Vesoljnega carja se presenetljivo ni pridružil Nimorju Feowellu pri formiranju kraljestva Medalar, temveč je Zeolija postala cesarska mabeja. Tako je bilo vse do leta 29, ko je Upravniška koalicija zasedla Landogar in južni del Zeolije. Cesar Timeus ni mogel pomagati svoji najsevernejši mabeji, zato so se Zeolci sami otresli vsiljivcev. Enij je na začetku vojne sezone leta 30 zbral vojsko in z njo izgnal slabo organizirane zavojevalce.
Zavedal se je, da je dosegel samo začasno zmago in brez močnejšega zaledja bo Upravniška koalicija v naslednji sezono zagotovo doslednejša. Ker si ni mogel obetati podpore obleganega cesarstva, je konec leta 30 grofijo priključil Medalarju in s tem odvrnil nevarnost invazije z juga. Enej Zeolski je s Feowelli podpisal patent o vzajemnem dedovanju in s tem je bil vzpostavljen današnji Medalar.
Rodbini Zeolcev in Feowellov je vezala tudi ženitna pogodba. Zeolski grofje so za ženo kralja Medalarja prispevali eno od bližnjih sorodnic, največkrat hčere ali nečakinje. Ta pogodba je veljala vse do hitrega padca Medalarja, ko zeolski bemej Malahid Zeolski ni mogel pravočasno zagotoviti žene Enrichu Feowellu.
Mogoče še zanimivost - v ječah Venegar'Dara na zahodu Zeolije, je v grozljivih mukah umrl eden od damejahov. Meašiko Mariso so zaprli v ječo, obkroženo s kristali, uročeni z Mešarahovo magijo. Meašika je v nepredstavljivo strahotnih mukah umirala od enega do drugega polnega Mogosa. Še stoletja po njeni smrti so govorili o odmevih krikov groze. O njeni smrti je nastal celo Marisin ep, ki ej opeval junaštvo Zeolije in njeno premoč nad magijo Vzhoda.
Zeolija je bila poražena in okupirana po znameniti končnici medalarske vojne konec leta 2098. Vojna je bila izjemno brutalna, saj je ni prekinil niti nastop zime, saj se je končala šele sredi snežnika.
Tisto, kar je nastalo kot Zeolija takoj po koncu vojne, je bila samo nesrečna zasedena pokrajina z nesrečnim marionetnim vladarjem. Tarik zeolski je vladal pod nadzorom zalabenskega herota Landala Langerja, a večji del je postal z delom Feowella suženjska dežela.
Zemljevid Zeolije
Zemljevida - levo: Sagras po zlomu Medalarja; desno - razkosana Zeolija
Božansko carstvo
Hendveji – udarna pest Božanskega carstva
Hendveji so predstavljali hrbtenico vojske nekdanjega Vesoljnega carstva. Mnogi kronisti so ravno izjemni spretnosti hendvejskih tramakošev, neke vrste generalov, pripisali mojstrski prodor v obdobju Padca.
Tudi v času nastanka Božanskega carstva dobrih 2000 let kasneje so odigrali pomembno vlogo. Njihovi posegi so bili odločilni pri hitrem združevanju dežel Vzhoda. Presenetljivo pa svojih vojaških veščin niso nikoli uporabili za širjenje lastnega ozemlja. Vedno so vzdrževali zgodovinsko ozemlje na jugovzhodu, v Handzarju in delu Norogha. Zaradi tega so nekateri kronisti postavili teorijo, da so Hendveji predvsem najemniki vrhunske kakovosti in njihova vrhunska bojna vrednost bi v primeru lastnega osvajanja zvodenela.
Čez celotno obdobje Medvladja so mirovali, ker pač ni bilo povpraševanja po njihovih vojaških uslugah. Ves ta čas so samo branili svoje ozemlje in vzdrževali ohlapno zvezo kneževin.
Tudi v obeh vojnah s Cesarstvom Shedanija so se samo branili. Kroniste takratnih vojn so presenetili, kar nikoli niso izkoristili zmag nad cesarskimi medrejami za lastno osvajanje.
Šele v desetletju hitre vzpostavitve Božanskega carstva so se mobilizirali v večjem številu in njihove vojaške enote so postale hrbtenica konsolidiranja Carstva.
Odločilna prednost Hendvejev je način postavljanja poveljujočih. Vsak svobodnjak z vstopom v 30-letno službo dobi pravico do napredovanja tudi do najvišjih vojnih položajev. Položaj tramakoša se ne deduje ali dobi s krvnim statusom, temveč se ga pridobi z napredovanjem od navadnega lemika preko jamita in trahika.
V novejšem času so pomembno stopili v ospredje v času zloma Medalarja, saj so ravno Hendveji nosili glavno breme hitre zasedbe Medalarja. Krvna garda in ognjena pehota so cvet njihove vojske.
Vojaška organizacija v času Božanskega carstva
Osnovna vojaška enota je stotnija (rekop), ki jo vodi jamit. Že ime pove, da ima 100 lemikov.
8 – 15 rekopov sestavlja tarik, osnovno taktično enoto, ki jo vodi trahik. Tarik ima poleg stotnij tudi poveljniško skupino (teru). Sestavlja jo 20 – 30 lemikov in 5 – 7 jamitov. Tarik je precej samostojna enota.
4 – 6 tarikov sestavlja medrak, ki ga vodi tramakoš. Zraven je tudi t. i. poveljniška skupina s stotnijo lemikov, vsaj desetino jamitov in dvema ali tremi trahiki, ki skrbijo za posamezna področja. Vsak medrak ima skupaj med 7000 in 8000 lemiki. V boju ima enota znotraj bojnega načrta veliko samostojnosti in ravno ta lastnost je odločilnega pomena za sodobno vojno z veliko manevriranja. Tramakoš ima popolnoma proste roke pri izvedbi cilja bojne naloge. S tem je prisiljen v kreativnost in iniciativo.
* * * * *
V prvih letih Božanskega carstva so tramakoši temeljito izdelali strategijo in taktiko vodenja večjih bojnih skupin raznolikih formacij. Zlasti so se izkazali pri načrtovanju bliskovitih napadov kombiniranih enot. Med bliskovito zasedbo Medalarja so pokazali izredno spretnost pri odločanju bitk, še preden so se sploh začele.
Pomemben element vojaške strategije hrbtenice carske vojske je bila t. i. taktika 'zmage pred bitko'. To se je zlasti izkazalo pred 'bitko' pri Obvodniku, kjer so maloštevilni tariki in jate tzevogov z bliskovito akcijo preprečili zbiranje in razvoj medalarske vojske.
Medalar je doživel katastrofalen poraz že pred razvojem bitke.
Sodelovanje Hendvejev v armadah lordov Setha Ureusa in Apofisa Sekhmeta
Obe velikanski armadi, sestavljeni iz orkov, kačjeglavcev, goblinov, in s podporo jat tzevogov, so bile neposredno pod nadzorom meašik in njima podrejenima lordoma. Hendveji so imeli v teh dveh armadah svoje tarike in medrake, ki pa so delovali izven lordovega vodstva. Hendvejske čete so sledile meašikinemu cilju, vendar so bile pri tem samostojne.
Pomembno vlogo so imeli Hendveji pri zasedbi strateško pomembnega otočja Almandra. V praksi se je pokazala prednost odlično izurjenega oboroženega in zaščitenega lemika naproti goleakom. V tej bitki je prvič nastopala ognjena pehota, ki je demonstrirala taktične sposobnosti srednje velikih enot.
V bitki se je izkazala šibkost vilinskega zanašanja na umetne vojake goleake. Še tako dobra priprava goleakov ne more nadomestiti iniciative živih ljudi. V tej epizodi vojne so orki in kačjeglavci dokončno dobili vlogo drugorazrednih vojnih enot, namenjenih mehčanju obrambe in širjenju strahu.
O Božanskem carstvu
Božansko carstvo se je skoraj brez nasilja vzpostavilo v izredno kratkem času. Leta 2085 še ni bilo nobenega sledu, a deset let kasneje je vladalo celemu Vzhodu in trčilo ob meje Shedanija in Medalarja. Hitro je začelo trgati kose Medalarja, najšibkejšega soseda, ki je zaradi notranjih razmerij med velikimi hišami skoraj brez boja izgubljal vzhodno plodno ravnico. V tej fazi je trpel predvsem Sagras, najmanjša in najvzhodnejša velika hiša.
Božansko carstvo pri svojem širjenju po vhodnih deželah ni uporabljalo nasilja. Edino vojna epizoda je bilo nekaj bitk med Južnim in Severnim Noroghom, ki pa so se vedno končale s hitro zmago severa. Hendveji severa in juga so v novi oblasti Kandarja začutili priložnost za novo prihodnost svoje vojaške tradicije. Božanski car je premeteno omogočil razcvet trgovine in razvoj različnih čudes na osnovi kristalne magije.
Božansko carstvo je sestavljeno iz precej samostojnih kraljestev, tegrapatov, ki jim vladajo jekibi. To so naslednje dežele:
- Gef Orssul, ki mu vladajo Orssulski gospodarji.
- Ceodija, ki mu vladajo Ceodi.
- Handzar, ki mu vladajo Uluraški gospodarji.
- Severni Norogh, ki mu vlada hendvejska dinastija Noroghi.
- Južni Norogh, ki mu vlada južnjaška dinastija Altarcev.
- Mealkud Sonoroda – carska dežela pod neposredno basileino oblastjo.
Po zasedbi Medalarja se je razširil Gef Orssul, Zalaben je postal magabeh Sonorode, a nova Zeolija del Zalabena. Določeni deli Medalarja so postali suženjska dežela pod neposredno oblastjo carskega herota. Najhuje se je godilo delu Zeolije.
Ob koncu 2098 je bilo Božanskemu carstvu, konkretno melakudu Sonoroda, priključeno še otočje Almandra.
Vesoljno carstvo je na začetku novega tisočletja razpolagalo z grozljivo obsežno vojno silo.
Na osnovi zbranih podatkov, ki temeljijo na zelo natančnih evidencah hogatemijev (hogatemi - carski uradnik), lahko podamo oceno vojnih sredstev v prvih dneh leta 2100:
- 2.000.000 orkov, kačjeglavcev in goblinov.
- 550.000 hendvejskih lemikov, od tega 25.000 v ognjeni pehoti - kot del novih kombiniranih bojnih enot.
- 450.000 lemikov iz preostalih človeških dežel (Severnjaki, Nižinci in Južnjaki).
- 2500 vseh vrst tzevogov.
- 55 ladij za prevoz velikih kristalnih čolnov in tzevogov (vse na kristalni pogon).
- 150 velikih bojnih ladij na kristalni pogon.
- 550 drugih ladij na kristalni pogon.
- 600 večjih običajnih ladij.
- 4500 ognjenih kočij.
- 2400 jeklenih pajkov.
Ena od upodobitev hendvejskega viteza, pripadnika Krvne garde, goblinskega mašaga in nemrtvega lorda Seth Ureusa
* * * * *
Cesarstvo Shedanija je imelo s preostalimi človeškimi kraljestvi samo manjši del te sile. Medalar je bil izločen v nekaj mogosih leta 2098. Takrat se je pokazala predvsem taktična premoč nove carske vojske. Medalar je v tej kratki vojni izgubil okoli 50.000 lemikov in mašagov, a Hendveji, udarna ost carstva, so izgubili le 6.000 lemikov. Skoraj vse izgube so nastale med zasedbo Zeolije. Seveda ni nihče natančno preštel izgub med orki, ki so bile ocenjene na 150.000 bojevnikov, večinoma padlih med obleganjem ožin.
* * * * *
Božansko carstvo okoli 5 let pred Bitko na Sipini
Gef Orssul
Gef Orssul je kot zaključena dežela izginil ob zlomu Vesoljnega carstva. Kasneje je nastalo in tudi izginilo nekaj mestnih grofij. Gef Orssul je bil od začetka 2. tisočletja samo največja grofija na redko naseljenem območju. Šele na začetku 3. tisočletja se je hlapna zveza malce povezala in sredi leta 2092 je postala del Božanskega carstva. Pandrog Orssulski je postal tezgej in leta 2098 še carski jekib Gef Orssula.
* * * * *
Handzar
Handzar je obstal tudi po padcu Vesoljnega carstva, a so ga na začetku 6. stoletja uničile in popolnoma opustošile cesarske vojske med začasno zasedbo. Dežela si ni opomogla naslednjih 1000 let. Šele v 16. in 17. stoletju ne se je vzpostavilo nekaj mestnih državic, ki so se leta 2094 povezale v Handzar in postale del Božanskega carstva. Deželi vlada carski jekib Arnam Ulurak.
* * * * *
Ceodija
Ceodija je kot kraljestvo v zmanjšanem obsegu preživela padec Vesoljnega carstva. V 12. in 13. stoletju je celo vladala delu Sonorode, a je otočje zapustila konec 13. stoletja. Kraljestvo se je zasedlo nekaj otokov in ohranilo nekaj trgovine celo z vilinskim kraljestvom Diweja. V 14. stoletju je ob dinastični krizi kraljestvo začasno razpadlo na dva dela, saj se je odcepilo veliko mesto Dar'Welleia, a je Taniq Ceod v 16. stoletju dosegel vnovično družitev. Kasneje, v 18. stoletju, se je Ceodija zapletla v niz kratkotrajnih in srditih vojn s Severnim Noroghom, ki so se končale brez posebnega zmagovalca.
Kraljestvo je že leta 2087, kot prvo na celini, postalo del Božanskega carstva, vladar Ganor Ceod je leta 2088 postal jekib in je vse do leta 2098 formalno vladal tudi Gef Orssulu.
* * * * *
Severni Norogh
Severni Norogh je samo za nekaj desetletij preživel padec Vesoljnega carstva. V 6. stoletju je velik del zasedlo cesarstvo Shedanija, kasneje pa je celotno območje životarilo po pustošenjih, zaporedju slabih letin in bolezni. Šele na začetku 12. stoletja ne se je vzpostavila ohlapna zveza, ki so jo podpirali klani Hendvejev. Severni Norogh je v 19. stoletju trdno združil Lanin Norogh, preživeli potomec nekdanje vladarske družine. Prestolnica je postal ostanek nekdanje prestolnice Los Norogh, ki ga je novi vladar obnovil. Leta 2090 je dežela postala del hitro rastočega Božanskega carstva. Lanin VII. Norogh je še istega leta postal jekib in pomagal k pripojitvi Južnega Norogha.
* * * * *
Južni Norogh
Južni Norogh se je po padcu Vesoljnega carstva ohranil še skoraj 200 let in po izgubi severnih posesti je počasi razpadel. Konec 12. in na začetku 13. stoletja se zapletel v vojno s cesarstvom Shedanija, ki se je končala s premirjem in brez odločilnega zmagovalca.
Dežela je bila bolj ali manj od 15. stoletja razdeljena na severni hendvejski in južni del, ki so mu vladali temnopolti Južnjaki. Občasno je prihajalo do sporov, vojn in potem miru, dokler leta 2095 niso v severni del vstopili tezgeji Severnega Norogha z vojsko. Skoraj sočasno se je v Itwghu izkrcala meašika s krvno gardo in brez boja zasedla prestolnico Altaro. Dežela se je priključila Božanskemu carstvu in Hanrik III Altarski je leta 2097 postal carski jekib.
* * * * *
Sonoroda
Po padcu Vesoljnega carstva je oblast prevzel malahid Tarin Sonorodki in se soočil z odporom ostankov carske oblasti. Poleg krvave vojne je deželo prizadelo zaporedje hudih nesreč. Kanadar je bil požgan in velik del prebivalstva se je umaknil na celino.
Preživeli rodbine Sonorode so vladali majhnemu obalnemu pasu na jugu glavnega otoka. V 12. in 13. stoletju je delu otočja vladala Ceodija, kasneje se je znova osamosvojilo. Kandar so v času počasnega razcveta obnovili v 19. stoletju, le ruševine nekdanje carske palače so samevale. Nihče ni želel motiti miru duhov slavnih dni Vesoljnega carstva.
Leta 2084 se je v opustošeni palači naselil novi basilea, Božanski car in palača je zasijala v novem siju. Dve leti kasneje je bila Sonoroda cvetoča dežela, ki je svojo oblast konec leta 2087 razširila na Ceodijo.
Deželi od 2098 neposredno vlada basilea Božanski car preko svojega herota Maldana Sonorodskega.
