2. del sage: Indigo novi svet

4. Še ena čudna prigoda

Tri osebe sedijo okoli klubske mizice. Včasih jih je bilo osem. To srečanje je prvo letošnje srečanje. Vsaj na tak način. Vzrok temu so dogodki, povezano s skupno zadevo. Končno se začno odvijati. Po mesecih in letih morečega mirovanja se stvari premaknejo z mrtvega teka čakanja. Mogoče je Božanski car povlekel potezo.

Boris z očmi zakroži po prostoru. Za hip pomisli na preminule člane druščine. Berta je že mesec po dogodku preuredila sobo. Sandra Radosavljevič, zmešana čarovnica, preživlja svoj čas izza mnogih ključavnic pod vplivom konjskih doz zdravil. Družbo ji delata enako kvalitetno zadeti Mojca in Karmen. Komaj si še lahko prikliče v spomin njihove obraze. Kaj se dogaja z njimi? Saj mu je vseeno za usodo treh obsedenih morilk. Za hip mu je žal Mojce, res samo za hip, saj jo hitro pozabi. One niso več njegova težava. Nanje je pozabil z dnem tistega boja pred tremi leti. Marko ga predrami iz razmišljanja:

»Povej nama vse v zvezi s tistim vilinsko govorečim revežem. Naj še Berta sliši iz tvojih ust.«

Boris se spogleda z Berto in zatem še z Markom. Resno nagrbanči čelo in znova ponovi vso zgodbo.

»Kako je pravzaprav izdihnil? Zakaj je umrl?« jo zanima.

»Srčna kap. Hitra in učinkovita smrt,« odvrne, ona prikima, »pripravno in čudaško. Res skrajno čudaško in skrajno pripravno. Naredimo zaključek,« sklene roke, »imamo norca na plaži. Vseskozi se obnaša, kakor se pač obnašajo norci,« se sreča z Borisovim resnim kimajočim pogledom. Berta nadaljuje malce otožno:

»Nekega dne, tik pred hvaležno smrtjo, ta naš norec spregovori vilinsko. Če si prav ponovil, ni govoril obredne, temveč visoko vilinščino. Jasno in čisto, kot vilinski rešmeag. Res čudaško. Vse skupaj je res čudaško,« oba premeri z mehkim pogledom. Pogreznejo se v hip tišine, zatem malce vedreje nadaljuje:

»Moji čuti so izjemno natančni. Ampak tistega dne sem čutila udobni nič. Čisto nič. Si ti?« se sreča z Markovim pogledom. On nemo odkima in oba pričakujoče čakata na Borisov odziv. Fant oba hitro premeri z radovednimi očmi, naredi požirek čaja, se razmišljujoče pogladi pod ustnico in skomigne z rameni:

»Žal mi je neznanka vajino nečutenje dogodka.«

Marko se potopi v naslonjalo in živčno prekriža noge:

»Vsa ta scena me dela nemirnega. V Drugotnosti je mirno. Odkar je barabinski Vilin izmaknil kristale in ždi izza Belega zidu, tudi basilea miruje. Igra vlogo modrega vladarja, utrjuje svoje carstvo in vsi so hepi. Temne horde že tri leta čakajo na naravnih mejah. Čakajo na nekaj,« in zamrmra, »na nekoga,« in odločno pristavi, »edini znak nedokončnosti je Volja Knjige. Ta se noče in noče vrniti k svojemu Varuhu. To je edini znak, da se s pokolom zadeva ni zaključila. Zdaj nas najde ta, kot se je Berti izrazila, čudaška prigoda,« zavzdihne, vzame skodelico čaja in jo nese k ustom. Hkrati seže po piškotu.

Boris oba premerja s kotički oči. Vse skupaj je podobno popoldanski čajanki v upokojenskem baru. Stisne ustnice in tiho doda:

»Preigrajmo možnosti! Mogoče poskuša Temni car izzvati kakšno našo, mojo akcijo. Od razbitja tiste 'Out' skupine sem potuhnjen in ne tiščim glave v čarovniške stvari. Študiram, družim se z Lučko in z nekaterimi študentskimi prijatelji. Vsa moja duhovnost je zreducirana na obisk maše ob velikih praznikih, običajno na Velika noč in Božič. Pa še to zaradi mame, ker se meni en klinc dogaja ta verski ceremonial,« naveličano pristavi. Pogled se mu zoži, občuti drugačno prisotnost, nagrbanči čelo, v njem prevlada Mešarah. Ta se manifestira z dramatično hladnim tonom:

»Najbolj me moti ta odsotnost magije. Ne verjamem, da Temni ždi v nekem kotu in čaka na božje kolače. Za sabo imamo tri leta nedejavnosti in mirovanja. Položaj v Drugotnosti je, kot pravite,« in se sreča z ravnodušnim Markovim pogledom, »dolgočasno nespremenjen. Za to stanje mora obstajati neka razlaga. Imata kakšno idejo okoli odsotnosti magije pri nas? Vse bolj se mi dozdeva nekaj drugega,« in izpod čela premeri oba sogovornika. Berta odloži skodelico čaja, Marko porine roko v žep s pipo. Gotovo jo ima tam. Oba čakata na njegove besede. Poznata Mešarahov pogled in ton glasu. Po nekaj trenutkih molka resno spregovori:

»Mogoče je Vladar na svoj način odklopljen. Njegovi damejahi so močni, saj v trenutkih pozornosti čutim odmev njihove energije. Njihov vir moči, Elejla, je močno prisoten, a samega Elejle ne čutim. Je kot meglica, povsod je, a nikjer konkretno. Damejahi so odvisni od Elejle. Ne morejo delovati s polno močjo brez neposrednega in popolnega stika s svojim božanstvom. Ne izključimo sledečega,« zajame sapo, »lahko sem se pred tremi leti motil jaz,« in si v spomin prikliče svoje takratne besede. Hip zatem nadaljuje:

»Sandra je pod ključem in temeljito zadeta zaradi megastičnih doz pomirjeval za slone polagat. Pravzaprav je skupaj s svojimi nesrečnimi sopotnicami v globoki hipnotični komi, brez znakov voljnega življenja, torej z izklopljeno budno zavestjo. Pomislita,« dvigne glas, »kaj, če je vendarle Sandra ta Vladar? Mogoče je sama hotela v mirovanje. Nedoumljiva so pota Elejle,« vzdihne, za hip pomolči, zatem resnobno nadaljuje:

»Vladar, ujet v njenem zafiksanem umu, navidezno miruje, plete svoje načrte in zbira sile za dokončni udarec v tem in onem svetu. Ujet je tam notri! Nikamor ne more mimo plasti pomirjeval in drugih zdravil, a tudi do njega ne more nihče. Njegova moč je vezana na fizično telo, kamor je udejanjena njegova pošastna duša. To telo zdaj ždi v tisti luknji in zato ne more nikamor. Vlada silnim armadam, ne more pa vladati telesu, ujetemu v verige sodobne nevrologije in farmacije. Tako zakrit deluje in manipulira z okolico. Sprva mu je celo odgovarjalo bivanje v nori hiši Sandrinega uma. V meglicah koktajlov sodobne medicine je varen pred zunanjimi vplivi. Kljub vsemu se je zakalkuliral. Podcenjeval je moč medicine in Sandrinega telesa ne more več spraviti v pogon. Nastopil je njegov čas in hoče v akcijo. Išče načine in tako pridemo do tistega nesrečnega arabskega norca.«

Nekaj trenutkov molčijo. Marko se oglasi prvi. Sunkovito se nagne naprej, oba premeri s srepim pogledom in skoraj besno odkima:

»Tega ne morem verjeti. Tvoja teorija je sicer zanimiva. O tem ni dvoma. Deluje logično in ravno zato dvomim o njej. Zakaj bi Vladar ždel v tistem truplu? Zakaj ne more drugam?«

Boris, podprt z drugačno prisotnostjo, hladno odvrne:

»Preprosto. Nobena čarovnija ne more vklopiti nečesa, česar ni. Sodobna nevrologija je sposobna resničnih čudes in to, kar ga je do nedavnega ščitilo, ga zdaj najbrž ovira. Vladarjevo edino varno mesto na tem svetu je Sandrin zadeti um. Skrit pod plaščem neizmernih količin zdravil, je varen pred vpogledi. Vsako fokusiranje v njen nor in zadet um je neučinkovito in predvsem zelo nevarno početje. V tisti zavarovani luknji lahko razvija svoje sposobnosti in nam fino meša sledi. Pomisli! Arabski norec tekoče govori vilinščino in me opozarja na močno ono. Ta močna ona je Sandra. Ima talente, sami ste tako rekli,« se spogleda z Markom, ki prikima. Nadaljuje:

»Torej? Čemu Elejla ne biva v Sandri?«

Stari profesor se naveže na njegove misli:

»Mogoče imaš prav. Ta urejena visoka vilinščina. Glede razvoja Božanske osebnosti se strinjam. Mogoče je razvil nove, nam neznane srhljive moči, recimo možnost natančnega fokusiranja uroka. Takšna veščina bi nas puščala v gotovosti varljivega miru. Lahko je nastavil past in udobno čaka, kdaj vanjo hvaležno cepnemo.«

»Misliš reči, da je njegova čarovnija podobna reflektorskemu snopu? Je to možno?« ga prekine Berta. Pogleda jo in prikima:

»Natanko tako. Tisti revež je uporabil besede Elejla et cemet. Beseda Elejla v vilinščini pomeni esenco Temnega vladarja. Beseda cemet pomeni ona. In to ne v prispodobi, temveč pomeni konkretno žensko. Beseda capiut označuje osebo brez natančno definiranega spola in ravno zato je splošno razširjena v mistični in verski literaturi, kjer se redkokdaj govori o konkretni osebnosti. Ker je norec uporabil besedo cemet, je stvar jasna. Gre za izjemno ono, konkretno žensko bitje.«

Nekaj trenutkov molčijo in znova spregovori:

»Hm, mogoče tvoja teorija niti ni napačna. Kdo drug bi še lahko logično sodil v krog osumljenih? Katera je ta močna ona? Naredimo natečaj za miss Elejla!« se mu ustnice ukrivijo v nasmeh.

Fant postavi kazalec pred ustnice in začne na glas razmišljati:

»Kdo? Naredimo možni izbor. Zaradi doslednosti se ne bom omejil samo na ženska bitja. Lucija? Bog mi pomagaj, če v njo samo posumim. Moji ali njeni starši? Nikakor. Naj osumim bivšega cimra Joškota? Njemu gredo po glavi zgolj ženska mednožja. Njegov brat pigi Niki? Ne. Pa Lolek? Podoben je Jošku. Vso pamet ima pod popkom,« in ponovno vskoči hladno logičen Mešarah, »vsakemu od njih sem lahka tarča. Vsakdo me brez težav doseže in zlahka eliminira brez nepotrebne dramatičnosti. Samo hipni asa pod rebra in stvar je zaključena. Čemu bi Vladarju dišala igra z mano? Kakšnim namenom lahko služi morebitno zavlačevanje? Kakor hitro se me odkriža, ima zmago v dosegu roke. Tu in v Drugotnosti. Z Mešarahovo glavo, nataknjeno na kolu prapora na čelu hord, je konec vojne še pred njenim začetkom. Torej odpade ta teorija zarote. Posvetimo se najbolj logičnemu. Ne zapletajmo stvari!«

Oba Čuvaja prikimata. Boris znova oživi:

»Predpostavimo najočitneje. Sandra je, kljub moji nasprotni trditvi pred tremi leti, naš Temni vladar. Ona je po svoje izjemna. V drugačnih okoliščinah bi lahko postala Čuvaj ali Mešarah. Je tako?« in Marko prikima. Odločno nadaljuje:

»Najbrž je indigo. Saj je nismo preverjali. A jebena usoda je v njeno zafrustrirano megalomansko betico vcepila samega Elejlo, Božansko osebnost. S svojo igro poraza me je odlično prevarala. No, pri svoji igri je šla predaleč in glas mu zaledeni, »ni računala na tako močne okove medicine. Res je, medicina jo je skrila pred našimi pogledi, a jo je hkrati zaprla v kletko. Tega ni vedela. To, kar jo je skrilo in varovalo, jo zdaj omejuje. Vsa ta leta je iz svoje nore ječe vlekla niti in zdaj želi osebno nadzorovati zadnji naskok na svobodni svet. V Drugotnosti igra vzhodnega basilea. Imata kaj poročil o fizični pojavi vladarja Vzhodnega carstva?« in strogo premeri prisotna Čuvaja. Spogledata se in odkimata. Mešarah ledeno resno nadaljuje:

»Torej mora najti pot iz ječe. Išče različne načine, kako se telesno vrniti na sceno. Verjetno je Božanska osebnost našla kakšno zasilno pot iz svoje ječe norosti ali je vsaj blizu tega. Ta arabska prigoda je verjetno samo odmev teh poskusov. Začel se je nov krog. Vladarju je uspelo počasi, kljub omejitvam, razporediti svoje služabnike. Zdaj je tik pred tem, da še sebe potegne iz tiste ječe. Kako in kdaj,« vzdihne, »tega ne vem. Zagotovo mi je jasno,« trdo pribije, »moramo se posvetiti vsemu, kar je povezano z našimi tremi prijateljicami v Vojniku,« in sklene roke pred sabo, »začelo se je. Na nas je padla naloga pozornega spremljanja dogajanja. Moral bom pljuniti v roke in malce potrenirati, saj hočem sovražnikov nalet pričakati maksimalno dobro pripravljen. Trenutno nimam boljše ideje. Jo imata vidva?« oba premeri z živahnim pogledom. Pozornost Mešaraha izpuhti, znova se vrne Boris.

Oba sogovornika obnemita. Trenutno sta brez komentarja. Podal je trenutno najboljšo možno razlago nastalega položaja.

* * * * *

Lucija spokojno sedi na klopci pri robu parka Tivoli. V modri obleki, posejani s stiliziranimi rumenimi rožami, deluje precej punčkasto. Ob pogledu nanjo pozabi na skrbi. Iskanje Temnega vladarja odrine na stran. Na celem svetu je samo ona sposobna izganjanja hudiča črnih skrbi. Venomer mu povrne vedrino.

»Oprosti, ker zamujam,« hiti z opravičevanjem. V glavi mu še kar odmeva sestanek pri Berti. Navihano se obesi okoli njegovega vratu in tiho odvrne:

»Saj nisi bil pri drugi. Vsak lahko zamudi vlak.«

Objame njeno nežno dlan in stopita po drevoredu. Hoče razmišljati o čem drugem, ne o minulih dogodkih:

»Tvoj oče je baje diplomatsko odkritje desetletja. Vsaj tako sem zvečer slučajno slišal v poročilih.«

Ona igrivo odkima:

»Tega se ravno ne veselim. Njegovemu posredovanju med Arabci posvečajo prevelik pomen. Evropski predsednik ga želi po volitvah imenovati za posebnega odposlanca v Varnostnem svetu OZN. Že zdaj je kot evropski notranji minister prezaposlen. Ves čas je z mislimi pri raznih varnostnih SIM karticah. Zadnjič je doma s sodelavcem iz Anglije cele tri dni debatiral o nekakšnih luknjah v protokolih. Neprestano sta plesala okoli projekcije z zapletenimi vezji in z njimi nekaj počela. Ti si računalničar in o tem gotovo kaj veš.«

Boris se pogladi pod brado:

»Celotno sodobno omrežje temelji na teh SIM karticah. Za varnostno kritične aplikacije se uporabljajo še UNCC čipi. Po uvedbi tega omrežja je kibernetični kriminal praktično izginil. Razprava o luknjah v protokolih je gotovo akademske narave. Tvoj oče je magister kibernetične varnosti. To je njegova osnovna stroka in hoče v njej ostati kljub politiki. Ministrovanje je začasno, mogoče se pripravlja na doktorat. Na fakulteti je vsako leto tekmovanje o poskusu vdora v strežnik. Še nikoli ni nikomur uspelo.«

»Zakaj?« razigrano vpraša.

»Ker so SIM kartice varovane s strojnimi, torej na vezje natisnjenimi protokoli. Teh ne more obiti noben program. Zaradi te robustnosti so kartice v vsem, kar potrebuje povezavo s svetom. Ima jo tablica, ima jo vojaško letalo, ker obe napravi potrebujeta varno in zanesljivo povezavo. Tudi hladilnik, sokovnik ali klima imajo SIM kartice. Stari internet, o katerem se učimo pri zgodovini, je nezanesljiv in nevaren. Ker za obratovanje potrebuje manj sredstev, se ohranja samo še v najrevnejših državah Afrike, Južne Amerike in Azije. Razvitega svobodnega sveta si ne moremo predstavljati brez našega storitvenega omrežja. Na njem temelji vsa ekonomija.«

»A očijeve nove politične funkcije se ne veselim,« naredi na obrazu narejeno jezen izraz. Boris se nasmehne:

»Čemu se ne veseliš njegovega napredovanja?«

»Ker bom potem imela še manj očeta in še več politika. Tega si preprosto ne želim. Se ti sanja, kaj pomeni ponujena funkcija? Še prej pa mora nastopati na volitvah. To pomeni od novega leta skoraj nič očeta in veliko preveč politika z obiljem političnega, oprosti izrazu, bulšitanja,« otožno odvrne in dvigne pogled med drevesne krošnje.

Boris z veselim pogledom poboža njen prelepi profil:

»Tebe bi morali imenovati. Ti si po kmečko rešila tisti spor.«

Ona se obrne proti njemu, pojavi se sled rdečica in zlovoljno zarenči:

»Ne nori,« in glas se ji zmehča na običajno raven mehkobe, »omenila sem samo to, kar bi rekel vsak človek pri zdravi pameti. Že na začetku nas je profesor podučil o bistvu uspešnega diplomatskega posredovanja. Obema sprtima stranema moraš vliti občutek zmagoslavja. Kako boš odklonil nekaj, kar te naredi zmagovalca? Če se nobena stran ne čuti opeharjeno, običajno pride do sporazuma. V tem ni nobene velike politike, temveč zgolj zdrav razum. Veliko salonskih diplomatov je izgubilo smisel za zdrav razum. Krize zadnjih nekaj let so posledica arogance, zanikanja zdrave pameti in boja za prestiž. Zaradi prepotentnih petelinov svet vse bolj pada s tečajev in drsi v globalno krizo. Nekega dne bo prišel nekdo z dovolj karizme in brezobzirnosti in vso to norijo bo porinil čez rob. Norci mu bodo hvaležno sledili. Zadnjih dvesto let je pravzaprav zgodovina norcev s karizmo.«

Boris se samo nasmehne. Ona je diplomatsko odkritje, ne pa njen oče. Um mu prestreli misel. Naslednji hip uide. Pozornost se pojavi in izgine. Samo kratko odkima in jo objame okoli pasu. Njen širok nasmeh ga venomer napolni z obilico pozitivne energije.

Na klopci ob poti sedita dva klateža. Boris jima nameni kratek pogled. Eden je star, zgrbljen in od cenenega alkohola izmučen mož. Drugi je precej mlajši moški jasnega in prodornega pogleda. Izza temnih oči sije nedoločljiva norost, pravzaprav čuden trans. Spogleda se z Lucijo. Postane ji malce neprijetno. Pozna ta njen pogled nerodnosti. Pospešita korak. Klatežev je vsak dan več. Čim prej se hočeta oddaljiti od nesrečnikov, saj lahko postaneta tudi groba in nasilna. Klateža jima na srečo ne posvečata pozornosti. Tako je vsaj videti. Ždita v svojem, bog ve s kakšnimi alkoholnimi sanjami napolnjenemu svetu. Boris se oddahne. Naenkrat ju v hrbet prestreli histerični moški glas:

»Stran od zveri! Zver z mnogimi glavami nam bo vladala! Spokorite se, grešniki, kajti Zver je tu! Rešite se! Bežite in se rešite! Vaša ura se je iztekla. Game over! Aleluja za zverinjak!«

Boris se obrne in premeri mlajšega klateža, otrplega od zanosa. Temne oči ima usmerjene nekam izven tega sveta, v nezemeljske širine preko mej vesolja. In najbrž v svet njegove norosti. Stegne tresočo roko proti njima in prst uperi v Lucijo. Ves čas nekaj šepeta. Zdrzne se in bliskovito premeri prazen prostor med klatežem v transu in prestrašenim dekletom. Prešine ga vztrajno izmikajoča misel. Drugačna prisotnost se pojavi in izgine. Še preden jo ujame, jo znova izgubi. Lucija se zgrožena obrne, ga potegne naprej in ljubeče zašepeta:

»Norce bi morali spraviti v ustrezne ustanove. Zaradi brezbrižnosti politike se sprehajajo po svetu in strašijo spodobne ljudi. Namesto visoke politike je čas za težave malih ljudi pred domačim pragom.«

Za hip okleva, prikima, se spogleda z Lucijinimi milimi očmi in skupaj pospešita korak. Odmev klateževih besed se izgublja v vrvežu zgodnjepoletnega popoldneva. Čeprav želi nekaj reči, samo odmahne z glavo. Redno izgublja misel, preden se oblikuje v besede. A hitro pozabi na te drobne raztresenosti. Objema ga Lucijina toplina in to je zdaj edino pomembno. Vse drugo ni vredno omembe. Res so vsi znoreli.