Berilo: Dodatki knjige Padec svetih
Seznam dodatkov knjige: Padec Svetih
Protagonisti (in antagonisti) Padca Svetih
Abram Holgar (*950 – 996(?))
Abram Holgar je bil za majordoma postavljen leta 981, po smrti svojega daljnega sorodnika Tahisa Oroškega v času Valerija VI Simidala. Po poreklu je mešanec med Južnjaki in Obmorci vzhoda, rojen kot liberos. Ime in priimek očeta sta ostala neznana. Malahidski položaj je zagotovila njegova mati, ko se je po smrti prvega moža poročila z drugorojenim malahidom Cenetha. Priimek je dobil po Holgarju, južnem delu posesti Ceneth. V Wendenburg ga je pripeljal njegov očim na povabilo enega od podkomornikov dvornega komornika za vojvodstva, Elisa Feorveškega, drugorojenega nečaka Ladhaškega mešela.
Abram se je izkazal za odličnega dvornega pisarja in je že leta 969 postal podkomornik pisarne za davčne patente. Tudi na tej zahtevni funkcij se je izkazal za učinkovitega upravnika, zato je kmalu, že leta 972, postal dvorni komornik za nasledstva. Znova se je izkazal z brezobzirno natančnostjo in njegov daljni sorodnik ga je leta 975 imenoval za svojega pomočnika za trgovino. Na tej funkciji je naravnost blestel s svojo sposobnostjo doseganja kompromisov. Abram je ta čas izkoristil za krepitev svojih vezi.
Leta 978 se je poročil z Iliono Ladhaško, drugo hčerko mahiba Ladhaškega zbora, hesed malahida Oriana Ladhaškega, mlajšega brata vplivnega hesed malahida Ariana Ladhaškega, mešela Ladhasa. S tem je dobil hesed malahidski patent.
Cesar Valerij VI ga je leta 980 s patentom povzdignil v posebnega dvornega enimahija, ki je bil nosilec in čuvar janimaka, posebne protokolarne palice za pomoč pri vodenju jadageta. Majordom Tahis Oroški je hotel za majordoma pripraviti svojega sina Ulilla II Oroškega, a je Abram to preprečil. Tahis se je med potjo na jug okužil z gnojevko in leta 981 umrl. Še na smrtni postelji je svaril pred brezobzirnim Abramom. Zaman. Cesar Valerij ga je, zaradi pomiritve okoli trgovinskega spora z Ladhasom, imenoval za svojega majordoma. Abram je za vsak slučaj dal leta 990 zahrbtno umoriti vse morebitne Tahisove moške sorodnike.
Abram Holgar je bil ujet leta 996, v zadnjem dvornem udaru sredi Padca. Čeprav njegova smrt ni uradno potrjena, se smatra, da je umrl leta 996 v carskem ujetništvu.
* * * * *
Nimor Zavair (*952 – 1022 (26 ce))
O Nimorju Zavairju, dvornem komorniku Abrama Holgarja ni veliko podatkov. Na dvor je prišel leta 990. Mnogi so šepetali, da se je na položaj povzpel zaradi izvedbe pokola rodbine Orohov. Po nekaterih virih naj bi bil član Amariškega častnega kolegija morilcev. Drugi viri pravijo, da je bil pankrt pomembnega malahida Wendenburga, a je znano le to, da je del svojega življenja preživel v sektorju Tamraih.
Leta 996 je z dvornim udarom odstranil svojega zaščitnika Abrama Holgarja in ostanke razpadajočega Svetovnega cesarstva predal Vesoljnemu carstvu. Za nagrado je bil imenovan za prvega guvernerja carske Shedanije. Čeprav je imel precej nasilno kariero, je umrl od starosti v Nengorju. Še do danes niso pojasnjene njegove zveze s cehom šadasov in ozadje njegove vloge pri Padcu.
* * * * *
Timeus IV Simidal (*980 – 1051 / *16 pce - 56 ce)
Timeus je bil še mladoleten, ko se je moral podati na znamenito Begunstvo. Bil je zadnji polvilinski naslednik dinastije, z njim se je prekinilo nasledstvo vilinskih rešgej in človeških cesarjev.
Skupaj z majhnim spremstvom je izkoristil kaos v času Padca in se v znamenitem Begunstvu izmuznil neznano kam. Guvernerji Shedanije so do leta 50 ce večkrat, a neuspešno, organizirali iskanje izgubljenega dediča. Edini znan podatek omenja, da je zadnja leta življenja preživel na robu Meglene dežele. O njegovih naslednikih, ki so ohranjali luč svete dinastije, obstaja samo okrnjena in nezanesljiva zbirka napol preverjenih zapisov. Njegov naslednik, Timeus XX, je 288 let kasneje znova stopil na sceno z izkrcanjem pri Idirarju (podrobno o tem v eseju Koalicijske vojne).
* * * * *
Danol Inriški (*942 - ?)
Mahib Danol Inriški je bil pomemben kot eden od udeležencev načrta zadnjega dvornega prevrata na predvečer Padca. O njegovi karieri se ne ve veliko, niti se ni ohranila kakšna njegova vojaška zasluga. Od leta 995 je bil v komornikovi pisarni za vojno oskrbo, a tik pred Padcem je postal podkomornik vojne pisarne. O kraju in času njegove smrti nimamo podatkov. Verjetno se je pridružil Nimorju Zavairju, a o tem ni zanesljivih podatkov.
* * * * *
Rean Uluraški (*955 – 1012)
Vladar Uluraka je s svojimi tremi izjemno izurjenimi medrejami predstavljal enega od temeljev zloma zadnje cesarske ofenzive pred Wendenburgom. Z bliskovitim napadom je zasedel Južni faragoški most in omogočil hiter premik na desni breg Massaneda. V slabem dnevu je most prečkalo kar pet medrej konjenice. Vodil je tudi zasedbo Uruha, zatem še neverjetno hitro zasedbo Beliasa in vseh okoliških prehodov na zahod. V pičlih štirih mogosih je zajel 24.000 lemikov in masagov, uničil in razbil pet medrej, a sam je izgubil komaj 550 svojih lemikov in okoli 13.000 orkov.
* * * * *
Arhab Orfaški (*960 – 1030)
Malahid Orfaha, pristanišča v Jenejskem zalivu, je bil odličen taktik z izjemnim občutkom za prostor. Njegove štiri konjeniške medreje so z drznim prebojem v praznino južno od Rogeaga presekale pomembno komunikacijo in vdrle v zaledje zadnje cesarske protiofenzive pred Wendenburgom. Samo njemu je lahko uspelo s takšno predrzno potezo zariti smrtonosen klin v razpadajočo zgradbo umirajočega cesarstva.
Njegovi orki so rekordno kratkem času sestavili splave in omogočili medrejam prečkanje Massaneda. Nihče ni pričakoval forsiranja reke tam, kjer je najširša. Po prečkanju reke je pravilno ocenil svoje možnosti in ni čakal na orčje in kačjeglave pešake, temveč se je s sedmimi medrejami pognal proti severozahodu. Njegovi največji uspehi so bili uničenje oskrbe Šestega zbora, blokada umika na zahod in dragocena pomoč pri glavnem udarcu carskih zborov za zaključek Padca.
* * * * *
Thetis Ormoh (vladal: 980 – 996)
Ded: Lucenij III Omroh (vladal: 920 – 955)
Oče: Amatis X Omroh (vladal: 955 – 980)
Zadnji malahid sektorja Tamraih iz rodbine Ormoh je bil nepriljubljen zaradi množice davščin, s katerimi je stiskal ljudstvo Tamraiškega sektorja. Najmanj priljubljena davščina je bila davek na goblinske in orčje sužnje, tesno ji sledi obdavčitev sob v krčmah. Malahid je bil ubit med iskanjem pobeglih Simidalov. Pravzaprav se je spomin na malahida ohranil ravno zaradi njegovega tragičnega konca v času Begunstva.
Še preden je majordom Dvora imenoval novega malahida Tamariha, je v Wendenburg vkorakala carska vojska, ki je vse sektorje predala v upravljanje zaslužnim vzhodnjaškim jamitom.
* * * * *
Zev Salneah (* ? – 996)
Zev Salneah je tretji sin malahida Sigmenisa Salneškega. Natančna letnica rojstva se ni ohranila. Po tradiciji tretjerojenega je vstopil v vojsko. Leta 982 je postal jamit 1. falange v 7. medreji. Šest let kasneje je bil imenovan za oskrbnega upravnika medreje in leta 990 je postal mahib 7. medreje. Umrl je v zmedi Padca.
* * * * *
Nitor Tar (*962 – 996)
Nitor Tar je bil eden od t.i. kapitanov reda šadasov. O njem je zelo malo podatkov. Od leta 988 je bil v službi Nimorja Zavarirja. Bil je mojster morilskega klana v Wendenburgu. Omembe vredno vlogo je dobil v času Begunstva, ko mu je orkinja Ila preprečila zajetje Timeusa in Georja Simidala. O njem ni drugih omembe vrednih podatkov, razen o njegovi vlogi v Begunstvu.
* * * * *
Tan Oliant (*? – 996)
Šadas je sprva služil v sektorju Amarih, kar dokazujejo nekateri ohranjeni zapisi o t.i. Rečnem kolegiju Amariha. Zagotovo je bil od leta 994 v službi Nimorja Zavaira. Njegovo ime se je ohranilo, ker je v nekem trenutku sekal pot Timeusu Simidalu med njegovim Begunstvom. Tan je umrl v času Padca. Podatek o tem se je ohranil v listini Sar'Rešeg mobotua (Za silne umrle).
* * * * *
Alib Ransam (? – 1002)
Šadas je v času Padca spremljal Nimorja Zavairja pri prevzemu guvernerskega položaja. Pomemben je samo zaradi svoje vloge pri prevzemu oblasti. V bistvu je bil služabnik meašike Marise in je skrbel za interese Vesoljnega carstva.
* * * * *
Urij Daron
V nekem trenutku sopotnik Georja in kasneje Timeusa IV v času Begunstva.
* * * * *
Antor Rogeaški (942 – 996)
Drugi sin malahida Rogeaga Halasa Rogeaškega je vstopil v vojsko in postal najprej jamit 1. falange 6. medreje, leta 989 mahib te medreje in leta 995 postane mahib 6. zbora. Njegovo ime se je ohranilo zaradi njegove obrobne vloge v Begunstvu. Verjetno je umrl v času Padca.
* * * * *
Amahir Belišaki
Amahir Beliaški, znan tudi z vzdevkom Krvavi, je leta 994 je prevzel nepomembno Mestno medrejo Beliasa, sestavljeno iz lemikov in mašagov. Vzdevek Krvavi je dobil leto kasneje med uporom orčjih sužnjev. Ukazal je poboj vseh orkov in goblinov. V dveh dneh in nočeh so lemiki poklali 4500 orčjih in goblinskih sužnjev.
Mahib bi ostal pozabljen, če ne bi v času Padca zbral in organiziral odpora iz ubežnih enot štirih medrej. Zahvaljujoč zagrizenemu odporu in zlasti samomorilskemu napadu slabo organiziranih ostankov konjenice se je zasedba prestolnice zavlekla še za dva dni. Meašika Marisa je bila presenečena spričo drznosti napada iz obupa in je, namesto za zasedbo, najkvalitetnejše hendvejske medreje poslala proti šibkemu napadu. Tako se je Begunstvo srečno izteklo, kajti ravno ta dva dneva sta bila pomembna za beg Timeusa IV Simidala iz padle super-prestolnice.
Eoni in štetja let v dramatičnih časih od Padca do Cesarstva Shedanije
Zlati eon, obdobje svetovne vladavine Svetovnega cesarstva, se je kronološko zaključil leta 996 s tragičnim Padcem. Ime časa Svetovnega cesarstva, zlati eon (ze), so začeli uporabljati že nekaj desetletij po njegovi utemeljitvi in se je takoj prijelo. Večini prebivalstva je obdobje vladavine polvilinskega cesarja in vilinske kraljice dejansko pomenilo zlato dobo.
Leto Padca 996 je predstavljalo začetek t.i. carskega štetja. Basilea je takoj po zasedbi Wendenburga razglasila novo štetje, vendar je obdržala star koledarski sistem, pri čemer je prilagodila nekatere praznike. Kasnejši kronisti so večkrat sočasno uporabili štetje zlatega eona (ze) in carsko štetje (ce).
Oba štetja sta se iztekla 275 let po Padcu. Takrat se je začela doba novega eona (ne) in je označevalo začetek konca Vesoljnega carstva. V času cesarstva Shedanija se je uporabljalo samo štetje ne. Tudi koledar je bil spremenjen, kot bi vsi hoteli pozabiti na carske čase.
Vilinci so po umiku iz Svetovnega cesarstva začeli znova uporabljati svoja štetja let, vezana na vladarje posameznih kraljestev in vladavino rešgeje, ki je zavladala že leto po umoru Lorise.
Mabeje Svetovnega cesarstva
Velikansko cesarstvo, ki je obsegalo edino znano celino Elem Jereda (Drugotnosti, Starih Ed), je bilo razdeljeno na kraljestva, marke, vojvodstva, grofije in hiše. Temelj Cesarstva je predstavljala Osrednja marka z Vilinskimi kraljestvi. A Cesarstvo so bile tudi zanimive eksotične dežele, skrite kronistom in veličastju. Vstopile so v zgodovino, jo tiho spremljale in zatem izstopile v času Padca.
V cesarstvu so sobivala naslednja ljudstva:
- Ljudje
- Vilinci
- Škratje
- Edamiti
Mabeje so samostojne grofije, vojvodstva in marke, torej zemljiške enote v Svetovnem cesarstvu. Vladali so jim mešeli – zemljiški vladarji.
Dežele človeštva
Dežele človeštva so se ves čas precej spreminjala in njihova zgodovina je od vseh zgodovin ljudstev najbolj pestra. Edamiti, Vilinci in Škratje so imeli precej manj burno zgodovino.
* * * * *
Wendenburg - čarobno velemesto
Osrednja marka z velikanskim velemestom Wendenburgom je stičišče vseh poti.
V eni od zgodb pravijo:
SILNO JE CESARSTVO OD ENEGA DO DRUGEGA KRAJA SVETA,
SKOZENJ SE VIJE MNOGO TISOČ POTI,
A VSE OD TEH ZAČNEJO IN KONČAJO SE V WENDENBURGU.
* * * * *
Pogled s terase cesarske palače (ilustracija: Mark Jordan)
Velikanska prestolnica še danes objema skoraj kilometer široko reke Massaned. En in drugi breg povezuje trinajst mostov. Dvanajst od teh je običajnih, a eden je namenjen samo cesarskemu veličastju. Preprosto ga imenujejo Trinajsti.
Posebnost mesta je osem obzidij. Pravzaprav je obzidij devet, a eno od notranjih obzidij ima še posebno vlogo. Zgradili so ga šele po izgradnji šestega obzidja in objema t. i. Cesarski hrib Mel'Arud in skoraj mitični Prepovedani sektor. Še danes nosi obzidje iz začetkov zlatega eona - Cesarsko obzidje (Leak En'Megijekeal).
Obzidij niso zgradili naenkrat, temveč so nastajala postopoma. V 1. stoletju zlatega eona (ze) je nastalo tretje obzidje s premerom 15 km. V 3. stoletju, ko so dogradili peto obzidje, je mesto preseglo milijon prebivalcev.
Najbolj impozantna gradnja je vsekakor sedmo obzidje. V višino je doseglo neverjetnih 35 m, a široko je bilo 50 m, ki je povezovalo 24 stolpov, ki so bili visoki kar 60 m. Na glavnih vratih so vilinci postavili več kot 200 m visoka koničasta stolpa - Saeh'Nir. Veličastna so tudi glavna mestna vrata s svojimi 60 m višine in v celoti izdelana iz aurila. Še nobena sila ni prebila teh vrat. Sovražnik je vstopil v mesto, ker je nekdo ta vrata odprl ...
A to ni bilo zadnje obzidje. Znotraj obzidja je zmanjkovalo prostora, revnejši in vsi, ki niso hoteli drago plačevati mestnih uslug, so si uredili bivališča zunaj obzidja. Cesar je v 8. stoletju od mestne uprave zahteval prevzem tudi tega dela mesta.
Konec 9. stoletja se je začel pritisk na vzhodu in v mesto se je preselilo veliko ljudi z vzhoda. Takrat se je cesar odločil še za eno obzidje, ki bi objemalo takratno nezaščiteno zunanje mesto s skoraj milijonom prebivalcev. Ukazal je postavitev obzidja s premerom kar 48 km. Visoko naj bi bilo 15, a široko 10 m. V njem je bilo predvideno 36 stolpov. Na začetku 10. stoletja, med 954 in 980 so zgradili elipsoidno obzidje premera 42 - 45 km, visoko 10, široko 14 m in je imelo 30 25 - 35 m visokih stolpov. V tistem času so dogradili dvanajsti javni most preko Massaneda.
V tistem času je v mestu živelo dobre tri milijone ljudi in po nekaj deset tisoč pripadnikov vilincev, škratov, edamitov, goblinov in okoli milijon orčjih sužnjev. Prvi dve obzidji sta se stikali ob Mel'Alrudskem hribu in nista objemali nasprotnega brega velike reke. Druga obzidja so segala še na drugi breg. Znotraj tretjega, četrtega in petega je bil po en most, znotraj šestega in osmega obzidja sta bila dva mostova, a znotraj najveličastnejšega sedmega obzidja je bilo kar pet mostov. Dva od njih sta v dveh nadstropjih povezovala obzidje. S svojo konstrukcijo sta se zdela nepremagljiva.
Posebnost je bil most znotraj četrtega obzidja, saj je Massaned prečkal tik nad slapom, oziroma mogočno brzico, kjer voda pada čez skoraj dvajsetmetrski skalni skok. Na mostu so bile posebne kljuke, na katere so se ujele ladje, ki se niso že prej ustavile ob kakšnem pristanišču.
Wendenburg je imel 15 različnih pristanišč, 6 pred in 9 za slapom.
V obzidjih je bila nastanjena cesarska skupina medrej, ki je obsegala eno gardno (elešeji), eno mornariško in sedem navadnih medrej. Znotraj mesta je bila tudi mestna rečna flota s približno 40 večjimi plovnimi enotami. Vsej tej vojski je neposredno poveljeval kar cesar. Njegovo voljo je izpolnjevala posebna vojna pisarna.
Mesto je bilo upravno razdeljeno na sektorje, ki so jim vladali sektorski malahidi, ki so sčasoma postali dedni.
* * * * *
Shedania - ena od mnogih dežel
Kraljevina (Mealkud) Shedania je, ironično, šele leta 335 postala marka v okviru Cesarstva. Do tega leta je bila pridruženo kraljestvo in cesar je bil hkrati tudi kralj (jakil). Shedania je bila razdeljena na zemljiške posesti s statusom, ki je bil skoraj izenačen z ostalimi konstitutivnimi markami in vojvodstvi (mabejami). Kraljevina je bila vključena v Cesarstvo kot eno od zemljiških gospostev šele z ediktom Maria II. Simidala. V naslednjih letih je bil cesar (Elojakil oz. Megijekeal) tudi jakil in hesed malahid Shedanije. To stanje je trajalo 22 let. Šele leta 350 je Mario III dokončno ukinil mealkud (kraljevino) in z njo naziv jakila. Mario III s tem, t. i. Shedanijskim zemljiškim ediktom, ni več lastnik zemlje, temveč to postanejo dosedanje hesed malahidske rodbine. Zakaj se je cesar odpovedal neposredni zemljiški oblasti?
Cesarju pripada status božanskega veličastja (megijekeal, včasih tudi elojakil), ki je v nasprotju z zemljiško lastnino. Tudi vilinska kraljica (rešgeja) ni lastnica nobene zemlje, temveč se ji z izvolitvijo prizna božanski status (halejla rešgea).
Cesarjeva lastnina ostane zgolj prestolnica z okolico (Cesarski sektor). Tem posestim je neposredno vladal majordom (dvorni knez - tibamet), na osnovi cesarskega upravnega patenta. Vsak fevdalni gospodar (mešel) je moral plačevati cesarski delež, kot so rekli sedmini pridelka, ki je pripadala cesarski zakladnici.
* * * * *
Zahodna Aldeška marka
Aldeška marka je postala pomembna po ustanovitvi Svetovne akademije in Svetovne knjižnice. Aldeška dežela je bila geografsko v središču Cesarstva in glavno mesto Aldeverg je postalo kulturna in duhovna prestolnica. Aldevergu so vladali hesed malahidi rodbine Aldergor. Rodbina je izginila v času burnih dogodkov Padca. Proti koncu vojne sezone 997 je mesto zasedla, oplenila in popolnoma opustošila carska vojska lorda Setha Ureusa. Od takrat naprej se mesto z okolico ni opomoglo in je izginilo iz zgodovine.
* * * * *
Vzhodna Aldeška marka
Vzhodna aldeška marka je obsegala večino sodobne Zahodne marke. Prestolnica je bila Nengor, sedež hesed malahidov Nengorijcev. Dežela je bila pomembna zaradi svojih žitnih polj. Zaradi spremembe podnebja v poznem cesarstvu (po 8. stoletju) so se začele širiti puščave in pustinje. Marka je na začetku 10. stoletja izgubila vlogo najpomembnejše žitnice Svetovnega cesarstva.
* * * * *
Ladahaška marka (Marka Ladahas)
Ladhas je bila (in še vedno je) bogata dežela žita, vinogradništva, živinoreje in vrtnarstva. Maraisha je bilo že od vsega začetka drugo največje mesto Svetovnega cesarstva, ki je imelo proti koncu 9. stoletja blizu milijona prebivalcev. Imelo je dve obzidji, a tretje obzidje je ostalo nedokončana ruševina. Marki so že v zlatem eonu vladali izjemno trdoživi in spretni hesed malahidi Ladhaški. V pogovornem jeziku se je praktično povsod uporabljalo ime Ladhas, kar je bilo staro ime marke. V precej okrnjeni marki so vladali tudi po Padcu, v času Vesoljnega carstva. Mabez (osvoboditev) je odplaknil vladavino Ladhasov, saj so moške iztrebili. Ženske pripadnice rodbine so poženili z zmagovalnimi plemiči, ki so privzeli ime Ladhas in utemeljili novo dinastijo s starim imenom, ki je preživela do sodobnosti.
* * * * *
Akroška grofija
Zahodni del Akroškega polotoka je dobil v oblast malahid iz družine Aldarorjev za zasluge pri osvajanju Vzhoda. S patentom iz leta 109 ze je grofija postala sodno in upravno, a leta 130 še vojaško suverena. S tem se je izenačila z obstoječimi markami in vojvodstvi. Glavno mesto je bilo pomembno pristanišče in obrtno središče Aldaror. V času Padca je marka razglasila odcepitev od umirajočega Svetovnega cesarstva in postala vazalna marka Vesoljnega carstva. V burnih časih zloma Vesoljnega carstva in mabeza je hitro zamenjala stran in postala Republika Ellion. Za ohranitev neodvisnosti se je lahko zahvalila Koalicijskim vojnam in začetnim težavam Svetovnega cesarstva.
V znameniti Zimski vojni leta 2101/2 je bila republika popolnoma razdejana in poražena. Kot Akroška marka je postala del Mealkuda Akros.
* * * * *
Ardenijska marka
Ardenijska marka je obsegala vzhodni del Akroškega polotoka z Madraškimi in Varluškimi otoki. Marka je leta 130 dobila še Južni Norogh. Marki so vladali hesed malahidi rodbine Winsgorjev iz Winsgorja. V času Padca je Janij IX Winsgor priznal nadoblast carskega herota (guvernerja) in marka je postala Gubernija Ardenija pod neposredno oblastjo carskega herota, ki je Winsgorjem podelil precejšnjo lokalno avtonomijo.
Vse se je spremenilo v času mabeza. V času razkroja Vesoljno carstvo je carski herot je dal pobiti hesed malahide Winsgorje, se poročil s hčerko zadnjega vladarja in prevzel vso oblast kot guverner Elin I Winsgor. Tik pred smrtjo je, ker je bil brez dedičev, s t. i. Guvernerskim patentom določi način volitev guvernerja. Guvernerja je vsakih 30 let izvolil Deželni kasad, zbor ardenijskih glavarjev.
* * * * *
Vojvodstvo Madhas
Madhas je bila eno od pridruženih mabej še iz časa mealkuda Shedania. Ob ustanovitvi Svetovnega cesarstva je vojvodstvo dobilo status samostojne marke (mabeje). Dežela je bila zelo bogata zaradi trgovskih in pomorskih patentov. Prestolnica Darenia je bilo eno redkih mest s tremi obzidji in lastno mestno vojsko. Vojvodstvu so vladali hesed malahidi Madhasi. V času Svetovnega cesarstva je marka, poleg matičnih dežel, obsegala še Osrednji Norogh, Hen'Dwe in južni del Norogha, ki ga je leta 550 prepustila Vojvodstvu Norogh. V času Padca se je vojvodstvo znašlo na poti glavnega udara ogromnih vojsk lorda Apofisa. V zgolj nekaj mogosih so deželo pokorile južne skupine Apofisovih vojsk. Madhasom je uspelo pobegniti in preživeti Padec in obdobje Vesoljnega carstva. V tem času je bil Madhas razkosan med posamezne vojne herote (guvernerje). Ko je Vesoljno carstvo padlo, so se Madhasi vrnili in do zadnje Koalicijske vojne ohranili nevtralnost. V tem času so se okrepili in obdržali ozemlje, ki so ga zasedli v času mabeza in kaosa razpada Vesoljnega carstva.
V zadnji koalicijski vojni, ko je bil zmagovalec že znan, so vstopili v vojno na strani Cesarstva Shedanije. Čeprav so samo omejeno sodelovali v zaključnih operacijah, so pridobili nekaj posesti.
* * * * *
Vojvodstvo Ceodija
Vojvodstvo Ceodia je nastalo še pred časom Svetovnega cesarstva. Nikoli ni igralo pomembne vloge, razen kot vir suženjskih orkov. Po zavzetju Sonorode (Smrtnih otokov) so oblast na otokih prevzeli sorodniki Ceodskih mešelov, ki so se povezali s pokorjenimi domorodnimi Sonorodci. Ceodija je prišla v zgodovino v času pretresljivih dogodkov ob nastopu zadnjega leceoha Taraiha, Dareja Halala. Leta 905 je izolirana Sonoroda postala mealkud Sonoroda. Kandar, prestolnica Sonorode, je kasneje postal prestolnica Vesoljnega carstva, kar je zapisano v mnogih kronikah in tudi mitih in legendah.
Komaj 2 leti kasneje, leta 906, je vojvodstvo Ceodija, skoraj brez boja, postalo del takratnega Mealkuda Sonoroda. Leta 912, že pod vladavino Sonorode, je bilo vojvodstvo ukinjeno in priključeno Gef Orssulu.
* * * * *
Vojvodstvo Norogh (od leta 753 Severni Norogh)
Vojvodstvo Norogh je nastalo po selitvah ljudi na vzhod. Cesar je leta 520, takrat še koloniji, predal mešelsko žezlo Norogha. Zavladali so malahidi (kasneje hesed malahidi) Geriarji. Najpomembnejša pridobitev ne preveč rodovitne pokrajine je bilo pomembno pristanišče Jeneja ob Vzhodnem morju. Plemstvo in svobodnjaki so obogateli predvsem z lovom na gobline in kasneje orke. Prestolnica Los Norogh je imela kljub velikosti samo leseno obzidje. Vojvodstvo Norogh je leta 753 postalo Severni Norogh. Kot ena prvih dežel se je priključila hitro naraščajočemu Vesoljnem carstvu. Carski herot, kot zastopnik basilea, je prišel v Los Norogh že leta 912. Po mabezu, ob padcu Vesoljnega carstva, so od dežele ostale samo ruševine.
* * * * *
Južni Norogh
Leta 753 se je Norogh razdelil na dve vojvodstvi - Severni Norogh, kjer je prestolnica še vedno Los Norogh in Južni Norogh, ki si je za prestolnico izbral Altaro. Deželi je vladala dinastija Altarskih gospodarjev, ki so status samostojne zemljiške posesti dobili s cesarskim patentom leta 750 in se po neuspešnem pogajanju s severnim delom odcepili in po kratki zmagoviti vojni postali konstitutivno vojvodstvo (mabeja) Svetovnega cesarstva.
Vesoljnemu carstvu so se pridružili leta 945, ko cesar ni uslišal prošnje Malikha Ur'Altara za okrepitev obrambe. Vojvodstvo je izpuhtelo v času zloma Vesoljnega carstva in se je delno obnovilo v prvih stoletjih po Koalicijskih vojnah. Vojvodstvo je preživelo vse do vzpona Božanskega carstva.
* * * * *
Vojvodstvo Handzar
Vojvodstvo Handzar je nastalo še pred Svetovnim cesarstvom. Sprva je šlo za ohlapno plemensko zvezo pod Diwejsko nadoblastjo, kasneje je postala učinkovito organizirano vazalno vojvodstvo. Od leta 25 ze so vladali malahidi, od leta 83 pa po nekaj širitvah hesed malahidi Hendzarji. Med leti 500 in 520, po uporu osrednjih goblinskih plemen, so izgubili Norogh. Grof Geriar je po porazu Handzarjev sam zatrl upor in s tem postane gospodar Norogha. Od takrat je Handzarju vladala veja Geriarjev.
Prestolnica Feod Urugh je še vedno pomembno pristanišče ob obali Vzhodnega morja.
Posebnost prestolnice je veliko obzidje, ki obkroža staro mestno jedro. Vojvodska palača je ob obzidju. Mesto je eno večjih, saj je imelo leta 600 kar 150.000 prebivalcev. V času naraščanja Vesoljnega carstva je vojvodstvo postalo carska pokrajina že leta 913, ko je v Feod Urughu dotedanjega cesarskega herota zamenjal precej mehkejši carski herot. Po zlomu Vesoljnega carstva je v teh deželah vladalo več raznih nepovezanih kneževin in grofij.
* * * * *
Grofija Gef Orssul
Gef Orssul je bil severovzhodna grofija človeštva. Vilini so jo zapustili nekaj stoletij pred Svetovnim cesarstvom, čeprav je grofija še naprej ostala kraljevi teritorij vilinskega kraljestva Arimoa. Zadnji vilinski tesakogout (guverner) je prestolnico Gef Orssul zapustil leta 450. Že takrat je bila posebnost dežele velik delež goblinov. Ta grofija je bila edina, ki je goblinom priznavala osnovne pravice. Grofiji je vladala rodbina Orssulov, ki so hesed malahidi postali šele leta 622. Gef Orssul je leta 907 postal kronska marka Vesoljnega carstva in basilea je malahidom priznal vzhodnjaški najvišji plemiški naziv tezgeja, kar lahko prevedemo kot kronski princ. Po zlomu Vesoljnega carstva je dežela za mnogo stoletij poostala slabo povezana mešanica mestnih in vaških skupnosti.
* * * * *
Grofija Feowell
Grofija Feowell je bila v tistih časih zanimiva dežela. Obsegala je grofijo Feowell iz časov Mealkuda Medalar in dele zdaj že bivših grofij Quelverg in Langer. Ni ji vladala dedna hesed malahidska hiša, temveč so malahidi ob smrti starega vladarja izvolili novega in ta je dobil status hesed malahida in prevzel priimek Feowell. S tem je bila edina mabeja z volilnim vladarjem. Prestolnica Medalarja je bila tam, kjer je bival izvoljen hesed malahid, ki je imel izredno široka pooblastila. Kandidiral je lahko pripadnik malahidske rodbine z 10 leti poveljniške službe v cesarski vojski. Feowell je postal v zadnjih desetletjih Svetovnega cesarstva vojna grofija in sedež velike Severne armade. Zanjo so zgradili veličastno trdnjavsko mesto Zalaben. Po katastrofalnem Padcu, ko se je čez sever skoraj brez boja prebila ogromna Severna armada carskega lorda Setha Ureusa, je Feowellu in Zeoliji zavladal dedni grof pod oblastjo carskega herota. Dežela se je imenovala Grofija Medalar.
Medalarski plemitaši so, ko je nastopil čas Zloma, sami osvobodili svojo deželo izpod carske oblasti. V zgolj eni sami vojni sezoni so zlomili nekdaj nepremagljivo armado Setha Ureusa. Medalar ni nikoli več postal del Svetovnega cesarstva. Proti koncu koalicijskih vojn je medalarski kralj priskočil na pomoč svojemu cesarskemu sosedu, pomagal zrušiti Upravniško koalicijo in si tako zagotovil priznanje neodvisnosti. Nekdanji Feowell je postal osrednji del Mealkuda (Kraljestva) Medalar.
* * * * *
Grofija Allesia
Allesia je bila redko naseljena živinorejska pokrajina. Prava mestna civilizacija je v to deželo prišla šele tik pred Svetovnim cesarstvom. Prestolnica Ulis je bila sedež malahidov rodbine Allesidov. Prebivalstvo se je malce povečalo, ko so v 2. stoletju začeli izkopavati rudo in se začeli ukvarjati z rudarstvom in metalurgijo. Čeprav so v 8. stoletju postali pomemben proizvajalec jekla in brona, je dežela še naprej živela predvsem od živinoreje in vzreje konj. V času Padca so deželo prizadele mnoge nesreče in v mračnih časih Vesoljnega carstva je izginila iz zgodovine civiliziranih dežel. Ostalo je samo redko naseljeno območje plemenskih skupnosti. Nekdanje rudarstvo in metalurgija sta skoraj izginila.
* * * * *
Grofija Oldor
Grofija Oldor je nastala šele leta 522, ko je Zahir Oldorški postal hesed malahid. V času Padca je grofija izgubila vse severne otoke, a je zasedla izpraznjeno Megleno deželo in del Maradoškega polotoka. Vesoljno carstvo je nikoli ni poskušalo zasesti. Po padce Vesoljnega carstva je grofija ostala samostojna, čeprav je po legendi skrivala dediče Simidalov po Padcu.
* * * * *
Provinca Hallakhal
Provinca Hallakhal je bila pravzaprav posebno cesarsko območje. Provinca je obsegala območje med gorstvi Megleno, Južni in Vhodni Andiar. Tej provinci je vladal cesarski herot. Pomembna je bila zaradi rudnega bogastva v Južnem in Vzhodnem Andiarju in obilnih polj vrtnin, ladjedelništva in trgovine. Glavno mesto je bilo pristanišče Liad. V času Padca je cesarska oblast izginila, deželo je prizadelo nekaj valov bolezni in prebivalstvo se je izselilo v manj nesrečne dežele. Vesoljno carstvo je tod vladalo le kratek čas, zatem je bila dežela razdeljena na posamezne mestne mabeje (kneževine) in občasno plačale davek carskemu herotu Akrosa. Proti koncu Vesoljnega carstva so se povezale v ohlapno zvezo in ravno ta redko naseljena dežela je bila izhodišče za vrnitev Svetovnega cesarstva. Zaradi koalicijskih vojn so deželo precej izpraznili in v cesarstvu Shedanija je postala posebno območje pod formalno oblastjo cesarskega herota.
* * * * *
Meglena dežela
Meglena dežela je bila cesarska provinca, ki ji je vladal cesarski herot v imenu cesarja. Dežela je bila vedno redko naseljena in precej revna. Preživljala se je z živinorejo in poljedelstvom. Edina večja naselbina, ki ji lahko rečemo mesto, je Mitriar. V deželi živijo predvsem ljudje, nekaj je tudi edamitov. Leta 350 so v Mitriarju zgradili kaznilnico za največje zločince Svetovnega cesarstva. V času Padca je oblast izginila in kasneje je deželo zasedla Grofija Oldor, čeprav ta vez ni nikoli postala posebej tesna.
Škratja kraljestva
Škrati živijo v osrednjem delu celine in so se neradi selili. Nekdaj enotno kraljestvo se je zaradi spora med bratoma, dedičema prestola, leta 60 razdelilo na dva dela. O ureditvi in rodbinah škratjih kraljestev ne vemo skoraj ničesar. Škratje se ves čas zgodovine držijo stran od dogodkov in vse podrejajo trgovanju z metalurškimi izdelki. Poleg vilincev so škratje edini, ki obvladajo fino obdelavo aurila in imajo tri pomembne rudnike za izkop te dragocene kovine. V času Padca so se izognili vojni, saj so z Vesoljnim carstvom vzpostavili trgovino. Po koalicijskih vojnah je bil stik s človeškimi deželami skoraj nepomemben. Škratji kraljestvi sta se že v času Vesoljnega carstva naučili samozadostnosti. Severno Škratje kraljestvo je trgovalo samo z aurilom, ki so ga kupovali vilinci iz Arimoje, a so konec 20. stoletja n. e. prekinili to trgovino zaradi nekaterih vilinskih potez.
* * * * *
Kraljestvo Shea
Kraljestvo Shea obsega Jezersko dolino in južni del Vzhodnega Suhovja. Prestolnica je nenavadno mesto Shea. To mesto je zanimivo zaradi dejstva, da je večji del mesta postavljen na stebriščih, v plitvem jugozahodnem delu Severnega jezera in obdano z mogočnim zidom. Posebej znamenit je bil t. i. Zid trofej, kamor so jakili na kole nabadali glave nasprotnikovih poglavarjev. Kraljestvo je bilo samo formalno del Svetovnega cesarstva, v resnici pa je bilo od ustanovitve leta 60 popolnoma neodvisno in izolirano kraljestvo. S sestrskim Škratjim kraljestvom niso imeli nobenih stikov. Ta izolacija se je po Padcu še okrepila in nadaljevala v novem eonu. Omejena trgovina z okoliškimi plemeni je bila minimalna.
Vzhodni del Svetovnega cesarstva okoli leta 990 ze.
Škratje kraljestvo
Škratje kraljestvo je severni del nekdanjega enotnega kraljestva. Obsega Škratjo dolino in Škratje dveri z okolico. Škratje kraljestvo je bilo glavni izvoznik različnih rudnin in metalurških proizvodov. Kraljestvo je bilo ustanovni del Svetovnega cesarstva in škratji kralj je bil med podpisniki sporazuma. Bereow, glavno mesto kraljestva, je pravljično kristalno mesto, delno vkopano v granitno skalo. Obdaja ga zanimiv granitni zid premera 15 km, debeline 40 m in višine 25 m. Zunanja vhodna vrata so visoka 30 m in izdelana iz dveh debelih kosov posebej obdelanega minerala klisdia, a notranja so iz skoraj pol metra debelega aurila. Nikjer na svetu ni tako velikih kosov dragocenega klisdia in nihče nima polmetrskih aurilskih vrat.
V mestu naj bi, po ocenah, živelo približno 50.000 prebivalcev. Tujcev ni od Padca dalje. Do prekinitve trgovine so bili občasni gostje vilinci iz Arimoje. Škrati so edino ljudstvo brez sužnjev. Njihova animalistična religija prepoveduje zasužnjevanje bitij z dušo. Kraljestvo je edino od obeh škratjih kraljestev ohranilo trgovske stike z zunanjim civiliziranim svetom. V času cesarstva Shedanija je kraljestvo trgovalo predvsem z Zeolijo in Semberijo. Z vilinci so trgovali do konca 20. stoletja n. e., dokler jih ti niso začeli izsiljevati z različnimi koncesijami.
Edamitske dežele v času zlatega eona Svetovnega cesarstva
Edamitske dežele imajo zanimivo zgodovino. Sprva so obalne pasove južnega in osrednjega Zahoda zasedli ljudje, a so izginili v času Medvladja Legendarnega eona. Edamiti so eno od temeljnih ljudstev Svetovnega cesarstva. V času tik pred njegovo ustanovitvijo so svoje dežele povezali v ohlapno zvezo Dilual. Na čelu zveze je bil konzul, ki ga je izvolila plemenska skupščina. Glavno mesto s hecnim imenom Diatea je bilo popolnoma odprto in brez obzidja. Diatea ima že od konca predcesarskih časov blizu 150.000 prebivalcev. Leta 2 zlatega eona (ze) so dogradili herotovo (guvernerjevo) palačo, ki je bila tudi poseben Tempelj združenih. Herot je leta 250 ze dobil nenavaden naziv vojni konzul. V primeru vojne je herot neposredno prevzel poveljevanje vojaškim zmogljivostim Diluala. Zanimivost Diluala je način zbiranja poklicne vojske, saj je temeljila na glavarini. Kako je bilo to videti? Vsak zemljiški plemič (mahdi) je moral glede na število podložnikov prispevati in opremiti določeno število vojakov.
* * * * *
Edamaški kvart
Edamaški kvart je najsevernejša edamitska grofija. Glavno mesto Marwakh je bilo obenem pomembno trgovsko središče. Deželi je vladal plemski zbor, ki mu je načeloval z Marwakhaški šezek (grof).
* * * * *
Esharadski kvart
Esharadski kvart je bil v času zlatega eona ohlapna plemenska zveza. Glavni mesti sta bili Unur in Eshia. Izmenično sta vladala grofa omenjenih mest. Značilnost kvarta je bila izjemno razvita predelava zelišč
* * * * *
Vojvodstvo Jerida
Vojvodstvo Jerida je zanimivo zaradi burne predcesarske zgodovine. V vojvodstvu se je ohranila majhna kolonija ljudi v Lardaji in okolici. Nekateri kronisti so prepričani, da so omenjeno mesto ustanovili ljudje. Glavno mesto je Selendor, največje dilualsko mesto. Dežela ima raznoliko gospodarstvo.
* * * * *
Maradoški kvart
V cesarski dobi je bila to slabo poseljena dežela. Sem so se edamiti razširili šele v času Svetovnega cesarstva in ustanovili ohlapno plemensko zvezo s središčem v Oliaghu.
* * * * *
Vojvodstvo Nemor
Vojvodstvo je najverjetneje najstarejša organizirana civilizacija edamitov. Mnogi celo trdijo, da je središče vojvodstva mitska rajska poljana božjega stvarjenja edamitov. Prestolnica Ulushea je bila po površini obširno mesto, ki je bilo arhitekturno skoraj dvojnik vilinskih mest. Do cesarske dobe je bilo vsaj dvakrat na novo pozidano. Najstarejše sledi mesta so okoli leta 500 ze ocenili na 3.500 let, a gre verjetno za mesto, ki je nastalo na temeljih še starejše naselbine. V Nandiji je do cesarske dobe živelo tudi nekaj staroselskih ljudi, ki so se med leti 150 in 300 ze odselili na vzhod.
* * * * *
Oligaški kvart
Še danes redko naseljen jugozahodni del Diluala je bil v zlatem eonu ohlapna plemenska zveza. Edamiti so se tod naselili predvsem v notranjosti dežele tik pred cesarsko dobo, a kasneje so zasedli še obalo. Adrar je postal glavno mesto šele okoli leta 220.
* * * * *
Zahodna Jerida
Zahodna Jerida se je odcepila od Vojvodstva Jerida še pred nastankom Svetovnega cesarstva in Diluala. Šlo je za spore znotraj družine Jeridov. Grofija je še danes znana po ribolovu in morskih sadežih. Glavno mesto je Altar.
Zahodni sel Svetovnega cesarstva z Dilualom na skrajnem zahodu
Vilinsko kraljestvo (Mealkud)
Vilinsko kraljestvo (Mealkud) je zveza kraljestev (seškameji en'mealkud), ki mu že od legendarnih časov vladajo kraljice (rešgea). Vilinski mealkudi so obstajali že pred znano zgodovino. V legendarnem eonu so obsegali skoraj celotno celino Elem Jereda. Prve človeške skupnosti iz legendarnih časov so bile sprva del vilinskih mealkudov, šele v 2. tisočletju pze so nastale mabeje, zaokrožene dežele z lokalno avtonomijo in samoupravo. Ravno v osamosvajanju ljudi so kronisti prepoznali prve znake upadanja vilinske moči in njihove svetovne vladavine.
Vilinci so nesmrtni, a to prinaša past. Nesmrtnost izgine, ko se (če se) odločijo za potomstvo. Zaradi strahu pred minljivostjo in smrtjo že dolga stoletja ni bilo sveže krvi, kar je privedlo do upada moči Mealkuda. V dobi Svetovnega cesarstva je vsakokratna vilinska rešgeja postala tudi jakilah (kraljica cesarstva).
Tradicionalna vilinska kraljestva so:
- Arimoa
- Diwea
- Timeja
- Kealleia
- Ladagia
- Eloia
- Alea
Skupna prestolnica Melakuda je domovanje rešgeje. Jakili niso dedni, temveč jih izvoli vilinsko plemstvo. Običajni mandat jakila je med 10 in tudi 50 let. Vsak mealkud je precej ohlapna zveza mestnih gospodarjev (rešmeagov). Vilinci so nesporni gospodarji magije in tehnologije. Vilinski golemi, gulethi in goleaki so nepremagljivi za običajne vojske smrtnih. Mealkud je imel leta 600 ze približno 10 milijonov vilincev, kar je manj od zapisa iz kronike Isdarja Meara, ki je v 5. letu vladavine Nindisa III iz Aleje navedel, da ima vsak mealkud med 3 in 6 milijonov duš. V letu 2.000 ne (v času dogodkov v Vzponu indigo otrok) skupno število vilincev zagotovo ni presegalo 4 milijone, verjetno jih je bilo po izračunih nekaterih kronistov konca 20. stoletja ne le okoli 3 milijone. Vilinci skrivajo svoje pravo število in ne delajo nobenih popisov prebivalcev, niti ob menjavi jakilov.
Od Padca so se tri najzahodnejša kraljestva razcepila na šest manjših, a so se že kmalu znova združila, čeprav še danes veliko kronik omenja deset kraljestev. Verjetno je šlo samo za uveljavljanje več avtonomije posameznih mest in je vnovično združevanje znak zmanjševanja števila vilincev na zahodu.
Največja težava Mealkuda so postali viri surovin, zlasti po poenotenju Diluala pod vodstvom Mešaraha.
V novem eonu se je zunaj vilinska sveta (zlasti tistega za Zidom) uveljavilo ime Kerazah Healareš, kar pomeni Prepovedana vilinska dežela.
Vzhodni del vilinskih kraljestev
Zahodni del vilinskih kraljestev
Zadnja ofenziva Svetovnega cesarstva v času Begunstva
Prodori Vesoljnega carstva tik pred Padcem.
