Prvi del sage: Vzpon indigo otrok

3. Kralj Nimor Feowell in temna plima

Že legendarni prvi zeolski grof se je zaljubil v mogočno zidovje Zeolverške trdnjave. Bližina severnega mestnega obzidja je nudila kar nekaj dobrodošlih posebnosti. Malahid X. Zeolski in njegov sin Han slonita na robu obzidja in opazujeta priprave gardnega taraga pred odhodom proti vzhodu. Medalarski kralj Nimor X. Feowell je vsem bemejem, megošes jablet hesed malahid, poslal poziv za vojno na vzhodu. Malahid potreplja sina po ramenu:

»To bo tvoja prva kampanja v kraljevi službi.«

Sin zvedavo vpraša:

»Zakaj ne pošlješ koga izkušenejšega? Zakaj samo en tarag, pa čeprav Smrtni? Če bo kralj vodil kampanjo ...«

Malahid vzdihne:

»Ravno zato samo Smrtni tarag. Vsebina kraljevega vojnega patenta mi ne vzbuja dobrih občutkov. Poziv smo dobili sredi prejšnjega mogosa, zbor pa bo sledečega. Pa še sezona za takšno akcijo se je že iztekla. Ta kraljeva vojna smrdi po površnosti nabuhlega idiotizma. Pa še to ostudno podcenjevanje nasprotnika.«

»Ravno zato bi moral poslati več vojske. Tako bi lažje pomagal prijatelju. Kaj lahko stori en sam tarag?«

Grof se nasloni na zid in uperi oči v daljavo:

»Pošiljam te samo zaradi reprezentativnosti. Nič drugega. Na vsak način ostani izven glavnega bojnega meteža. Edini ukaz, ki ti ga dajem je,« stisne ustnice. »Vrni se domov. To je vse, kar zahtevam od tebe.«

Nekaj časa sta opazovala oddaljena polja, izgubljena v vse gostejšem mraku. Žvenket priprav pojenja. Vse je nared za jutrišnji odhod.

* * * * *

Kralj Medalarja, Nimor X. Feowell ne ljubi šotorjenja. Čeprav je to velik šotor, kraljevski šotor, neprebojen za puščice in ogenj, je kljub vsemu še vedno zgolj šotor. Hodi gor in dol in momlja:

»Tvojo sorodnico sem pustil doma. Sicer mojima hčerama ne bi škodilo malce življenja v naravi, a sem se odločil. Tukaj ni prostora za ženske,« in se naenkrat ustavi, stisne pesti na hrbtu in se obrne proti sogovorniku. »Upam, da me stari Langer ni zastonj spravil v ta položaj! Bolj bi moral priviti svoje nesposobne malahide!« dvigne svoj gromki glas. Znova se posveti živčnemu korakanju po mehki preprogi. Ne zmeni se za molčečega plemiča, čeprav ga je maloprej poklical v šotor. Kralj je in njegova nesramnost je kraljevskih proporcev, saj redko kdaj popazi na uglajenost besed. Han Zeolski, šelgeac Zeolskega prstana, mirno spregovori:

»Gospodar, govorice o zbiranju velike orčje vojske pred sotočjem Južnega in Severnega Vidala so potrjene. Sagraški posestnik že dolgo opozarja na čezmerno množenje orkov in njihove vse pogostejše in nenavadno organizirane vpade čez Vidal. Trgovina z deželami Vzhoda je popolnoma zamrla. Begunci govorijo o neki novi zlobi, plazeči se po skritih kotičkih dežele,« zajame sapo in tiho nadaljuje. »Vaš odziv je prava poteza. S tem,« a ne konča stavka. Kralj ga med živčnim glajenjem umetelno oblikovane nožnice grobo prekine:

»Govorice! Govorice!« in naveličano pribije. »Zbral sem celih sedem medrej. Zamisli si! Tretjino vojske zaradi nekaj orčjih tolp, ki se nočejo vrniti v svoje luknje. Upam, da bodo imele kaj početi,« živčno zarenči in ponovno stopi do preproste mize z reliefnim zemljevidom. Svojo obilno postavo nagne nad reliefni zemljevid.

Skozi debele ustnice pihne zrak izdiha. Na vsakem prstu obeh rok ima najmanj po en velik, bogato okrašen prstan. Znova ga prestreli s strogim pogledom in namigne s košato obrvjo. Torej potrebuje videnje položaja. Han zajame sapo in previdno začne:

»Orčji šotorski tabor je po pričanju izvidnikov zelo velik. Še nihče v tem eonu, niti v času orčje renesanse pred poldrugim tisočletjem, ni videl tako velike orčje horde. Gotovo je zbranih za osem do deset medrej,« a ga kralj prekine:

»Horda je vedno horda. Če je res tako velika, se bodo naši lemiki temeljito utrudili z rezanjem zverskega drobovja. Ne bo jim škodilo! Naj si ojačijo mišice.«

Han se spomni na očetove zveze z Gozdarji:

»Severnjaki so mojega očeta obvestili o skrb vzbujajočem dogajanju. Ravno zaradi orčjega pritiska so se ti, aurilsko trdni možje, umaknili iz Rendewske doline. Opozoril me je na vse večjo urejenost in številčnost orčjih hord. Ta hitra rast ni posledica zgolj dobrega leta za njihovo razmnoževanje, saj to traja že desetletje.«

Kralj jezno zamahne z roko:

»Ne utrujaj me s fantazijami severnih divjakov. Potikajo se v bližini Zidu in njihovi sumljivi posli me niso nikoli navduševali. Močno dvomim o razumu tvojega očeta, če tako upošteva njihove blodnje,« in se prostaško zareži. »Mogoče se mogočni zeolski grof boji orčje horde.«

Hanu zavre kri, a molči. Z ničimer ne sme dražiti že dovolj razkačenega vladarja. V mislih si obnovi pogovore z očetom. Dobil je navodila in za vsako ceno se jih bo držal. Vse bolj je prepričan o očetovih sumih. Znova ujame zlovoljne kraljeve besede:

»Ampak pokol malce večjega orčjega šotorišča lahko mine tudi brez moje šotorske prisotnosti. Sovražim šotorjenja in nepotrebno prevažanje po neprijazni deželi. Res ne vem, čemu sem se ujel v past tega blesavega šotorjenja?«

Han prijazno navrže:

»Če bi šlo, vaša visokost, za nekaj požganih polj, je to šotorjenje res izguba časa,« naredi premor in poišče divji pogled izpod košatih obrvi. »Vendar ne gre za nekaj kopic sena in izgubljenih ovc. Naključna horda pač ne more vdreti v vaše kraljestvo in nekaj dni nekaznovano pleniti. Mnogi bi ob ponovitvi česa takšnega narobe razumeli vašo odsotnost. Modro ste se odločili za osebno vodenje kampanje. Sami veste, kakšen vtis bo vaš pohod na vzhod naredil na Wendenburg. Z uničenjem orčje grožnje vam je v dosegu rok Gef Orssul in zanimiva dežela do Vzhodnega morja. Z enim udarcem lahko onemogočite novega basilea, še preden ta upraviči pravico do tega naslova. To bo močno dvignilo vašo moč in težo,« mu spretno piha na razrvano dušo. Kralj rad posluša takšne besede. Poloti se ga malce vedrejše razpoloženje. Neha otipavati svoje bodalo. Zadovoljno se pogladi po bradi.

Han se dobro zaveda - orčja vojska na drugi strani Vidala ni običajna horda. Noben orčji poglavar nima nad svojim plemenom tolikšne moči nadzora. Znova ga oblije neprestano prisoten trepet nedoločljivega srha.

Kralj se vedrejšega razpoloženja zareži:

»Pravilno sklepaš,« in samozavestno nadaljuje. »Glede moje udeležbe v tem zoprnem taborjenju sta s Teonissom popolnoma soglasna. Tudi on mi je svetoval, naj se zaradi dolgoročnih ciljev naužijem strahot in trpljenja vojaškega življenja. Kljub temu se ne mislim preveč izpostavljati. Med to kampanjo imam razgaljen južni bok proti Shedaniji. Najbrž samo vaše medreje odvračajo Leonovega ničvrednega liberosa od kakšne zoprne provokacije. Gotovo bo z enim očesom pokukal na sever in oprezal za priložnostjo,« in potegne bodalo iz nožnice ter ga zapiči v velik lesen reliefni zemljevid pred sabo. Han se naveže na kraljeve misli:

»Kakšna medreja viška ne more škodovati. Ne smemo podcenjevati tistega na drugi strani Vidala. Verjetno nas ne čaka klasični neorganizirani trop živali. To je dobro, saj poznamo vojskovanje organiziranih orčjih hord.«

Kralj si pomane roke in se zareži:

»Naše falange bodo na široko zakorakale nad horde in jih poteptale, preden se bodo dobro zbudile. Zanje zadostujejo samo dolga kopja. Vse ostalo je nepotrebna potrata sredstev. Konjenice najbrž sploh ne potrebujemo.«

Han ne ugovarja, samo prikima in doda:

»Naš tarag priporočam za rezervo. Za morebitni manever bočnega obhoda smo zaradi okretnosti nepogrešljivi. Pri brezglavih navalih je to odličen način podpore glavnim falangam.«

Kralj nekaj hipov okleva, zatem prikima:

»Tako bo tudi zdaj,« se pogladi po kratki bradi in potegne nož iz lesa ter ga vrne v nožnico. Ustnice se mu razvlečejo v nasmeh - Manj, kot je zaslužnih, več plena zame.

Han previdno pripomni:

»Novi vladar vzhoda si je nadel vzdevek Božanska osebnost, je v pičlih desetih letih združil velik del vzhoda. Mogoče bi,« a mu kralj ne pusti končati. Trzavica pod levim očesom se okrepi:

»Nobenega čakanja. Konjeniški medreji nas bosta že dohiteli!« besno zabije nož na točko, imenovano Velika sipina in trdo pristavi. »No, temu kraljeviču bom hitro pokvaril božansko kariero. Zvečer bom medrejam ukazal jutranji prestop Južnega Vidala. Naša vojska bo zverjad na drugi strani do kosila zmlela v mesno kašico,« in se nakremži. »Sicer se mi gabi uporaba vojske za poboj zveri, a ker ne gre drugače, se bo pač zgodilo.«

Trzavica pod očesom preneha. Trdo položi roke na rob mize in se osredotoči na točko z zapičenim bodalom. Živčnost zamenja evforija. Oči se mu svetijo kot otroku ob pogledu na najljubšo igračo. Han previdno doda:

»Mogoče bi kljub vsemu počakali na obe konjeniški medreji. Če sledijo znanim vzorcem napada ...«

Kralj mu znova nesramno skoči v besedo:

»Ne! Rekel sem! Nobenega oklevanja! Niti dneva več tega zoprnega šotorjenja! Pri Alissi, saj ne gremo v vojno, temveč v lov na zveri! Jutri nas ne čaka bitka, temveč množična lovska hajka. Ne gre za zmago, temveč odlov preveč namnoženih zveri!«

Zenice se mu razširijo in na vročičnem čelu se naberejo kapljice znoja.

S težko dlanjo zlovešče udari ob rob mize. Ponovno začne živčno gladiti svojo bradico. Ličnica mu nenadzorovano trza:

»Ne bomo drobencljali!« zavrti s pogledom in pihne, »Sedem najboljših medrej Medalarja bo zlahka opravilo s hordo zveri. Konjenica bo dohitela falange na osvojenem ozemlju. Dva mogosa sta dovolj za zasedbo Ranaghuha, Menegha in Osorda,« in trzavica v navdušenju izgine, ko vzklikne. »Leon in njegov brezkrvni liberos bosta po naši jutrišnji zmagi zavohala lahek plen. Ne smemo ju pustiti zraven. Vzhoda ne bom delil z nikomer! Nikomer!« Evforično nadaljuje. »Vse, čisto vse te dežele in njihovo bogastvo pripada meni, samo meni! Molzel jih bom in neskončno obogatel. Samo jaz! Jaz bom svetovni vladar in moj Medalar bo svetovno carstvo.«

Hana zaskeli ta napad veličastja. Noben pameten vojskovodja se tako ne igra z vojno silo sedmih medrej. Želi nekaj reči, a raje stisne ustnice. Nimor vehementno nadaljuje svoj napad megalomanije:

»Slišal sem razne govorice. Seveda! Ob šerekovi pojedini se vedno zberejo mrhovinarji. Strahopetci svojo boječnost zavijajo v previdnost!« izvleče v mizo zapičeno bodalo in nadaljuje svoje fantaziranje o Medalarskem imperiju. »Po dveh mogosih bom poslal še pet medrej falang in tri konjeniške medreje čez Perekhot. Ob Velikem Vidalu bodo še do zime očistile divjadi cel Handzar. Starec bo medtem čakal in preračunaval. Sam si je kriv, saj ga nihče ne sili, naj se obdaja z ničvrednimi liberosi in podobno nizkotno spletkarsko sodrgo,« si privoščljivo pomane dlani in na obrazu se mu zariše sled pohlepnega nasmeška. »O ja! Zaradi spletkarske narave svojega dvora ne bo sprejel nobene resne odločitve. Mencal bo in tehtal. Kot vedno.

Njegovi predniki so Vzhod skoraj imeli in ga potem neumno izgubili. Držali so ga. Ampak, niso znali oceniti bogastva dežel. Pokopala jih je kratkovidna preračunljivost,« in pred očmi strastno stisne v pest potno dlan, »El je zdaj meni, samo meni, ponudil te širne vzhodne dežele. Dal mi jih je na pladnju in te priložnosti ne spustim iz rok. Vzhod je moj in preden bo betežni starec skozi vse spletke svojih dvorjanov le spregledal v našo smer, se bom okronal za basilea! Jaz bom novi basilea in oče novega Carstva! Samo jaz! Kako lepo se sliši Medalarsko carstvo ali Carstvo Medalar,« histerično zakliče. Han s stisnjenimi zobmi posluša kraljev samogovor o poteku osvojitve Vzhoda. Slikovito, z obiljem kretenj, opisuje svoj prihod v legendarni Feod Urugh, skrivnostno prestolnico Vzhoda. Vnesene besede nanesejo tudi na Jenejo, največje vzhodno pristanišče. Zaplava na krilih sanjarjenja o velikem Carstvu in kroni basilea na svoji glavi. Od cilja ga loči samo tisti nadležni tabor preko Sipine. Samo tisti tabor ...

* * * * *

Han utrujeno odjezdi do nižje ležečega tabora svojega taraga ob lesenem vzhodnem zidu improvizirane bojne trdnjave. Medalar je gradnjo takšnih lesenih postojank s stražnimi stolpi na vogalih podedoval od davnega Svetovnega Cesarstva.

Med svojimi se počuti domače. Po tej naporni seansi s kraljem potrebuje družbo normalnih ljudi.

* * * * *

Han premišljuje o obetih. Pozabi na svet okoli sebe in vrvež postojanke. Rdeči šotori in urejenost tabora na drugi strani reke ga vznemirjajo. Iz globokega razmišljanja ga predrami odločen, a nežen ženski glas:

»Kam so te odnesle misli?«

Odtrga se od razmišljanja in dvigne pogled. Pred njim opuščeno stoji Lena Pendewar, njegova dragocena namestnica in poveljnica ženske šeledine lokostrelk. Hčerka ne preveč sposobnega, pravzaprav nepomembnega pleidika na dvoru očetove palače, je dobila priložnost za vojaško kariero. To je malce nenavadno za plemkinjo, dasiravno gre za plemkinjo Zeolije. Posebnost Zeolske vojske so samostojne ženske šeledine. Zeolija je edina grofija z ženskami v poklicni vojski. Kljub temu se plemkinje praviloma ne podajo v blato vojaškega življenja.

Plemenita Pendewar je vročekrvna, svojeglava, a na srečo tudi zelo sposobna poveljnica in Han ceni njeno iznajdljivost v kritičnih trenutkih. Mir zadnjih stoletij je večino plemstva zazibal v sanje o večni nedotakljivosti fevdov, ki so jim vladali. Nihče ni pozoren na dogodke, vzhodno od Velikega Vidala. Orčje bande občasno prestopijo mejo, požgejo kakšno vas, nakar se urno vrnejo na pozabljene planjave Vzhoda. Han strese z glavo. Zaskrbljeno povzdigne pogled in se zazre v daljavo:

»Vidiš tiste šotore južno od Sipin? Najzanimivejša je vrsta med črnimi in rdečimi šotori. Videti so drugačni, višji. Žal se od tod ne vidi najbolje.«

Dekle živčno napenja oči:

»Malce preveč so urejeni za običajne orčje horde,« nežno prikima in najde njegov strog, oprezajoč pogled. Hanove temne oči iščejo podrobnosti v daljavi. Odsotno zamrmra:

»Orki nikoli ne taborijo tako urejeno.«

Lena zaman išče vsaj kanček njegove pozornosti:

»Kako je bilo pri Starem?« in za hip dvigne pogled proti vzpetini, vrh katere stoji kraljevi šotor. Pred ogromnim šotorom plapolajo velikanski bojni, slavnostni in družinski prapori sodelujočih plemiških hiš. Malce nižje so razporejeni limoki medrej in falang. Takoj zatem znova opazuje Hanov profil. On strese z glavo in zlovoljno odvrne:

»Čas, porabljen pri živčnem zlovoljnežu, je čista izguba,« naveličano vzdihne in se pogladi po gladko obriti bradi. Lena konico sredinca pritisne na spodnjo ustnico:

»Kaj naklepa?«

Han med razmišljanjem o vehementnih kraljevih načrtih hladno odvrne:

»Zjutraj naj bi napadli. Zvečer bo sestanek z mahibi medrej. To bo verjetno potekalo na običajen način. Najprej si bodo podkrepili pogum z nekaj šilci močnega, potem bodo kimali kraljevemu monologu in za desert jim bodo postregli hotnice in hotnike. Na srečo ne bo orčjih samic.«

Lena se obrne proti kraljevemu šotoru:

»Kaj pa mi?« in nežno pogladi svoj kratek gelaj. Han stisne ustnice in nejeverno odkima:

»Verjetno bomo rezerva. Tako nas izloči iz deljenja plena. Glede na to, kako se spravlja k tej vojni, je za nas najboljša vloga rezerve. Vse skupaj bo ena velika polomija,« in nadaljuje. »Podelil je z mano svoje nore vizije, ker hoče meni in očetu pričarati občutek odrinjenosti. Nestrpnost, skoraj sovraštvo med mojim starim in Nimorjem, je dolgo kot Vidal. Najbrž gre za kakšno nepomembnost, a starci se nikoli ne pobotajo, zamere nosijo iz roda v rod, ker nihče noče popustiti,« naveličano pribije in s pogledom objame oddaljeno sovražnikovo šotorišče.

Sovražnikovi šotori zažarijo z nenaravnim rdečim pridihom zahajajočega sonca. Veter se poleže in prapori omahnejo v brezvetrju, cela dežela trepeta v pričakovanju. Celo narava čaka na dogodek, ki bo z vso svojo silnostjo eksplodiral v objemu jutra.

Han zlovoljno opazuje širok vodotok:

»Vidal je v tem letnem času običajno malo vodnat, zato je reka ravno na tem mestu udobno prehodna za pehoto in konjenico.«

Lena prikima:

»Tisti rdeči šotori ... Sicer nič ne povedo o resnični moči, a vendarle,« trpko doda. »Kar malce me stisne.«

Skoraj neslišno se jima pridruži še Leot Sagraški, vladar Posestva Sagras. Plemiča se prisrčno rokujeta, si izmenjata nekaj vljudnostnih besed in opazujeta pokrajino.

Veter se okrepi. Nad pokrajino se dvigne nenavaden večerni ples šelestenja vejevja bližnjega gozda.

Orčji tabor preko reke ne kaže nobenih znamenj dejavnosti. V nebo se spokojno pnejo leni izpuhi neštetih kurišč, nad katerimi so pripravljali svojo, ljudem najbrž odvratno hrano.

Lena prva opazi dimni oblak, še najbolj podobnega dvigovanju prahu suhe pokrajine:

»Tam dol je nekaj,« usmeri roko proti jugovzhodnemu obzorju. Han sledi z očmi njeni ženstveno elegantni, a hkrati od boja trdi roki.

»Mogoče je veter,« ugiba Han in napenja oči.

»Ne verjamem, to ni veter, saj se ne giblje z vetrom,« odvrne Lena in se obrne proti Leotu, »Vi ste izurjen izvidnik. Kaj vidijo vaše izvidniške oči?«

Leot prikima in usmeri izostren pogled v daljavo. Z očmi izkušenega izvidnika hitro potrdi Lenine sume:

»Prav imate, to ni naključen oblak prahu. Najbrž se proti jugu pomika velika skupina konjenikov. To mi ni všeč. Čez Sipino bom poslal izvidnico. Mogoče so postavili kakšen nov tabor,« in se znova obrne proti Leni, »Če boste kdaj izgubili službo v zeolskem Smrtnem taragu, vas takoj čaka služba v izvidniški šeledini. Kako odlična izvidniška poveljnica bi postali po našem urjenju! Vsak izvidnik mora ločiti običajno dvigovanje prahu zaradi vetra od oblaka konjeniške skupine. Od teh sposobnosti je včasih odvisen izid bitke.«

Lena se zadovoljno nasmehne, Hanov obraz postane resen. Seveda razume Leotovo laskanje. Nima žene, a grofova družina je brez ženske naslednice, godne za poroko. Lena je hči jamita in pleidika na grofovem dvoru. Zakaj ne? Zaloti se pri ljubosumnosti. A hitro odžene te neumne misli. Pleidik Urs Pendewar ni dovolj pomemben. Ampak posestnik zna presenetiti.

Zlovešči duh odriva svetlobo dneva in se plazi pod naraščajočo senco sveta, ki prižiga prve zvezde. Ponovno zapiha neprijeten vzhodnik, kot bi hotel opozoriti zbrano vojsko človeškega kralja.

* * * * *

V kraljevem šotoru se ob obilno pogrnjeni mizi zberejo mahibi medrej ter potrebni in tudi nepotrebni madeji z vazalnimi malahidi. Najprej je običajna obilna pojedina. Kralj venomer ponavlja:

»Delo s praznim želodcem je mučenje.«

Služabniki nosijo polne pladnje različnega mesa. Vino iz južnih kleti in zeliščna žganja tečejo v potokih. Ob dobri hrani in pijači postane vzdušje precej sproščeno. Mnogi prižgejo debele cigare čajne zeli in veselo kramljajo o nepomembnostih vsakdana. Alkohol in dim čajne zeli sprostita še tako zaprte sposobnosti izražanja.

Kralj, že malce v opojnih elementih, s kozarcem zeliščnega žganja v roki, prekine bučno pojedino:

»Dragi gostje, moji zvesti prijatelji, čas je za poslovni del našega zbora. Mrežniki se vam najbrž več ne plazijo po grlu in želodcu,« in se nasmehne, »Čas je za načrt, kako bomo potolkli zverjad na oni strani Sipine. Čeprav osebno mislim, da je tolikšna vojska za krdelo divjadi nepotrebna potrata, izkoristimo jutrišnjo zmago za zasedbo lepega dela plodne vzhodne ravnice. Nekoč nam je že pripadala. Zraven si za dobro mero vzemimo še pozabljene vzhodne obale. Malahida Erina Landrogwena vsi poznate. S soglasjem večine sem mu namenil vlogo mahiba jutrišnjega lovskega pohoda. Ker za pokol krdela ni potrebe po vrhunski taktiki, bo predstavil povzetek načrta za jutranji pokol.«

Pogled usmeri proti ostarelemu plemiču in nestrpno sikne:

»Pohiti, saj sovražim sušo v grlu.«

Visokorasel koščeni mož strogih potez prikima in počasi vstane.

Druščino povabi do reliefnega zemljevida, kjer z nadležno vreščečim glasom na hitro razloži načrt in z jeznim mrgodenjem utiša morebitna vprašanja ali ugovore. Vsi so mu hvaležni za hiter prelet, saj pričakujejo hitro zmago z obilnim plenom.

Vsi se že veselijo, da je konec umskih naporov, ko se oglasi Leot Sagraški:

»Kaj pa novice o konjeniških skupinah orkov, ki so šle neznano kam? Morali bi bolje poskrbeti za Ningejo, ker je tam edini most.«

Mahib razpotegne voščen obraz v groteskno karikaturo nasmeška:

»Pri pokolu množice živali je Ningeja s svojim mostom nepomembna. Saj si poslal tja šeledino, kar je poleg obzidja dovolj tudi za večje krdelo zveri. Še kakšno vprašanje?«

Kralj ga potreplja po rami in zmagoslavno dvigne roki:

»Še nekaj. Plen si bomo delili glede na udeležbo in pobrane skalpe orčjih poglavarjev. Tako je najbolj pošteno. Jutrišnja praska bo samo uvod v veličastno prihodnost Medalarja. Mi bomo ustvarili novo carstvo! Mi smo zmagovalci in temu svetu prinašamo novo zoro človeške vladavine!« vzklikne, zgrabi kozarec, ga dvigne v zrak in silovito vrže v tla. Žvenket stekla zaigra zvenečo pesem. Drugi zakličejo:

»Za zmago in slavo!« in ponovijo razbijaški ritual. Kosci stekla napolnijo tla šotora in urno pritečejo služabniki. Hiteli so z odstranjevanjem nastale nesnage.

Kralj ne skriva, kako odveč je prisotnost Sagraškega posestnika. Zeolski prijatelj v nobeni kombinaciji ne more biti istočasno še kraljev prijatelj. Trpi ga samo zaradi politične nuje (in upanja, da bo ta boj Sagrasu dokončno spustil kri). Leot hoče še nekaj reči, a se zaradi skoraj sovražnih pogledov odpove svoji nameri. Premeri zbrano okajeno druščino. Odloži kozarec napol popite pijače in zapusti prostor. To početje sicer ni vljudno, vendar se nihče ne pritožuje.

Druščini se pridružijo hotnice in hotniki. Kralj je poskrbel tudi za najbolj eksotične okuse. Moški na odgovornem položaju se mora pred vsakim pomembnim dejanjem popolnoma izprazniti in spočiti.

* * * * *

Leseno obzidje s štirimi stražnimi stolpi štrli kot temna silhueta nad nizkimi belimi šotori. Šotori mahibov in madejev so višji in lepši. Pred njimi plapolajo limoki medrej, zastave pripadajoče grofije in kraljestva. Zavlada popolna nočna tišina. Še veter poneha. Varljiv mir ...